Četrtek, 4. 8. 2016, 14.38
2 meseca, 1 teden
Da planinci niso lačni, pride prav pogon 4x4, pa tudi nahrbtnik in močne noge ter veliko volje
Življenje oskrbnika gorske koče: Kdor ni pravi gornik, ne bo dolgo zdržal #foto
Poletno jutro pod gorami. Prosojne meglice dajejo vedeti, da je strma pobočja ponoči bičala nevihta. Cesta je slaba, razrita zaradi hudourniških žil, iz katerih je drla voda, ko se je tam zgoraj utrgal oblak. Prvi pohodniki si oprtajo nahrbtnike in odločno krenejo navkreber. Stikalo štirikolesnega pogona obrnemo z razlogom. Prtljažnik je poln hrane, za volanom pa voznik, ki je veder, iskren in sproščen. Kot da bi ravnokar srečali samega Kekca, v najboljšem pomenu besede.
Ne, ni greha …
Preprost in zanesljiv avtomobil klenega pogona je pomemben partner oskrbnika planinske postojanke.
Srečamo se z oskrbnikom Valvasorjevega doma pod Stolom. Aleš Štefe že štiri leta skrbi za planinsko postojanko v osrčju Karavank, ki je hkrati tudi njegov trenutni dom. Je izkušeni gornik, zato je na mestu vprašanje, ali velja rek o odpisanih grehih nad tisoč metri nad morjem.
"Ne, ni greha …" nasmejan izstreli kot iz topa in glede na to, da se vzpenjava z avtomobilom, se najprej dotakneva predvsem dileme, kdaj z avtom v gore, kadar ta seveda ni v službi šerpe, višinskega nosača za oskrbo postojanke:
"Tudi to ni greh, zlasti kadar skrajša čas poti na izhodišče in kadar nekomu, ki ima omejene gibalne zmožnosti, odpre pot do sanjskega razgleda, ki bi mu sicer bil nedosegljiv. Je pa seveda veliko odvisno tudi od tega, kakšna je koča, kje se nahaja, kako je dostopna in odprta," poudari Aleš, ki je s težkim nahrbtnikom na ramenih premagal že nešteto višinskih metrov, kot gornik in oskrbnik. O kulturi uporabe gorskih cest smo že pisali. Ni greh, a velja spoštovati pravila.
"Vsak obisk doline na vsak način pomeni popolnoma poln prtljažnik. Vedno je treba kaj pripeljati," z nasmehom pove Aleš, ki smo ga ravno ujeli pri logističnem delu.
Najbrž ni treba posebej poudarjati, da je življenje med gorami precej drugačno kot tisto v dolini. Ne govorimo o stereotipni romantiki, saj imajo gore tudi svojo temno plat. Predvsem se je treba zavedati, da vselej ni razgleda in da ima samoumevno udobje, ki smo ga vajeni v dolini, v gorah precej drugačne meje. Živeti tam zgoraj ni samo lepo, je najprej precej drugačno. Aleš Štefe izpostavlja dejstvo, da je biti oskrbnik način življenja:
"Vsekakor je to dejansko način življenja. Tisti, ki bo prišel kot oskrbnik z nekim hudim apetitom po zaslužku, pa ni hribovec, ni gornik, zagotovo ne bo dolgo zdržal."
Na gorski cesti je vsak ovinek lahko presenečenje. Tisti dan je morala posredovati tudi težka mehanizacija, da je cesta po neurju dobila nazaj svojo širino in obliko. Avto v službi gorskega nosača mora imeti kakšen skriti tehnični adut. Dacia Duster ni okleval, niti ko je moral zaplavati za dobro jutro …
Druščina iz vseh vetrov
Zgodovina slovenskih planinskih postojank ima zavidljivo tradicijo, skozi katero se je razvil prav specifičen odnos do teh zavetišč visoko med gorami.
"Glede na specifičnost Valvasorjevega doma so tudi njegovi obiskovalci precej različni. Pri nas smo recimo pol leta dostopni z avtomobilom, zato imamo tudi obiskovalce, ki poleti na primer pridejo na nedeljsko kosilo. Recimo družine z majhnimi otroki, ki se potem od nas podajo na sprehode proti Breški, Potoški in Žirovniški planini. Seveda pa so pri nas tudi tisti pravi planinci, za katere je naš dom lahko cilj za pohod iz doline oziroma nadaljnje izhodišče za okoliške vrhove Stol, Vajnež, Potoški Stol … Torej, naš dom je tako ciljna točka kot tudi izhodiščna točka za številne vzpone," pove izkušeni oskrbnik.
Pri tem pa se dotaknemo tudi razlik med obiskovalci. Se opazi razlika med izkušenim gornikom in nedeljskim izletnikom, je v jedilnici še tisto pravo planinsko vzdušje?
"Seveda se opazi razlika. Kljub dejstvu, da smo poleti dostopni z avtomobilom, je v naši koči ob večerih še vedno tisto pravo planinsko vzdušje s kitaro in klasičnimi planinskimi debatami," pokima Aleš in nas povabi za mizo ob krušno peč.
O pomenu štirikolesnega pogona pri logistiki oskrbe gorske postojanke vselej vedri in izkušeni oskrbnik Aleš Štefe pove: "Pogon na vsa štiri kolesa pri logistiki seveda igra pomembno vlogo. Cesta je, kakršna je, makadamska. Na njej se razmere tudi poleti hitro spremenijo zaradi nalivov. Pri oskrbi doma je prtljažnik vedno do konca napolnjen in ko je pod kolesi napran pesek ali pa globok jarek, tudi prvi sneg, štirikolesni pogon pride še kako prav."
Ko narava ustavi stroj, je treba pač nositi … Cela tona v nahrbtnikih prostovoljcev!
So planinski domovi ena od specifik naših gora in gorniške kulture? "Mislim, da ja," odgovarja Aleš Štefe, oskrbnik Valvasorjevega doma pod Stolom, ki je bil leta 2014 izbran za najboljšo slovensko planinsko kočo. Tudi letos je v finalu tega izbora, med desetimi najbolje ocenjenimi planinskimi postojankami.
Valvasorjev dom pod Stolom je zgledno urejen. Čistilna naprava, negovana zelenica z mizami in klopmi, pestra ponudba hrane in pijače ter nasmejani obrazi, ki vstopajo v jedilnico … Za mnoge prava romarska pot, tempelj miru sredi gora. Vidi in čuti se prijateljske vezi med njimi in človekom, ki skrbi za postojanko. A za vse to je potrebnega veliko truda in tudi pomoč tistih, ki jih dom gosti:
"Dejansko smo odprti vse dni v letu. V poletnem času je oskrbovanje doma sorazmerno preprosto, medtem ko si v zimskem času pomagamo s snežnim teptalcem ali pa pridnimi planinci. Pride pa tudi specifična zima, kot je bila recimo letošnja. Cesta iz doline ni bila v celoti zasnežena, za avtomobil pa kljub temu praktično neprevozna. S snežnim teptalcem si zaradi nekaterih premalo zasneženih odsekov nismo mogli pomagati, imeli pa smo pomoč 12 posameznikov, ki so dnevno nosili živež od avtomobila do doma, se pravi dobro uro hoda iz doline. Kljub veliki jesenski oskrbi, ko smo bili še dostopni za avtomobilom, so potem ti ljudje na plečih v dom znosili dobro tono hrane."
Oskrbnik Valvasorjevega doma pod Stolom o življenju v dolini in gorah: "Živel sem dolinsko življenje, ampak z mislimi sem bil v gorah in tudi drugače sem od petka do nedelje že prej praktično živel v gorah. No, zdaj pa še od ponedeljka do petka."
Prtljažnik ni nikoli prazen, da ljudje niso žejni in lačni …
Od zanesljivosti osebno-dostavne logistika oskrbnika doma je v veliki meri odvisna ponudba in urejenost planinske postojanke. Ker je Valvasorjev dom pod Stolom odprt vse dni v letu, najbrž ni treba poudarjati, da ima Aleš veliko nalog. Že na videz iznajdljiv možakar uživa v svojem delu, uživa v gorah in glede na odzive obiskovalcev, ki so vstopali v jedilnico, je hitro jasno, da so zadovoljni s tistim, kar jim dom ponuja. Tudi zato se je ta postojanka po zmagi leta 2014 letos znova uvrstila med finaliste izbora za najboljšo planinsko kočo, ki poteka pod okriljem Planinske zveze Slovenije. V času našega obiska v zgodnjem jutru, saj se dan v gorah začne prej kot v dolini, je v jedilnici zajtrkoval par iz daljne Nove Zelandije. Navdušena sta nad udobjem in postrežbo, povesta, da v domačih gorah kaj takega ne poznajo. "Poglejte, saj imava zajtrk kot na Azurni obali, čeprav sva spala sredi gora," pove novozelandski učitelj. Aleš samo pomežikne, mu stisne roko in nameni iskren nasmeh. To bo zgodba o Sloveniji, kajne?
Oskrbniki gorskih koč so z informacijami in oskrbo nemalokrat pomemben člen reševalne akcije. Ne gre zgolj za formalno sodelovanje. So prijatelji, ki si pomagajo, vedno, kadar je treba. Veliko življenj je bilo rešenih zaradi pomembnega medsebojnega sodelovanja teh srčnih in pogumnih ljudi.
Aleš pa nam postreže z zanimivimi podatki, kaj vse mora v prtljažniku, pa tudi na saneh in v nahrbtniku, priti do kuhinje v domu, da ljudje pozimi in poleti niso lačni:
"Ob koncih tedna postrežemo tudi 500 ljudem. Glede na to, da vso hrano pripravljamo tukaj, moramo imeti tudi zanesljivo logistiko sestavin. Niti ene štruce kruha še nismo kupili v dolini, kar pomeni, da moramo imeti zadosti moke, da napečemo dišeč kruh. Pol tone moke za nas, za našo kuhinjo ne pomeni veliko, da si boste lažje predstavljali potrebe oskrbe. Tudi vso pijačo moramo recimo jeseni, ko je še mogoč dostop s težjimi vozili, spraviti v dom za potrebe vse zime."
Pomen planinske postojanke kot obveščevalne točke in baze za gorske reševalce
V jedilnici je k nam prisedel tudi izkušeni gorski reševalec Igor Potočnik. Že po stisku roke in prisrčnem pozdravu z oskrbnikom je bilo jasno, da imata za seboj veliko zgodb, tragičnih in veselih. Vidi se, da so to ljudje, ki tam zgoraj, ko pride klic na pomoč, delujejo kot eno. O vlogi planinskih postojank pri učinkovitem delovanju Gorske reševalne zveze Slovenije Igor potočnik pove:
"Vsekakor gorski reševalci tesno sodelujemo z oskrbniki koč. Koče so pomembne obveščevalne točke, iz katerih nemalokrat pride prvo obvestilo o nesreči. Konec koncev je planinska postojanka lahko tudi varna baza reševalne akcije. Ob vrnitvi dostikrat pridemo tudi na okrepčilo in topel čaj. Z oskrbniki dejansko sodelujemo ves čas. Dajejo nam pomembne informacije in tudi planincem so nujno potrebni ne samo zaradi zavetja, temveč tudi zaradi nasveta glede razmer, orientacije in stanja poti na okoliške vrhove."
"Ja, na žalost opažamo, da se je s povečanjem obiskovalcev v gorah povečalo tudi število tistih ljudi, ki neprimerno pripravljeni in opremljeni želijo nadaljevati pot proti vrhu gore. V teh primerih ne moremo narediti nič drugega, kot da jih z dobronamernim opozorilom poskusimo spodbuditi k razmisleku o nadaljevanju ture. Vselej jim povem, da bo gora počakala, naj se pripravijo, bolje opremijo in pridejo ponovno. Eni naše nasvete seveda upoštevajo in jih je celo kar malce sram, da niso pomisli na varnost, in se obrnejo v dolino. Spet drugi pa se za naša opozorila ne zmenijo. Žal so pri neustrezno opremljenih ali pripravljenih planincih nesreče pogostejše."
Ko v kočo pride klic na pomoč …
V štirih letih, odkar za Valvasorjev dom pod Stolom skrbi Aleš, se je zgodilo kar nekaj resnih reševalnih akcij na območju Stola in Vajneža. Aleš pravi, da so se v nekaj primerih zgodile tiste nesreče, ki se zaradi objektivnih nevarnosti v gorah pač zgodijo.
Bilo pa je tudi kar nekaj primerov nesreč, ki so nastale po nepotrebnem:
"Nekateri dobesedno izzivajo nesrečo, ko nepripravljeni in brez informacij o razmerah odhajajo naprej. Igubijo se in potem kličejo reševalce, ki se vselej odzovejo, ne glede na to, zakaj je kdo zašel v težave. Pridejo in pomagajo."
Zaslužena malica
Zlasti kadar je reševalna akcija uspešna, je planinska postojanka tudi mesto, kjer popusti adrenalin, kjer je treba umiriti dušo in okrepčati telo. Aleš je nemalokrat postregel ekipi, ki je na gori rešila življenje:
"Kadar je akcija uspešna in ponesrečenca varno prepeljejo v dolino, bi morda naključni obiskovalec v koči pričakoval več veselja za omizjem reševalne ekipe. Ampak ponavadi so po celonočni akciji fantje precej utrujeni. Pridejo po mir, na jutranjo malico, tudi ob petih zjutraj smo že reševalcem postregli z močno hrano, golažem ali bogračem."
Zima ima svoj čar: v dolino na saneh …
Aleš pravi, da je pozimi v domu, ob pravih snežnih razmerah, lahko celo bolj veselo kot poleti. Cesta, neprevozna zaradi ledu in snega, postane priročno sankališče, za turne smučarje pa celo smučišče. Ker je dom le dobro uro hoda iz doline, ga marsikdo z družbo obišče tudi pozimi, saj je topel in dobro oskrbovan ter kot tak zanimiv za doživetje zasneženih gora.
#foto: Poleti z avtom, pozimi pa tudi peš s težkim nahrbtnikom, da planinci niso lačni
