Četrtek, 22. 8. 2019, 18.00
4 leta, 6 mesecev
Življenje z gorami (10.) - Planšarija Dolga njiva
Kot bi vstopil v pravljico o Janku in Metki #video
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
3,31
Ko je zdajšnji oskrbnik planine Dolga njiva pod Košuto Matjaž Kleindienst prvič zagledal ta kotiček karavanškega raja, ga je spomnil na pravljico o Janku in Metki.
Ko je Matjaž Kleindienst prvič obiskal planino Dolga njiva pod Košuto na višini 1.400 metrov, ga je prepričal že prvi pogled. "Kot bi prišel k Janku in Metki," se je spomnil svojega prvega odziva. Na planini, ki je priljubljena izletniška točka mladih družin, je pred dnevi na lastno pobudo gostil tudi oskrbovance iz tržiškega Doma upokojencev, ki so na planini zelo ganljivo obujali spomine na svoj mladost, in priznal je, da mu ni bilo lahko. Čustev namreč ni skrival nihče.
S snemalcem sva se na planšarijo Dolga njiva podala v precej klavrnem vremenu (p.s. fotografije so bile posnete ob drugi priložnosti), vsaj za pohajanje po hribih, a za snemanje prispevkov o življenju v gorah ravno pravšnjem, saj se šele takrat vrvež nekoliko umiri in imajo oskrbniki sploh čas za pogovor. To je bil tudi dan po obsežni iskalni akciji, v kateri so v torek številni gorski reševalci in vodniki s psi iskali in tudi našli devetletnico, ki je le 20 minut stran od planšarije zatavala s poti, dogajanje je tudi na našem gostitelju Matjažu Kleindienstu pustilo precejšen pečat. "Kot starša se te taki reči dotaknejo," je priznal. Tisti dan je zaradi akcije gostil že dve televizijski ekipi.
Iz Šiške na gorenjsko kmetijo
Dvainpetdesetletni Kleindienst je odraščal v Ljubljani, kjer je opravil osnovno šolo, nato pa so se z družino preselili na Brezje, kjer so stari starši imeli kmetijo. Tam je preživljal vse konce tedna in počitnice in se zaljubil v tak način življenja. Z zdaj že pokojno ženo Matejo sta si družinsko gnezdo, v katerem so se rodili trije otroci Žiga, Matic in Teja, spletla v Naklem, kjer je Mateja podedovala kmetijo.
Na planini Dolga njiva pod Košuto, ki je priljubljena izletniška točka in prizorišče različnih dogodkov, tudi vseslovenske akcije Gremo v hribe, preživlja poletja, preostali del leta skrbi za kmetijo, vsako zimo pa si vzame tudi čas za daljše potovanje. Naslednje ga bo zaneslo v Tanzanijo.
Teja in Matjaž Kleindienst pred planšarijo Dolga njiva pod Košuto, ki je eden najbolj obiskanih kotičkov v Karavankah.
Oskrbniška vloga na Dolgi njivi ni vaša prva. Pred tem ste bili z družino že na Pungratu, za kratek čas tudi na Šiji. Kako bi rekli, da ste se znašli na Dolgi njivi?
Matjaž Kleindienst: Naša družina je pašo leta 2000 začela na brezjanski planini Pungart, kjer smo se po malem že začeli ukvarjati s turizmom, kuhati žgance, na primer. Spomnim se, da je žena dvakrat na teden trenirala pripravo žgancev, tako da so bili pogosto na našem jedilniku in jedilniku naših pujsov (smeh, op. a.). Veliko receptov smo pobrali tudi od mame Nežke, odlične kuharice. Tam smo ostali pet let in se potem za leto dni preselili na Šijo, kjer smo skrbeli za Taborniški dom, a smo ugotovili, da nam to ne ustreza, saj tam nismo mogli imeti toliko živali.
Z ženo sva si ves čas želela ustvariti nekaj svojega, nek prostor, kjer bova lahko imela vse naše živali na enem mestu. Za to najino željo je slišala tudi baronica Elizabeta Born, ki naju je začela nagovarjati, naj prevzameva skrb za Dolgo njivo.
Tukaj mi je bilo že od nekdaj všeč. Prvič sem planino Dolga njiva obiskal leta 2002 ali 2003, ne spomnim se natančno, ... ko smo krave gnali v planino, sem vmes skočil še do Dolge njive. In ko sem zagledal tole hiško se mi je zdelo, kot da sem vstopil v pravljico o Janku in Metki. Takoj mi je bilo všeč in tudi danes, več kot 15 let pozneje, se tukaj zelo dobro počutim.
Tudi vaše živali …
Da, živijo svobodno, tako kot mi. Opažam, da obiskovalci vse bolj cenijo mleko živali, ki živijo prosto, kot na primer naše govedo.
Glede na to, da smo planšarija, imamo na jedilniku ogromno mlečnih izdelkov, tudi masovnik, ki ga marsikdo poskusi iz radovednosti, saj ga nimajo povsod, pa kislo mleko, sirove štruklje …
Nimate pa samo krav in pujsov zaradi predelave, ampak tudi pravi pravcati domači mini ZOO.
Da, že na Pungratu smo poleg krav imeli tudi nekaj pujskov, kokoši in zajce. Na Dolgi njivi smo, potem ko smo videli, da je med našimi obiskovalci ogromno družin, želeli prikazati, kaj kmetija sploh je.
Otrokom smo želeli od blizu pokazati mlade živali, tako da smo na planino pripeljali še purane, goske, race, oslička Irmo in Romi, ta dva sta tukaj največji legendi.
Na Dolgi njivi je možno prespite tudi na seniku. Tam običajno prenočujejo mlade družine, ki se ta takšno prenočevanje odločajo predvsem zaradi doživetja. "Že ob 4. uri jih začne buditi petelin, a jih to ne moti, uživajo," pravi Matjaž.
Kako zgodaj se začne dan na planšariji? S prvim petelinom?
Ne vstajamo sredi noči, če ste to mislili, nismo vezani na uro. Živimo precej svobodno, tako kot svobodno živijo naše živali. Vstanemo okrog pol šeste, pol sedme ure zjutraj, ob koncu tedna zaradi kuhanja nekoliko prej. Kot vsak normalen človek si najprej privoščimo kavo, sledi krma živine, molža, potem pa se lotimo predelave mleka. Nekaj se ga nastavi za kislo mleko, za skuto, kislo smetano …
V začetku avgusta ste na planini gostili starostnike iz Doma Petra Uzarja. Kako ste prišli na idejo, da jih povabite na planšarijo? Številni od njih so bili po nekaj desetletjih tako visoko …
Da, ravno zato. Ideja se mi je porodila ob spremljanju novic, ki se pogosto vrtijo okrog zgodb o otrocih iz slabše situiranih družin, ki so prvič videli morje. Zamislil sem si, zakaj pa ne bi mi pripeljali starostnikov iz doma Petra Uzarja v Tržiču? Večina jih prihaja iz našega konca in v mlajših letih so prav zagotovo obiskovali prav te hribe in planine, danes pa zaradi zdravja tega več ne zmorejo.
Ideja je zorela že več kot leto dni, uresničili pa smo jo v začetku avgusta.
Dolga njiva je tudi izhodišče za številne manj ali bolj zahtevne ture. Lahko se podate na Košutnikov turn, Tolsto Košuto ali celo do Škrbine, Velikega vrha ali celo dlje. Če vam bolj diši sprehod, se splača pot nadaljevati do pašnikov na Zgornji Dolgi njivi, do katere je med 30 in 45 minut hoda. Med tednom so med obiskovalci večinoma stari starši z vnuki, družine med dopusti, ob koncu tedna pa se mednje pomeša več pohodnikov.
Planino je obiskalo 20 oskrbovancev in njihovih negovalcev oziroma spremljevalcev. Do nas so se pripeljali s kombiji, večina težko hodi ali pa sploh več ne more hoditi.
Bili so izjemno zadovoljni, še najbolj pa jaz. Glede na njihov čustven odziv sem takoj videl, da sem se odločil pravilno.
7. avgusta so planino obiskali oskrbovanci Doma starostnikov Petra Uzarja v Tržiču, ki zaradi zdravja že dolgo ne morejo sami v planine. Nekateri so planino obiskali po 30 letih in več, zato je bilo snidenje še toliko bolj čustveno.
Imate v načrtu še kaj, kar bi želeli uresničiti?
Želel bi si nekaj, česar ni še nikjer. Veliko smo že postorili, v marsičem nas posnemajo, kar je znak, da smo korak pred drugimi, a pustimo času čas.
Idej je vedno dovolj, tudi volje in podpore otrok mi ne manjka. Veliko hodim po svetu, kjer vidim marsikaj zanimivega. Prihodnjo zimo se odpravljam v Tanzanijo.
Spremljajte zgodbe iz rubrike Življenje z gorami:
