Ponedeljek, 10. 2. 2025, 4.00
3 ure, 51 minut
Intervju: Jakob J. Kenda
Prvi prehodil Apalaško pot, vzpostavil našo krožno transverzalo, zdaj ima nov izziv
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
1,79
Jakob J. Kenda je nedavno izdal svoj tretji potopisni roman.
"Pohodništvo, naj je še tako netekmovalno, je vendarle šport," zatrjuje Jakob. J. Kenda, prvi Slovenec, ki je v kosu prehodil 3.500 kilometrov dolgo Apalaško pot (kot tako imenovani thru hike). Takrat tudi s skrivnim namenom. "O raznih pustolovščinah, ki jih imaš v načrtu, je bolje biti tiho," priznava v pogovoru za Siol. Že takrat je načrtoval vzpostavitev slovenske krožne transverzale. Zdaj je že zaživel njegov novi pohodniško-literarni izziv – najlepše evropske pešpoti. V prvem romanu iz ciklusa Evropa sever, severozahod opisuje poti in zgodbe iz Norveške in Škotske.
Jakob J. Kenda
Jakoba J. Kendo je širša javnost spoznala kot prevajalca knjig o Harryju Potterju, leta 2017 pa se je proslavil kot prvi Slovenec, ki je prehodil Apalaško pot, mati vseh poti, najbolj slavni vzdržljivostni pohod na svetu (tako imenovani thru hike). O tej avanturi je napisal tudi knjigo. A to je bil le uvod v to, kar je sledilo in se dogaja še zdaj. Zarisal, prehodil ter v romanu in vodniku je opisal slovensko krožno transverzalo, ki je bila mišljena že pred več kot 60 leti, a nikoli uresničena. Pravi, da mu marsikdo sledi, da jo je samo v letu 2024 prehodilo skoraj 60 ljudi, a od tega 80 odstotkov tujcev. Nedavno pa je izšel prvi v seriji pohodniških romanov Evropa (Evropa sever, severozahod), s katerimi namerava najlepše evropske poti in zgodbe tamkajšnjih krajev in ljudi približati slovenskim bralcem in pohodnikom.
Naslovnica njegovega novega potopisnega romana
Po prehojeni Apalaški poti in izdani knjigi leta 2018 ste v pogovoru za Siol dejali, da v bližnji prihodnosti nimate naslednjih pohodniških in literarnih ciljev. Očitno ni bilo povsem tako. Prehodili ste Slovenijo, izdali roman Transverzala, vodnik po transverzali in zdaj osvajate Evropo, tu pa je tudi prva knjiga iz evropskega cikla.
Na Apalaško pot sem šel v resnici tudi zaradi transverzale, kot so jo predlagali v petdesetih, pa nikdar zares vzpostavili. Apalaška pot je pač mati vseh poti tudi v smislu, da je bila prva prava transverzala, torej prva prava planinska pot, ki ti vzame najmanj dva meseca hoje. Tako ima tudi najdaljšo tradicijo med takšnimi potmi, v marsičem je najbolje urejena, znanje o takšnih poteh je tam najbolj utečeno, tam se da marsikaj naučiti, če bi rad recimo takšno pot vzpostavil pri nas.
In na Apalaški poti je tudi zelo utečena tradicija divjinske poti: tako v načinu hoje, pri katerem imaš s sabo kuhinjo, shrambo in spalnico, kot v odnosu do narave. Tam se da zelo dobro recimo naučiti, kako se pomeniš z medvedom, če se ravno srečata. Tudi to mi je torej zelo prav prišlo za vzpostavitev naše transverzale, saj gre na jugovzhodu Slovenije po divjem gozdnatem hribovju, zelo podobnem Apalačem. Še sploh zato, ker sem transverzalo nameraval vzpostaviti z mojima mulcema, takrat starima 12 in 15 let: če bi recimo iz tistih naših gozdov domov prišel brez enega od njiju, žena ne bi bila najbolj srečna (smeh, op. p.).
In da zdaj končno odgovorim na vprašanje: načrta, da bi rad končno vzpostavil našo transverzalo, vsekakor nisem želel razglašati. Pohodništvo, naj je še tako netekmovalno, je vendarle šport in sploh pri nas je o takšnih načrtih bolje molčati. Komaj smo z otrokoma vzpostavili celoten krog transverzale in jo prehodili, komaj smo to objavili na družabnih omrežjih in sem postavil spletno stran transverzale, že se je našel nekdo, ki je javno razglasil, da bo on prvi vzpostavil in prehodil transverzalo (smeh, op. p.).
Tudi sicer je o raznih pustolovščinah, ki jih načrtuješ, bolje biti tiho, dokler jih res ne opraviš. Če ti ne uspe, zadeva hitro izpade kot širokoustenje. Ravno zdaj mi je precej zoprno, ker sem čisto zaradi vsebine novega romana na platnice moral zapisati, da gre za prvi del načrtovanega evropskega cikla. Kaj če mi ga ne uspe napisati? Ne samo zato, ker je kar ambiciozno prehoditi vse poti, ki jih imam v načrtu za cikel. Precej bo tudi treba še preštudirati, da bom znal izpolniti celotni lok štirih romanov. In to so romani: treba bo najti prave sopotnike in ljudi ob poti, katerih zgodbe bodo šele zares osvetlile to našo celino, katerih zgodbe bodo šele zares prikazale, kar imam povedati o njem, o tem, kakšna je raznolikost Evrope in kakšna bi morala naša širša skupna domovina biti.
Del krožne transverzale po Sloveniji je prehodil s svojima otrokoma, ki sta imela takrat 12 oziroma 15 let.
Širša javnost slovensko transverzalo pozna kot pot, ki traja dober mesec dni, od Maribora do Obale. Vi ste jo vzpostavili, prehodili kot krožno pot. Od kod ta želja prav pri vas, da jo vzpostavite, kot je bila zamišljena pred več kot 60 leti?
Želja je gotovo izvirala tudi iz tega, ker je bila ideja za pravo slovensko transverzalo tako sijajna. Naši fantje so v petdesetih slišali za transverzale, ki so jih Francozi začeli takoj po drugi vojni vzpostavljati po vzoru ameriških, predvsem Apalaške: prvo, slavno GR5, ki je prva alpska transverzala, so menda vzpostavili že do konca štiridesetih.
Seveda so hoteli tudi pri nas imeti takšno pot, šlo je vendar za ponos slovenskega planinstva, ampak težava je bila že v tem, kako tako dolgo traso, trajajočo dva meseca, sploh spraviti na tako majhno zaplato sveta, kot je naša. Domislica vodje mariborskih markacistov Šumljaka je bila izvrstna že zaradi tega: če bi bila pot krožna, bi se pač nabralo dovolj kilometrov in vzponov! In še več: kot krožna bi bila tudi nekaj posebnega, kar je seveda za planinsko čast nujno, takšne transverzale še ni bilo. Da ne govorimo o tem, koliko vsega lepega je v takšni obliki poti: to bi bila pot, ki bi zaobjela ves slovenski planinski svet, je njen predlog utemeljeval Šumljak, bila bi tudi pot brez začetka in konca, pot, na kateri bi lahko prestopil domači prag in bi bil potem ves čas namenjen nazaj proti domu, kar je dejansko nekaj posebnega. In tako dalje ...
Res izvrstna zamisel. Vzpostaviti takšno pot, kot je bila načrtovana, je bilo nujno tudi zato, ker tista polovica, ki jim jo je uspelo vzpostaviti, ni prava transverzala. Preprosto prekratka je, prehodi se jo v kakšnem mesecu, zato nima posebnih namenov in učinkov pravih transverzal, ki jih opisujejo številne medicinske in druge študije.
Pred nekaj več kot sedmimi leti je kot prvi Slovenec prehodil Apalaško pot.
Ste še ponosni, da ste kot prvi Slovenec prehodili Apalaško pot?
Biti prvi je pač nekakšna zastava: z njo mahaš, da bo kdo opazil to pot, mogoče prebral knjigo o njej, da ga morda pritegne ideja, da bi prehodil takšno pot. To je pomembno: da si bo mogoče marsikdo rekel vsaj to, da bi morda tudi sam kaj prehodil – če že ne Apalaško, pa mogoče kos transverzale. Ali kakšno še krajšo, tudi to je nekaj za začetek. Zato sem bolj ponosen na tole: oglasilo se mi je toliko prav takšnih ljudi, ki so zaradi vsega tega mojega kriljenja s to in drugimi zastavicami dejansko začeli malo bolj hoditi ali sploh začeli. Ali so se odločili za eno teh velikih tur. Kar nekaj se jih je pri meni oglasilo za kakšen nasvet, preden so šli na Apalaško in mnoge druge transverzale po svetu in, seveda, preden so šli na našo transverzalo.
Kaj je torej tisto, zaradi česar bi morali prehoditi katero od transverzal?
Razlogov, da se odpraviš na takšno pot, je toliko, kolikor je ljudi, ki jih prehodijo. Veliko je recimo takšnih, ki gredo, da bi prišli nazaj v formo – fizično ali psihično. Tudi v tem je prednost tako dolge poti: krajše lahko prebiješ tudi na silo, celo nekajtedenske, ne da bi se v tebi karkoli temeljnega spremenilo. Stisneš zobe, pa je, ampak ko se vrneš domov, je spet vse po starem. Dva meseca ali več pa ne moreš samo stiskati zob, preprosto se moraš umeriti, fizično in psihično, da takšno pot zmoreš, moraš se spremeniti.
A daleč od tega, da bi ljudje na transverzale hodili samo zato, ker imajo neke probleme, zdravstvene težave ali niso v formi. Nekateri gredo, ker bi se radi povsem spojili z naravo, tudi za to preprosto potrebuješ čas, tista čarobna ločnica je nekje okoli dveh mesecev – odvisno od posameznika in konkretne poti. Drugi gredo, da bi si vzeli čas zase, da bi preprosto bili. Ali pa, da bi zares dobili vpogled v deželo, prek katere se vije neka konkretna transverzala: ta je vedno odsev svoje dežele in svojih ljudi, ki ti tam na poti nimajo kam uiti, v več kot dveh mesecih jih zagotovo spoznaš (smeh, op. p.). In radi se ti odprejo, tudi to je del takšnega dolgega pohoda.
Vse to in še marsikaj je izvrsten razlog, da greš na takšno pot, vse skupaj pa gotovo še najbolj povzame tale, s katerim se je sodobno pohodništvo tudi začelo: da bi postal človek.
Pogled na slovenske vrščace
Vi ste polnih informacij, številk: nikoli še nisem zasledil podatka, koliko ljudi je slovensko planinsko pot od Maribora do Obale prehodilo kot "thru hike", torej v enem kosu, naenkrat.
Ne, pri nas tega ne štejejo, je pa tudi vprašanje, koliko bi bilo to na slovenski planinski poti smiselno. Ne samo zato, ker je preprosto prekratka, da bi lahko štela za pravo transverzalo, tudi če jo prehodiš v enem kosu. Stara polovica predlagane transverzale je bila v marsičem zastavljena proti idejam njenih pobudnikov in s tem proti zelo smiselnim načelom transverzalstva, zaradi katerih te poti imajo posebne namene in smisle.
Pobudniki slovenske krožne transverzale so recimo vedeli, da mora biti vsaka transverzala strasirana tako, da je za vse, da jo lahko prehodi vsak. Slovenska planinska pot pa ima kar nekaj odsekov, ki so za marsikoga preveč tehnični. Ne more vsak recimo prek Rink ali na Jalovec, tudi na Triglav ne. Zato smo krožno transverzalo popravili tudi v njenem starem delu: vzpostavili smo več različic, da se tudi na najzahtevnejših odsekih najdejo možnosti za vsakega, in sicer skladno z uveljavljeno delitvijo planinskih poti na manj zahtevne, zahtevne in zelo zahtevne. Ker sta imela pri trasiranju prste vmes moja takrat še zelo mlada otroka, smo jih poimenovali po živalih, značilnih za planinski svet: različice za kozoroge so na meji alpinizma, različice za gamse bodo všeč tistim malo drznejšim planincem, za svizce pa tistim, ki so planinci v najosnovnejšem pomenu te besede.
Jakob J. Kenda pravi, da krožno transverzalo in tudi klasično slovensko planinsko pot prehodi precej več tujcev kot Slovencev.
Koliko kilometrov, koliko višinskih metrov je na krožni transverzali?
Natančne številke so odvisne od tega, katero različico izbereš, torej za gamse, kozoroge ali svizce, pa tudi katero pristopno pot. Ampak če govoriva približno, bo celota za vsakogar imela okoli 1.200 kilometrov dolžine in krepkih 60 kilometrov skupnega vzpona. Bistveno je predvsem, da ti bo v vsakem primeru vzela okoli dva meseca hoje. Pri tem je zanimivo, da ti bo slovenska transverzala, čeprav je trikrat krajša od Apalaške z njenimi 3.500 kilometri, vzela polovico toliko časa kot Apalaška, ker je toliko bolj poskočna, čeprav je Apalaška najbolj poskočna ameriška transverzala. Druga najbolj znana ameriška, Pot pacifiškega grebena, ti recimo, čeprav ima 4.200 kilometrov, vzame približno toliko časa kot Apalaška, ker ima manj višincev.
V zadnjih letih smo prek spletnih objav, vlogov na portalu YouTube videli, da je slovensko planinsko pot v kosu prehodilo kar nekaj tujcev.
Ja, tako je, v kosu jo gotovo prehodi več tujcev kot Slovencev. Večino nočitev v naših kočah v glavni sezoni naredijo tujci, če se prav spomnim, okoli osemdeset odstotkov. Kar ni čudno, smo le majhni, pri nas je tudi lepo in precej ceneje, sploh v primerjavi s kakšno Švico, pa tudi z vsemi drugimi alpskimi deželami. Ampak po drugi strani je za manjše število naših nočitev in transverzalcev še kakšen razlog.
Pri nas so bolj tradicionalni enodnevni izleti in lov na žige, že nekajdnevne ture so veliko redkejše. Pravzaprav večina tistih, ki naj bi prehodila celotno slovensko planinsko pot, ne prehodi niti manjšega dela njene dejanske trase: pripeljejo se do najbolj znanega pristopa k nekemu vrhu ali koči in se po njem odpravijo do žiga – to je še en element, ki deluje izrazito proti ideji sleherne transverzale. Ne samo zato, ker se zaradi žigov ne hodi po dejanski trasi, temveč zato, ker je smisel vsake daljše poti, da bi razpršila izrazito negativen množični pritisk na najbolj obiskane poti in točke, da ne bi vsi hodili po istih poteh. Ampak ravno zaradi splošne izletniške narave slovenskega planinstva imaš potem posameznike, ki so značilen odziv na takšno posebnost, njeno nasprotje, izjemni pohodniki. Če boš na slovenski planinski poti recimo srečal Slovenca, ki je krenil nanjo v enem kosu, je velika verjetnost, da jo bo prehodil v dveh tednih, če je že ne bo pretekel v enem.
Se vam oglašajo pohodniki, ki so šli po vaših napotkih na krožno transverzalo?
Jasno, če ne drugače, se mi oglasijo zato, ker so vsi naprošeni, da po prehojenem krogu izpolnijo vprašalnik, ki služi statistiki: koliko je prehodil in kako, koliko je star, od kod je, vse mogoče. Lani jo je recimo prehodilo skoraj 60 ljudi, od tega 80 odstotkov tujcev. Čeprav obstaja samo nemški prevod potopisa, Vodnik pa je v slovenščini. Dobro, nalašč je zasnovan zelo piktogramsko, vsak ve, kaj pomenijo prekrižana vilica in žlica, puščica levo, kaj prikazuje profil poti in tako dalje.
A večina transverzalcev se mi oglasi, še preden sploh krenejo. Dostikrat čisto iz radovednosti, ker vidijo, da gre za oseben projekt, ali pa jih zanima vse mogoče v zvezi s potjo, še posebej glede taborjenja, ki ima pri nas zelo specifična pravila. V nekaterih državah je dovoljeno taboriti kjerkoli, v drugih je povsem prepovedano, pri nas pa imamo zaradi svoje zgodovine pravi ritual, po katerem si izprosiš dovoljenje za postavitev šotora. In tak sistem ima tudi svoje prednosti: ko si izprosiš dovoljenje, tudi izveš za kakšen krasen prostor za tabor ali pa seveda, kje nikakor ni pametno postaviti šotora, ker je tam čisto blizu medvedji brlog.
Norveška vas bo pustila odprtih ust, zatrjuje Kenda.
To je lahko iztočnica, da preskočiva na vašo novo pohodniško avanturo in novo knjigo, kjer opisujete poti na Norveškem in Škotskem. Slovence, ki razmišljajo, da bi šli peš v te kraje, najbolj zanima prav to: kako je s kampiranjem, prenočišči, kočami.
Za vse, ki jih veseli taborjenje, sta ti deželi pravi raj, saj sta med takšnimi z najbolj prosvetljeno zakonodajo na tem področju: preprosto povedano lahko taboriš kjerkoli, če le ni zemljišče ograjeno. Ampak poskrbljeno je seveda tudi za vse, ki imajo raje zidana prenočišča. Na Norveškem predvsem s kočami, kakršnih smo vajeni pri nas, na Škotskem z zavetišči, ki zagotavljajo najosnovnejše – streho nad glavo, nikakor pa kakšnih kuhanih obrokov, vse moraš imeti s sabo. In predvsem na Škotskem je tudi vrsta takšnih poti, ob katerih je polno turistične infrastrukture, tako da lahko vsak dan spiš v hostlu ali penzionu, imaš dovolj pogosto pri roki trgovino, tako da ti niti ni treba s sabo nositi kaj dosti. Takšne poti so tudi zelo zmernih dolžin, vzamejo kakšen teden, največ dva.
Škotska ima zelo prosvetljeno zakonodajo.
Pa so te širši javnosti dostopne poti na Norveškem in Škotskem označene, kot smo navajeni pri nas?
Jasno, takšne poti so zelo dobro označene in tudi mnoge manj obljudene poti na Norveškem so, podobno kot smo navajeni v alpskem prostoru. Sicer pa je na Norveškem in Škotskem mnogo takšnih, ki niso, in sploh na Škotskem so takšne najlepše. A se je seveda treba znati orientirati, obvladati kakšno GPS-aplikacijo ali napravo, če greš bolj stran od civilizacije, je tam nujen tudi aparat, ki omogoča klic v sili prek satelitske povezave, torej od domala koderkoli – za vsak primer. Če si pripravljen na takšno pot, je nesreča malo verjetna, ampak nikoli se ne ve.
Pri poteh po tujih deželah se je treba zavedati še marsikakšne tamkajšnje specifike. Škotska in Norveška sta zagotovo eni najbolj slikovitih dežel, na prav poseben severnjaški način. Mnogi, ki so bili kdaj tam, so se dobesedno zaljubili v tiste kraje. Tudi ljudje so tam nekaj povsem svojega, izredno zanimivo jih je spoznavati in dajejo ti izvrsten povratni vpogled v domače ljudi in samega sebe. Je pa v obeh deželah tudi kaj, česar marsikdo ne bo cenil: nikakor ne gre podcenjevati, kako deževni sta in koliko hladneje je tam celo poleti. Cene na Norveškem so astronomske in na Škotskem imajo tudi golazen, s katero se je treba naučiti opraviti, tako imenovane midges – mušice, katerih edini cilj v življenju te je spremeniti v izpit tetrapak. Na Norveškem, ki je v marsičem Škotska na steroidih, pa je treba imeti v mislih, da tamkajšnja pokrajina ponuja najvišjo neprekinjeno steno v Evropi, da se ledeniki začenjajo na tisoč metrih nadmorske višine, da so na tamkajšnjih relativno nizkih gorskih planotah vadili norveški raziskovalci polarnih območij. Za kaj takšnega je torej sploh treba biti nared.
To so zelo slikovite dežele.
Morda kakšna dobra, lažja nekajdnevna pešpot?
Seveda, tudi takšnih poti je, kolikor hočeš. Na Norveškem, sploh na jugu, lahko nanje odkorakaš dobesedno iz Osla. Če bi rad kdo kaj bolj dramatičnega, je recimo zelo razgledno prečenje grebena Romsdalseggen pri Åndalsnesu ali na primer kakšen del poti po Lofotih. Nekaj se najde za vsakogar.
Na Škotskem pa je središče takšnih poti Fort William. Tam je zaključna točka najbolj priljubljene škotske poti West Higland Way, ki ti vzame kakšen teden in se začne v enem severnih predmestij Glasgowa. V Fort Williamu se začneta tudi nekajdnevni Great Glen Way in East Highland Way, ki se potem nadaljuje s še eno zelo priljubljeno, Speyside Way – ta je gotovo priljubljena tudi zato, ker gre od ene do druge destilarne na gotovo najbolj znanem območju pridelave škotskega viskija, če že ni tudi najbolj cenjeno. Ampak sploh na Škotskem, kjer so razmere manj arktične, bi vsaj nekoliko izkušenim pohodnikom bolj priporočal najzahtevnejši otoški poti, saj sta zagotovo tudi najlepši in tudi najbolj zanimivi v kulturnem smislu: Skye Trail, ki gre vzdolž istoimenskega otoka, z lahkoto prehodiš v štirih dnevih, a priporočam, da si vzameš čas tudi za otok in njegove ljudi, pa jo prehodiš v tradicionalnih sedmih. Še bolj izzivalen, poučen in lepši pa je Cape Wrath Trail. Za tega se moraš malo potruditi, da ga opraviš v dveh tednih, trije so standard. Ti dve poti sta tudi osrednji v mojem romanu o severozahodu Evrope.
Kenda poda nekaj napotkov, kako se pripraviti za transverzale in tako imenovane "thru hike".
In kako se pripraviti na daljše pohodne poti?
Sploh če so to poti po tujini, daleč od doma, je priprava več kot pol sreče. Najprej seveda čisto fizična, biti moraš v kondiciji, drugače po vsej verjetnosti ne bo šlo. Potem se moraš privaditi na teren. Za Apalaško pot se je bilo pri nas recimo zelo lahko pripraviti, saj razen Grintovcev in najvišjih Julijcev naš teren zelo spominja na tamkajšnjega, ki je le mnogo bolj vodnat. Tu sem tako recimo pol leta šel dvakrat ali trikrat na teden na Krim, ker je tak teren zelo podoben tistemu na jugu Apalačev, enkrat ali dvakrat na teden sem šel po obronkih Zasavskega hribovja, saj to najbolj spominja na osrednji del Apalačev, in enkrat ali dvakrat po Karavankah, ki so podobne severnemu: recimo spod Dobrče in prek nje na Begunjščico, potem čez Roblek v Drago in po njej do izhodišča.
Nadalje med priprave spada obvladovanje potrebne tehnike. Če sva pri Apalaški, ki je divjinska, moraš izbrati pravi šotor in ga preizkusiti, pravo spalno vrečo, podložko, kuhalnik, naučiti se moraš vsaj v teoriji izbrati in nositi pravo hrano in tako dalje. Seveda se moraš biti potem na poti še naprej pripravljen učiti, se prilagajati dejanskim razmeram – ne po neki teoriji, ki si se je naučil v vodnikih, tudi samo po praksi, ki si jo razbral iz potopisov drugih pohodnikov, ne gre. To velja tudi glede posebnih veščin, ki se jih moraš vnaprej priučiti, če jih še ne obvladaš: kako se v dežju zakuri taborni ogenj, kako ravnati z divjimi živalmi, da se izogneš konfliktnim situacijam, kako ravnati, če se vendar pojavijo.
Na Apalaški poti je najpogostejši konflikt z medvedi, kačami in glodavci. Da bi ga preprečil, moraš recimo v neprodušno plastiko pospraviti tudi vso kozmetiko – vazelin, sploh tak z vonjem po gozdnih sadežih, menda medvedje zavohajo do petdeset kilometrov daleč, in čeprav jim ljudje odvratno zaudarjamo, se vonju takšnega vazelina ne morejo upreti. Vse takšne živali na Apalačih pa so navadni mucki v primerjavi s pastirskimi psi na vzhodu Evrope, da ne govorimo o Bližnjem vzhodu. Kolikor je solzivec pri črnem medvedu na Apalaški poti prej nepotrebno dodatno zapletanje morebitnega konflikta, je za neuravnovešene primerke pastirskih psov nujen. Nekateri pohodniki po poteh na Karpatih tudi ne hodijo brez električnega paralizatorja, celo koga s strelnim orožjem srečaš.
Vreme na severu Evrope je lahko pravi izziv.
Za naslednjo knjigo je že kaj prehojenih poti?
Jasno, za tak cikel, kot je Evropski, moraš imeti začrtan splošni lok celote in njegove ključne člene, celo osnutke njegovih bistvenih delov moraš imeti spisane – tudi Rowlingova je recimo imela najprej napisan zadnji prizor serije o Harryju Potterju, preden se je lotila pisanja prve knjige. In, seveda, za tako zastavljeno osnovo pohodniškega cikla o Evropi moraš najprej imeti vsaj malo izkušenj z vseh koncev in krajev, o katerih boš pisal. Z loka Karpatov, iz Ukrajine in Baltskih držav za tretji del cikla, Evropa: zahod, severozahod, z juga Evrope in Bližnjega vzhoda za zadnji del in z osrednje hrbtenice Evrope na njenem zahodu in jugozahodu za drugega, ki je na vrsti naslednji.
Te kraje bom letos, preden začnem pisati, obiskal še enkrat, čeprav imam že marsikaj tam prehojeno, a tokrat se jih bom lotil bolj študijsko in z namenom: Mont Ventoux, ker so se s Petrarkinim vzponom nanj v davnem 14. stoletju začeli tako novi vek kot humanizem in pohodništvo, Tour de Mont Blanc, ker je gotovo najbolj znana in priljubljena srednje dolga evropska tura, na katero je vezano tudi veliko znanosti in zgodovine pohodništva, in sploh najstarejšo evropsko pravo transverzalo, GR5, ki gre dandanes od nizozemske do Ženeve in potem po grebenici Alp do Azurne obale. Ob tej transverzali je središče Karolinške renesanse, začetka Evrope in njenega prvega razkola, ob njej je odraščal Rousseau, ki je ključen za sodobno pohodništvo, tam se je z Beneluksom začela sodobna Evropa in še veliko je tega. Saj pravim: to je ključen del Evrope, njena hrbtenica.
