Argentinska sramota stoletja

Argentina je bila pred četrt stoletja, tako kot danes, nogometna velesila. V primerjavi z zdajšnjo zasedbo Lionela Messija, ki se je v zadnjih petih letih kar trikrat, dvakrat na južnoameriškem pokalu in še na svetovnem prvenstvu 2014, ustavila v finalu, je Argentina takrat na velikih tekmovanjih večkrat šla do konca. No, ne vselej.

Leta 1990 je na svetovnem prvenstvu v Italiji prav tako pokleknila v finalu, se je pa zato naslova svetovne prvakinje veselila v Mehiki štiri leta pred tem in na zadnjo kvalifikacijsko tekmo za nastop na svetovnem prvenstvu 1994 prišla kot dvakratna južnoameriška prvakinja, ki na teh prvenstvih ni izgubila niti enkrat.

Naslov najboljšega na svoji celini je osvojila leta 1991 in nekaj mesecev pred tekmo s Kolumbijo, ko je šla do konca na južnoameriškem pokalu 1993 v Ekvadorju. Vmes, leta 1992, je zmagala tudi na pokalu konfederacij.

Argentinci pred tem doma v kvalifikacijah niso izgubili še nikoli

Argentinci so poleti 1993 drugič v nizu postali južnoameriški prvaki. Foto: Getty Images Čeprav je v skupini A južnoameriških kvalifikacij, v kateri sta bila še Paragvaj in Peru, za Kolumbijo pred zadnjo tekmo zaostajala za točko in je le tri tedne pred tem v istih kvalifikacijah v Baranquilli z njo izgubila z 1:2, je bila Argentina pred obračunom s Kolumbijo velik favorit.

Na stadionu Monumental, na katerem je 15 let pred tekmo s Kolumbijo po zmagi nad Nizozemsko prišla do svojega prvega od dveh naslovov svetovne prvakinje, pred tem še ni izgubila.

Ne samo to. Pred domačimi navijači Argentinci niso izgubili kar šest let. V kvalifikacijah za svetovna prvenstva pa nikoli. Na lestvici Mednarodne nogometne zveze, ki jo je Fifa prvič predstavila decembra 1992, je bila Argentina ob koncu poletja 1993 na petem mestu.

V Kolumbiji je leta 1993 vihrala vojna proti medellinskemu kartelu, na čelu katerega je bil Pablo Escobar, ta je pod streli policije umrl 3. decembra tistega leta. Foto: Reuters

Bolj kot z nogometom so se Kolumbijci ukvarjali z narkovojno

Kolumbija? Na lestvici Fife je bila na 19. mestu, a bolj kot z nogometom, na katerega so sicer nori, so se Kolumbijci v tistih časih ukvarjali s slovitim narkošefom Pablom Escobarjem in njegovo vojno z državo, v kateri je dnevno umiralo na stotine ljudi. Smrt je bila v Kolumbiji, državi s severovzhoda Južne Amerike, v kateri je takrat živelo 35 milijonov ljudi, nekaj vsakdanjega. Zato se Kolumbijci ob več kot stotih smrtnih žrtvah, ki so jih našteli ob proslavi po veliki zmagi, s tem niso preveč ubadali.

Pred tem so Kolumbijci na svetovnih prvenstvih igrali samo dvakrat, na največjem nogometnem tekmovanju na svetu pa najdlje prišli do osmine finala na zadnjem mundialu pred tem v ZDA, za katerega so se potegovali na mrzel septembrski večer leta 1993.

Argentina : Kolumbija 0:5 (0:1)

Kolumbijce so na stadionu pričakali z žvižgi in žaljivkami ...

"Zgodovina nekaj pomeni in je ne moreš spremeniti. In ne, spremenila se ne bo niti tokrat," je večer pred tekmo v intervjuju za eno izmed argentinskih televizij povedal sloviti Diego Armando Maradona, ki za reprezentanco takrat ni več igral in je od svetovnega prvenstva 1990, na katerem so Argentinci v finalu nesrečno izgubili proti Zahodni Nemčiji, odigral le še dve tekmi. Nastopil je na revijalni tekmi proti Braziliji ob stoletnici argentinske nogometne zveze februarja 1993 in proti Danski šest dni pozneje. Ob besedah, ki jih je izgovoril, je dvignil palec, ko je omenil Argentino, in ga odločno obrnil navzdol, ko je govoril o Kolumbiji.

Za Argentino je takrat igral tudi Diego Simeone, zdajšnji trener Jana Oblaka pri madridskem Atleticu. Foto: Getty Images

Argentinci so za prvo mesto in neposredno uvrstitev na svetovno prvenstvo 1994 nujno potrebovali zmago. V nasprotnem primeru so jim grozile dodatne kvalifikacije z najboljšo reprezentanco oceanskih kvalifikacij. V najslabšem celo to, da prvič po letu 1970 ostanejo brez največjega nogometnega tekmovanja. Paragvaj na tretjem mestu bi jih z zmago, ki je takrat prinašala dve točki, lahko ujel in zaradi boljše razlike v zadetkih tudi prehitel.

Ko so kolumbijski nogometaši vkorakali na stadion, jih je več kot 70 tisoč gledalci izžvižgalo in pričakalo s plazom žaljivk. Kolumbijce je čakal pekel ob igrišču, pričakovali pa so, da bo podobno tudi na igrišču, na katerem je bilo v enajsterici Argentine kar osem nogometašev, ki so dva meseca pred tem suvereno osvojili naslov južnoameriškega prvaka. Na tej poti do, kot se je izkazalo pozneje, svoje zadnje zmage na velikih tekmovanjih so Argentinci izločili tudi Kolumbijce.

Po uvodnem delu tekme je res kazalo, da bo tako. Napadi Argentine so se vrstili drug za drugim, a je njene zvezdniške napadalce v obup spravljal Oscar Cordoba. Član kolumbijske Americe de Cali, s 23 leti najmlajši v kolumbijski reprezentanci, ki je prišel na mesto med vratnicama Kolumbije namesto Reneja Higuite. Legendarni kolumbijski vratar je namreč pristal v zaporu, ker je sodeloval v nečednih poslih Escobarjevega narkokartela.

Iz minute v minuto so Kolumbijci igrali bolje. Prevzemali so nadzor nad dogajanjem na igrišču in tik pred odhodom na odmor to tudi unovčili. V 41. minuti je legendarni Carlos Valderrama, takrat član kolumbijskega Atletica Nacionala, podal žogo do Fredyja Rincona. Član brazilskega Palmeirasa, ki je na svoji bogati nogometni poti igral tudi za Real Madrid in Napoli, je stekel po desni strani, obšel branilca River Plata Ricarda Altamirana, preigral tudi njegovega takratnega soigralca, še enega legendarnega Argentinca, vratarja Sergia Goycocheo, in žogo spravil v prazno mrežo.

Na tekmi v Buenos Airesu sta v vrstah Kolumbije blestela Faustino Asprilla in Leonel Alvarez. Foto: Getty Images

... na koncu so jim ploskali

Na monumentalnem stadionu v Buenos Airesu je zavladala tišina, a navijači so bili prepričani, da se bodo njihovi ljubljenci v drugem delu igre vrnili. Sledilo je vse kaj drugega kot to. V drugem polčasu je igrala samo Kolumbija in Argentince povsem ponižala. V 49. minuti je po dolgi podaji Rincona Faustino Asprilla lepo preigral branilca Racinga Jorgeja Borellija in učinkovito zadel za vodstvo gostov z 2:0.

V 72. minuti je na semaforju pisalo že 0:3, potem ko se je med strelce še drugič vpisal Rincon. Dve minuti pozneje je drugič v polno meril še Asprila. Eden od redkih Kolumbijcev, ki so igrali v Evropi, kruh si je služil pri takrat zelo močni Parmi, je s pravcato mojstrovino povišal na kolumbijskih 4:0. V 84. minuti so Kolumbijci zadeli še petič. Za končnih 0:5, ki so se svetili s semaforja mogočnega Monumentala, je poskrbel Adolfo Valencia. Takratni član münchenskega Bayerna.

Ko je glavni sodnik tekme, Urugvajec Ernesto Filippi, zadnjič pihnil v svojo piščalko, argentinski navijači Kolumbijcem niso več žvižgali, ampak so vstali in jim ploskali še nekaj minut. Med tistimi, ki so udarjali z dlanjo v dlan, je bil tudi Maradona.

Južnoameriške kvalifikacije za SP 1994, skupina A:

Končna lestvica skupine A južnoameriških kvalifikacij za SP 1994:

*Kolumbija se je, podobno kot Brazilija in Bolivija iz skupine B, na SP uvrstila neposredno, medtem ko se je Argentina podala v dodatne kvalifikacije s predstavnico Oceanije.

Sramota stoletja, po kateri se je vrnil Diego Maradona

Po polomu proti Kolumbiji se je v reprezentanco vrnil Diego Maradona. Foto: Getty Images "Sramota!" je dan po najhujšem porazu Argentine po 35 letih in polomu na uvodni tekmi svetovnega prvenstva 1958 na Švedskem, kjer je proti Češkoslovaški izgubila z 1:6, udarjalo z naslovnice argentinskega športnega časopisa El Grafico. Opremljena je bila zgolj s to besedo in bila brez fotografije. Na njej je bilo le ozadje, obarvano v črno barvo.

