SiolNET. Sportal Naj planinska koča
2,70

termometer

  • Messenger
  • Messenger
Kaj oskrbniki planinskih koč počnejo pozimi?

Na kozarček žganja in čaj!

2,70

termometer

"Pozimi je v hribih vzdušje še bolj pristno," pravi Aleš Štefe, oskrbnik Valvasorjevega doma pod Stolom, ki je odprt vse dni v letu. Kaj počnejo oskrbniki, ki imajo koče odprte le ob koncih tedna, in kdo tovori hrano, ki jo uživajo najbolj vztrajni prišleki in potrebščine, brez katerih tudi v gorah ne gre?

Planinske koče tudi v zimskih mesecih ne samevajo, njihovi oskrbniki pa nikakor niso ostali brez dela. Med 164 oskrbovanimi kočami v slovenskih gorah jih je v zimskih mesecih odprtih 121, od tega 25 vse dni v tednu, preostalih 33 koč pa vse dni razen ob ponedeljkih ali/in torkih.

Vremenska napoved v slovenskih gorah tudi na www.siol.net. Preverite!

Oskrbniki koč, ki so pozimi odprte le ob koncih tedna, med tednom opravljajo druge dejavnosti, vsak petek pa jo mahnejo v gore. Z nahrbtnikom na ramenih prinašajo tovor, ki ga ob koncu tedna razdelijo gostom. 

Kaj torej oskrbniki planinskih koč počnejo pozimi?

Zdenka in Rok Podpečan sta tudi pozimi vsak konec tedna na Roblekovem domu, ki je odprt od petka zvečer do nedelje. Zdenka in Rok Podpečan sta tudi pozimi vsak konec tedna na Roblekovem domu, ki je odprt od petka zvečer do nedelje. Foto: Alenka Teran Košir

V vsakem vremenu na Roblek

Zdenka Podpečan, oskrbnica Roblekovega doma na Begunjščici, se na primer med tednom ukvarja s peko kruha, dopolnilno dejavnostjo na domači kmetiji, s čimer se je ukvarjala že, še preden je sprejela oskrbniško delo, vsak petek pa jo čaka pot do doma pod Begunjščico.

 "Do koče se z možem podava v petek popoldne, v dolino pa se vrneva v nedeljo," je povedala Zdenka.

Po sveži pošiljki snega je pot navkreber poseben izziv:

"Kdor prvi pride, je največji heroj"

Struktura gostov je drugačna kot poleti, opaža. Več je domačinov, pogosti obiskovalci pa so tudi Hrvati.

"Najraje imajo, če se z naše koče že zarana odpravijo na Begunjščico in so prvi, ki tam naredijo gaz. To jim je v posebno veselje," je povedala sogovornica, ki skupaj z možem Rokom skrbi tudi za oskrbo koče. "Kdor prvi pride, je največji heroj."

Januarja so zaloge hrane do Roblekovega doma prepeljali s konji, zdaj pa morajo to storiti peš, oprtani s težkim nahrbtnikom. Januarja so zaloge hrane do Roblekovega doma prepeljali s konji, zdaj pa morajo to storiti peš, oprtani s težkim nahrbtnikom. Foto: Alenka Teran Košir

Pohodniki sami ponujajo pomoč

Nekaj zalog v koči so naredili že sredi januarja, ko so se s konji še lahko odpravili do nje, zdaj, ko razmere tega ne dopuščajo, pa stvari znosijo kar na ramenih.

"Sproti je treba kočo oskrbeti s svežo zelenjavo, jajci, svežimi klobasami in podobno. K sreči ljudje kar sami stopijo v stik z nami in se pozanimajo, ali potrebujemo pomoč pri nošnji. Tem sem zelo hvaležna. Največ povpraševanja je v zimskih dneh po 'ta kratkih' in čaju, teknejo pa tudi enolončnice."

Tudi pozimi gredo v slast enolončnice. Tudi pozimi gredo v slast enolončnice. Foto: Alenka Teran Košir

Roblekov dom je odprt vsak konec tedna – v lepih dneh je obisk podoben tistemu v poletni sezoni –, za zdaj se je le enkrat zgodilo, da so odprtje zaradi slabih vremenskih razmer skrajšali.

"En novembrski konec tedna je zelo močno deževalo, zato sva se že v soboto odpravila v dolino, saj planincev ni bilo pričakovati. Takrat potencialne goste o tem obvestimo prek družbenih omrežij in z informativno tablo, ki stoji v Dragi, kjer je izhodišče."

Te dni je do Roblekovega doma vse treba znositi na hrbtu (foto: Dejan Jelušič):

Zimsko obdobje bodo izkoristili tudi za prenovo doma. Trenutno se posvečajo obnovi sanitarij, zamenjali pa bodo tudi štedilnik.

Valvasorjev dom pod Stolom pozimi oskrbujejo pridni nosači, prednjači pa oskrbnik Aleš Štefe. Valvasorjev dom pod Stolom pozimi oskrbujejo pridni nosači, prednjači pa oskrbnik Aleš Štefe. Foto: Osebni arhiv Vsak teden od deset do 15 kilogramov limon

Zakonca Podpečan se v svojo gorsko postojanko v zimskem času zatečeta zgolj ob koncih tedna, Aleš Štefe pa je v svoji, v Valvasorjevem domu pod Stolom, ki ste ga bralci in bralke medija www.siol.net lani izbrali za naj planinsko kočo leta 2016, skoraj vsak dan.

Dom je namreč eden od 25 v Sloveniji, ki so odprti vse dni v letu.

