Naj planinska koča
Petek, 26. 9. 2025, 18.00
1 ura, 55 minut
Nasvet za izlet v hribe (104.)
Z Mokrin na najlepši razglednik v Karnijskih Alpah #video
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
0,20
Pogled z vzpona na Konjski špik proti sosednjemu Velikemu Koritniku.
Naši severni sosedi vedo, kako lahko smučišča živijo vse leto: ko ni snega, z vodnimi igrali poskrbijo za animacijo otrok, nad smučarskimi programi pa so po urejenih pešpoteh dostopni številni razgledni vrhovi. Eden teh je Konjski špik, Rosskofel. Je nedaleč od Slovenije, nad slovenskimi smučarji dobro poznanimi Mokrinami oziroma Nassfeldom. Ste za jesenski aktiven pobeg čez mejo? To je naš tokratni petkov nasvet za izlet v hribe.
Na izhodišču na smučišču oziroma prelazu Mokrine se nam pokaže del grebena Konjskega špika.
Karnijske Alpe so v zadnjih letih postale med slovenskimi pohodniki vse bolj priljubljene, tudi po zaslugi planinskega vodnika zakoncev Habjan. Gre za najpopolnejši vodnik po tem doslej nekoliko spregledanem gorovju med bolj priljubljenimi Julijskimi Alpami in Dolomiti. Bolje ga že precej dlje poznajo slovenski smučarji, saj se na pobočjih Karnijcev nedaleč od slovenske meje razprostira priljubljeno smučišče Mokrine (Nassfeld). Lani smo vam od tu že predlagali zanimiv vzpon - na Krniške skale (Gartnerkofel). Ta vrh je eden lažje dostopnih dvatisočakov v Karnijskih Alpah. Z istega izhodišča pa se lahko v drugo smer odpravimo še na en tehnično nezahteven, a precej daljši pohod – na Konjski špik (Rosskofel oziroma Monte Cavallo).
V videoposnetku poglejte, kako je videti vzpon iz Trente na Malo Špičje:
Izhodišče ture, s katerega se nam odpre pogled na naš tokratni cilj, je na nadmorski višini 1.540 metrov. Je na avstrijski strani mejnega prehoda Mokrine, dve uri vožnje iz Ljubljane. Po markirani pešpoti številka 403 krenemo ob robu smučišča, ki je poleti en velik pašnik, navzgor. Na tablah spremljamo napise za Rosskofel, Trogkofel in Karnischer Hoherweg, torej visoko karnijsko pot. Ko se vzpenjamo ob smučišču, ne moremo verjeti, da na sosednji Konjski špik vodi nezahtevna pot. Severne stene so namreč navpične.
Madritschen. Pogled na Konjski špik.
Po slabi uri in dobrih 300 višincih se povzpnemo na vrh Madritschen (1.918 m), na vrh smučišča. Do sem se sicer da pripeljati tudi s sedežnico oziroma gondolo. Od tu ne opazujemo le kamnite gmote Konjskega špika, ampak tudi Veliki Koritnik (Trogkofel), ki je priljubljen med ljubitelji zahtevnih plezalnih poti. Po na novo urejeni potki se spustimo navzdol proti levemu umetnemu jezeru, kjer so številna igrala za otroke, da smučišče živi tudi poleti. Na Mokrinah imajo 30 žičnic in 100 kilometrov smučarskih prog. Pešpoti v širši okolici Nassfelda pa naj bi bilo za kar tisoč kilometrov.
Upamo, da najdete tudi kaj zase. Mateja lahko spremljate tudi na Instagramu
Instagram.com/matejtravels, več videov pa najdete na njegovem kanalu na YouTubu.
Pogled z vrha smučišča Madritschen na drugo stran, kamor nadaljujemo turo. Levo je Rudniško sedlo in desno mogočna gora Veliki Koritnik (Trogkofel).
Vzponu sledi spust, nato pa pri tej tabli krenemo levo navzgor na Rudniško sedlo.
Po slabe pol ure spusta (za približno 200 višinskih metrov) sledi nov vzpon, na razpotju poti krenemo v levo za Rudniško sedlo (Rudniksattel) na dobrih 1.900 metrih. Tu prvič na turi malo globlje dihamo. Na Konjski špik se povzpnemo z omenjenega sedla, torej po zahodnem grebenu te mejne gore med Avstrijo in Italijo. Tu zapustimo visokokarnijsko pot številka 403, ki se nadaljuje proti Velikemu Koritniku, in se usmerimo levo navzgor po pešpoti, prav tako označeni z avstrijskimi markacijami, ki ima številko 414. Pod zahodnim podvrhom Konjskega špika, imenovanim Pricotič, vstopimo v kamnit svet. Na dveh mestih je potrebne nekaj pazljivosti, najprej se dvignemo prek nekaj skalnih gmot, nato še prečkamo manjše melišče, a ne gre za tehnično zahtevnejše prečenje. Zmore vsak.
Pogled s Konjskega špika na smučišča Mokrine in Krniške skale na drugi strani smučišča.
Višje, kot smo, lepši so razgledi: v eno smer proti Mokrinam, v drugo na Pricotič in Veliki Koritnik. Na vrhu pa bomo videli tudi Krniške skale. Ko pridemo do mejnih kamnov, smo tik pred ciljem. Zadnje minute vzpona so po zložnem travnatem pobočju. Najvišja točka leži, tako kot večji del vršnega grebena, na italijanski strani. V italijanščini se imenuje Monte Cavallo di Pontebba. Na 2.240 (po nekaterih podatkih 2.239) metrov visok vrh se povzpnemo v od treh do štirih urah (860 višinskih metrov). Višincev torej ni toliko, gre pa pot precej naokrog Konjskega špika, naredimo več kot sedem kilometrov.
Na vrhu Konjskega špika je tudi večji zvonec, na katerem lahko pozvonimo kot na Šmarni gori.
Izhodišče: prelaz Mokrine/Nassfeld (1.540 metrov)
Višinska razlika po poti: 860 metrov (še 200 na povratku)
Čas za vzpon: tri ure
Zahtevnost: tehnično nezahtevna markirana pot
Na sestopu gremo lahko še do bivaka na italijanski strani meje pod Rudniškim sedlom (v ozadju je Trogkofel).
Sestopimo po isti poti. Da, še enkrat se bo treba povzpeti na Madritschen. A najprej se spustimo na Rudniško sedlo. Z vrha Konjskega špika smo videli tudi rdečo piko. Gre za bivak na italijanski strani meje (pod sedlom), res je fotogeničen z Velikim Koritnikom v ozadju. Do njega bi se lahko povzpeli tudi z italijanskega prelaza Lonice, Passo del Cason di Lanza, torej z izhodišča, ki ga bolje poznamo za vzpon na Monte Zermulo (2.143 metrov), na katero smo šli pred dvema letoma.
Planšarija pod Krniškimi skalami, kjer se dobro je.
Od bivaka se povzpnemo nazaj na Rudniško sedlo in se po pešpoti 403 vrnemo proti Mokrinam. Za bolj iznajdljive pa obstaja bližnjica do jezera za zasneževanje, tik pod severnimi stenami Konjskega špika. Turo torej končamo z vzponom na Madritschen in sestopom po smučišču nazaj na prelaz Mokrine, povratek vzame vsaj dve uri in pol. Na celotni turi se naredi dobrih tisoč višincev in dobrih 14 kilometrov. Na malico se lahko zapeljemo na planšarijo Watschiger Alm pod Gartnerkoflom.
