Z eno nogo v onostranstvu, zdaj z obema na vrhu

Foto: Sportida

Ko je bil pred dvanajstimi leti v vlogi pomočnika trenerja Olimpije državni prvak, je bil naslov skoraj samoumeven. Nato je dobil tudi samostojno priložnost, se trenersko izpopolnjeval v tujini (Ventspils, Slupsk, Al Kuwait, Koszalin) in bil večkrat tudi tekmec Olimpije. Jeseni se je vrnil na ljubljansko klop. A v nekih novih časih, za katere je značilno, da je obdobje evropsko usmerjene in doma dominantne Olimpije zgolj spomin. Prav zaradi tega se je pri 44 letih po zmagi nad Rogaško (3:2) naslova slovenskega državnega prvaka veselil bolj prešerno kot katerikoli predhodnik na klopi "zmajev".

Devetnajsti april. Po porazu v 7. krogu lige za prvaka proti Rogaški v Tivoliju ste delovali povsem brezvoljno, izgubljeno … Kot bi se že predali.
Zelo dobro se spominjam tistega trenutka. Z eno nogo smo bili že v onostranstvu. Vseeno smo se vrnili. Edini slab trenutek v končnici prvenstva se nam je pripetil v nedeljo v Rogaški Slatini. Vse preostalo? Bili smo suvereni. Zasluženo smo državni prvaki.

A vrniva se k tistemu 19. aprilu. Takrat ste pokazali veliko ranljivost. Se je v vaši glavi sezona tedaj že končala?
Dodobra smo se zamajali. Na srečo smo se pravočasno povezali. Ključna je bila tesna domača zmaga proti Zlatorogu nekaj dni zatem. Tam se je vse skupaj prelomilo.

Igralcem ste prepovedali napovedovanje naslova državnega prvaka. Zakaj je bila to prepovedana tema?
Slabe izkušnje. "Vrnili bomo naslov. Olimpija bo prvak." Tovrstnih napovedi je bilo v preteklosti veliko, na parketu pa je bila slika drugačna. Zato me res do zadnjega trenutka niste slišali, da smo pripravljeni naslov prvaka vrniti v Ljubljano. Šele na torkovem treningu sem igralcem dejal: "To je vaš zadnji trening!"

Po Juretu Zdovcu leta 2009 je naslednji državni prvak z Unionom Olimpijo - Gašper Okorn. Foto: Sportida A vseeno bi bilo nenavadno, če za trenerja Olimpije naslov državnega prvaka ne bi bil obvezni cilj. Mar ne?
Ve se, kaj se je dogajalo z Olimpijo. Osmega avgusta sem postal trener. Osem dni pozneje sem vodil prvi trening. Ekipo sem sestavil v enem tednu. Sledila pa je najdaljša sezona v zgodovini kluba. 76 tekem. Dvomim, da je Olimpija brez ene same okrepitve odigrala toliko tekem.

Omenili ste okrepitve, ki jih ni bilo, saj je bil klub blokiran. Je bil načrt drugačen?
Da. Že decembra smo se dogovorili za eno menjavo in eno osvežitev. Toda klub ni imel pravice do registracije novih košarkarjev. Morali smo do konca s tistim, kar smo pač imeli.

Po drugi strani pa trener Olimpije v tako zahtevnem položaju že lep čas ni imel tako srečne roke pri izbiri tujih košarkarjev. V mislih imamo predvsem trojico Oliver, Jafferson in Janković.
Veliko govorimo o sreči. Tudi jaz jo imam rad. Toda za omenjeno trojico sem se odločil v petih minutah. Cenovno so bili več kot ugodni. Zadetek v polno.

"Zakaj sem se spustil v to?" Ste si med sezono večkrat zastavili to vprašanje?
Ne. Nihče me ni prosil, naj postanem trener Uniona Olimpije. Sem se ponujal sam? Ne! Sem pa kandidiral. Predstavil sem svoj načrt in povedal svoje mnenje. V veliko čast si štejem, da lahko vodim Olimpijo. Ta klub štejem za svoj klub. Nisem postavljal pogojev. Nisem se pustil prositi. Nisem mesija. Nisem odrešenik. Sem pa sam sebi dokazal, da lahko določen projekt izpeljem od začetka do konca. Mojega imena se je namreč že prijemal sloves gasilskega trenerja, ki deluje zgolj kratkoročno. S tem naslovom sem odgovoril sebi in številnim drugim. Zadovoljen sem. Vem pa, da bom moral še marsikaj sešteti.

Trener z dvojno krono Foto: Sportida

Se na klopi Olimpije vidite tudi v novi sezoni?
Na tovrstna vprašanja še ne želim odgovarjati. Vse skupaj moram prespati. Dejal bom le, da naj bo poln Tivoli skupaj z dvojno krono pozitivno znamenje za začetek Olimpije. Korak za korakom in z zdravim jedrom. Ob tem bi dodal še nekaj. Na več ravneh delovanja sem bil zelo omejen. Imel pa sem nekaj – redno plačano ekipo.

Pravite, da morate pred pogovori marsikaj prespati. Menite, da morate počakati tudi na nove sogovornike?
Nisem več vajenec. Sem profesionalec, ki spoštuje hierarhijo. Sem šef na igrišču. Zunaj igrišča so šefi drugi. Kdor daje denar, postavlja sistem. Temu se je treba prilagoditi.

Beseda ali dve o skoraj polnem Tivoliju?
Ko sem po finalnem porazu proti Heliosu leta 2007 zapuščal Olimpijo, nisem verjel, da bom še kdaj vodil moštvo v Tivoliju. Dobil sem novo priložnost. Ne le to, kot trener sem ekipo po dolgih sedmih letih suše prav v Tivoliju popeljal do novega naslova državnega prvaka. Kot bi se otroku izpolnila želja.

Za Olimpijo je bil naporen predvsem prvi del sezone, v katerem so "zmaji" hkrati igrali v državnem prvenstvu, ligi ABA in EuroCupu. Foto: Vid Ponikvar

Ali ob pogledu v pravkar končano sezono kaj obžalujete?
Ne. Nič.

Tudi besed o Blažu Mesičku, za katerega ste ob njegovem nenadnem slovesu dejali, da "za vsako rit raste palica, a da to žal ni bila palica, temveč kij za bejzbol, ki ga ni dobil po riti, temveč tudi v rit"?
Dejal sem po zadnjici. Nekdo je mojo misel razvil naprej. A svoje sem povedal. On je odšel. Zgodba je bila končana. V Ljubljani je dobil priložnost, a se je odločil drugače. Besed ne bom vzel nazaj.

Novega treninga niste sklicali?
Ne. Konec.

Kaj boste torej počeli?
Užival bom. Lepo bo biti Ljubljančan.

Verjetno se boste posvetili tudi družini. Je razumela stres in pogosto odsotnost?
Hvala najbližjim. Prenašali so mojo slabo voljo, neprespane noči … Bilo je zelo stresno in naporno. Žena je zelo razumevajoča. No, tudi jaz pa sem skoraj vsak prosti trenutek preživel z družino.