Sreda, 24. 8. 2016, 16.27
3 leta, 7 mesecev
Aleš Štefe, oskrbnik Valvasorjevega doma pod Stolom
Oskrbnik, ki je vdihnil toplino Valvasorjevemu domu, s smelimi načrti za razširitev ponudbe
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
6,30
Aleš Štefe je oskrbnik Valvasorjevega doma pod Stolom zadnja štiri leta. Ljudje pravijo, da je tam naredil čudež. Da je domu vlil toplino, da je tam ves čas na voljo s prijazno besedo in informacijami o planinskih poteh. Valvasorjev dom je bil leta 2014 že razglašen za naj planinsko kočo v Sloveniji, med TOP 10 je tudi letos.
Aleš Štefe iz Križev pri Tržiču je po poklicu strojnik, dolga leta pa si je kruh služil v gradbeništvu. Že dalj časa je sanjal o oskrbniškem delu, a si je predstavljal, da se mu bo želja uresničila v zrelejših letih. Zgodilo se je hitreje, kot si je mislil, pri 46 letih. Pravi, da mu nikakor ni žal za takšno pot.
Štefe je bil najprej izbran na razpisu za oskrbnika Kosijevega doma, potem pa še Valvasorjevega, odločil pa se je za drugega. V zadnjih štirih letih je v prostornem domu, ki stoji na terasi v južnem pobočju Belščice, severozahodnega dela Stolovega masiva v Karavankah, na 1181 metrih nadmorske višine potegnil kar nekaj všečnih potez, pravijo številni planinci. Ti so mu s svojimi glasovi že leta 2014 pomagali do naziva naj planinska koča, med finalisti akcije pa je tudi letos.
- Preberite še: Kakšno je življenje oskrbnika planinske hiše?
- To so najlepše slovenske gorske ceste #video
Valvasorjev dom pod Stolom je ciljna in izhodiščna točka. Največ planincev pot nadaljuje do Stola in okoliških vrhov.
365 dni v letu v službi planincev
Dom, ki so ga poimenovali po piscu, tiskarju in izdajatelju pomembnih del za slovensko kulturo, med drugim tudi obsežne topografije Slava vojvodine Kranjske, Janezu Vajkardu Valvasorju, je po novem odprt 365 dni na leto.
"Pred menoj so se oskrbniki zelo pogosto menjavali. Nobene stalnice ni bilo. Ljudje se niso mogli na nikogar navaditi. Poleg tega je bil dom ob določenih dneh zaprt, kar spet ni v redu. Taka neposrečena kombinacija lahko ljudi zmoti, saj nikoli ne vejo, kdaj lahko računajo na to, da bo koča odprta. Jaz sem se odločil drugače. Treba se je zavedati, da delo oskrbnika traja 24 ur na dan vse dni v letu. Ljudje računajo na našo pomoč. Če nekdo pozno zvečer pregleduje zemljevid in išče poti, po katerih bo hodil prihodnje jutro, mu težko odrečeš pomoč. Tako ne gre. Treba je biti na voljo, kar je žal sprto z dolinsko logiko in družinskim življenjem."
- Ste že glasovali za Naj planinsko kočo 2016?
- Češka koča: več kot stoletna dediščina v slovenskem visokogorju
Dom je odprt vseh 365 dni v letu.
Peš, s kolesom ali avtomobilom, pozimi celo s sanmi in teptalci
Koča je po makadamski cesti dostopna tudi z avtomobilom, pozimi je dostop otežen. Do doma je treba iti peš, mnogi zasneženo cesto izkoristijo tudi za sankališče. "Pozimi tovor pripeljemo s snežnim teptalcem, ljudje pa takrat urejeno cesto hitro izkoristijo za sankanje, nekateri jo izkoristijo tudi za smučanje. Mislim, da je s šestimi kilometri in pol to najdaljša sankaška proga v Sloveniji," pripoveduje Štefe, ki prihaja iz znane tržiške družine zobozdravnika, njegov brat pa se je prav tako odločil za delo oskrbnika, in sicer ga najdete na Starem vrhu.
- Pod taktirko nekdanjega policista vsake 14 dni menjajo ponve
- Kulinarika v slovenskih planinskih kočah
Koča je lahko dostopna z avtomobilom, pozimi pa se je do nje treba sprehoditi, tovor pa pripeljejo s snežnim teptalcem ali znosijo peš. "Zratrakirana" cesta se občasno spremeni tudi v 6.5-kilometrsko sankališče.
Napovedovali so mu kratko kariero, a so se ušteli
Ko je Aleš Štefe leta 2012 prišel v Valvasorjev dom, na tem koncu Slovenije ni poznal nikogar. "Vsi so mi napovedovali kariero kratkega daha, češ da ne bom dolgo zdržal, a se je obrnilo drugače. Z domačini smo se zelo lepo ujeli, enako velja za ekipo, ki me obkroža in ki sem jo sestavil sam."
- Kaj pravi novi oskrbnik Triglavskega doma pod Kredarico?
- Ustavil ga je infarkt, rešil ga je helikopter
Štefe v družbi predsednika Gorske reševalne zveze Slovenije Igorja Potočnika.
Poudarja, da ljudje, ki jim hribi niso blizu, niti niso hribovci po duši, ob takem delu ne bodo zdržali. "Tukaj je delovni čas neklasičen, ljudje so drugačni, in če ne uživaš v tem, da greš že pred zajtrkom v hrib in nazaj na delo, ne boš dolgo zdržal."
Je za hribe še vedno čas? "Najde se, a žal samo takrat, ko je vreme slabo, v lepem je dela toliko, da smo mu komaj kos." V ekipi je trenutno sedem ljudi, ki se po potrebi menjavajo. Ob koncih tedna in praznikih so ekipe okrepljene, naenkrat jih dela največ po pet.
Za vse okuse
Po svoje smo malo čudna postojanka, pravi. "Za nekatere smo ciljna postojanka – mnogi med njimi so v klubu Ljubitelji Valvasorja in svoje vzpone redno beležijo v fasciklu –, za druge pa izhodišče za Stol in bližnje vrhove. Tretja skupina naših obiskovalcev so ljudje iz bolj oddaljenih krajev, ki si za vzpon vzamejo več časa in pri nas še prenočijo. Potem so tu še nedeljski gostje, ki se k nam na kosilo zapeljejo z avtomobilom, pogosto nas obiskujejo družine z majhnimi otroki, ki se od nas podajo na sprehode proti Breški, Potoški in Žirovniški planini," našteva sogovornik.
Opaža, da so tudi domačini veseli, ker je dom zaživel. "To kažejo obisk in gostje, ki prihajajo. Najboljša reklama je še vedno reklama od planinca do planinca, od ust do ust."
Reklama od ust do ust
Opazna je tudi pri povečanju obiska planincev iz tujine. Srečali boste vse od hrvaških pa do novozelandskih. "Večinoma za nas izvejo od drugih. Lani sem na primer gostom iz Izraela in Nizozemske, ki so nas obiskali povsem po naključju, ponudil svoje vizitke. Želeli so jih še več, nato pa so nas prihodnje leto obiskali njihovi prijatelji in mi pokazali našo vizitko. Krog je bil sklenjen oziroma se širi naprej. Vezi med nami so se stkale in vedno lažje je. Če se gost pri nas dobro počuti, če je prvi stik pravi, se bo vrnil. In takih ni malo."
S pomočjo obiskovalcev so lani zbrali tudi sredstva za nakup defibrilatorja. K sreči ga še niso potrebovali in nihče se ne bo pritoževal, če ostane nedotaknjen.
"Ljudje, ki jim hribi niso blizu, niti niso hribovci po duši, ob takem delu ne bodo zdržali," pravi Štefe.
Ponosen je tudi na kulinarično ponudbo
Štefe vztraja pri tem, da vso hrano pripravijo v domu. "Štiri leta, odkar sem tu, še nismo kupili štruce kruha. Vse spečemo tukaj. Enako velja za štruklje, zavitke, ajdove krape … Izogibamo se tudi moki, v nobeni enolončnici je ne uporabljamo, če je treba, jo zgostimo s krompirjem. Tudi čaj nabiramo sami. To so malenkosti, a so pomembne," poudarja.
V domu pečejo tudi kruh. Štefe pravi, da ga v zadnjih štirih letih, odkar je skrbnik doma, še niso kupili.
Utrinek iz kuhinje #video
Gostje največ povprašujejo po jedeh na žlico, kot so bograč, ričet, jota, vampi ... Kot posebnost jim občasno ponudijo Babudrovo presenečenje. "Gre za jed, podobno bograču, ki ji dodamo več vrst zelenjave. Začinimo jo s harišo, kar jedi daje blago pikanten okus. Med preostalimi jedmi nas gostje prepoznajo po naših že nagrajenih zavitkih (naj štrudelj 2014), jabolčnih in sirovih z gozdnimi sadeži, po domačih štrukljih in ajdovih krapih. Prav gotovo naši gostje dobro poznajo tudi čebulni kruh, pripravljen in pečen v našem domu."
Vsak mora znati poprijeti za kuhalnico.
Načrt: šotorski del ponudbe
Oskrbniku Valvasorjevega doma načrtov ne manjka, eden najbolj svežih oziroma aktivnih je načrt za postavitev šotorskega dela ponudbe.
Na mestu, kjer je danes heliodrom, načrtujejo šotorski del, ki bi se pozimi lahko spremenil v iglujsko vas.
"Z njim bomo pridobili prenočitvene kapacitete in popestrili svojo ponudbo čez vse leto," je prepričan. Tako bo šotorski del v poletnih mesecih namenjen gostom, ki v zgodnjih jutranjih urah nadaljujejo pot proti Stolu in potrebujejo prenočišče le za nekaj ur, v pomladnih in jesenskih mesecih pa bodo novost ponudili za izvedbo planinskih taborov in šol v naravi.
V zimskih in sneženih mesecih želijo ta del spremeniti v iglujsko vas. Štefe je prepričan, da bo zanimiva za najširši krog gostov, ki si želijo doživeti nekaj drugačnega.
Razvoj Valvasorjevega doma pod Stolom
Valvasorjev dom pod Stolom stoji na terasi v južnem pobočju Belščice, ki je severozahodni del Stolovega masiva. Prvotno je na tem mestu stalo rudarsko upravno poslopje, ker so tu kopali železovo rudo. Pred 1. svetovno vojno je bila v njem nemško-avstrijska postojanka, po vojni pa jo je prevzela Kranjska podružnica SPD, ki jo je preuredila in odprla 22. julija 1923.
Dom nosi ime po Janezu Vajkardu Valvasorju (1641–1693), piscu, tiskarju in izdajatelju pomembnih del za slovensko kulturo, med drugim tudi obsežne topografije Slava vojvodine Kranjske.
Malo pred 2. svetovno vojno je Kranjska podružnica SPD zgradila nov dom, ki so ga odprli 11. junija 1939. Partizani so 30. aprila 1943 dom požgali. Po osvoboditvi je pogorišče prevzelo PD Radovljica, ki je zgradilo nov, velik dom in ga odprlo 6. junija 1954. Leta 1996 so zgradili prizidek za nove sanitarije v pritličju ter sanitarije in prhe s toplo vodo v nadstropju. Leta 2003 so obnovili ostrešje.
Leta 2004 so v mansardi zgradili moderno predavalnico s 35 sedeži ter štiri sobe z 12 ležišči s sanitarijami, umivalnico in prho s toplo vodo. Leta 2005 so temeljito obnovili in povečali jedilnico, uredili točilni pult in vhod.
Leta 2009 so dogradili pokrito teraso z novim vhodom v dom in pridobili 25 sedežev. Zadnja posodobitev je bila leta 2010, in sicer z gradnjo čistilne naprave, centralnega ogrevanja, obnovami sob v nadstropju, povečanjem kuhinje in shrambe ter zamenjavo vseh starih oken.
Dom je ves čas odprt. V gostinskem prostoru je 75 sedežev in točilni pult, pri mizah pred domom je 50 sedežev, v sobah pa 47 ležišč. WC je v vsaki etaži, imajo umivalnico ter prhe s toplo in mrzlo vodo. Gostinski prostor dodatno ogrevajo s krušno pečjo, imajo pa tudi tekočo vodo, elektriko, radijsko zvezo in mobitel.
Vir: PZS
