Sreda, 13. 7. 2022, 12.05
2 meseca, 3 tedne
NAPOLNI DAN Z ENERGIJO
Slovenska varuhinja narave, ki zaživi na višinah
Vroče julijsko jutro v dolini je bila idealna priložnost za temperaturno osvežitev malce višje, da ponovno poženemo električnega Peugeota e-2008 in napolnimo dan z energijo. Družili smo se z doktorico geografije in predavateljico, drugače pa aktivno in navdušeno alpinistko Ireno Mrak. Z njo smo se pogovarjali o množičnem obisku gora, o različnih trajnostnih vidikih obiska gora, okoljskih dimenzijah ter tudi o njenih odpravah v Himalajo, kamor se letos ponovno odpravlja.
Irena Mrak je tako ali drugače izkušena alpinistka. Doslej je vodila in organizirala več kot 24 alpinističnih odprav v Ande, Srednjo Azijo in predvsem na širše območje Himalaje. Tu je še cela vrsta vzponov, ki so bili, kot pravi, v večji meri izvedeni v alpskem slogu. Na večini odprav geografinja Irena Mrak prepleta alpinizem in znanstveno delo. Zanj je leta 2012 prejela tudi Fulbrightovo štipendijo na Univerzi v Montani.
Izobraževalno deluje na dveh ravneh. "Prva je poučevanje na Fakulteti za varstvo okolja v Velenju. Tam pokrivam predmete načrtovanja in razvoja zavarovanih območij. Študenti se ukvarjajo predvsem s tem, kako pravzaprav določamo takšna območja, kako delujejo, kako se v njih vedemo, kakšne dejavnosti tja spadajo, kakšne so posledice posameznih aktivnosti. Drugo raven izobraževanja predstavljajo usposabljanja v okviru Planinske zveze Slovenije. Zdaj že deveto leto vodim tečaje za varuhe gorske narave, kjer tečajnice in tečajniki pridobijo znanje z različnih področij, od biologije, geomorfologije, vegetacije do gozdarstva, botanike, pa tudi o negativnih učinkih gorništva na okolje. Ob koncu tečaja naši poslušalci dobijo široko znanje ter postanejo bolj odgovorni pri svojem gibanju v gorskih območjih. Posledično so lahko s svojim delovanjem tudi zgled drugim gornikom," uvodoma pove Irena Mrak.
Dan smo z energijo napolnili z novim električnim Peugeotom
Z Ireno Mrak, ki si tako ali drugače prizadeva za trajnostno ozaveščanje v slovenskih gorah in drugod, smo dan napolnili z energijo z električnim vozilom Peugeot e-2008: kompaktnim, zmogljivim, dinamičnim in učinkovitim SUV z električnim motorjem in dosegom do 345 kilometrov. Vozilo brez dvoma predstavlja Peugeotov korak v pravo (električno) smer in dokazuje, da gre za e-avto, ki je še kako uporaben tudi za prostočasne dejavnosti, planinarjenje, obiske gora, hribov …
Peugeotova vozila na 100-% električni pogon združujejo inovativen dizajn, učinkovito varstvo okolja in najsodobnejše tehnologije. V električnem vozilu znamke Peugeot boste lahko uživali na novi ravni voznega udobja, zahvaljujoč njihovim motorjem in zmanjšanim vibracijam.
Polnjenje energije po domačih hribih
Vsakodnevno življenje, predvsem pa delo, jemlje veliko energije, ki jo je treba nekje pridobiti nazaj, telo napolniti z energijo. Irena Mrak to počne v naravi. "Kolikor se le da – bodisi s krajšimi vzponi na pobočjih Kriške gore, od koder tudi izhajam, ali pa potem seveda tudi na daljših turah na naših gorskih območjih, kot so Karavanke, Julijske Alpe, pa v Kamniško-Savinjskih Alpah. Ampak tisti glaven vir energije je pa definitivno vsakoletno potovanje in potepanje po širšem območju Himalaje. Za ture, predvsem za Himalajo, je potrebna stalna pripravljenost oz. skrb za to, da ne izgubiš kondicije. Je pa res, da če je delovni urnik malo bolj natrpan, potem včasih ta pripravljenost malce upade. Zdaj pri svojih letih že vem, kako to pripravljenost, ki jo potrebujem v Himalaji, pridobiti nazaj, izkušnje pač naredijo svoje. Moram reči, da imam za vsakodnevne pohode dobro pozicijo tu, kjer sem doma. Torej v Tržiču in okolici imamo res krasno priložnost vsakodnevnega treninga. V vsakem letnem času je priložnost, da poskrbiš za svojo stalno pripravljenost. Seveda je pa potrebne tudi veliko volje, ker te vsakodnevno delo včasih utrudi, poleni, da ne greš vsak dan v višine," pove Irena Mrak.
Strast do višine
Njena prva strast so bili osemtisočaki. Zdaj raje sega po drugih vrhovih. Kaj se je spremenilo? "Nekako že od leta 2004 vsako leto zahajamo na širše območje Himalaje. Jasno, z leti je treba cilje malce zniževati, kljub temu pa je višina tista, ki me še vedno najbolj privlači. Me pa motijo komercialne odprave na osemtisočake, ki so resnično vezane na ljudi, ki s hribi skorajda nimajo nobene zveze. Tudi zato sama na ta območja ne zahajam rada. Bolj me pritegnejo sedemtisočaki, ki so manj poznani, nekateri še celo nepreplezani … To predstavlja izziv. Če tega ni, pa moj obisk Himalaje predstavljajo užitki v daljših trekingih, ki ponujajo krasne priložnosti za spoznavanje novih ljudi. Jaz imam tam veliko prijateljev, tam je moj drugi dom, rada rečem. Za te izkušnje je vredno živeti. Na začetku moje višinske kariere, leta 2003, ko sem bila prvič na sedemtisočaku (Nošak, 7492 m, Hindukuš, Afganistan), so bili čisto drugi časi. Takrat še ni bilo takšne gneče na najvišjih vrhovih. Gorništvo povsod po svetu postaja vedno bolj množično. Spreminja se tudi naš način obiska na obiskovanja gora, vse je bolj instant. To v preteklih desetletjih ni bila taka težava kot danes. V zadnjem obdobju se povečuje obisk gora tistih, ki do narave nimajo primernega odnosa oziroma s svojim obiskom v naravnem okolju na ta in drugačen način puščajo sledi. Povečuje se tudi količina odpadkov v gorah. Gre za ranljiva območja, ki potrebujejo veliko časa, da se v tem smislu regenerirajo. Zavest je slabša tako v domačih krogih kot tudi denimo v Himalaji. Mnogi želijo z avtomobili dostopati do čim višje ležečih točk, svoje doda tudi prometna obremenjenost. Velikokrat tudi pozabljamo, da pri svojih obiskih gora pogosto pridemo tudi k nekomu domov in zato se je treba temu primerno tudi obnašati. Pozabljamo na okoljsko dimenzijo obiskovanja narave. Vedno imejmo v mislih, kako in kje hodimo, da se držimo označenih poti, da ne smetimo in da hrano ter pijačo odnesemo s seboj nazaj v dolino," svetuje Irena Mrak.
Raziskovalno delo v Himalaji
Tudi zaradi zgoraj navedenih razlogov bo njena letošnja odprava v Himalajo bolj raziskovalnega značaja. "Letošnje potovanje v Himalajo bo spet osredotočeno na zahodni del, Karakorum. Še bolj se bom osredotočila na ledenik Baltoro, kjer sem pravzaprav že delovala raziskovalno pred petnajstimi leti za svojo doktorsko dizertacijo, in sicer na temo okoljskih vplivov človeka, gorništva na to pogorje. Zdaj želim takratne raziskave ponoviti, primerjati, kako se je stanje v tem času spremenilo, in sicer predvsem v smislu obiska. Skratka, množičnost obiska gora, ki jo beležimo pri nas in tudi širše v Alpah, se odraža tudi v širšem območju Himalaje. To je tisto, kar me raziskovalno najbolj zanima, letos julija se želim s tem seznaniti, spet pobliže pogledati, kaj se je na tem območju dogajalo v zadnjem desetletju in pol, ter napisati kakšno dobro znanstveno delo," pripoveduje.
Njeni vzponi v Himalaji so običajno alpskega sloga ali pa kombinacija himalajski-alpski. "Himalajski slog je klasičen in precej prisoten. Pomeni, da se ti v bistvu prilagajaš na višino na sami gori, ko pridobiš višino, se vrneš nazaj v enega od baznih taborov, ki so običajno med štiri tisoč in pet tisoč metri nadmorske višine. Pri naslednjem vzponu greš še malce višje, počasi se potem pomikaš proti osemtisočakom. Alpski slog je drugačen, na višino se prilagodiš drugje in nato v enem zamahu preplezaš določeno smer. Alpski slog je bistveno lažji v smislu nošenja nahrbtnikov, nosiš manj, ker skušaš biti čim lažji in hitrejši. S seboj imaš manj hrane, opreme. S tega vidika je tudi odpadkov lahko manj," razloži.
Tudi slovenski hribi in gore so vedno bolj obiskani
Množičen obisk v gorah se, kot pravi Irena Mrak, precej pozna tudi v našem okolju. "Naša gorska območja so v zadnjih letih vedno bolj obiskana, ker so tudi zelo dobro dostopna. Imamo dobro cestno omrežje, manjka nam pa dober in učinkovit javni transport, zato se večinoma v hribe odpravljamo z lastnimi vozili. Zavest ni ravno na zavidljivi ravni. Da, ljudje pogrešajo naravo. Potrebujejo jo. Pravzaprav smo z njo res tesno povezani. Vemo, da jo potrebujemo, a kaj, ko zanjo dostikrat nismo pripravljeni česa narediti oziroma nam takrat malo zmanjka energije. Naraščajoča množičnost v gorskih območjih se kaže tudi v večji pojavnosti odpadkov. Odkar zadevo spremljam, je situacija resnično slabša. Tak primer je denimo Triglav. V eni od raziskav smo ugotovili, da v enem letu na vrh Triglava pride okrog 70 tisoč gornikov. Za primerjavo, v času postavitve Aljaževega stolpa ob koncu devetnajstega stoletja je bila številka okrog 200 na leto. Številke so v primerjavi s takrat res ogromne. Res je prisoten instant način obiskovanja gora, manj jih doživljamo, velikokrat gre mnogim bolj za neke dosežke kot pa osnovno spoznavanje gorskih območij. In to je narobe," meni Irena Mrak.
Za seboj puščajmo čim manj sledi
Ne glede na vse sogovornica obisk gorskih območij priporoča vsem posameznikom. "Prvič to predstavlja nek izziv, po drugi strani pa ima lahko res zelo pozitiven vpliv na vsakega od nas. Ampak naša pozornost, ko gremo na ta območja in v naravo nasploh, pa res mora biti na primerni ravni. Treba se je zavedati, da je narava ranljiva, občutljiva in da vsako naše dejanje tam pušča sledi. Naša zaveza naj bo, da bodo te čim manjše. Dobro je, da uporabljamo trajnostne vidike mobilnosti, kot tudi, da vozilo parkiramo čim nižje in nasploh upoštevamo, da narave ne obremenjujemo. Prav tako priporočam, da se ne vozite sami ter pot združite z drugimi gorniki, da zapolnite avtomobil. Imamo okrog deset tisoč kilometrov markiranih poti, planinskih poti, ki jih vzdržujejo naši markacisti. Zelo pomembno je, kako se vedemo na teh poteh, kako jih uporabljamo. Zaveza vseh pri obisku gora naj bo, da premislimo, na kakšen način do cilja pridemo, kaj tam počnemo in kako območje zapustimo. S seboj poleg smeti odnesimo tudi dobre spomine, ki nas bodo vedno znova in znova opominjali, kako napolniti energijo za vsakdanje izzive," sklene Irena Mrak.
