Trnova pot od kome, invalidskega vozička do maratona: Usoda mi je podarila še eno življenje

Prejšnjo nedeljo je v okviru 23. Ljubljanskega maratona pretekel svoj deseti maraton. Zaradi zdravstenih težav se je odločil, da bo njegov zadnji. Foto: Ana Kovač Kako se spominjate prejšnje nedelje, 23. Ljubljanskega maratona, ko ste še zadnjič bojevali in izbojevali, kot pravite, maratonsko bitko. Zakaj je bilo tako pomembno, da maraton pretečete še enkrat?

Zadal sem si, da bi za svojih 42 let še enkrat pretekel 42 kilometrov. Čeprav sem sprva načrtoval, da bi izboljšal svoj osebni rekord 2;59:54 (odtekel ga je na 20. Ljubljanskem maratonu leta 2015, op. a.), je bila zaradi zdravstvenih težav, ki so me pestile zadnje leto (hude bolečine v križu, išias, ...), na koncu moja želja samo to, da maraton pretečem v času pod tremi urami in pol oziroma da ga sploh pretečem.

Na koncu sem za maraton potreboval tri ure, 23 minut in 57 sekund. Po tem sem se odločil, da ne bom več tekel zaradi rezultata, da se sploh več ne bom obremenjeval z uro.

Za kakšne zdravstvene težave gre? Za posledice prometne nesreče izpred 21 let?

Gre za hude težave s križem, ki so se mi pojavile lani po dobrodelni prireditvi Jesenice tečejo (krožni tek na domačih Jesenicah, kjer je Mario v manj kot 10 urah pretekel 92 kilometrov, op. p.), kjer tečemo za otroke, da bi jim omogočili počitnice na morju. Namesto da bi počival, sem se kmalu po tem na morju udeležil neke lokalne tekaške tekme.

V okviru dobrodelne prireditve Jesenice tečejo, kjer tekači zbirajo sredstva za financiranje poletnih počitnih socialno ogroženih otrok, je lani v nekaj več kot devetih urah pretekel 92 kilometrov. Foto: osebni arhiv/Lana Kokl

Očitno sem pretiraval, na koncu sem bil drugi, tako me je zagrabilo v križu, da imam še vedno težave. Večkrat sem moral na urgenco, na infuzije, ... Nič ne pomaga, na magnetni resonanci so ugotovili, da so se pri prometni nesreči pred 21 leti zlomila dvojna vretenca tik nad hrbtenjačo in da so bolečine, ki me dajejo zdaj, posledice tega.

Že ko sem se leta 2006 začel redno ukvarjati s tekom, so me vretenca z bolečino opozarjala na to, da je nekaj narobe. Predvsem zato sem se letos odločil, da maraton odtečem če zadnjič. Zadnjih 42 kilometrov za 42 let. Tega sem si res želel.

Na 20. Ljubljanskem maratonu leta 2015 je s časom 2;59:54 postavil svoj osebni rekord. Foto: osebni arhiv/Lana Kokl Kaj vam pomeni to, da po prometni nesreči, ki vas je leta 1997 za skoraj 40 dni spravila v komo, nato še na invalidski voziček, sploh lahko tečete?

Zame je to velik uspeh. Pred dobrimi 20 leti sem imel prometno nesrečo. Bil sem mlad, naredil sem napako ... Na poti v službo me je dobesedno ustavilo drevo, sam pa sem pristal v bolnišnici, kjer so se zdravniki celo noč borili za moje življenje.

Dali so me v mirovanje, v komo, kjer sem preživel kar 36 dni. Zdravili so me na Jesenicah, v Ljubljano me niso upali transportirati, ker je dr. Rems posumil na zlom lobanjskega dna in otečene možgane.

Šele 35. dan so mojim staršem povedali, da sem zunaj smrtne nevarnosti. To informacijo sem izvedel šele letos, ko mi je oče izročil dnevnik, ki ga je pisal ves čas mojega zdravljenja. Zanimivo, tudi moj prvi uradni gorski maraton je imel 35 kilometrov. Neverjetno naključje!

Danes sem 40-odstotni invalid, leve strani ne čutim dobro, sem tudi invalidsko upokojen, a ko tečem, še kar gre.

Kako vas je nesreča spremenila? Imeli ste samo 21 let …

Precej. Še dva meseca po komi nisem vedel, kdo sem. Še približno od pet do osem let sem potreboval, da sem zlezel na zeleno vejo. Takrat sem si rekel: Mario, zdaj pa dovolj, če hočeš živeti, živi, ampak pojdi nekaj počet. Za mano so res hudi trenutki, črne luknje, depresija … Ni mi bilo do življenja, nisem želel živeti, ampak za samomor pa se ne bi nikoli odločil.

Kdaj se je zgodil preobrat, da ste iz malodušja in depresije vendarle našli pot k svetlobi?

Več prelomnic je bilo. Prva se je zgodila leta 2001, ko sem si kupil nov avto. Po približno mesecu dni sem se z avtom zapeljal do starega delovnega mesta (Mario je delal v gostinstvu, op. a.), da pozdravim nekdanje sodelavce, pokažem, da sem spet začel živeti, da bom spet stari Mario. Na poti domov se je vame zaletela neka gospa, avto je bil povsem uničen, neverjetno. Imel sem srečo, rešila me je zračna blazina.

Takrat sem se zaprl v samoto, umaknil sem se od sveta, začel sem delati na sebi, hoditi na sprehode, v gozd, začel sem se bolj intenzivno ukvarjati s tekom.

Takrat sem ugotovil, da je življenje lepo, le treba ga je znati živeti. Treba se je boriti za življenje. In na tem gradim. Šele takrat sem ugotovil, da mi je usoda podarila še eno življenje, in tega ne bom zavrgel.

S življenjsko sopotnico Renato in sinom Markom na klavirskem recitalu. Foto: osebni arhiv/Lana Kokl

Pomemben preobrat v mojem življenju se je zgodil tudi leta 2003, ko sem spoznal svojo Renatko, mojo partnerico, s katero imam 12-letnega sina Marka, ki mu pravim kar moja zlata kepica.

Kako ste se sploh znašli v tekaških copatah, kdaj ste naredili prvi korak v to smer?

Leta 1998, ko sem se iz rehabilitacijskega centra Soča za konec tedna vrnil domov, pa se nisem več hotel vrniti, ampak sem ostal doma, sem začel delati na sebi. Očeta sem prosil, naj me pospremi do sprehajalne poti za Savo ... Tam sem pretekel prvih nekaj metrov. Bil sem kot majhen otrok, ki ga spustiš na svobodo.

Najprej sem si želel samo shoditi, ko sem shodil, je bila želja preteči 10, 100 metrov, ko sem pretekel 100 metrov, sem želel preteči kilometer, dva, na koncu sem jih lani v devetih urah in 15 minutah pretekel skoraj 100. Takrat sem tudi spoznal, da s tekom izražam svoje življenje.

Trening za dušo od doma do Brezij in nazaj domov na Jesenice, kar je skupaj naneslo 50 kilometrov. Foto: osebni arhiv/Lana Kokl Menda obstaja posebna povezava med URI-Soča, kjer ste bili na poklicni rehabilitaciji, in tekom oziroma ljubljanskim maratonom.

Da, v obdobju poklicne rehabilitacije na Soči sem ob pogledu skozi okno opazil, da ogromno ljudi teče, pa sem vprašal, kaj se dogaja. Povedali so mi, da se približuje ljubljanski maraton in da se vsi pripravljajo na ta dogodek.

No, takrat sem izjavil, da če bom kdaj dovolj dober, da bom sposoben stopiti na štart, bom tudi sam pretekel ta maraton.

Na ljubljanskem maratonu sem prvič nastopil leta 2007, 42 kilometrov sem pretekel v času treh ur in 17 minut.

Sicer pa je bila moja tekaška pot malo neobičajna. Namesto da bi začel s krajšimi razdaljami, sem kar takoj začel z maratoni. Moja prva tekma je bila že prej omenjeni 35-kilometrski gorski maraton v sklopu Slovenskega alpskega maratona, ki ga danes ni več.

Kaj zdaj, ko se s tekom zaradi težav ne boste več mogli tako intenzivno ukvarjati?

Verjetno se bom moral osredotočiti na krajše razdalje. Škoda, žalostno, res. To bo še ena prelomnica v mojem življenju. Si pa še vedno želim teči za otroke (na prireditvi Jesenice tečejo, op. p.).

Pa boste zdržali, da ne boste šli spet prek sebe?

Zanimivo, psihiater mi je na vprašanje, ko me je zanimalo, kaj je z mano, da se ne zavedam svoje utrujenosti, bolečin, odgovoril, da preprosto ne poznam več meja, omejitev.

Ne poznam ne plusa, ne minusa, ne prepoznam utrujenosti. Pojasnil mi je, da to izvira iz hude poškodbe glave, da sem izgubil živec, ki te procese uravnava.

Dejstvo pa je, da si ne želim spet pristati na invalidskem vozičku, zato bom pri teku bolj previden.

S staršema na kolesarsko-tekaškem izletu. Mario se je zaradi težav z ravnotežjem kolesu dolga leta izogibal. Foto: osebni arhiv/Lana Kokl

Ali zaradi prometne nesreče čutite strah pred vožnjo?

Vozim še vedno, ni pa to kaka ljubezen, nimam niti želje po tem. Sina seveda peljem v šolo in v glasbeno šolo – igra namreč klavir in je pri tem zelo uspešen – imam pa srečo, da je moja Renata rojena za voznico, ima tudi izpit za vožnjo kamiona.

Menda pišete tudi avtobiografsko knjigo. Kdaj jo bomo lahko prebrali?

V roku dveh tednov. Želel sem napisati knjigo o tem, kako je mogoče živeti, če to želiš. Tudi če ti ni več do življenja, moraš začeti živeti. Morda bo to spodbuda za ljudi, ki so v depresiji, ki sem jim ne ljubi živeti. Napisal sem jo letos, v obdobju, ko sem zaradi bolečin v križu moral mirovati.

Preberite še:

Sportal Ljubljanski maraton ima novega rekorderja #posnetek

Sportal Volkswagen 23. Ljubljanski maraton: Ste se že našli na fotografiji?

Sportal Organizatorji zavračajo Puharjeve očitke, državni prvak vztraja pri izrečenih besedah

Sportal Kaj narediti po maratonu? Ležati na kavču zagotovo ne.

Sportal Kakšne številke so se zavrtele na slovenskem prazniku teka?