To so gostinci, ki skrbijo za gostoljubje slovenskih hribov

Objavljamo še zadnji del prispevkov o oskrbnikih iz planinskih koč, ki so se uvrstile v finalni izbor Naj planinska koča 2015, ki se izteče danes ob polnoči. Tokrat so na vrsti Planinski dom na Kumu, Roblekov dom na Begunjščici in Planinski dom pri Gospodični na Gorjancih.

Oskrbnik Planinskega doma na Kumu je Roman Ledinek, 58-letnik iz Trbovelj. V "prejšnjem" življenju je bil slaščičar, kar posledično pomeni, da je slaščičarska žilica dobro vidna tudi v planinskem domu, za katerega skrbi že leto dni. Poleg ustaljene planinske ponudbe v obliki jabolčnih zavitkov boste na 1.211 metrov visokem Kumu, kamor je speljan najtežji kolesarski vzpon – ta bo na sporedu prihodnjo nedeljo, lahko zagrizli tudi v svežo kremno rezino. Pripravil vam jo bo kar oskrbnik, ki se je pred prevzemom oskrbniške vloge ukvarjal z izdelavo tort in peciva, potem pa zaradi bolezni presedlal v druge vode.

Najprej je štiri leta in pol bratu pomagal na Šmarni gori, po tem pa je, ko je svaku prišlo na uho, da se delo oskrbnikov na Kumu končuje, zgrabil za priložnost. "Odločil sem se v petih minutah," pravi Ledinek.

Med tednom je v domu sam, ob koncu tedna pa mu na pomoč priskočijo člani družine, brez katerih bi težko zmogel vse breme, ki ga delo oskrbnika prinaša.

"Vsi domači me podpirajo, vsa moja pričakovanja so izpolnjena," je pomirjen in zadovoljen 58-letni oskrbnik, ki je zadovoljen tudi s tem, da so se ljudje navadili, da je na Kumu lahko "fino in fajn" tudi v slabem vremenu. Da jih tu čaka prijazna beseda in dobra hrana, se pohvali.

To že dolgo vejo tudi t. i. prijatelji Kuma, ki večkrat tedensko ali pa kar vsak dan zaidejo tja gor. Kakih deset jih prihaja vsak dan, okrog 80 pa tri- do štirikrat tedensko.

Na vprašanje, kaj dela drugače, kot so počeli njegovi predniki, ne želi odgovoriti, saj ne želi ocenjevati samega sebe in svojega prispevka.

A ljudje so opazili, vendarle prizna, da jih zdaj v domu čakajo več prijaznosti in urejenosti, dobra hrana, pa še mrzel "pir" za povrhu in ljubljenec otrok, osliček, ki sliši na ime Matic (in je sorodnik tistega na Šmarni)," našteva oskrbnik, ki se mu ta mesec izteka 16 mesecev v novi službi.

V Planinskem domu na Gorjancih vas bosta pozdravila brata Blaž in Sašo Mrhar, ki v Planinskem domu pri Gospodični na Gorjancih nadaljujeta družinsko oskrbniško tradicijo.

Družina Mrhar namreč – z manjšimi premori - za dom skrbi že vse od konca 70. let. Najprej sta vlogo oskrbnikov opravljala njuna starša, po očetovi smrti leta 2005, pa sta oskrbniško vlogo prevzela sinova.

"Delo je zelo naporno, "priznava Blaž. "Odrekanja je ogromno. Ko drugi najbolj uživajo, oskrbniki najbolj delajo. To je kar nekako logično, saj je največ dela ob nedeljah in praznikih ter v nočnih urah, ko se drugi praviloma zabavajo. Večkrat se sprašujem, kako starejši oskrbniki vse to zmorejo. Izredno jih spoštujem. Oskrbnik mora biti na razpolago vse dni in vse noči, iz dneva v dan, kar nikakor ni lahko. Je pa po drugi strani velik čar našega dela to, da delamo z ljudmi. In nam, ki smo gostinci po srcu, je to v veselje," pripoveduje Blaž, ki mu srce najbolj pobožajo pohvale, ki se dotaknejo prijaznosti oskrbnikov in bogate kulinarične ponudbe.

"Večkrat se nam dogaja, da pridejo planinci k nam, naročijo na primer joto, češ da bi si radi popravili slab okus, ki so ga dobili pri hrani iz katere druge planinske koče. Nekateri pač ne razumejo, da so pogoji v različnih kočah različni in da v gorah ne morejo pričakovati hotelske ponudbe. Še vedno se najdejo posamezniki, ki se ne zavedajo, da so se znašli v planinski koči," pravi.

"Zahteve se razlikujejo. V nekaterih družinah imajo otroci že privzgojen hribovski bonton, zato so bolj skromni, medtem ko spet drugi tega niso vajeni, zato ne čudi, da si pri nas zaželijo hamburger ali pico. No, mi jih seveda poskušamo navaditi na žgance," namigne oskrbnik doma pri Gospodični, kjer stavijo na tradicijo, bogato kulinarično ponudbo in pomlajevalni izvir, ki ga je v bajki Gospodična pred mnogimi leti popisal že Janez Trdina in ki s svojo zgodovino pritegne tudi bolj romantične duše.

Tudi Brigita Novak ima v oskrbniških vodah kratek staž. 53-letna Radovljičanka je dolga leta delala v strežbi, a sta se s partnerjem že dlje časa pogovarjala o oskrbniški službi. "Ko sem ostala brez službe, partner pa se je upokojil, so pogovori na to temo postajali še bolj intenzivni kot prej." Prijavila se je na razpis in bila izbrana.

Delo je lahko sanjsko, pravi, a le če rad delaš to, kar pač morajo početi. To pomeni delo od jutra do večera. Je delo lepše, zahtevnejše ali bolj hvaležno, kot je pričakovala? "Kar vse to naenkrat," priznava Brigita, ki v Roblekovem domu skrbi za kuhinjo, medtem ko je njen partner "capo di banda" v strežbi, skrbi pa tudi za vso preostalo logistiko, kot je sekanje drva in podobno.

Ker pot do Roblekovega doma na nadmorski višini 1.657 metrov ni ravno mačji kašelj in ker jim je cesto lani odplaknil dež, tovor do koče "pripeljejo" konji, to pa pomeni, da mora biti načrtovanje živil, ki naj bi jih pritovoril, bolj premišljeno kot sicer, saj hrane ne zavržejo, niti ne razmetavajo z denarjem.

Gostje v hribih so srednje zahtevni oziroma celo vedno bolj, ugotavlja. "Gostje si želijo boljših namestitev in sanitarij, medtem ko za našo hrano večinoma najdejo same presežke. Pohvalijo vse, kar je na žlico," pripoveduje. "Postrežemo vam s štruklji, tudi z malinami in bučkami, s torticami in podobno. Skratka z vsem kar nam uspe," se zasmeji oskrbnica, ki bo v Roblekovem domu na Begunjščici vsakodnevno še do konca septembra, potem pa "le" še ob koncih tedna.

Glasujte za najboljšo fotografijo izbora Pred planinsko kočo

Hkrati vas vabimo, da glasujete (všečkate) za najljubšo fotografijo izbora Pred planinsko kočo, ki smo jih objavili na našem Facebook profilu. Avtorji desetih fotografij, ki bodo zbrale največ glasov, bodo nagrajeni.

Nagrade podarja naš partner pri izboru za Planinska zveza Slovenije.