Pozimi je vzdušje še bolj pristno

"Vzdušje pri nas je pozimi še bolj pristno, bolj planinsko kot v poletni sezoni, saj v zimskem času do nas ni mogoče priti z avtom. Kdor pozimi pride k nam, je vsaj malo zastrupljen s hribi," je povedal Štefe, s katerim smo se pogovarjali ravno med sestopom v dolino, kamor se je odpravil po nakupih zalog za ta konec tedna.

"Večina obiskovalcev je domačinov, se pa najdejo tudi tujci, predvsem Hrvati, ki so januarja v velikem številu obiskovali Stol."

Gostom najbolj teknejo žganje in čaj ter enolončnica, v času sankanja, ki je bilo mogoče januarja, pa je šlo dobro v promet tudi kuhano vino.

Če je sneg, pomaga teptalnik, sicer pa dobre stare noge in nahrbtnik

Valvasorjev dom pozimi oskrbujejo s teptalnikom, če je na cesti dovolj snežne podlage, oziroma peš na ramenih kot zdaj, ko sneg kopni.

"Sprotne stvari, kot so jajca in zelenjava, do doma znosimo v nahrbtnikih. Za primerjavo, vsak teden je treba do koče znositi od deset do 15 kilogramov limon, tako da se kar nabere. Pri tem so nam v veliko pomoč prijatelji Valvasorja, to so tisti, ki k nam zahajajo redno."

Lani so v zimskih dneh do doma znosili kar 1,8 tone izdelkov, podobni številki pa se bodo verjetno približali tudi letos.

V pričakovanju turnih smučarjev

Večji del zime v svoji planinski službi preživi tudi Herman Uranič. Poleti je oskrbnik Triglavskega doma na Kredarici, ki je med zimsko sezono zaprt, pozimi pa na Komni, kjer je koča odprta vse dni.

"Trenutno je pri nas zatišje," je povedal. Če bo zapadel sneg, pričakujejo turne smučarje, sicer pa je tudi kar nekaj tujih turistov, ki Bohinj obiščejo zaradi smuke na Voglu, zaradi pomanjkanja snega pa želijo okusiti tudi kaj drugega.

Uraniču, ki na Komni preživlja že peto zimsko sezono, sicer bolj ustreza direndaj, ki ga ponuja poletje na Kredarici, a tudi na Komni mu ne manjka dela.   

Dom na Komni je odprt vse dni v letu. Foto: Ivo Čepin. Dom na Komni je odprt vse dni v letu. Foto: Ivo Čepin.

"Ne lenarimo"

"Tudi kadar gostov ni, če je slabo vreme, nam dela ne zmanjka. Ne lenarimo. Vedno je kaj za postoriti. Ali kidamo sneg, belimo, vzdržujemo, popravljamo, kar se je pokvarilo … Ker sva v koči samo dva, sva sama za vse. Od čiščenja sanitarij do pospravljanja sob. Ko strežemo pri mizah - ni tako kot na Kredarici, kjer strežemo samo pri točilnem pultu -, že tako naredimo kar nekaj kilometrov …"

Nekateri gostje se kar sami javijo za pomoč pri čiščenju snega, pohvali pridne roke nekaterih.

Kočo oskrbujejo s transportno žičnico, z njo pa prevažajo tudi smuči gostov.

Nekaterim pohodnikom je hoja po celem snegu v veliko veselje. Nekaterim pohodnikom je hoja po celem snegu v veliko veselje. Foto: Facebook

Ljubezen do gaženja

Kot je omenila že Podpečanova z Roblekovega doma, je tudi Uranič izpostavil zanimivo ljubezen pohodnikov - gaženje v celem snegu na vrh.

"To je nekaterim v poseben užitek in kar tekmujejo, kdo bo tisti, ki bo gazil prvi in prvi prišel do koče. Nekateri komaj čakajo. Kapo dol, razmere so včasih res zahtevne. Ob zadnji snežni pošiljki nas je obiskala skupina izkušenih gorskih tekačev, ki so do nas potrebovali kar štiri ure in pol," je še povedal Uranič, zaposlen pri PD Ljubljana - Matica, ki je lastnik doma na Komni in na Kredarici.  

Koča pri Jelenovem studencu Foto: Osebni arhiv Med tednom v podjetju, ob koncu tedna v hribih

Nekoliko drugačna je zgodba s Kočo pri Jelenovem studencu na Kočevskem, ki je vse leto odprta zgolj ob koncih tedna, kar pomeni, da je ritem podoben vse leto. Njena oskrbnika Mitja Gornik in Primož Mihelač sta tam od julija lani, izkušnje pa sta si nabirala v Kovinarski koči v dolini Krme v Mojstrani.

Primož med tednom dela v lastnem podjetju v Ljubljani, vsak petek pa se poda svojemu drugemu službenemu izzivu naproti, delu oskrbnika. "V petek sedeva v avto, v nedeljo popoldne omedliva (smeh, op. a.), v ponedeljek zjutraj pa se pripeljeva nazaj," pravi Primož. 

Ko zapade sneg, je tukaj idila, pohvali okolico. "Tudi obisk je takrat precej večji." Vzpetina ima za Kočevarje in Ribničane podoben status kot Šmarna gora za Ljubljančane.

Pozimi vso hrano in potrebščine za gospodinjstvo tovorita peš. V nahrbtnikih in hladilni torbi. "Pot pod noge, pa smo v 20 minutah v koči."

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

delitve: 17
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin