Zmago Sagadin brez dlake na jeziku: Z Lorbkom sva 'scala' kri

Proizvodnja mladih košarkarjev, strogost, delavnost, nepopustljivost … Nekatere od glavnih značilnosti Zmaga Sagadina, ki je sredi devetdesetih let prejšnjega stoletja naredil z Olimpijo pravi bum. Beno Udrih, Primož Brezec, Marko Milić, Vladimir Stepania, Sani Bečirović, Šarunas Jasikevičius, Jiri Welsch, Vlado Ilievski, Gregor Fučka in drugi so šli skozi njegov pogon in se izstrelili v mednarodno orbito. Zdaj se počasi približuje zasluženi pokoj, česar se zaveda, zato je prav, da se dotaknemo tudi njegovih začetkov. Pogovor je prav tako nanesel na težave slovenske košarke, prijeme, ki bi jih morali pri nas narediti za dvig kakovosti, reprezentanco …

Vsi vas poznajo kot odličnega trenerja, a ste bili v mladosti tudi dober košarkar. Kako bi se zdaj opisali kot trenerja? Kakšen tip igralca ste bili? Bil sem zelo nadarjen košarkar. Če se ne bi poškodoval, bi šel pri 19 letih v Sarajevo k Bosni. Takrat jo je vodil Bogdan Tanjević. Vse je bilo dogovorjeno. S 17 leti sem začel igrati v drugi jugoslovanski ligi in bil dve leti pozneje že uveljavljen drugoligaš. Na žalost sem si sredi sezone poškodoval koleno. Nato sem se vračal, vendar mi je koleno skakalo ven. Šel sem na operacijo in se vrnil. Obremenjeval sem drugo koleno in tudi v tem je počil meniskus. Od 19. do 21. leta sem se samo mučil, bil na treh operacijah, dokler mi ni starejši zdravnik dejal: 'Sagadin, ne muči sebe in vseh nas drugih. To je slab material. Tvoja kolena so zanič.'

Verjetno bi bilo drugače, če bi bili mladi zdaj, ko je medicina napredovala in so takšne operacije bistveno bolj uspešne … Vse so mi pobrali, čeprav je bil meniskus le natrgan. Zdaj operirajo drugače, zato pa tudi imam takšne težave. V enem kolenu nimam niti meniskusa nizi križnih vezi. Koleno mi je kar bežalo ven. Imam velike težave, ker so takrat v kolenu vse počistili. Brez večjih težav so odstranjevali meniskuse in jih niso zašili.

Prisiljeni ste bili skočiti iz enega poklica v drugega. Hitro ste postali trener. Kako se spominjate svojih začetkov? Z 22 leti sem začel trenersko delo. Bil sem zaljubljen v košarko, zato sem ostal. Imel sem lepo priložnost, da odidem v ZDA. Nekdanja Jugoslavija je bila takrat že bolj odprta do Amerike. Celo dvakrat sem šel tja. Na našem območju me je hitro spoznal Aca Nikolić, ki je bil takrat šef jugotrenerske scene. Potegnil me je zraven. Pod njegovim vodstvom sem vodil kadetsko in mladinsko reprezentanco. Bil sem mlad trener. Deloval sem tudi kot njegov pomočnik v članski B-reprezentanci. Ko je šel Aca v tujino, me je srbska scena odstavila. Nisem bil več trener kadetskih in mladinskih reprezentanc. Nato sem se najprej posvetil delu v svojem klubu Celju.

Verjetno ste združili vse prijeme, ki ste jih v tem obdobju spoznali? Že od začetka sem imel nekakšno vizijo, da združim dobre strani jugoslovanske šole, nenehno selekcioniranje, hitro potiskanje mladih igralcev, velik trenažni proces … Po zgledu ZDA sem uvedel ukvarjanje s fizično močjo. Že prvo leto, ko sem prišel, sem uvedel delo z utežmi, ki smo si jih naredili kar sami. Telesno smo razvijali košarkarje. Bil sem eden od prvih, ki so v Evropo prinesli tovrstni trening. Vse skupaj sem združil in dodal še novost. Uporabil sem namreč večji nabor košarkarjev. Spomnim se, da so mi še pri Olimpiji govorili, da delam hokejske menjave, ker sem uporabil vsaj deset košarkarjev. Tudi v tem sem bil eden od prvih v Evropi. Na žalost je nekdaj jugoslovanska košarkarska šola pomenila pet igralcev plus tri – dodatnega branilca, krilo in center. Govorili so: "Sedem gre, osem je dobro."

Ob čakanju na pogovor z vami se vas je dodobra slišalo iz dvorane Komunalnega centra, kjer izpopolnjujete košarkarje Heliosa. Ste vedno veljali za strogega trenerja? Vedno. Ko sem bil igralec, sem videl, kaj se zgodi, če trener ne drži skupaj ekipe. Nastal je kaos. Kar sem se naučil iz prakse, je to, da sistem ne deluje, če trener ne drži za roge glavnega igralca. Če tisti rovari, sistem razpade. Nikdar se nisem ukvarjal z 11. ali 12. košarkarjem. Glavne sem držal za roge in talente prisilil, da gredo na športno pot. Prevzemal sem veliko odgovornosti. Veliko mater je prišlo k meni in potarnalo, da jih otroci ne poslušajo in da poslušajo le mene. Vedno sem vztrajal, da morajo fantje narediti srednjo šolo. Ko jo končaš, imaš temeljno izobrazbo in nisi bebec. Ko si star 18 ali 19 let, se lahko sam odločiš, kaj boš študiral. Zadnja leta smo imeli v projektu Olimpije dogovor celo z Gimnazijo Bežigrad. Nekateri igralci, Lorbki, na primer, so hodili na najtežjo šolo. Ideja je bila razvijati glavo dopoldne, zvečer pa mišice. Bebci ne morejo biti vrhunski igralci. Čim bolj bistre fante smo želeli spremeniti v dobre košarkarje. Žal mi je, da tega ne razvija nihče več.

Kje vidite primanjkljaj? Slovenija bi lahko razvila nizke košarkarje – od organizatorja igre in vse do krilnega centra. To bi bila lahko hiperprodukcija. Manjka nam le ekstremna višina, ki smo jo in jo bomo morali vedno uvažati. Težava je v tem, ker ne ustvarjamo niti organizatorjev igre, ki jih je v izobilju. Mladi so hitri, a nikogar ne zanima, da bi jih ustvaril. Sistem Košarkarske zveze Slovenije bi moral biti usmerjen v to, da bi k temu spodbujal klube ali jih celo nagradil za ustvarjanje košarkarjev. Danes vsi lovijo rezultat in menjajo trenerje ter igralce. To niso dolgoročni projekti. Slovenska košarka plove navzdol in zelo nevarno je, da bo postala drugorazredni šport.

Po Celju je sledil odhod v Maribor, nato v Olimpijo, kjer ste kot trener v treh delih preživeli skoraj dve desetletji. Medtem ste osvojili ogromno lovorik, izpopolnili veliko košarkarjev … Kaj ste si takrat zadali za cilj, ko ste prišli v Ljubljano? Pri Olimpiji se je začel moj življenjski projekt, kako narediti iz Olimpije evropski klub. Ko je razpadla nekdanja država, je bilo vprašanje, kaj sledi. Olimpija takrat v Evropi ni veljala nič, saj ni igrala v nobenem resnem tekmovanju. Zastavili so projekt, da Olimpija do leta 2000 pride v evroligo, da bi Ljubljana na robu mesta v jami, ki je bila že takrat aktualna, dobila dvorano in da bi zgradili prometni križ. Vedeli smo, da dvorane za 12 tisoč navijačev ne moreš napolniti le z Ljubljano. To sva zastavila skupaj z Radovanom Lorbkom. Nam je to uspelo že leta 1995, ker smo bili leta 1994 prvaki v evropskem pokalu. Časovnica se je kar naenkrat na hitro premaknila. Dvorana je zamujala, prometni križ prav tako. Hitreje kot Slovenija smo zrastli v evropski klub. Ko smo se uvrstili v evroligo, smo imeli dva cilja: trajno prisotnost v Evropi in produkcijo mladih z jasnim načrtom. Vsako leto smo poskušali spodbuditi dva nova obraza, selekcionirati igralce z vzhoda in širše okolice. Veliko je bilo individualnega dela. Del proračuna smo poskušali zagotoviti s prodajo igralcev. To je znašalo od 20 od 30 odstotkov. Bilo je veliko zanimanja. Olimpija je bila bum, vstopnice so stale tudi po 50 mark. Težko jih je bilo dobiti. Vse skupaj je bila pravljica.

Dokler ni na vrata potrkala davčna uprava … Zaradi spora med direktorjem davčne uprave in ministrom za finance, ki se nista mogla videti, je davčna uprava udarila po Olimpiji in še nekaterih drugih klubih. Obdavčila nas je za leto nazaj in tekoče leto. Kar naenkrat je bilo treba plačati dva, tri milijone nemških mark. A jih klub ni imel. Sponzorji niso želeli plačati tega zneska, niti narediti obvoda, kot so storili nekateri drugi. Vse skupaj je bilo veliko s….. Tudi sam zadnjega pol leta nisem dobival plače. To je bilo leta 2002. Vse je bilo zablokirano. Kljub temu smo osvojili ligo ABA, prišli med osem ekip v evroligi in osvojili državno prvenstvo ter pokal. Ker smo imeli določeno raven in smo lahko zmagovali. Ko sem odhajal iz Ljubljane, sem upal, da bo Olimpija vsaj zadržala takšno raven. Vedno se spomnim, kako smo se deset let mučili, da smo prišli visoko. Z Lorbkom sva "kri scala", da sva kaj premaknila. Vse skupaj je bila teorija nemogočega. Tudi mene je bilo strah leta 1991, ko smo razpadli: kaj pa če nam ne bomo uspelo in v Sloveniji ne bo kakovosti v košarki. Toliko mučenja je bilo, da smo prišli do evropske ravni, in žal mi je, da Olimpije ni več tam, kjer bi morala biti. Zelo dobro vem, da bi potrebovali veliko znanja, pameti in sposobnosti, da bi se Olimpija vrnila. Ta zasedba tega nima. Vprašanje je, kdaj se bo vrnila. Upam, da se bo, ampak je zelo vprašljivo.

Kar nekaj črnila je bilo prelitega v časopisih, da je Olimpija potonila zaradi Sagadina. Vas to žre? Strašno me je prizadelo. Cela skupina barab je bila, ki me je poskušala uničiti. Mene, ki sem se ukvarjal s produkcijo, imel po pet, šest ur treninga na dan s fanti, se z njimi pogovarjal še dve uri … Od vsega dela sploh nisem vedel, kje se me drži glava. Sam se s politiko kluba nisem ukvarjal. Tisti, ki so me obtoževali, niso hoteli ne jasno ne glasno reči, da Sagadin in finančne stvari nimajo skupnega jezika. Še v Domžalah pri Heliosu ne vem, kaj se dogaja. Upam, da klub dobro posluje. To ni moja težava. Nekaj je bilo celo na sodiščih in so se opravičevali, vendar se ve, kako je med ljudmi, ko slišijo negativno zgodbo, četudi ni resnična. Sagadinu se ni bilo treba ukvarjati z drugimi, ker je bil sam dobro plačan in spoštovan po vsej Evropi. Še danes sem. Ni se mi bilo treba ukvarjati z umazanimi stvarmi. Tudi danes se mi ni treba. Tem barabam, ki me povezujejo z dolgovi, lahko povem, da tudi jaz na koncu nisem dobil denarja in sem tisti dolg odpisal. Jaz samo upam, da se bo Olimpija vrnila. Želim ji veliko sreče in uspeha. Da bi imela Stožice polne. Ljubljana in Slovenija sta z nedavnim evropskim prvenstvom pokazali, da bi bile Stožice premajhne, če bi imeli vrhunski klub v Ljubljani. V Beogradu Crvena zvezda in Partizan brez težav napolnita beograjsko areno.

V zlatih časih je uspelo zapolniti dvorane tudi Olimpiji in Ciboni, a sta Ljubljana in Zagreb izgubila stik z vrhom … Nekdaj smo imeli na tem prostoru tri močne ekipe. V mojih časih je bila Olimpija najmočnejša. Zdaj je v igri le še Beograd z dvema predstavnikoma. Partizan se je učil in to, kar dela zdaj, je kopija tega, kar smo delali mi z Olimpijo. Ljubljana in Zagreb sta zaostala, in to kljub temu, da imata avtoceste in lepi dvorani.

Rezultati so tisti, ki kažejo, kdo je uspešen in kdo ni. Vam je uspelo osvojiti kar 25 lovorik, a nikdar niste sedeli na klopi kakšnega velikana. Ste imeli morda kdaj ponudbe evropskih velikanov, kot so Real Madrid, Barcelona, Panathinaikos? Pošteno moram povedati, da nisem šel v tujino, ko sem imel možnost. Ko so v Olimpiji zavohali, da bi se lahko sedel na kakšno drugo klop, so nekateri pokrovitelji vztrajali pri tem, da bodo dvignili vložek v Olimpijo, če bo Sagadin ostal. Mercator z Zoranom Jankovićem je bil eden od takšnih … Tako sem podpisal nove pogodbe in klub je dobil novega sponzorja. Sicer pa sem bil na pogovorih v Realu, Unicaja mi je ponujala milijone, Barceloni … Vendar v tistih časih, ko je Olimpiji šlo. Takrat nisem šel, pozneje je bilo prepozno. Zadnji trenutek, ko je še bila priložnost, sta se ponujali dve možnosti – Bologna ali Beograd. Odločil sem se za Crveno zvezdo.

Tudi tam ste si zastavili dolgoročni projekt, ki pa se je končal po dveh letih … Projekt bi bil sicer super uspešen, če ne bi po sedmih mesecih ubili zunanjega ministra Đinđića, ki je želel veliko Crveno zvezdo. Po petih minutah pogovora z njim je bilo vse jasno. Rekel je, da mi bo ponudil več, kot bi dobil v Bologni. Po duši sem bil za Crveno zvezdo že prej, moj brat je na primer za Partizan, in sem šel. Ubili so izjemnega človeka in finančna konstrukcija je padla v vodo. Zamenjal ga je Živković, ki je dal denar za rokomet, nam pa dejal, naj se znajdemo sami. A smo vseeno naredili preobrat, ustvarjali mlade igralce, se bojevali za prvo mesto … Zgodba je bila dobra. Ko sem leta 2005končal v Beogradu, sem rekel, da je dovolj. Še dvakrat sem skočil v tujino, ker mi je bilo dolgčas. Nazadnje sem živel s hčerko v Pragi. Tam sem malce svetoval in se nato vrnil v Slovenijo. Uroš Slavinec, moj stari športni prijatelj, mi je rekel, da bi morali narediti produkcijski center v Sloveniji, ker ni Olimpija proizvajala ničesar. Vabila je temnopolte igralce in ni bilo nič. Tudi drugod ni bilo drugače. Zdaj sem v Domžalah pri Heliosu tretjo sezono. Produkcijski center je na nogah. Tudi ko mene ne bo, bo šlo naprej po isti poti. Domžale dobro delajo, imajo infrastrukturo in pametne ljudi v vodstvu. Vedo, kaj hočejo. Nimajo resnih ambicij. Ni menjav trenerjev vsakih šest mesecev. Imajo kontinuiteto.

V Sloveniji bi morali biti močni središči v Ljubljani in Novem mestu, a že drugo leto zapored bijeta v regionalni ligi ABA težko bitko z bosanskima predstavnikoma za dodatno slovensko kvoto in dodaten klub. V normalnem košarkarskem svetu bi morala biti Slovenija bistveno bolj konkurenčna. Kaj vi porečete na to? Nihče ni pričakoval, da bosta Široki in Igokea, ki imata manjša proračuna od slovenskih klubov, močnejša. Na žalost sta v tem trenutku močnejša. Upam, da se bo to kaj spremenilo. Slovenija bi morala imeti najmanj tri predstavnike v ligi ABA, saj ligo vendarle drži na nogah. Nihče ni pričakoval, da bodo naši klubi slabi. Tudi sistem je bil narejen v korist Slovenije. V boju za dodatno kvoto imamo nasproti bosanske klube, da se ne bi primerjali z močnejšimi Hrvati ali Srbi. To je bil za nas pameten sistem, a ni nihče mislil, da bo sledil takšen padec. Upam na slovenski preobrat. Olimpija in Krka sta kluba, ki ne spadata le v vrh lige ABA, ampak bi morala imeti tudi pomembno mesto v Evropi. Zame je velika tragedija, da Novo mesto ob EuroBasketu ni dobilo dvorane. Krka bi jo morala imeti za pet tisoč ljudi. Prav tako sem mnenja, da bi morala ena skupina igrati v Mariboru in bi prilagodili Tabor. Da bi se v tistem koncu zgodil potisk in bi se košarka vrnila na višjo raven. Kot takrat, ko je Maribor konkuriral Olimpiji. Tega mi je žal. Videl sem navijače, ki so spremljali reprezentanco. Toliko pripadnosti, ljubezni, nacionalnega naboja sem občutil. Bil sem frapiran. Nisem vedel, da je pri Slovencih lahko tako močan občutek pripadnosti in ljubezni do tega športa. In to je neizkoriščen potencial Slovencev.