Brez logike: igra, osvaja lovorike, selektorji pa pozabljajo nanj

Slask se je v sredo prebil v finale poljskega pokala, v polfinalu je izločil Wislo, ki jo je v Krakovu premagal s 3:2. Enega izmed zadetkov za goste je zabil Dalibor Stevanović, svoj delež k uspehu je prispeval tudi Rok Elsner, ki v vrstah kluba, ki brani naslov poljskega prvaka, trenutno pa je v prvenstvu na tretjem mestu, igra redno. V tej sezoni je v vseh tekmovanjih zbral že 32 nastopov, zabil tri gole in prispeval tri podaje. ''Uvrstili smo se v finale, v katerem bomo naskakovali edino lovoriko, ki je na Poljskem še nisem osvojil. Upam, da bomo v dveh finalnih tekmah boljši od Legie Varšave in bomo osvojili pokal,'' je dan po zmagi v Krakovu povedal defenzivni vezist, ki je na Poljskem dobri dve leti. V minuli sezoni je zabil gol, ki je Slasku prinesel prvi naslov prvaka po četrt stoletja, tudi v tej sezoni igra dobro in pogosto. ''Odkar je na klop sedel češki trener Stanislav Levy, sicer igram malce manj, saj gre za trenerja, ki veliko rotira, tako da nisem povsem zadovoljen, a v celoti gledano moram biti. Rekel bi, da je sezona podobna prejšnji,'' je dejal nogometaš, ki je s Slaskom pogodbeno vezan le še do konca sezone. Ali bo v Vroclavu igral tudi v naslednji sezoni, še ne ve. ''V klubu imamo velike finančne težave, zato vodilni ljudje še ne vedo, s kakšnim proračunom bodo razpolagali v naslednji sezoni. Pogovarjali smo se o moji prihodnosti, dejali so, da računajo name, a do številk in bolj konkretnih pogovorov prav iz navedenih razlogov še nismo prišli,'' je razkril. ''Bomo videli. Pozimi sem že imel nekaj finančno zelo ugodnih ponudb, a je šlo za države, ki niso bile najbolj zanimive, zato sem jih zavrnil. Tudi zdaj se dogaja marsikaj, a še nič konkretnega. Saj veste, kako je s tem. En dan si v Ukrajini, drug dan v Španiji, tretji na Japonskem, na koncu pa pristaneš v Armeniji,'' se je zasmejal nogometaš, ki bi si najbolj želel igrati v Angliji ali Španiji.

Težave v klubu, ki v zadnjem obdobju sodi med najboljše na Poljskem, so nastopile po lanskoletnem evropskem prvenstvu, ki ga je z novim, zelo modernim štadionom gostil tudi Vroclav. Poslovnež Zygmunt Solorz-Zak je lastnik 51 odstotkov Slaska, mestne oblasti si lastijo preostalih 49 odstotkov kluba. Ko so gradili štadion za potrebe spektakla, ki je lani gostoval na Poljskem in v Ukrajini, je prišlo do spora med omenjenimi in eden izmed najbogatejših Poljakov se je odločil, da kluba ne bo več podpiral v tako veliki meri, kot ga je poprej. ''Najkrajšo iz vsega skupaj pa smo potegnili nogometaši. Plače zaostajajo že dva meseca in pol, tudi nagrad in premij za uspehe v minuli sezoni še ni, stanje ni najboljše. Mestne oblasti se sicer trudijo in skušajo najti nove investitorje, a trenutno ne kaže najbolje. Prav jutri imamo sestanek z županom mesta. Bomo videli, kaj se bo zgodilo po njem,'' je ne najbolj rožnato stanje v vroclavskem klubu opisal nogometaš, ki ima tudi francoski potni list. Tudi zavoljo tega razmišlja o odhodu drugam. ''Po eni strani bi rad ostal na Poljskem, saj se tukaj igra dober nogomet, liga je atraktivna in mi lahko ponudi veliko. Po drugi strani pa si želim novih izzivov, novih držav. Sem tak človek, ki ima rad spremembe. Rad bi igral še kje drugje in lovorike osvajal tudi v drugih državah. Bomo videli. Več bo jasnega že čez kak mesec. Če me vprašate zdaj, bi pa rekel, da so možnosti, da ostanem pri Slasku, nekje 50-50. Bomo videli, trenutno se s tem vprašanjem še ne obremenjujem preveč. Bolj me zanima to, kako čim bolje odigrati na preostalih tekmah v sezoni in seveda s tem, da bi osvojil še eno lovoriko,'' pravi nekdanji mladi slovenski reprezentant.

Potem smo se dotaknili teme, ki zanj ni najbolj prijetna. Čakanje na priložnost v članski reprezentanci. Čeprav na Poljskem igra redno že nekaj časa, je eden redkih slovenskih nogometašev na tujem, ki se lahko pohvali z lovoriko v minuli sezoni, igra na mestu, na katerem je po odhodu Roberta Korena v izbrani vrsti največ težav, še kar čaka na priložnost. Pod vodstvom nekdanjega selektorja Slaviše Stojanovića je ni dočakal, čeprav je bil vpoklican za prijateljsko tekmo proti Makedoniji v Skopju, njegov naslednik Srečko Katanec se na prvih dveh tekmah prav tako ni spomnil nanj. '' Pri prejšnjem selektorju sem dolgo čakal na priložnost, naposled dočakal vpoklic, potem pa na prijateljski tekmi nisem igral niti minute. Imam občutek, kot da me je poklical zgolj zaradi pritiska, ki se je glede mene ustvaril v medijih,'' je z grenkobo v glasu razlagal sin legende slovenskega nogometa Marka Elsnerja in dodal: '' Zdaj se z reprezentanco ne obremenjujem več tako, kot sem se pred leti. Več kot to, da dajem vse od sebe in igram, kolikor se da dobro, ne morem narediti. Seveda bi rad igral za Slovenijo, seveda bi si to štel v veliko čast, seveda bi bil zelo vesel, če bi se prebil v reprezentanco, a z glavo skozi zid pač ne morem. Priznam pa, da sem pričakoval, da bom dobil priložnost.'' Selektor Katanec se nanj še ni spomnil, a morda se zdaj, ko je Slovenija v praktično izgubljenem položaju v kvalifikacijah za svetovno prvenstvo 2014, vse skupaj spremeni. ''Kot sem že rekel, z vsem skupaj se ne obremenjujem več. Če bom vpoklican, bom. Če ne, se bom pač moral sprijazniti s tem,'' je pogovor sklenil 27-letni nogometaš. V podrobnosti ne bomo šli, a najmanj čudno je, da v času, ko je skozi reprezentanco šlo veliko število nogometašev in je bilo ogromno težav z odpovedmi in poškodbami nekaterih vezistov, ni dobil niti ene samcate priložnosti. Pa čeprav številke in dejstva pravijo, da bi jo vsekakor lahko. Je edini od reprezentantov, ki se lahko pohvali z naslovom državnega prvaka. Od osrednjih vezistov, ki si kruh služijo v tujini, je v zadnjih dveh sezonah več nastopov zbral le Jasmin Kurtić, z več nastopi se lahko pohvalita še Goran Cvijanović in Aleš Mertelj iz Maribora. In še bi lahko naštevali. V Elsnerjevi reprezentančni zgodbi je težko najti logične zaključke.