Slovenski reprezentantki je vabilo v ZDA življenje obrnilo na glavo

Osemintridesetletna nekdanja košarkarica Sara Oblak Speicher, ki je za slovensko člansko vrsto zbrala pet uradnih nastopov, je danes uspešna podjetnica, strateška svetovalka, mentorica za osebnostne in poslovne transformacije ter certificirana coachinja za miselnost, ob tem pa tudi ena od pionirk industrije za upravljanje in vodenje poslovanja ter projektov na daljavo, v prvi vrsti pa najprej mama in žena. Ljubezen do košarkarske žoge jo je pri rosnih 20 letih odpeljala v New York, kjer jo je v svoje vrste zvabila ekipa univerze Long Island. Kako nepredvidljiva je lahko usoda, je Škofjeločanka spoznala, ko ji je ob študiju novinarstva in odnosov z javnostjo življenje za 180 stopinj obrnila ljubezen, zaradi katere je New York sčasoma postal tudi njen dom.

Z leti je najemniško garsonjero na Upper West Sidu zamenjala za hišo v predmestju New Yorka, kjer sta si z možem ustvarila družino, ob tem pa je nekdanja članica KK Škofja Loka uspešno ustvarila še lastno svetovalno podjetje. Cvetočo poslovno pot nadaljuje tudi ob vrnitvi v Slovenijo, kjer še naprej uspešno sodeluje s podjetniki z vsega sveta, ki jim pomaga pri uresničitvi njihovih idej in sanj.

Sara, lahko vam rečemo dobrodošli znova doma, kajne?

Res je, hvala. Od naše vrnitve v Škofjo Loko so zdaj minili trije meseci. To obdobje je bilo res tako intenzivno in natrpano, da se še sploh nisem imela časa usesti in predelati stvari. Lahko rečem samo to, da sem vesela, da se je vse, za kar smo delali vsi skupaj kot družina, tudi uresničilo.

Na Dnevu loške košarke okoli leta 1994. Foto: osebni arhiv Najbolje, da začneva kar na samem začetku vaše poti. Verjetno je eden od glavnih razlogov, če ne celo glavni razlog, za to, da se je vaše življenje odvrtelo tako, kot se je, zagotovo košarka. Kdaj se je razvila ljubezen do oranžne žoge?

V prvem razredu sem trenirala karate, ker je bil moj stric predsednik karate kluba, tudi moj oče se je ukvarjal s tem športom. Ko je nekoč razlagal, da so šli nekam v tujino na tekmovanje, so se mi ob tem zaiskrile oči. Začela sem s karatejem, a to je bilo porazno leto, spomnim se samo, da so me sodniki na zaključnih izpitih res grdo gledali, zato ta ljubezen ni trajala dolgo (smeh, op. p.).

S košarko se je začelo tako, da so moje sošolke in prijateljice hodile na košarkarski krožek, ob tem pa je bil dodaten plus še to, da sem bila že takrat zelo visoka. Ampak tudi začetki v košarki so bili katastrofalni. V prvih mesecih smo ves čas samo tekli in če sem kaj sovražila, je bil to tek (smeh, op. p.). Tudi na prvi tekmi sem imela tremo. Ampak smo tudi to prebrodili, potem je vse skupaj iz leta v leto postajalo resnejše, eden mojih trenerjev je bil takrat tudi Gašper Okorn. Tudi če mi kaj ni šlo, sem potem iz same trme vztrajala toliko časa, dokler mi ni steklo.

Zatem so si pa stvari sledile kot po tekočem traku, sledilo je tudi prvo povabilo v reprezentanco. Spomnim se, da sem kot otrok gledala razglednice pri babici in sem takrat rekla, da bi rada nekoč obiskala Pariz, New York in Havaje in vse te želje so se mi potem tudi s košarko uresničile.

V najstniških letih ste nosili dres domače Škofje Loke, bili ste tudi članica vseh reprezentančnih selekcij. Potem pa je kaj kmalu sledilo tudi povabilo čez lužo na univerzo Long Island v New Yorku, kajne?

Ja, a pred tem sem praktično že nehala igrati košarko, potem pa sem nepričakovano prejela e-pošto s povabilom z omenjene univerze v New Yorku. Iskreno sem najprej želela vse skupaj ignorirati, pa sta me potem tudi starša nagovorila, naj vsaj poskusim. Pojma nisem imela, v kaj se spuščam. S trenerko z omenjene univerze sva se dogovorili, da se najprej dobiva na Poljskem. Jaz sem mislila, da bova šli na večerjo, ona pa je imela v mislih trening, tako da sem potem trenirala v supergah, ki sploh niso bile namenjene igranju košarke (smeh, op. p.). Potem sem ekspresno naredila še vse izpite za prvi letnik novinarstva na Fakulteti za družbene vede, leta 2004 spakirala tri kovčke in se pri 20 letih podala v ZDA.

Ob tem sem imela še težave z jezikom, saj mi angleščina res ni ležala, pogosto sem narobe razumela tudi njihova elektronska sporočila. A če moja angleščina za šolanje na slovenski gimnaziji ni bila dovolj, je za Američane potem povsem zadostovala (smeh, op. p.).

In potem? Zagotovo je za takšno odločitev potrebnega ogromno poguma.  Na evropskem prvenstvu do 18 let leta 2002 v Škofji Loki. Foto: osebni arhiv

Prva sezona v New Yorku je bila res izjemna. Od vzdušja v ekipi, trenerjev, pa tudi celotnega sistema, česa podobnega prej res nisem poznala. Bila sem tudi edina izmed igralk, ki so že od začetka začenjale tekme v prvi postavi, tako da sem res uživala. Celotna izkušnja je bila še toliko boljša, ker je bilo v naši ekipi res kar nekaj tujk, tako da je bilo vse skupaj še lažje.

Kar zadeva univerzo in usklajevanje s športom, vse poteka nekako tako, kot vidimo v filmih, tudi proračuni za šport so neprimerno višji od naših. Ena od velikih razlik, ki sem jih opazila, je bila zagotovo ta, da mi je bilo v Sloveniji pogosto težko usklajevati šolanje in šport, ker sem se dostikrat počutila, kot da trenerji in profesorji tekmujejo med seboj za prevlado, tam pa so bili profesorji prisotni tudi na tekmah. V ZDA je šport res prioriteta, a moraš za dovoljenje za igranje vzdrževati določeno povprečno oceno in ne smeš neopravičeno manjkati na predavanjih.

Moj dan je bil videti nekako tako, da smo ob petih, šestih zjutraj opravile kondicijski trening, potem šle na zajtrk in predavanja, pa zatem na individualni in ekipni trening, nato pa je sledil še večerni pouk. Potem sem zvečer delala še v fitnesu, da sem zaslužila še nekaj za zraven.

Štiri leta sem potem igrala za univerzo in končala študij novinarstva in odnosov z javnostmi, potem pa sem se vpisala še na magisterij iz mednarodnega poslovanja. Zatem pa sem imela košarke dovolj, tako da je bil prehod v drugo kariero nekoliko lažji.

Pred tremi meseci se je z družino preselila nazaj v Slovenijo. Foto: Grega Valančič/Sportida

Kaj pa šolanje na fakulteti? Koliko se je razlikovalo od tistega v Sloveniji?

V ZDA smo imeli s profesorji veliko bolj oseben odnos, nisem imela občutka, da sem samo številka, tako kot sem bila v Sloveniji. Prav tako ni bilo toliko nekega učenja na pamet, temveč je bilo veliko več poudarka na praksi.

Omenili ste, da ste imeli potem dovolj košarke. Kaj se je zgodilo potem, da ste konkretno podaljšali bivanje čez lužo?

Srce se je zataknilo (smeh, op. p.). Ena od mojih soigralk ima brata, ki je svoje dekle spoznal na eni izmed spletnih strani za zmenkarije. Jaz sem rekla, da te stvari zagotovo ne delujejo, zato sem želela to tudi dokazati, se prijavila na eno izmed takšnih strani in potem, ko sem izpolnila vse vprašalnike, dobila sporočilo, da imajo kompatibilno osebo zame.

Potem sva se z mojim zdajšnjim možem Tylerjem teden dni pogovarjala prek računalnika, potem pa sva se za prvi zmenek dobila na Times Squaru in vse drugo je zgodovina (smeh, op. p.). Mož sicer prihaja iz Pensilvanije, je pa takrat tudi sam že nekaj let živel v New Yorku, kjer je tudi delal. Zdaj sva skupaj že 16 let.

Z možem Tylerjem ter hčerkama Maro in Francesko. Foto: Osebni arhiv

Kaj pa poslovna pot? Kam ste se podali potem, ko ste nehali igrati košarko in se šolati?

Iskreno, med študijem nisem veliko razmišljala o tem, kam me bo zanesla pot. Najprej sem med magistrskim študijem še zakupila idejo o delu in pisarni nad Times Squarom ali Central Parkom, potem pa sem dobila najprej službo pri enem izmed podjetij, katerega direktor nam je predaval tudi na fakulteti. Takrat sva z možem že živela v predmestju New Yorka, tako da sem se vsak dan v službo vozila dve uri in pol. Najprej z avtom, potem na trajekt in vlak, na podzemno in nato še peš do pisarne.

Že takrat sem razmišljala o tem, da bi šla na svoje in ustvarila svoje podjetje, ki bi mi omogočalo delo od doma in več kot samo pet dni dopusta na leto, v katerih bi lahko obiskala domače. V tistem tednu, ko sem izvedela, da sem noseča s prvo hčerko, se je iztekla tudi moja poskusna doba v omenjenem podjetju, kjer nisem ostala. Zatem sem se odločila, da grem na svoje. V mestu, kjer nisem poznala nikogar. Edina pot, ki sem jo poznala, je bila tista do službe ter nazaj, imela sem tudi naglas pri angleškem jeziku, zaradi katerega sem takrat menila, da me nihče ne bo jemal resno. 

Foto: Grega Valančič/Sportida

Odprli ste podjetje za svetovanje samostojnim in malim podjetnikom z vsega sveta. Kako ste si ustvarili mrežo poznanstev in strank?

Najprej sem hodila na vse dogodke, druženja in kaj kmalu dobila prvo stranko, pa drugo in tako naprej. Zatem sem prevzela še vodenje takratne organizacije National Association of Professional Women (Mednarodno združenje žensk je profitno poklicno združenje in platforma za mreženje, op. p.), ki sva ga potem vodili skupaj s hčerko, ki je bila takrat še novorojenček. Zato rečem, da sva skupaj s hčerko tudi zgradili agencijo. Potem pa mi je uspelo pred rojstvom druge hčerke nekaj, kar je za Slovenijo nepojmljivo, za ZDA pa je bil dosežek leta, da sem si sama ustvarila trimesečni porodniški dopust. V ZDA mi namreč kot samostojni podjetnici ni pripadalo popolnoma nič, če bi bila zaposlena, pa bi mi pripadalo šest tednov neplačanega dopusta.

Takrat sem bila še zelo usmerjena v iskanje strategij, svetovanja in operativnih rešitev za moje stranke, potem pa sem nekako ugotovila, da ti, tudi če imaš na papirju vse natančno zastavljeno, ne pomaga, če nisi mentalno tam, kjer bi moral biti. Tako sem takrat začela delati še na področju coachinga, ko sem ga iskreno potrebovala tudi sama. Če coaching opišem povsem laično, se pogovarjaš s svojim coachem, greš prek sebe, enako kot pri psihoterapiji, a sama sem pri coachingu odkrila, da je zraven še neki namen, ki pomaga pri razvoju posameznika.

Po rojstvu druge hčerke se ji je svet spremenil. Foto: Grega Valančič/Sportida

Po rojstvu drugega otroka pa se mi je svet spremenil. Nekateri pravijo, da obstaja svet pred Kristusom in po njem, jaz pa pravim, da obstaja svet pred rojstvom moje druge hčerke in po njem (smeh, op. p.). Že sam porod je bil travmatičen in sem potrebovala nekaj let, da sem se sestavila. Šla sem čez depresijo, izgorelost. Do 30. leta sem dosegla še veliko več, kot sem si sploh kdaj želela, nisem pa se znala ustaviti in pomisliti, kdo sploh sem jaz.

Potem pa sem bila že zares pripravljena tudi na vrnitev v Slovenijo, a tu je bilo ogromno nekih pomislekov in tudi tu mi je coaching pomagal do te mere, da sem sploh zbrala pogum in rezervirala letalske vozovnice, da smo potem s hčerkama leta 2018 za štiri mesece prišle v Slovenijo. In takrat nismo hotele več nazaj (smeh, op. p.). Ob tem sem še naprej razvijala svoje podjetje in strategije, kasneje pa se je zgodila pandemija in sebično lahko rečem, da je bilo tisto obdobje za našo družino odlično, ker smo bili res veliko skupaj. V tistih dveh letih sem predstavila tudi svoj podkast.

Z ekipo Long Island University v dvorani Poden v Škofji Loki leta 2006. Foto: osebni arhiv In želja po vrnitvi domov se vam je naposled le uresničila, kajne?

Tudi z možem sva šla čez krizo in si na novo zastavila stvari. Zato sem res vesela, da se je tudi on odločil, da storimo ta korak. Tudi on je po izobrazbi novinar, prej je skoraj 20 let delal pri eni izmed glavnih ameriških novinarskih hiš, zdaj pa je zamenjal službo in bo v enem izmed zasebnih podjetij pokrival evropski trg.

Pred selitvijo v Slovenijo sta z možem v predmestju New Yorka pred leti kupila tudi hišo, ki je bila dolga leta vaš dom. Je to življenje podobno tistemu, ki ga vidimo v filmih?

Povsem enako tistemu, ki ga vidite v filmih (smeh, op. p.). To so res prostorne hiše z velikimi vrtovi in dvorišči, a zunaj nikjer ne srečaš nikogar. Sosedi gredo zjutraj ob šestih od doma in jih potem ni do osmih zvečer. Je pa res, da je New York zgodba zase. Ne morem ga primerjati s tem, kako je v drugih ameriških mestih, ker drugje nisem živela, v New Yorku pa je tempo življenja res noro zgoščen, zelo je tudi drago. Veliko je odvisno od tega, kaj človeku ugaja in kaj potrebuje. Sama sem imela po 18 letih tega dovolj, zato sem se tudi odločila za spremembo.

Kaj ste tam najbolj pogrešali?

V New Yorku življenje res temelji na karieri, sama sem začela z leti dobivati občutek, da so odnosi zelo površinski. Tista pika na i pa je bila zame takrat, ko sem postala mama in sem videla, kaj je na voljo otrokom tu v Sloveniji in kako je tam. Potem pa me je zadelo, ko je nekega dne hčerka pri petih letih prišla domov in mi dejala: "Mami, a veš, da smo imeli danes vaje, kako se skriti pred strelcem, in da sem naučila, da če sem takrat sama na stranišču, moram počepniti na straniščno školjko, zakleniti vrata in biti čisto tiho, da me ne sliši?" Takrat sem ostala brez besed.

A težko je dopovedati ljudem, da obstaja še neki drugi svet, če ga sam nisi nikoli doživel. Že tako se mi zdi, da je izobrazba v ZDA zelo osredotočena na miselnost, da so ZDA središče sveta, vse drugo pa ni tako pomembno.

Foto: Osebni arhiv

Kaj pa kar zadeva kakovost življenja, hrano?

Težko je vedeti oziroma govoriti, kakšna hranila dobiš iz solate, ki zraste v želeju. Jabolka so tako povoskana, da se v trgovini svetijo, potem pa moraš to odstraniti s strgalom. Na izbiro je res ogromno stvari, a kakovost je povsem drugačna od slovenske.

Slovenija je še danes za večino Američanov neznanka. Kakšne so vaše izkušnje? Se je v zadnjih letih to kaj spremenilo?

Stvari so se začele malce malce spreminjati z Melanio Trump, ogromno spremembo v tem vidiku pa je ustvaril Luka Dončić. Kar sama pri njem res občudujem, pa sicer lige NBA ne spremljam, je občutek, da je še vedno ostal isti človek, kot je bil, preden je postal tako medijsko izpostavljen. In mislim, da ravno to ljudje še toliko bolj cenijo, to njegovo pristnost.

Zanimivo je tudi, da je Saša Dončić ravno takrat igral pri nas v Loki na Podnu, ko sem tudi jaz zadnja leta igrala za Škofjo Loko, tako da smo se srečevali med vrati. Znanci v ZDA me pogosto sprašujejo, ali poznam Luko (ga ne, op. p.), sem pa vesela, da mu je res tako uspelo. On je za Slovenijo in prepoznavnost naredil res ogromno.

Hkrati pa je to v Sloveniji nasploh res premalo cenjeno. Nikoli ne bom pozabila, ko sem brala komentarje po eni izmed tekem Tine Maze, ki je takrat serijsko zmagovala, ko ji enkrat ni šlo, pa so jo vsi grajali. Ob tem so to ponavadi ljudje, ki nikoli ne vstanejo s kavča. To sem opazila še toliko bolj, ko sem bila toliko časa v tujini. V Sloveniji je res prisotne veliko zavisti in škoda, da se ne zavedamo, koliko bi bile stvari lažje, če bi znali večkrat stopiti skupaj.

"Mogoče zdaj kdaj večkrat zaznam tudi malce več neprofesionalnosti v podjetniških vodah," pravi. Foto: Grega Valančič/Sportida

Kot ste že omenili, ste že tri mesece nazaj v Sloveniji. So mogoče nekatere stvari, ki jih zdaj pogrešate?

Prva stvar je ta, da sem se, čeprav mi je všeč počasnejši tempo življenja, hitrega tempa iz ZDA kar navadila, tako da se zame stvari morajo premikati in zgoditi, ne da se samo nekaj obljublja. Mogoče zdaj kdaj večkrat zaznam tudi malce več neprofesionalnosti v podjetniških vodah. 

Če se še malce vrneva h košarki in se dotakneva slovenske ženske košarkarske reprezentance, za katero ste tudi sami igrali, kako so bile zadeve videti takrat? Dekleta so v zadnjih letih s stalnimi uvrščanji na evropska prvenstva storila korak naprej.

Niti približno niso bile stvari na takšni ravni, kot so danes. Takrat je bil že športni psiholog nekaj nepoznanega. Zagotovo je bilo ogromno neizkoriščenega manevrskega prostora, a naredile smo, kar je bilo v naši moči. Zametki so bili, ne vem pa, kdaj je sledil presek, da so se stvari začele postavljati namensko. Iskreno se ne spomnim, da bi se katera od deklet lahko profesionalno ukvarjala s košarko in ob tem dejansko kaj zaslužila.

Ob tem se pogosto spomnim na besede nogometašice Abby Wambach, ko je prejela nagrado za športno ikono, pa je stala na odru skupaj s Kobejem Bryantom in Peytonom Manningom. Dejala je, da se za njo trdo delo šele začenja, saj bo morala iskati zaposlitev, medtem ko bodo moški kolegi lahko zasluženo uživali v brezdelju upokojitve.

Foto: Grega Valančič/Sportida

Ste še kakorkoli vpeti v košarko?

Ne, niti ne spremljam pretirano dogajanja ne v ženski ne v moški košarki. Iskreno ne bi niti vedela, da se bo v kratkem odvil domači Eurobasket, če ne bi bilo celotne afere z Niko Barič. Tudi o tem težko povem kaj konkretnega, ker ne vem, kaj se je dogajalo v ozadju celotne zgodbe. Je pa dejstvo, da se o takšnih stvareh ne komunicira prek družbenih omrežij, ker si lahko en človek določen stavek tolmači na 15 načinov. Verjetno oba glavna akterja že vesta, zakaj se je to zgodilo. Sem pa tudi sama doživela nekaj podobnega, ko sem postavila meje oziroma sem si postavila določene prioritete. Takrat sem bila naenkrat odrezana od vsega.

Pišete se Oblak in danes sva v Škofji Loki, od koder prihajata tudi košarkarica Teja Oblak in vratar Jan Oblak. Ste kaj v sorodu?

Nismo (smeh, op. p.). S Tejo sva se nekajkrat srečali na treningih, ker je sicer dosti mlajša od mene, jaz pa sem bila takrat že z eno nogo iz dogajanja v slovenski košarki. Z Janom pa se še nisva srečala, je pa res, da nas je Oblakov tu v okolici kar nekaj.

Kot ste omenili, ste se zdaj znova ustalili v Sloveniji. Kakšni so načrti za prihodnost?

Še vedno me veseli delo s strankami, da jih mogoče pripeljem tudi sem, v Škofjo Loko, in se zadev lotimo ena na ena. Poleg tega bi me veselilo sodelovanje z mediji in izobraževalnimi ustanovami, predavanja in delavnice, kjer lahko prek svoje zgodbe podajam znanja, ideje, navdih, motivacijo in praktične nasvete. Vesela sem, da sem pogosto tista oseba, ki pomaga k dodajanju zadnjega koščka v mozaik do uspeha drugih ljudi.

Več iz rubrike Druga kariera:

Sportal Klemen Mohorič: Videti napredek in uspeh človeka, s katerim delaš, je za trenerja nekaj najlepšega

Sportal Nekdanji vaterpolist, ki se je udomačil v svetu elitnega kolesarstva

Sportal Postati je želel zobozdravnik, pa je dal prednost kolesarstvu