Druga kariera
Torek, 13. 3. 2018, 15.00
6 let, 1 mesec
Druga kariera (46.) - Milenko Ačimović
Avtor gola stoletja, ki je danes zasvojen s Šmarno goro
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
4,13
1
Kaj danes počne zlati deček slovenskega nogometa Milenko Ačimović, avtor gola stoletja, in kako je preživel zadnjih osem let, odkar je nogometne čevlje postavil v kot?
"Zasvojen sem s Šmarno goro. Skoraj vsak dan se povzpnem nanjo," nam je povedal danes 41-letni Ljubljančan. S prav tisto Šmarno goro, ki se je pojavila tudi v slovenskem nogometnem sporu stoletja.
Toda tokrat se nismo pogovarjali o aferi, ki sta jo pred njegovimi očmi v garderobi štadiona v Gvangdžuju v Južni Koreji na svetovnem prvenstvu leta 2002 zakuhala Zlatko Zahović in Srečko Katanec.
Govorili smo predvsem o tem, kako se je sprijaznil s koncem nogometne poti. Ob ganljivem slovesu, ki so mu ga na Dunaju pripravili navijači tamkajšnje Austrie, je prag nogometnega upokojenca prestopil leta 2010.
"Nehal sem zaradi poškodbe, tako da je bilo malo drugače, malo lažje. Če bi bil zdrav, bi težko nehal. Zelo spoštujem nekatere, ki začutijo, da je dovolj, in se poslovijo, čeprav bi morda lahko še igrali," pravi Milenko Ačimović.
Najprej je bilo lepo, potem je postalo dolgčas
Osem let je, odkar se je upokojil.
"Najprej je bilo zelo lepo. Po 13 letih življenja v tujini sem se vrnil domov. Pred tem sem bil v Sloveniji le dva, tri dni, ko sem imel reprezentančne obveznosti. Kar naenkrat sem bil vseskozi doma, kar naenkrat sem lahko počel, karkoli sem hotel. Toda potem počasi postane dolgčas. Pred tem sem imel zelo družabno življenje. Vsak dan sem bil v garderobi s 30 fanti, vseskozi sem potoval, igral tekme pred velikim občinstvom, obkrožali so me mediji. Kar naenkrat tega ni bilo več in nogomet sem začel pogrešati," je priznal.
"Najprej sem se posvetil rehabilitaciji kolena in rame, oboje sem operiral in se spravil k sebi. Potem je počasi že prišel klic iz Olimpije in postal sem njen športni direktor. Vsi nogometaši, ki grejo v tujino, želijo končati tam, kjer so začeli. Meni zaradi poškodb to v vlogi igralca ni uspelo, sem pa v klub prišel kot športni direktor. To sta bila zame zelo velik izziv in čast. Ni pa bilo lahko. V Olimpiji nikoli ni. Navijači od nje pričakujejo prvo mesto, a nam to ni uspelo. Maribor je bil preprosto predober," je povedal nekdanji nogometaš Olimpije, beograjske Crvene zvezde, londonskega Tottenhama, francoskega Lilla, Al Ittihada iz Savdske Arabije in Austrie z Dunaja.
Mislil je, da bo samo prihajal na tekme ob nedeljah, potem pa ...
Športni direktor Olimpije je bil v dveh obdobjih. Od januarja 2011 do septembra 2012 in od julija 2014 do maja 2015.
Športni direktor Olimpije je bil v dveh obdobjih, skupaj skoraj tri leta.
"Ponosen sem predvsem na to, da sem v klub pripeljal številne mlade nogometaše. Andraža Šporarja, Ezekiela Hentyja, Miho Zajca, Nika Kapuna, Kenana Bajrića, Matica Finka … Na koncu je Olimpija z njimi postala prvak in s prodajo nekaterih tudi dobro zaslužila. Takrat sem se zelo dobro počutil. Nisem bil sicer prvak, a sem pri tem vsaj malo pomagal. Olimpiji in fantom, s katerimi sem še danes v stikih. Včasih pokličejo, včasih se dobimo na pijači. Takrat mi je pri srcu zelo toplo. Tako kot mi je toplo, ko Olimpija zmaguje. Še vedno sem njen velik navijač in spremljam njene tekme," je povedal Ačimović in dodal, da je bila vloga športnega direktorja zelo naporna.
"Veliko bolj naporna kot takrat, ko sem bil nogometaš. Navzven je slišati lepo. Tudi jaz sem si kot nogometaš mislil, da športni direktor le pride v nedeljo na tekmo in je to to. Toda v ozadju je veliko drugih stvari. Misliti sem moral še na 250 otrok, celotno prvo ekipo, skavtsko službo in iskanje novih fantov, skrbeti, da najboljši ne odhajajo, ob tem moraš seveda misliti še na denar in to, da bo klub lahko preživel. Ob vsem tem pa seveda vedno tudi na rezultate. Ni bilo lahko, a če je ekipa v nedeljo zmagala, je bil ves trud poplačan," se je spominjal obdobja iz Stožic, a takoj dodal, da o še tretji vrnitvi v Olimpijo ne razmišlja. Trenutno se ubada z drugimi rečmi.
Bilo bi čudno, če napetosti z Zlatkom Zahovićem ne bi bilo
Z Zlatkom Zahovićem se dobro razume.
Prav poseben odnos Ačimovića veže tudi na Zlatka Zahovića. Ko je ta navduševal v dresu Slovenije, je bil označen za njegovega naslednika. Po tem, ko je Zahović v vlogi športnega direktorja z Mariborom dosegel številne podvige, je najboljšemu strelcu v zgodovini slovenske reprezentance v isto vlogo, a na strani največjega tekmeca, sledil tudi on.
"Vedno sem ga cenil. Spoznala sva se že pred 20 leti, v drugačnih okoliščinah. Rezultati Maribora povejo vse. On je najbolj zaslužen za uspehe vijoličastih. Ne glede na vse lahko rečem, da imava dober odnos in da bo tak tudi ostal," je povedal Ačimović, ki ga je v času, ko je bil v Olimpiji, Zahović občasno zbodel.
"Dogajalo se je, a to je normalno. On si je želel zmagati, jaz sem si želel zmagati. Tako pride. Bilo bi čudno, če tega ne bi bilo. Včasih se pojavi napetost, a ni bilo nič hujšega. Zdaj je vse spet tako, kot mora biti," je še povedal Ačimović.
Vleče ga med trenerje
"Ukvarjam se s številnimi projekti. Mika me trenerski posel. Uefino trenersko A-licenco že imam, zdaj si prizadevam dobiti še pro licenco. Gledam veliko tekem, spremljam nogomet. Ko dobim ustrezno licenco, bom videl, kaj in kako. Dosti časa mi vzame tudi pripravljanje mojega nogometnega kampa, ki ga imam poleti. Sodelujem tudi pri nekem projektu z Uefo, o katerem pa za zdaj še ne bi govoril, bil sem ambasador evropskega prvenstva v futsalu, ki je bil pri nas. Junija me čaka drugi krog izobraževanja, potem se začne kamp. Pestro bo, dolgčas mi zagotovo ni," pravi nekdanji nogometaš, ki se veseli predvsem svojega nogometnega kampa.
Za otroke z vseh vetrov ga bo v zadnjem tednu junija in prvem tednu julija tretjič zapored organiziral v Kranjski Gori oziroma Termah Čatež.
Bilo je naporno, a je užival
Bil je ambasador Eura v futsalu.
Nekaj besed smo z Ačimovićem namenili tudi nedavnemu evropskemu prvenstvu v futsalu na slovenskih tleh, katerega ambasador je bil skupaj z nekdanjim legendarnim igralcem futsala Miletom Simeunovićem.
"Užival sem v tej vlogi, čeprav je bilo zelo naporno, in bil v prvi vrsti počaščen, da so me pri Nogometni zvezi Slovenije izbrali za ambasadorja. Lahko rečem, da je za nami zelo uspešno prvenstvo v vseh pogledih, zato si vsi, ki so sodelovali pri organizaciji, zaslužijo velike pohvale. Ogromno ljudi je pomagalo, da je bilo tako. Velika zasluga gre seveda tudi fantom, ki so z dobrimi predstavami na igrišču poskrbeli, da je bilo zanimanje za prvenstvo še toliko večje," je pohvalil Igorja Osredkarja in soigralce.
V družbi otrok in brez elektronskih naprav
"V veselje mi je biti 24 ur na dan z otroki. Dosti ljudi mi pravi, da mi ne bi bilo treba. Da bi lahko prišel samo prvi dan, se fotografiral in odšel, a sam se v njihovi družbi odlično počutim. Vem, da so me veseli in da jim lahko pomagam. Prihajajo otroci z vsega sveta. Lani so prišli tudi iz Kitajske, ZDA, Francije … Tudi letos sta že prijavljena dva Kitajca," pravi Ačimović.
Na svojem nogometnem kampu je v družbi otrok 24 ur na dan. Elektronske naprave so prepovedane.
"Posebnost našega kampa je, da otroke ločimo od vseh elektronskih naprav. Ni telefonov, tablic, videoigric … Ničesar. Za nekaj dni jih odmaknemo od tega sveta, posvetimo se drug drugemu in naravi. Igramo nogomet, se sprehajamo, pogovarjamo med sabo, namesto playstationa igramo človek ne jezi se in podobno. Narava in nogomet. Kakšen dan nastopi kriza, a na koncu so zadovoljni vsi. Tako starši kot otroci," je razkril prav posebna pravila, ki se jih držijo na njegovem nogometnem kampu. Na tem ga otroci sprašujejo predvsem po enem golu, ki ga je zabil, ko njih sploh še ni bilo na svetu.
Po tistem s sredine igrišča, ki ga je v dodatnih kvalifikacijah za pot na prvo veliko tekmovanje Slovenije, evropsko prvenstvo 2000, zabil za zmago Slovenije nad Ukrajino z 2:1 za Bežigradom. "Ne vedo niti, za koga in kako sem igral, a ta gol poznajo vsi. Ta gol očitno ni zaznamoval samo naše generacije, ampak tudi te, ki prihajajo," pravi in dodaja, da si posnetkov svojih golov in tekem ne ogleduje.
Poletje v družbi Milenka Ačimovića
Nogometni kamp Milenka Ačimovića bo letos prvič potekal na dveh lokacijah. Med 24. in 29. junijem ter 1. in 6. julijem v Kranjski Gorici in Termah Čatež.
Otroci, ki bodo zraven, se bodo lahko v petih dneh pod taktirko številčne trenerske ekipe naučili nogometnih veščin in v družbi nekdanjega slovenskega nogometnega zvezdnika spoznali, kako poteka nogomet na najvišji ravni.
Udeleževali se bodo tudi različnih predavanj, hodili na izlete in pohode, se sproščali v bazenu in ob različnih animacijah. Predvsem pa bodo lahko spoznavali nove prijatelje in si skupaj ogledovali tekme, filme …
Zamika ga, da bi si ogledal posnetke tekem za Bežigradom
"Ne, včasih me zamika samo to, da bi si ogledal kakšno tekmo Slovenije za starim Bežigradom od začetka do konca. Da vidim vzdušje, ki ga nikoli več ne bom doživel. Ko smo prihajali na ogrevanje, pa je bilo že vse polno. Ko so ljudje za nami stali od prve do zadnje minute. Tisto so res lepi spomini," pravi Ačimović, ki veliko časa preživi tudi s svojima otrokoma, desetletnim Mateom in najstnico Klaro, ki ima 15 let.
Na propadajoč objekt za Bežigradom ga vežejo prav posebna čustva.
"Jaz ju razvažam po obveznostih, tako je bilo še v časih, ko sem igral nogomet, žena pa skrbi za red doma. Opravi ogromno dela, pomaga mi tudi pri organizaciji kampa in še marsičem. Včasih se vprašam, kako ji vse skupaj sploh uspe," je pohvalil svojo ženo Leo, nekdanjo manekenko, s katero sta skupaj že od nekdaj.
Čudi se, kako (je) ženi vse uspeva(lo)
"Vedno mi je stala ob strani. Že 15. leto sva poročena. Z mano je od prvega dne, ko sem šel v tujino. Ogromno sva preživela. Vseskozi je urejala vse, mislil sem lahko samo na nogomet. Zagotovo ji ni bilo lahko. Ne vem, kako bi bilo z mano brez nje. Ne vem, kako ji je uspevalo, ko sva bila v tujini sama skupaj z otrokoma. Zagotovo ni bilo lahko. Lahko sem ji le hvaležen," je pohvalil svojo življenjsko sopotnico, s katero svoja otroka učita predvsem skromnosti.
Od nekdaj je prisegal na skromnost.
"Sam sem prišel iz skromne družine in vem, kako je, ko nimaš nič. Pozneje sem podpisoval dobre pogodbe in igral z nekaterimi najboljšimi nogometaši v Evropi, a ko sem prihajal domov v svojo Ljubljano, me je tam čakala ista, moja družba. Ni pomembno, kakšen avto ima kdo in kako je oblečen, ampak to, kakšen človek je. Sodi ga šele takrat, ko ga spoznaš. Tako vzgajava svoja otroka. Odraščata povsem normalno. Vesel sem, da nimata prevelikih želja in da sta skromna," je povedal nekdanji nogometaš, ki je še danes zelo priljubljen. Tudi med kako uro trajajočim pogovorom so se za našo mizo ustavili trije, štirje mimoidoči in malce poklepetali z njim.
"Z denarjem pa je tako. Lahko zaslužiš 100 milijonov, pa porabiš vse. Po drugi strani pa je kup ljudi, ki z normalno službo in normalno plačo shajajo brez težav in imajo stanovanje, avto, dva otroka … Odvisno od človeka do človeka. Nekatere, ko zaslužijo veliko denarja, zanese s poti. Drugih ne. Jaz s tem k sreči nimam težav," zadovoljno ugotavlja Ačimović, ki se v širokem loku poskuša ogniti tudi vsem tistim, ki ga oziroma so ga vlekli za rokav in iz njegovih žepov skušali potegniti kakšen evro ali dva.
"Seveda pomagaš po najboljših močeh, včasih se tudi opečeš, a treba je biti pazljiv. Tako velja za vsakega, ki ima denar. Bilo je kar nekaj takšnih in drugačnih ponudb, predvsem glede gradbeništva, a se nisem hotel preveč zapletati vanje, saj to ni svet, v katerem sem doma. Moj svet je nogomet," pravi.
Soigralcu je dal dres Cristiana Ronalda in ga spravil v jok
Sin Mateo je šel po njegovih stopinjah. Nogometnih korakov se uči pri Olimpiji. "Igra v dobri ekipi. Do kam ga bo prineslo njegovo nogometno znanje, ne vem. Vesel sem predvsem, da je v športu. Tako kot hči, ki pleše. Naj bo tako še naprej. Šola, šport. Da jima po glavi ne bodo hodile neumnosti," pravi nekdanji nogometaš, ki je gole zabijal na svetovnem prvenstvu in v ligi prvakov.
Takole se je 2. novembra 2005 razveselil zadetka za zmago z 1:0 nad Manchester Unitedom v majici Lilla.
Svojih otrok ne razvaja, a sinu vseeno omogoča, da svet na najvišji ravni in njegove največje zvezdnike pobližje spoznava. Že trikrat sta skupaj obiskala el clasico, obračun Barcelone in Real Madrida. Takrat je Mateo dobil priložnost, da se je fotografiral z nekaterimi največjimi zvezdniki svetovnega nogometa. Pohvali se lahko tudi s fotografijo s Cristianom Ronaldom. Omogočil mu jo je Mateo Kovačić, Hrvat, ki nosi dres Reala in je Ačimovićev prijatelj.
"Sin navija za Real, jaz pa za Barcelono, tako da je lahko kar vroče," pravi Ačimović. "Kovačić je poskrbel, da je lahko obiskal garderobo Reala in spoznal vse njegove zvezdnike. Tudi Ronalda. Lepa gesta, ki je mojega Matea zelo razveselila," se enega izmed zadnjih el clasicov spominja nekdanji dolgoletni reprezentant, ki je za Slovenijo odigral 74 tekem in zabil 13 golov.
Prav s petkratnim najboljšim nogometašem na svetu je povezana tudi anekdota iz časov, ko je Ačimović še igral nogomet in se z njim tudi pomeril na igrišču. V ligi prvakov je zadel za zmago Lilla z 1:0 v Franciji nad Manchester Unitedom, za katerega je takrat igral Ronaldo. "Po tekmi na Old Traffordu sem dobil njegov dres. Ko smo se vračali domov in bili na letališču, mi je takratni soigralec Kevin Mirallas rekel, da mu Ronaldo pomeni vse. Da je njegov velik vzornik, da ga kopira. In sem mu ga dal. Od sreče se je zjokal," je povedal, kako je osrečil dolgoletnega belgijskega reprezentanta, ki zdaj kot posojen nogometaš Evertona igra za grški Olympiakos.
Prijateljstvo z dvema zdajšnjima nogometnima zvezdnikoma
Mateo Kovačić je njegov prijatelj.
Čeprav za največje klube na svetu nikoli ni igral, ima Ačimović ob Stankoviću še dva prijatelja, ki sta okusila blišč igranja v najbogatejših evropskih klubih. Prvi je Mateo Kovačić, nekdanji nogometaš Interja, ki zdaj igra za Real Madrid.
"Odraščal je v Avstriji, ko sem jaz igral za tamkajšnjo Austrio. Zrasel je ob spremljanju mojih tekem, pozneje sva se v Milanu prek Stankovića spoznala in zbližala. Zdaj se včasih slišiva. Je super fant in odličen nogometaš," je pohvalil 23-letnega hrvaškega reprezentanta.
Drugi je David Alaba. Avstrijec, ki danes spada med najboljše branilce na svetu in igra za münchenski Bayern. "Ko sem bil pri dunajski Austrii kapetan, se je on šele prebijal v člansko ekipo. Zbližala sva se, bil je zelo obetaven nogometaš, a seveda nihče ni vedel, da bo prišel tako daleč. Vesel sem zanj. Ravno pred časom sva se srečala na Dunaju in spila kavico. Je zelo dober in prijeten fant," je pohvalil 25-letnega avstrijskega reprezentanta.
S svojim slovitim svakom se sliši tudi po petkrat na dan
Na svoji nogometni poti je dobil še veliko dresov nogometnih zvezdnikov, tudi Thierryja Henryja in Fernanda Morientesa, a vse podaril. Bolj kot dresi ga zanimajo spomini in odnosi, ki jih goji z nekdanjimi in zdajšnjimi zvezdniki. Z enim ima prav posebnega. Dejan Stanković, dolgoletni zvezdnik italijanskega nogometa in rekorder po številu nastopov v majici Srbije (103), ki je vrsto let navduševal v majici rimskega Lazia in milanskega Interja (leta 2010 je z njim postal tudi evropski prvak), je njegov svak.
"Imava neverjetno dober odnos, ki ga gojiva in stopnjujeva že 20 let. Ne vem, kako bi ga sploh opisal. Slišiva se vsak dan, ko se zbudiva in tudi zvečer. Dvakrat, trikrat, včasih tudi petkrat na dan. Vsako leto gremo skupaj na dopust. Včasih pride on na obisk v Ljubljano, včasih gremo mi v Milano. Dobro se razumeta tudi najini ženi, zdaj so prišli še otroci in se začeli družiti. Lahko rečem, da je bil odličen nogometaš, a je še veliko boljši človek. Zelo skromen, vsi ga imajo radi. Čeprav je doživel zvezdništvo na res najvišji ravni, je ostal trdno na realnih tleh. Res sem vesel, da imam v življenju takšnega prijatelja," je povedal o nekdanjem srbskem nogometašu, ki predvsem v Italiji še danes uživa status velikega zvezdnika.
Dejan Stanković je zbral kar 368 nastopov v prvi italijanski ligi in 93 v ligi prvakov.
Še danes z njim ne more v miru spiti niti kavice
"Ne morem verjeti, da je tudi danes, nekaj let po tem, ko je odigral zadnjo tekmo, tako priljubljen. Pred nekaj časa sva se vozila po Italiji, ko sta nama začela slediti policista na motorjih. Na koncu sta naju ustavila, samo zato, da bi se fotografirala z njim. Ko smo bili skupaj na tekmi med Realom in Barcelono in smo se zvečer sprehajali po Madridu, ga je obstopilo 50 navijačev, ki so se želeli fotografirati z njim. Nisem mogel verjeti. V Madridu, na tekmi med Barcelono in Realom! Da o tem, kako je v Italiji, sploh ne govorim. Z njim, ko se ustavimo, kavice v miru ne morem spiti niti na bencinski črpali. V Srbiji pa je tako ali tako še huje," je povedal o zvezdniških trenutkih v družbi nogometaša, ki je zadnjo tekmo v majici Interja odigral leta 2013.
Kako je Dejan Stanković osvojil srce Ane Ačimović?
Srečna družina Stanković
Stanković, ki je eden izmed najbolj znanih srbskih športnikov vseh časov, je že 17 let poročen z Ačimovićevo sestro Ano, s katero imata tri otroke. O njunem zasebnem življenju v srbskih tabloidih, ki spadajo med najbolj udarne, ne boste prebrali veliko. Nekdanji sloviti nogometaš podrobnosti iz zasebnega življenja ne razkriva. V srbskih medijih lahko o njegovi ženi preberemo, da gre za pravo nasprotje tipičnih žena srbskih nogometašev. Bolj kot z modo se ukvarja s svojimi tremi sinovi in se nerada pojavlja v javnosti.
"Spoznala sta se po mojem prvem beograjskem derbiju, ko smo na štadionu JNA premagali Partizan, tekmo pa je odločil prav Stanković. Takrat še nisem imel stanovanja v Beogradu, zato sem živel v hotelu. Ko je po tekmi videl, da nimam prevoza, mi je rekel, da me bo peljal on. Rekel sem mu, da ni treba. Čakalo ga je "milijon" novinarjev, takrat je bil v Beogradu neverjetno priljubljen, a je vztrajal, da me bo peljal. Potem smo prišli do hotela, v katerem me je čakala sestra. Spoznala sta se, se potem dogovorila za pijačo in tako se je začelo," je začetek ljubezenske zgodbe Slovenke in slovitega Srba opisal Ačimović.
Videti je, kot da bi še danes lahko igral
Z Ačimovićem ni tako. Ko pride na Dunaj, se ga marsikdo spomni, še več je takšnih v Beogradu, nič hujšega ni niti v Ljubljani. "Še največkrat se to, da me kdo pocuka za rokav, zgodi v tujini. Če gremo na smučanje, na morje. Večinoma govorijo samo o golu s sredine igrišča," se je zasmejal Ačimović, ki je še danes videti, kot da bi se še lahko podil za žogo in sejal strah v nasprotnikove obrambe.
Nogometa skorajda ne igra več, saj ima težave z gležnjem in koleni.
"Ko sem opustil nogomet, sem se zredil. Dobil sem od 12 do 15 kilogramov, šlo je neverjetno hitro. A potem sem se spravil k sebi in kilograme tudi neverjetno hitro izgubil. Danes rad igram tenis, obiskujem fitnes. Skoraj vsak dan sem tudi na Šmarni gori. Nogometa, razen ob kakšnih dobrodelnih dogodkih in na svojem nogometnem kampu, ne igram. Pred leti sem še poskušal, a sem zaradi težav s kolenom in gležnjem, v katerem imam šest vijakov, prenehal. Zaradi pol ure nogometa sem k sebi prihajal še dva dni, ni vredno," je za konec še povedal nekdanji vrhunski športnik, ki daje vtis, kot da se je ustavil čas.
Kot da je pred nami še vedno zlati deček slovenskega nogometa, kot smo ga poimenovali, ko je še kot zelo mlad na kultnem štadionu za Bežigradom zabijal pomembne gole za Slovenijo. Resnica je drugačna. Minili sta že dve desetletji, na kar opozarjajo tudi njegovi osiveli lasje.
1