"Nikoli več ne želim pomisliti na to tekmo. To je bil kriminal. Dan, ob katerem bi najraje skopal luknjo v zemljo in se vanjo zakopal," je po tekmi poklapano govoril selektor Argentine Alfio Basile, ki je presenetljivo obdržal svojo službo. Za vsaj eno dobro novico tistega bolečega večera je poskrbelo dejstvo, da Paragvajcem ni uspelo premagati Peruja. Remizirali so z 2:2, tako da so si dodatne kvalifikacije, v katerih so jih čakali Avstralci, zagotovili Argentinci.

Takoj za tem se je začela medijska kampanja za vrnitev Maradone, ta se je ravno v tistem obdobju vrnil iz Evrope in nekaj dni po bolečih 0:5 podpisal pogodbo z Newell's Old Boys iz Rosaria. Basile ni dolgo okleval. Nogometaša, ki je Argentino popeljal do njenega zadnjega naslova svetovne prvakinje, je vrnil v reprezentanco.

Pri 33 letih je bil po sezoni v majici Seville, h kateri je prišel rehabilitirat svojo nogometno pot po 15-mesečnem suspenzu, ki si ga je zaradi dopinškega škandala prislužil pri Napoliju, Maradona daleč od stare forme.

V dodatnih kvalifikacijah za svetovno prvenstvo 1994 so Argentinci izločili Avstralijo, potem ko so v Sydneyju remizirali z 1:1, doma pa zmagali z 1:0. Foto: Getty Images

V dodatnih kvalifikacijah je Argentini pomagal izločiti Avstralce, ti so padli šele po avtogolu in zmagi z 1:0 na povratni tekmi pred domačimi navijači. Pred potjo v ZDA se je Maradona nekaj mesecev ob strogem režimu s svojim osebnim trenerjem pripravljal ločeno od reprezentance in trdil, da je na svoje četrto svetovno prvenstvo prišel v boljši kondiciji, kot je kadarkoli bil.

Dodatne kvalifikacije za SP 1994:

Argentina in Kolumbija na SP 1994? Polom, afera in tragedija.

Maradona in odhod na usodno doping kontrolo po tekmi z Grčijo 21. junija 1994. Foto: Getty Images Morda res, na prvi tekmi je pri zmagi nad Grčijo s 4:0 tudi zadel, a pozneje se je izkazalo, da je bila to tudi njegova zadnja tekma, ki jo je odigral za Argentino. Ujeli so ga, da si je na poti do iskanja prave forme pomagal s prepovedanimi sredstvi, zato je bil s prvenstva nemudoma izključen že po prvi tekmi, ki jo je tam odigral.

Brez njegove pomoči so se Argentinci brez težav prebili v izločilne dele, a se že v osmini finala poslovili od sanj o tretjem naslovu svetovnih prvakov. S 3:2 jih je premagala Romunija, pri kateri je blestel Maradona s Karpatov, kot so takrat rekli sijajnemu Gheorgheju Hagiju, ki si je s sijajnimi igrami v ZDA po koncu prvenstva prislužil prestop v Barcelono.

Kolumbija? "Zame je Kolumbija najboljša na svetu. Ni nujno, da bo prvak, a upam si staviti, da bo prišla vsaj do polfinala," se je v morje hvalospevov na račun varovancev Francisa Maturana pred začetkom mundiala v ZDA zlil tudi veliki Pele. Podobno kot trikratni svetovni prvak z Brazilijo so razmišljali še številni.

Kolumbijci, pri katerih je osrednjo vlogo igral Carlos Valderrama, so v ZDA prišli z najvišjimi ambicijami, a tam doživeli polom. Foto: Getty Images

S podobnimi cilji so se spogledovali tudi Kolumbijci, a potem v ZDA doživeli klavrno usodo. Po porazih z Romunijo z 1:3 in ZDA z 1:2 na uvodnih tekmah so se od prvenstva poslovili že po predtekmovanju. Le deset dni po odločilnem porazu z Američani je pod streli v Medellinu padel takratni kolumbijski reprezentant Andres Escobar.

Zgodba o uspehu se je za Kolumbijce tako končala na tragičen način, a 5. septembra in leta 1993 jim ne more vzeti nihče. Nanj so ponosni in se ga radi spominjajo še danes. Tudi tako, da posnetek te zgodovinske tekme ob vsaki obletnici predvajajo na nacionalni televiziji. Letos bo na sporedu še sedemindvajsetič v nizu.

Kolumbija na SP 1994:

Argentina na SP 1994: