Skupaj z Dončićem po dopolnitev zbirke pokojnega očeta

Če bi želeli zajeti celoten opus dela košarkarskega strokovnjaka Luke Bassina, bi za to zagotovo potrebovali več kot le nekaj stavkov. Nekdanji košarkar, ki je danes po izobrazbi trener, je od svojega 14. leta povsem posvečen le košarkarski igri. Od lanskega novembra med drugim opravlja vlogo pomočnika selektorja slovenske izbrane vrste Aleksandra Sekulića, z reprezentanco pa ga po uspešnih kvalifikacijah v drugi polovici letošnjega poletja čaka še svetovno prvenstvo. "Prvič bom delal z Luko Dončićem, s katerim se sicer poznava že od prej, tako da me res zanima, kako je delati s košarkarjem, ki spada med najboljše na svetu," z navdušenjem pripoveduje 51-letni Bassin, ki je kot pomočnik trenerja med drugim deloval tudi pri Union Olimpiji, Iliriji, nazadnje pa je sodeloval z estonsko ekipo Viimsi.

Nekdanji košarkar bo na svetovno prvenstvo odpotoval še z eno posebno željo v spomin na lani umrlega očeta Boruta, ki je bil eden najboljših košarkarjev v zgodovini slovenske košarke, med drugim je z Jugoslavijo osvojil tudi dve odličji na svetovnih prvenstvih. "To prvenstvo mi zato letos predstavlja še dodaten motiv, da v družinsko zbirko tudi sam dodam kakšno odličje," pojasnjuje trener, ki ogromno časa posveti analitiki, prvič pa je nase dodobra opozoril ob vodenju košarkarske ekipe Gimnazije Bežigrad, s katero je osvojil tudi naslov svetovnega srednješolskega prvaka. Že takrat je svoje bogato znanje med drugim predajal Erazmu Lorbku, Janu Veselyju in Boštjanu Nachbarju. Danes ga med drugim lahko kot strokovnega komentatorja poslušamo na eni izmed slovenskih športnih televizij, ob tem pa ne mine dan, da se njegovo življenje ne bi vrtelo okoli ljubezni do oranžne žoge.

Vaše življenje se praktično vrti okoli košarke, delujete na številnih področjih. S čim vse se ukvarjate danes?

V bistvu je prav vse, kar zadeva mojo profesionalno pot, povezano s košarko. V osnovi sem trener, a v tej sezoni nisem imel kluba, kar se mi je zgodilo prvič v karieri, a tudi to je del našega posla. Kluba ne iščem na silo, čakam na pravo priložnost, saj je sreča v tem, da zraven tega v okviru košarke počnem še ogromno drugih stvari. Zelo sem ponosen, da sem od lanske jeseni kot pomočnik del slovenske reprezentance, s katero smo se uvrstili na svetovno prvenstvo.

Zraven ves čas sodelujem s skavti in ogledniki iz NBA, ki jim pomagam pri skavtingu in analizi nekaterih igralcev za NBA-nabor in nasploh. Ob tem z nekaterimi ameriškimi platformami ustvarjamo strokovne košarkarske videe. Pred dvema sezonama pa sem začel s hobijem strokovnega komentiranja za eno izmed športnih televizij, kar je zdaj preraslo v bolj resno zadevo in del vsakdana. Delal bom tudi na ženskem evropskem prvenstvu, tako da sem zdaj zaplaval še v žensko košarko. Seveda pa delam tudi na košarkarskih kampih doma in v tujini.

Lani novembra je postal pomočnik Aleksandra Sekulića v slovenski reprezentanci. Foto: Vid Ponikvar/Sportida

Od lanskega novembra opravljate vlogo pomočnika slovenskega selektorja Aleksandra Sekulića, skupaj pa ste se uvrstili tudi na svetovno prvenstvo. Kako ste začeli sodelovati z izbrano vrsto?

Z vodstvom reprezentance smo se poznali že od prej, saj smo občasno neuradno sodelovali. Po tistem nesrečnem lanskem evropskem prvenstvu so se odločili za spremembo v trenerskem štabu. S selektorjem Sekulićem sva imela že pred tem zelo dober odnos, potem pa sem ob razgovoru z vodstvom ponudbo takoj sprejel, saj je delovati v reprezentanci največja čast, ki lahko doleti trenerja. Že prvo kvalifikacijsko okno novembra je bilo zelo uspešno, saj smo si takoj priborili nastop na svetovnem prvenstvu. Vse deluje na res profesionalni ravni, hitro smo si porazdelili delo. Ob poškodbah smo imeli res mlado zasedbo, a vsak je storil, kar je moral.

Ob tem je slovenska reprezentanca ves čas v boju za vrh, kar mora biti jasen cilj reprezentance, v kateri igra Luka Dončić, čeprav je reprezentanca še veliko več kot le Luka.

Kaj pa svetovno prvenstvo? Ostajate del izbrane vrste in trenerskega štaba tudi letos poleti?

Da. Prvi dogovor je bil sicer le do svetovnega prvenstva, a smo se nato dogovorili, da če nam bo uspel preboj na veliko tekmovanje, se bo sodelovanje podaljšalo. Nekaj malega smo se s trenerji tudi že pogovarjali, se bomo pa v prihodnjih dneh s selektorjem Sekulićem, ki se je po uspešni sezoni vrnil iz Rusije, skupaj usedli in naredili načrt. Načeloma bomo priprave začeli 17. julija. Čeprav nisem jaz tisti člen reprezentance, ki bi govoril o ciljih, je dejstvo, da bodo ti najvišji.

S slovensko izbrano vrsto si je priboril mesto na svetovnem prvenstvu. Foto: Vid Ponikvar/Sportida

Zelo se veselim tega novega poglavja in dela s celotno reprezentanco, s katero smo dobro sodelovali že zdaj. Prvič bom delal z Luko Dončićem, s katerim se sicer poznava že od prej, tako da me res zanima, kako je delati s košarkarjem, ki spada med najboljše na svetu. Verjamem, da bo celotno poletje izjemno, z nekaterimi igralci smo začeli že delati tudi individualno.

Pritisk velikega tekmovanja je po lanskem neuspešnem evropskem prvenstvu, na katerem se je Slovenija nepričakovano poslovila že v četrtfinalu, zagotovo še toliko večji. Koliko ga občutite sami?

V vrhunskem športu je pritisk vedno prisoten, a to je privilegij za vse športnike in trenerje. Vsi vemo, da je to nekaj, kar je vedno prisotno, in temu ne moreš ubežati. Še večji je bil tisti pred zadnjimi kvalifikacijskimi okni za svetovno prvenstvo, sploh po vsem, kar se je dogajalo na evropskem prvenstvu, a nam je na koncu uspelo doseči začrtano. Pritisk športa je nekaj posebnega in dobrodošlega, pogosto se potem pogovarjamo, da smo lahko srečni, da smo deležni pritiska takšne vrste, ki je na koncu koncev privilegij.

Koliko ste se po vašem prihodu v reprezentanco pogovarjali o septembrskem evropskem prvenstvu? Se je na to že povsem pozabilo?

O tem smo se pogovarjali res malo, me je pa zanimalo nekaj zadev v neformalnih pogovorih s štabom. Predvsem, zakaj se je to zgodilo, a o tem res nismo veliko razglabljali in se ozirali nazaj. Je pa selektor Sekulić s takratnim štabom opravil temeljito analizo. Prepričan sem, da je bila to ena velika šola za vse, ki so bili tam prisotni. Zatem pa je bil pogled usmerjen le v prihodnost in verjamem, da so se vsi členi reprezentance, od štaba do igralcev in vodstva KZS, veliko naučili.

Slovenija je na lanskem evropskem prvenstvu izpadla v četrtfinalu, potem ko je morala priznati premoč Poljski. Foto: Vid Ponikvar/Sportida

Po tistem prvenstvu je bilo ogromno pritiskov javnosti in vprašanj o zamenjavi selektorja. Predvsem se je kot ustrezne rešitve omenjalo tuje strokovnjake, ki naj bi bili bolj podkovani kot slovenska stroka. Zakaj po vašem mnenju velja tako prepričanje?

To je velika uganka tudi zame, ker se je večkrat dokazalo, da domača stroka zna in zmore – pa ne samo v košarki. Tudi slovenski trenerji so že osvajali najvišja mesta v številnih športih. Strinjam se, da je treba spoštovati mnenje javnosti, a v 90 odstotkih gre v takšnih primerih za mnenja ljudi, ki niti ne vedo, kaj se dogaja, in nimajo znanja, imeli pa bi zmage. A takšno stanje ni samo pri nas. Če se ozreva samo proti NBA in končnici, je enako. Ko ena ekipa povede s 3:0 v zmagah, je trener te ekipe najboljši na svetu, ko se stvari obrnejo, pa se mnenje takoj spremeni. V končni fazi pa sem prepričan, da se tisti, ki jih to zadeva, ne obremenjujejo preveč, je pa dejstvo, da je temu nemogoče ubežati. Na koncu je pomembno le, kaj misliš ti in ljudje, ki jim zaupaš oziroma bi se na njih obrnil za pomoč.

Vaš naslednji cilj bo torej že omenjeno svetovno prvenstvo. Vaš pokojni oče, nekdanji izjemni košarkar Borut Bassin, je z jugoslovansko reprezentanco leta 1967 osvojil srebrno odličje, leto pred tem v Čilu pa še tisti neuradni naslov svetovnih prvakov. Je bil on tisti, ki vam je nekako predal ljubezen do košarke?

Ne. Moj oče je bil res vrhunski košarkar z odličji tako z evropskih kot svetovnih prvenstev, zato mi to letošnje svetovno prvenstvo letos predstavlja še dodaten motiv, da v družinsko zbirko tudi sam dodam kakšno odličje. Že leto pred tem osvojenim srebrom je bila Jugoslavija v Čilu zlata, a tisto prvenstvo zaradi nekaterih političnih zadev ni bilo priznano. Ti dve medalji pokojnega očeta imam zdaj jaz doma in mi res predstavljata dodatno motivacijo.

Premlad sem, da bi ga videl "v živo" igrati, pravijo pa, da je bil ljubljenec tivolske publike in rado viden gost na igriščih bivše države.
Danes ponoči se je za vedno poslovil. 💔
Oče, najdi miren kotiček tam zgoraj. #RIP pic.twitter.com/9lxngdIVo5

— Luka Bassin (@LukaBassin) June 15, 2022

Je pa zanimivo, da se doma nikoli nismo pogovarjali o košarki. Oče je nehal igrati košarko, ko sem bil še zelo majhen, in po koncu kariere je povsem prekinil stik s košarko, niti ni gledal tekem. Je pa ohranjal stik z nekaterimi soigralci. Jaz sem do 14. leta igral nogomet, tako da sem se v košarko podal zelo pozno. Zakaj? Pritegnil me je fenomen Dražena Petrovića, takrat sem se zaljubil vanj in v njegovo igro, zatem pa sem se podal na košarkarsko pot. Kot igralec nisem imel briljantne kariere, mi je pa to odprlo ogromno vrat za delo danes, košarka mi je v tistem obdobju dala ogromno prijateljev, s katerimi še danes sodelujemo.

Od mladih let se je nato vse vrtelo samo okoli košarke, vse je bilo podrejeno temu. Med 20. in 25. letom sem obenem igral, bil trener nekaterih mlajših selekcij in ob tem še študiral na fakulteti za šport.

Vaš oče je bil res izjemen košarkar. Ste bili v svoji karieri deležni kakšnih opazk na račun njega in njegove zares uspešne kariere?

Seveda se je pojavilo tudi to, a na srečo ne pogosto. Konec koncev nisem naredil take kariere, da bi mi lahko kdorkoli karkoli očital, ob tem pa košarka zares ni bila tema pogovorov v našem domu. Mislim, da me oče ni nikoli videl igrati, saj ni hodil na tekme, niti se o tem nismo pogovarjali. A vedno se najdejo kakšni zlobni jeziki, vendar v tem primeru za to res ni bilo pravega razloga.

V svoji trenerski karieri ste v večini opravljali delo pomočnika trenerja. V javnosti veljate za izjemnega navdušenca nad analitiko košarkarske igre, ves čas pa bdite tako nad razvojem košarkarjev kot tudi igre. Kako to, da vas je pot zanesla v to smer?

Analitika je res pomemben del mojega dela, to me je zanimalo že od nekdaj, a na koncu vem, da se ne gre zanašati le na to, ker so na parketu ljudje, za katere nikoli ne veš, kako se bodo odzvali. Je pa res, da z neko napredno analitiko in statistiko lahko dosežeš veliko izboljšav. V tem sem se res našel, vem pa, da to na koncu ni dovolj in da je košarka veliko več kot le analize. Je pa res, da že zaradi svojega poklica pogledam ogromno tekem, in tudi ko gledam košarkarsko tekmo za svoje veselje, res ne morem odklopiti svojega dela.

V vlogi strokovnega komentatorja. Foto: Vid Ponikvar/Sportida

Če sva že omenjala reprezentanco in analitiko ter  svetovno prvenstvo, pa tudi sami ste že načeli temo, da boste poleti prvič delali tudi z Luko Dončićem. Če ga po košarkarsko malce analizirate, za kakšnega košarkarja gre?

Luka je igralec, ki ruši vse analitike ter košarkarske zakone in pravila. Njega je res težko kakorkoli analizirati, ker takšnega igralca do zdaj še ni bilo. Res je izreden košarkar, saj je pri svoji višini tehnično neverjetno sposoben. Ob tem je tudi fizično in mentalno neverjeten in ruši vse zakone, ki jih narekuje košarka. Postavil je neki nov položaj v košarki.

Čeprav vem, da se ljudje večkrat sprašujejo ali pa sprašujemo, kaj bi bilo, če bi bil Luka fizično še na višji ravni, še hitrejši, pa na koncu koncev tega sploh ne potrebuje. On je zunajserijski igralec, ki tekmo za tekmo uničuje taktike nasprotnikov. Ko bo osvojil NBA-naslov, bo zagotovo zapisan med najboljše košarkarje v zgodovini, je pa jasno, da za osvojitev naslova ni dovolj le en košarkar.

Verjetno ni košarkarskega strokovnjaka, ki bi bolj sledil trendom na košarkarskem trgu in razvoju sodobne košarke. Kakšen tip igralca je trenutno najbolj iskan ali pa zaželen na trgu?

Prototip sanjskega igralca je zdaj košarkar, ki je fizično na najvišji ravni. Mora biti atlet, skakalec in višji od dveh metrov, dober strelec in tudi odlično podkovan po tehnični plati. Zdaj se ogromno govori o Victorju Wembanyami, ki bo skoraj zagotovo prvi izbor na letošnjem naboru, a to je spet eden izmed košarkarjev, ki so povsem skočili iz okvirjev. Trenutno je v trendu košarka brez specifičnih položajev, kjer lahko vsi košarkarji igrajo vse. Takšnih košarkarjev ni veliko, jih je pa vedno več. A na koncu je še vedno najpomembnejša mentalna moč, saj zna le peščica igralcev v vsakem trenutku najti dodatno moč. To tudi loči najboljše košarkarje od preostalih, takšne stvari pa so v večini prirojene.

Victor Wembanyama Foto: Guliverimage/Vladimir Fedorenko

Nekakšna mentalna moč je bila v preteklosti večkrat tudi problem slovenske izbrane vrste. Bi se strinjali?

Res je, mislim pa, da je je v slovenskem športu čedalje manj, da smo oziroma so dozoreli in je samozavesti veliko več. Tudi po kakšnem neuspehu se ne povlečemo vase, ampak znamo analizirati napake in iti z dvignjenimi glavami naprej.

Še ena težava slovenske izbrane vrste, ki jo nekako morava izpostaviti, je tudi pomankanje visokih igralcev. Kako kaže za prihodnost?

Da, to je zdaj že stalna težava, na žalost tudi za prihodnost. Je pa res, da kar zadeva zunanje položaje, pa ob tem kaže na res lepo prihodnost, saj sta v vsaki generaciji igralec ali dva, ki sta tudi po evropskih merilih na najvišji ravni. Prepričan sem, da bo Slovenija vedno v vrhu, kljub tej težavi. Za zdaj se to rešuje s pomočjo naturalizacije, ki sicer ni dolgoročna rešitev. Prihodnost je zagotovo svetla, je pa res zelo zahteven prehod iz mladinske v člansko vrsto, kjer se marsikdo izgubi ali pa neha igrati, ker je večina slovenskih klubov tako finančno kot organizacijsko v res slabem stanju. Zato se dogaja, da v slovenskih klubih igrajo košarkarji pri 38, 39 letih, medtem ko mlajši prenehajo. Pa za to nikakor niso krivi starejši, a s finančnega vidika je res zahtevno, ker je težko igrati profesionalno košarko za 300 evrov. Včasih so bile te zadeve urejene veliko bolje.

Prepričan sem sicer, da zaradi slovenske lige reprezentanca ne bo trpela, ker se bo vedno našlo tistih 12 kakovostnih košarkarjev, medtem ko slovenska klubska košarka zagotovo ne pluje v pravo smer. Imamo Cedevito Olimpijo z dobrim proračunom, potem imamo tri klube, ki plujejo v nekem povprečju, Krko, Helios in mogoče Šenčur, medtem ko je preostalo zelo podhranjeno, da ne rečem še kaj drugega. V zadnjem času sem veliko delal v Estoniji, ki bi jo po nekaterih vidikih lahko primerjali s Slovenijo, a je tam že z vidika organizacije in proračunov klubov ter priljubljenosti vse na veliko višji ravni.

Opozoril je na težave slovenske klubske košarke. Foto: Vid Ponikvar/Sportida

Za zdaj kljub slabemu položaju slovenske klubske košarke produkcije mladinskih šol delajo dobro, a verjetno tudi to v nedogled ne bo šlo?

Strinjam se, da se z mladimi dela dobro. Tu bi izpostavil še dejstvo, da primanjkuje tudi dobrih trenerjev, ker je pri njih finančni problem podoben kot pri igralcih. A tu se spet pojavi težava, ki sem jo omenil že prej, torej ta prestop med člane. Zagotovo k boljšemu položaju klubov ne pripomore niti slovenska zakonodaja. V tujini so stvari urejene drugače in gospodarstvu, če vlaga v klube, se to povrne v obliki davčnih olajšav, promocij, medtem ko so v Sloveniji sponzorji prijatelji kluba in od tega nimajo praktično nobene koristi. Tudi zato je po mojem mnenju vlaganja v slovenski šport nasploh premalo.

Če se malce ozreva še proti aktualnemu košarkarskemu dogajanju ... Cedevita Olimpija in Partizan sta v torek poskrbela za veliki spektakel, ljubljanska zasedba pa je v polfinalu lige ABA izsilila tretjo tekmo. Se strinjate, da je šlo verjetno za največji praznik slovenske klubske košarke v tej sezoni?

Absolutno in žal mi je, da ni takšnih spektaklov še več. Zadnji je bil verjetno lani ob koncu sezone, čeprav je Cedevita Olimpija organizacijsko in finančno verjetno trenutno na najvišji ravni v zgodovini. Verjetno bi si vsi želeli, da bi bila celotna zgodba še uspešnejša. Ne morem sicer reči, da so rezultati slabi, a manjkajo uspehi na najvišji ravni, kar je velika škoda. Je pa ta ekipa proti Partizanu dokazala, da zna in zmore. Ob tem sem zelo vesel za svojega prijatelja Mira Alilovića, ki je bil zdaj nekako vržen v to vlogo in je dokazal, da zna iz te ekipe izvleči res velike stvari in da zna igralce prepričati v to, da so prava ekipa. Kar pa zadeva sezono nasploh, pa verjamem, da bodo pristojni vse skupaj dodobra analizirali in ugotovili, zakaj se je zgodilo, kar se je zgodilo.

V torek je bila dvorana Stožice po dolgem času dodobra napolnjena. Foto: Grega Valančič/Sportida

Sploh evropska sezona je bila letos, milo rečeno, za pozabo. Zakaj? Veliko se je govorilo o poškodbah.

Še vedno stojim za tem, kar sem rekel na začetku sezone: ekipa ni bila narobe ali pa slabo sestavljena. Vedno se zgodijo kakšne napake, ko se izbira igralce, a menim, da je glavna napaka to, da niso našli prave zamenjave za Jako Blažiča, ki je bil v prejšnji sezoni gonilna sila ne le terenu, ampak tudi v garderobi. Enostavno jim ni uspelo pripeljati igralca takšnega kova, ki bi lahko stopil v Blažičeve čevlje. Vse druge položaje so po mojem mnenju lepo zapolnili, čeprav so nekateri igralci dali manj od pričakovanj. Poškodbe in bolezni ne smejo biti edini izgovor, ker s tem se slej ko prej srečajo vse ekipe. Tudi na terenu je bilo videti, da ni prave kemije, po nekaj porazih pa se je celotna zgodba dokončno porušila. A to so stvari, ki se dogajajo v športu, na koncu lahko zmaga le eden.

Ob slabih rezultatih v Evropi je tudi vrh evropske klubske košarke vse bolj oddaljen, tudi evroliga, ki je bila toliko let velika želja v Ljubljani.

Iskreno ne vem, ali je evroliga realna želja po finančni plati, čeprav je organizacijsko klub na najvišji ravni. Tudi če si izboriš nastop v evroligi, to ne pomeni, da boš zaradi tega postal stalni član. Zato je povsem na mestu vprašanje, ali bi Ljubljana že lahko imela znova evroligaško ekipo, saj bi morali ob tem res močno povišati proračun. Hkrati pa jaz na te zadeve gledam tako, da je veliko bolj atraktivno in zaželeno, če si npr. v vrhu Eurocupa, kot pa če si na repu evroligaške lestvice. Dejstvo je, da manjši klubi dandanes res težko še mešajo štrene najboljšim, saj so razlike postale res ogromne, zato menim, da ni nobena tragedija, če nisi blizu evrolige.

Vrsto let je bil pomočnik trenerja pri takratni Union in Petrol Olimpiji. Foto: Vid Ponikvar/Sportida

Letos sta za odmevni zgodbi poskrbela Crvena zvezda in sploh Partizan.

Če smo prej rekli, da ima Cedevita Olimpija povsem soliden proračun, da nikoli ni bil večji, je ta vseeno krepko nižji od obeh beograjskih klubov. Dejstvo je, da je Partizan, pa tudi Zvezda, poskrbel za nekaj velikega s svojimi navijači. Čeprav je Partizan na začetku izgubljal, so gledalci ostali. Ravno nasprotno se dogaja pri Ljubljani in Olimpiji, ki so imeli po nekaj porazih prazno dvorano.

Obisk je bil v tej sezoni res slab. Nekateri navijači in strokovnjaki Olimpiji zamerijo tudi priključitev Cedevite, saj naj bi šlo po njihovo za preveč umetno ustvarjen klub, ki nima nobene zveze z Olimpijo iz preteklosti. Kaj bi jim odgovorili?

Res je, marsikdo še danes govori tako, a treba je pogledati, kje je bila Olimpija takrat, ko se je moštvu pridružila Cedevita. Moram priznati, da sem imel tudi sam na začetku zadržke, a je Cedevita rešila celoten klub. Moramo se zavedati, da bi takrat Olimpija brez Cedevite izpadla v drugo ligo ABA, proračun je bil res mizeren, vse skupaj je bilo kar malo sramotno za Ljubljano in celotno Slovenijo. S tem je Olimpija ostala med živimi. Zato ne vidim smisla v vprašanju, ali je boljše, da imaš sponzorja, ki ti omogoča takšen proračun, ali da bi imeli ekipo s proračunom iz leta 2016, ko je bilo vse skupaj na minimumu minimuma. V tem res ne vidim nič slabega, ravno obratno. Mogoče je pri vsem skupaj žalostno le to, da v Sloveniji ni mogoče najti sponzorjev, ki bi pomagali k povišanju proračuna. Zdaj naj bi odšel še Petrol, zato je tu bolj na mestu vprašanje, kaj bi se zgodilo, če bi odšla še Cedevita. 

"Cedevita je praktično rešila celoten klub," je prepričan Bassin. Foto: Vid Ponikvar

Letošnja sezona se v vseh tekmovanjih bliža koncu. V evroligi je naslov pobral Real, v ligi NBA se o naslovu prvaka še odloča. Katera liga pa je vam ljubša?

Zagotovo evroliga. Redni del NBA je zame cirkus, sploh s košarkarskega vidika mi ni pri srcu, malce boljše je v končnici. Tako da NBA spremljam predvsem zaradi naših. Medtem ko je evroliga zgodba zase in prepričan sem, da bi že v rednem delu katera izmed ekip v evroligi premagala katero iz lige NBA. Tukaj ni več takšnih razlik. Tudi z vidika košarkarskih sistemov gre v ligi NBA več ali manj vse v smeri individualnih predstav, ker je vse marketinško povezano, a takšna igra ne prinaša uspeha. To dokazujeta tudi ekipi, ki sta v finalu. Obe v večini stavita na ekipno igro.

Za konec morava kakšno besedo nameniti še bližajočemu se evropskemu prvenstvu za ženske, ki je praktično pred vrati. Celoten projekt se z izključitvijo Nike Barič ni začel najbolj rožnato, kajne?

O tej aferi ne bom izgubljal besed, ker ne poznam ozadja, prav gotovo pa je to izguba za slovensko košarko. Velika škoda je, da Slovenija ne bo nastopila v najmočnejši postavi, če je bila ta odločitev pravilna ali ne, pa bo pokazal čas. Sicer pa se šele zdaj kot strokovni komentator dodobra spoznavam z žensko košarko. Po ponujeni priložnosti sem se z veseljem podal tudi na to pot in zdaj po petih pripravljalnih tekmah sem se naučil ogromno, saj je velika razlika med žensko in moško košarko.

Kar zadeva rezultatske cilje, je velika želja uvrstitev med najboljših osem, kar bo zagotovo zelo težko, a tu moramo računati tudi na prednost domačega terena. Uvrstitev med najboljših osem bi bil zagotovo lep uspeh.

Več iz rubrike Sobotni intervju:

Sportal "Danes vsi hočejo biti Pogačar in Roglič, kar je manj od tega, ni več zadovoljivo"

Sportal Že na začetku pogovora nas je presenetil. Se bo vrnil?

Sportal "Slovenci morate to izkoristiti do zadnje kapljice. Kaj takega se ne bo več ponovilo."