Čeferinu se ne bo izšlo, po Katancu Reja?

Predsednik krovne nogometne zveze Aleksander Čeferin je pred dvema tednoma na ''novoletnem'' druženju na Brdu pri Kranju sproščeno pojasnjeval, da še ne ve, kdo bo novi selektor, da pa je jasno vsaj to, da bo ime Stojanovićevega naslednika posredovano javnosti še pred koncem leta. Takrat so bili božični prazniki še krepko oddaljeni, pogovori s Srečkom Katancem pa v teku. In večina nogometnih ljubiteljev je bila prepričana, da bodo najboljši nogometaši, kar jih Slovenija premore, v slavnostnem prehodu v novo leto že razmišljali o tem, kako z novim selektorjem konkretno izboljšati izkupiček v kvalifikacijah za SP 2014. To se očitno ne bo zgodilo, le če zadnji dan leta 2012 postreže s čudežem in se po daljšem molku oglasi Nogometna zveza Slovenije (NZS) s sporočilom, da je bil dosežen dogovor.

Reja: Za zdaj tega ne bi komentiral

Če bi se Katanec zahvalil Čeferinu tako kot se je pred petimi leti že Rudi Zavrlu, potem bi priložnost dočakal nekdo drug. Do 6. februarja, ko se bo Slovenija na Bonifiki predstavila z izjemno močno ter motivirano Bosno in Hercegovino, ne bo več toliko časa, da bi si predsednik lahko privoščil dolge pregovore, ki bi se vlekli čez cel mesec. Rešitev bo potrebno najti hitro in med imeni, ki krožijo v javnosti, je poleg dvojca Kavčič – Miklavič še vedno prisoten Edoardo Reja. Slovenski zamejec, ki se je v serie A dokazal tudi v tako zahtevnih okoljih, kot sta Neapelj in Rim, v prejšnji sezoni pa z Laziem le za las zgrešil preboj v ligo prvakov.

Pri 67 letih v nogometu še ni rekel zadnje, ogrodje slovenske reprezentance, ki igra na Apeninskem polotoku, pa pozna odlično. Vloga selektorja ga mika, še vedno je brez delodajalca, morda bi prišel še toliko bolj prav zaradi njegove nevpletenosti v navidezne spore med Ljubljano in Mariborom. Pa bi sprejel ponudbo, če bi do nje prišlo? ''Konec tedna bomo z NZS vzpostavili stik. Le pisno, kaj več pa ne bi govoril. O meni je bilo že veliko napisanega, a vse niti ne drži. Za zdaj tega raje ne bi komentiral,'' je Sportalu povedal Edoardo Reja, se hitro poslovil in potrdil, da se kaj slišimo prihodnje leto. Za mesto selektorja se drugače zanima ogromno kandidatov. Bilo naj bi jih kar nekaj deset, ki so s prošnjami zasuli poštni naslov NZS. Med njimi tudi veliko tujcev. Če so bile besede Reje iskrene in naj bi konec tedna res stopil v stik z vodstvom NZS, potem bi to že lahko nakazovalo na odločitev, da je misel o tesnem sodelovanju s Katancem padla v vodo.

Časa zmanjkuje, Čeferinu je lažje kot Katancu

Čeferin si je z nekdanjim tvorcem nepozabne evforije od Pirana do Lendave, ko je pred dobrim desetletjem ''zlato'' generacijo popeljal v nepopisne višave, na Euro 2000 in SP 2002, že večkrat natočil čistega vina, vseeno pa prvotno zastavljeni roki niso zadoščali za dokončno odločitev. Predsednik NZS od nekdanjega selektorja Slovenije, Makedonije in ZAE pričakuje le kratko besedo z dvema črkama. Tako enostavno nalogo, a toliko težjo za Katanca, ki še vedno tehta med možnimi scenariji in tem, kaj lahko prinese vrnitev na najbolj odgovorno mesto v slovenskem nogometu. Zdaj je, kakor se to čudno sliši, celo lažje predsedniku, saj čaka na odločitev, zgražanje javnosti, ker še ni podana odločitev, pa ima opravka predvsem z mencanjem prvega kandidata. A kmalu bo treba to čakanje, ki se vleče že predolgo, prekiniti. Časa zmanjkuje, tudi zaradi tega, ker bi se bilo potrebno v primeru Katančeve neprivolitve potrebno posvetiti pogovorom z ostalimi kandidati.

Bi lahko reprezentanci vrnil prepoznavno igro?

Če bo Katanec izrekel ''ne'', potem bo jasno, da je po zares tehtnem razmisleku pretehtal, da le ni napočil najbolj posrečen trenutek za vrnitev na mesto, ki ga je potisnilo na zvezdniško orbito mladih in uspešnih strategov. Kultno vlogo, ki si jo je izklesal med junaškimi podvigi Zlatka Zahoviča, Aleša Čeha in druščine, nosi v srcih slovenskih navijačev še vedno ogromno veljavo. Veliko spodbudo pomenijo napovedi mariborskega tabora, na čelu s športnim direktorjem Maribora, s katerim sta v Južni Koreji poskrbela za eno največjih afer v zgodovini slovenskega žogobrca, da so ''Štajerci'' pripravljeni pomagati in zgledno sodelovati s Katancem. Zahtevajo pa, da jim s podobno mero vrača tudi selektor. Ni jih malo, ki smatrajo 49-letnega Ljubljančana kot edinega možnega rešitelja, ki bi znal v tem ranljivem trenutku, ko je reprezentanca izgubila kult, bledijo pa tako rezultati kot tudi ugled ter uvrstitev na jakostni lestvici, moštvu vrniti tisto, kar se je v zadnjem času najbolj pogrešajo. Strnjeno celoto, ki gradi prepoznavnost na borbenosti, disciplini in nepopustljivi obrambi. Če bi bila izpolnjena omenjena osnova, tudi porazi v kvalifikacijskem ciklusu ne bi toliko pekli. Če bi se pojavil osnutek prepoznavne igre, bi slutilo na boljši jutri reprezentančnega nogometa, z njim vred pa tudi odmevnejšim rezultatom v boju za EP 2016. Tega pod vodstvom Slaviše Stojanovića žal ni bilo zaznati.

Ostaja vprašanje: s tvegano potezo zapraviti ugled?

Pozitivna plat morebitne vrnitve na selektorski stolček bi bila ta, da slabše kot je šlo v letu 2012 skoraj ne more iti. Tako bi bili Stojanovićevi nasledniki v primeru nadaljevanja skromnih rezultatov prizanešeni ostrejših kritik. A vseeno ostaja veliko pomislekov. Te naj pri Katancu ne bi bili finančne narave, kot tipično za slovensko okolje v zadnjih tednih lahko poslušamo skoraj na vsakem koraku, pač pa tudi takšni, ki imajo opravka s strahom. Bi si lahko z eksperimentiranjem in nič kaj uigrano zasedbo po neposrečenem poglavju njegovega nekdanjega pomočnika v ZAE umazal častno podobo, trdno zasidrano v srcih nostalgičnih navijačev? In spomin na ''Srečka Nazionaleta'' ne bi bil nikoli več tako prijeten, kot je še v tem trenutku? Tveganje je veliko, končne odločitve pa na vidiku še ni. Vsaj uradno.