Alfred Jermaniš je na Cipru udaril policista

Nekdanji primorski nogometaš je na Cipru igral leta 1997, ko je v Apoel prestopil iz Gorice. Bil je blizu prestopu v angleški Stoke City, a se odhod na Otok zaradi premajhnega števila tekem v reprezentanci Slovenije ni izšel, zato je pristal na Cipru. "Moj takratni menedžer mi je predlagal odhod na Ciper, od koder naj bi potem odšel v Anglijo. Pozneje se to ni zgodilo, v vodo je padel tudi načrtovani prestop v Italijo, ki je bila aktualna, a sem se poškodoval. Spomini na tisto obdobje torej niso najboljši, a kar zadeva leto, ki sem ga prebil na Cipru, se ne morem pritoževati. Užival sem," se spominja Alfred Jermaniš. "Takrat je bila ciprska liga že zelo močna, a daleč od tega, kar je danes. Glavna ovira je bila ta, da so lahko za vsak klub nastopali le trije tujci. Poleg mene sta bila pri Apoelu takrat še dva Madžara. Z vstopom Cipra v Evropsko unijo se je začel tudi dvig tamkajšnjega nogometa. Zdaj je lahko v začetni enajsterici tudi enajst tujcev, kakovost klubov je zato veliko višja. Ciprčani so nori na nogomet, biti na čelu tamkajšnjih klubov je velika čast. Bogati predsedniki tekmujejo med seboj, kdo bo boljši. Z uspehi klubov se dviguje tudi njihov ugled. To je glavni razlog, da so ciprski klubi tam, kjer so," je razložil nekdanji nogometaš številnih slovenskih klubov. "Član Apoela je bil tudi Marcos Tavares, ki je zdaj najbolj plačan nogometaš Maribora, a je v Nikoziji zaslužil več. In če si Maribor lahko privošči enega Tavaresa, si jih lahko Apoel deset," je z zanimivo primerjavo postregel priljubljeni Švicko.

Mariborčani, pazite se peklenskega vzdušja

Prav zato se strinja s tistimi, ki pravijo, da je ciprski prvak v boju s slovenskim tokrat favorit. "Apoel ima trikrat večji proračun od Maribora, zato je favorit. Seveda pa ima tudi Maribor, ki se je v zadnjih letih že večkrat izkazal, možnosti za napredovanje. Problematična bo predvsem prva tekma. Ciprski navijači so res vročekrvni. Že takrat, ko sem jaz igral tam, so bili, zdaj so še bolj. Nov štadion Apoela, ki nima atletske steze, bo zagotovo nabito poln, gledalci sedijo praktično ob liniji avta in lahko izvajajo velik pritisk na nasprotnika. Če bodo Mariborčani zdržali uvodne nalete domačih igralcev, bo dobro, v nasprotnem primeru lahko padejo v ciprski stroj, ki bi jih lahko zmlel. Dobro je, da Maribor povratno tekmo igra doma. Pred edinim pravim nogometnim občinstvom v Sloveniji. Če bodo v Slovenijo pripotovali z ugodnim izidom, lahko Mariborčanom uspe," je na glavne nevarnosti opozoril nekdanji slovenski reprezentant. V nadaljevanju je s prstom pokazal še na dejavnike, ki govorijo v prid Maribora. "To, da se tamkajšnje prvenstvo začne zelo pozno in Apoel še ni v tekmovalni formi, je prav gotovo velik minus za Ciprčane. Ciprski klubi šele konec avgusta vlečejo zadnje kadrovske poteze, pred tem še rešujejo igralsko križanko. Maribor je s tega vidika seveda v prednosti," je prepričan naš sogovornik.

Ne se treba bati, da bi Jermaniš Ciprčanom razkril slabosti slovenskega prvaka. "Za zdaj me ni klical še nihče, a tudi če bi me, od mene ne bi izvedel ničesar. Ko je Maribor pred leti že igral z Apoelom, so me klicali. Rekel sem jim, da jih imam rad, a da sem Slovenec in navijam za slovenske klube, zato naj se obrnejo na koga drugega," je v svojem slogu odvrnil danes 46-letni nekdanji nogometaš. Z nekaterimi ljudmi iz Nikozije je sicer še vedno v stikih. "Ko je pred dvema letoma Apoel igral v četrtfinalu lige prvakov, sem se z njimi slišal in jim čestital. Vseskozi sem v stikih s tremi, ki so bili takrat v klubu. Eden izmed mojih nekdanjih soigralcev je zdaj priznan nogometni menedžer, takratni direktor kluba je postal direktor štadiona, eden izmed ljudi iz takratne vodstvene garniture pa je zdaj v banki. Naprej, vsaj kar zadeva ciprske banke, pa raje ne bom govoril," je za smeh spet poskrbel vselej hvaležni sogovornik.

Obsojen je bil na dve leti pogojne kazni

Za konec smo malo obujali spomine na čas, ki ga je prebil na Cipru, kjer je s soigralci prišel tudi do lovorike. "V finalu pokala smo premagali Omonio iz Nikozije, potem ko smo izenačujoči gol zabili tik pred koncem rednega dela tekme, potem pa v podaljšku zadeli še enkrat in si zagotovili lovoriko. Nogometaši smo bili v dneh po zmagi kralji. Če bi izgubili, pa bi bilo verjetno najbolje, da se sploh ne bi pojavili na ulici. Tamkajšnji navijači gredo iz ene skrajnosti v drugo," je razložil nekdanji nogometaš, ki se lahko pohvali, da je igral na sploh prvi uradni tekmi slovenske reprezentance (junija 1992 v Talinu proti Estoniji).

Potem je beseda nanesla na anekdote, ki jih je doživel na tem sredozemskem otoku. Ni jih bilo malo. "Po zmagi v pokalu sem še mesec in pol ostal na Cipru, saj je hčerka morala dokončati šolo. Kamorkoli sem šel ob koncih tedna na morje, sem imel hotel zastonj. Ljudje preprosto niso želeli slišati, da bi karkoli plačal," je povedal in nadaljeval: "Spomnim se tudi, kako je žena v neki trgovini nakupovala in na blagajni, potem ko me je lastnik trgovine prepoznal, dobila vse, kar je nakupila, za polovično ceno. 'Ni problem. Za Apoel vse,' nama je odvrnil možakar. Bilo je res noro. Če v finalu pokala ne bi zmagali, pa bi najverjetneje moral čepeti v stanovanju in se skrivati," je prepričan Jermaniš in za konec razkril še en, res zanimivo pripetljaj. "Na tekmi četrtfinala pokalnega tekmovanja je izbruhnil pretep med igralci, v katerega sem se vmešal tudi sam. V vsesplošni gneči in zmedi sem zamahnil z roko in udaril policista, kar seveda ni bilo najbolje. Potem sem moral trikrat, štirikrat celo na sodišče, kjer nisem prav veliko razumel, o čem teče beseda, in bil na koncu obsojen na dve leti pogojne kazni. K sreči je bil eden izmed ljudi iz Apoela tudi član ciprskega parlamenta, zato na koncu ni bilo nič hujšega, a vseeno to ni ravno izkušnja, na katero bi bil ponosen," je pogovor na temo Apoela in ciprskega nogometa sklenil eden izmed tistih, ki so pred dvema desetletjema pomagali pri gradnji slovenskega reprezentančnega nogometa.