Svetovni prvaki s petletnim "mandatom"

Zaradi spremenjenega tekmovalnega sistema košarkarji Združenih držav Amerike naslova svetovnega prvaka, ki so si ga priborili po nedeljski gladki zmagi nad Srbijo (129:92), ne bodo branili čez štiri leta, kakor bi lahko sklepali po do zdaj uveljavljeni praksi, temveč šele leta 2019. Mednarodna košarkarska zveza bo namreč takrat uveljavila nov koledarski sistem, še pred tem pa bo prihodnje leto naznanila tudi gostitelja prvenstva.

Američane še pred tem čaka nastop na olimpijskih igrah, ki so si ga zagotovili s tokratno ekshibicijo, v Riu 2016 pa bodo naskakovali že jubilejno dvajseto zlato kolajno na velikih tekmovanjih (olimpijske igre in svetovna prvenstva). Devetnajsto so si priigrali v zadnjih dobrih dveh tednih v Španiji, kjer so, zanimivo, sploh prvič v zgodovini ubranili naslov svetovnega prvaka.

Manj "mega-zvezd", večja enotnost

Ko je ameriški selektor Mike Krzyzewski že v četrti minuti velikega finala svetovnega prvenstva pri srbskem vodstvu z rezultatom 10:5 zahteval minuto odmora, med katero je povzdignil glas, so se mnogi ljubitelji košarkare spomnili olimpijskega košarkarskega turnirja leta 1992. Chuck Daly, tedanji ameriški strateg sanjskega moštva, kakor se je imenovala prva selekcija zvezdnikov iz lige NBA, ki so prav v Barceloni prvič dobili pravico nastopa na reprezentančnih tekmovanjih, namreč niti na eni tekmi olimpijskih iger ni zahteval minute odmora.

Da je tokratna selekcija ameriških profesionalcev poimensko le bleda senca edinega pravega "dream teama", je bilo sicer jasno že krepko pred začetkom prvenstva. Še več, tudi številne ameriške ekipe v preteklih letih, torej na olimpijski igrah in svetovnih prvenstvih, so bile občutno bolj zvezdniško obarvane od tokratnega seznama nabornikov, na katere je stavil prekaljeni trenerski maček iz študentske in reprezentančne košarke Krzyzewski. A na koncu se je izkazalo, da je bil prav to ključni kohezijski element.

Vzhajajoče zvezde

Američani prav gotovo nimajo generacije, v kateri bi bili združeni košarkarji, kakršni so bili pred 22 leti Michael Jordan, Larry Bird in Magic Johnson. Vseeno pa ne gre prezreti, da so tokrat doma ostali LeBron James, Kobe Bryant, Dwight Howard, Kevin Durant, Carmelo Anthony, Blake Griffin, Paul George in še bi lahko naštevali. Namesto selekcije najboljših je Krzyzewski v Španijo poslal izbor mladih (reprezentanca ZDA je bila s 24 leti v povprečju celo najmlajša na SP), a v ligi NBA vseeno že večinoma dodobra uveljavljenih košarkarjev, ki niso stavili zgolj na svoja imena, temveč predvsem na individualno in ekipno kakovost.

Kombinacija vzhajajočih zvezd, pri katerih razporejanje igralnih minut ne prinaša vihanja nosu, se je izkazala za zadetek v polno. Američani resda niso skrivali, po kaj so prileteli v Španijo, a so obenem dobro vedeli, da morajo igralsko premoč tudi uveljaviti. Niso se zanašali zgolj na zvezdniški šov in knjiženje točk že pred uvodnim sodniški metom, temveč so delovali izjemno motivirano, zagnano, kolektivno in celo spoštljivo do tekmecev. Izjemne atletske in strelske sposobnosti so ob visokem ritmu igre uveljavljali na vseh tekmah, nekaj minut enakovredne igre ponudili le Turčiji, Sloveniji in Srbiji, sicer pa so delovali kot neustavljivi stroj. Pri tem iz samega pristopa ni bilo mogoče zaznati, ali igrajo proti košarkarskim eksotom ali lovcem na kolajne. Tudi selektor je pred vsako tekmo sejal puhlice o "izjemni kakovosti tekmeca" ter s tem okužil svojo dvanajsterico, ki na zvezdniško polovičarstvo ni niti pomišljala.

Ameriška (pre)moč

Čeprav ameriške reprezentance pravzaprav nikoli niso plod večletnega oblikovanja kadra in igralskega zorenja, temveč je vsako veliko tekmovanje zanje poglavje zase, pa so svetovni prvaki tokrat delovali kot dobro naoljen stroj, ki ima za seboj že kopico velikih tekmovanj. Resda so stavili predvsem na "atomski" napad (v povprečju so dosegali kar 105 točk na tekmo oziroma povprečno kar 33 več od nasprotnika), a so po drugi strani preostalim reprezentancam voljo jemali tudi s čvrsto obrambo in poskočnostjo pod košem. V napadu so navduševali z izjemno raznolikostjo, pri čemer je bilo očitno, da je selektor strelska pooblastila razpršil med glavnino. Kljub homogenosti in enotnosti so na koncu po statističnih kazalcih vendarle nekoliko izstopali Kenneth Faried, James Harden, Klay Thompson, James Harden in seveda najkoristnejši košarkar turnirja Kyrie Irving.