Rašo Nesterović: Kokoškov bo ostal, Gogi pa bi lahko igral že poleti

Foto: Sportida

Kot košarkar je bil Rašo Nesterović evropski klubski prvak in član šampionske ekipe severnoameriške poklicne lige NBA. Igral je za številne klubske velikane tako v slovenskih kot tudi v evropskih in svetovnih okvirih. Manjkalo pa mu je tisto, kar je manjkalo vsem reprezentančnim rodovom do letošnjega – reprezentančna kolajna na velikem tekmovanju. Zdaj je Slovenija evropski prvak, 41-letni Ljubljančan pa se je zgodovinskega uspeha veselil v vlogi generalnega sekretarja KZS. In medtem ko se je ducat junakov z istanbulskega parketa že razpršilo po klubih, se Rašo že ukvarja z novimi izzivi.

Vas je v trenutkih velikega slavja kdaj prešinila misel o tem, zakaj do podobnega uspeha niste prišli kot aktivni igralec?
Ne. Čutil sem napetost in adrenalin. Razmišljal sem o sedanjosti in fantih, ki so si vsekakor zaslužili ta izjemen uspeh. Temelje so postavili že v kvalifikacijah, med katerimi se je pokazal pravi značaj. Na ravni aktivacije in motivacije so bile kvalifikacije verjetno bolj zahtevne kot prvenstvo. Preteklost? Kar je bilo, je pač bilo.

Ko nizamo razloge za podvig, se vse skupaj zdi naravno in logično. A verjetno tudi vaši generaciji ni mogoče očitati pomanjkanja požrtvovalnosti, odločnosti, želje …
Vse to je res. Toda tokrat sta se srečala dva rodova. Vsak je v celoto prinesel najbolje, kar ima. Na eni strani izkušnje in znanje starejših, na drugi pa zagnanost in energijo mlajših. Svoje je opravil tudi trenerski štab, ki je pripravil pogoje za odlično vzdušje, nato pa vrhunsko vodil priprave in tekme. Poleg tega smo imeli tokrat resnično pokrita vsa igralna mesta. V preteklosti smo imeli vedno kakšno vrzel. Letos tega ni bilo. To se je odrazilo v igralski kontinuiteti.

Ob tem bi se zahvalil vladi, ki nam je z zakonom pomagala, da smo lahko pripeljali Američana Anthonyja Randolpha. Vem, v zvezi s tem je bilo veliko skeptikov. A dejstvo je, da si pravila o enem naturaliziranem igralcu nismo izmislili Slovenci. Ne, mi smo zgolj izkoristili možnost.

Vrnimo se v mislih v veliki finale. Kakšne misli so vas prevevale, ko sta na klopi ostala Goran Dragić in Luka Dončić?
Vedel sem, da imamo v ekipi še vedno odlične igralce. Opozoril bi na Alekseja Nikolića in Klemna Prepeliča. Sta vzorčni primer tega, kako se odzove igralec, ko začuti trenerjevo zaupanje. Igor Kokokškov jima je zaupal. To se je poznalo pri njuni igri.

Z Randolphom želi podaljšati sodelovanje. "Dobro nam kaže," pravi Rašo. Foto: Sportida

Omenili ste Igorja Kokoškova, za katerega ste se zavzeli prav vi. Zakaj ste verjeli, da je prav on prava rešitev?
Poznam ga že 20 let. Vedel sem, za kako predanega košarkarskega delavca gre. Igor daje igralcem potrebno mirnost. Ni kolerik, ki aktivacijo igralcev išče s povišanimi glasovi. Daje pa vtis nekoga, ki ima vse pod nadzorom. In ta vtis ni zavajajoč. Igralec to čuti.

Poleg tega je začel tudi v reprezentanci prevladovati ameriški slog igre, za katerega je značilna napadalna igra z veliko koši. Jasno, tudi ekipe, ki gojijo defenzivno košarko, zmagujejo. A dejstvo je, da je profil naših igralcev narekoval hitrejšo igro, v kateri se lahko pokaže kakovost posameznikov.

Ali je resnična informacija, da ste zanj odšteli 60 tisoč evrov?
Brez  komentarja. O številkah ne želim govoriti. Lahko pa ocenim, da je na plačilni listi med vsemi selektorji v zadnji tretjini. Njegova plača pa ni le naložba v rezultat, temveč tudi naložba v prihodnost. Verjetno ste opazili, da je Kokoškov okrog sebe zgradil slovenski štab. To so trenerji, ki bodo v prihodnosti lahko vodili reprezentanco.

Poleg tega je Igor človek, ki je bil neodvisen. Ni bil povezan s starimi zgodbami, zamerami … Bil je odprt in prijazen do vseh. Zanimalo ga je delo, ne zakulisne igrice. Njegov glavni motiv je bil uspeh.

Rašo Nesterović in Hedo Turkoglu: nekoč soigralca, danes v novih vlogah Foto: Sportida Lahko potrdite nadaljnje sodelovanje z njim? Boste zamrznili njegov selektorski status in ga odmrznili ob morebitni uvrstitvi na svetovno prvenstvo 2019?
Še vedno se dogovarjamo. Ostal bo povezan z reprezentanco. V kakšni vlogi, ne vem. Morda kot svetovalec, morda v vlogi, ki jo omenjate. Bomo videli. Pomembno pa je, da ostanemo skupaj. Ne le zaradi trenerskih, temveč tudi človeških odlik. Verjetno se tudi vi spominjate kritik ob njegovem ustoličenju. S tem si ni belil glave. Delal je. In se na koncu tudi dokazal.

Kaj pa Goran Dragić in njegova reprezentančna prihodnost?
Nesmiselno ga je obremenjevati s prihodnostjo, ker je trenutno čustveno izpraznjen. A ko gledam v prihodnost, sem prepričan o tem, da še ni rekel zadnje reprezentančne besede. Ne le na svetovnem prvenstvu. Verjamem, da bi bila razprodana dvorana Stožice na poletnih kvalifikacijskih tekmah s Črno goro in Španijo zanj velik motiv. Mar ne? Zanj so vrata odprta. Vedno bo dobrodošel. Tudi pri Košarkarski zvezi Slovenije se zanesljivo ne bomo predali. Med sezono ga bomo obiskali in se z njim pogovorili o vrnitvi v reprezentanco.

Ostanimo pri Gogiju. Njegova igralska kakovost ni bila nikoli sporna. A tokrat je dal reprezentanci vendarle še veliko več. Kot vodja, motivator, zgled … Kot bi bila ta kolajna njegov projekt. Je to še tisti deček, na katerega ste pred leti naleteli na treningu Ilirije?
On je vodja. Potreboval pa je kar nekaj časa, da se je s tem sprijaznil. Večkrat sem mu dejal: "Gogi, ti si tisti, ki mora povzdigniti glas. To dela dober vodja." Toda ker je po naravi zadržan in nerad povzdigne glas, je imel s tem kar nekaj težav. Ni konfliktna osebnost. Na srečo pa je kmalu uvidel, da zgolj košarkarska predstava ni dovolj. Kapetan mora dati še več. In Gogi nam je to dal. Presegel je sebe in svoj značaj.

Odgovor na vaše vprašanje pa je, da je on še vedno le "navaden tip iz Kosez". Ko ga gledam, se mi v misli prikrade ameriško košarkarsko reklo, ki uči, da si lahko dober košarkar 15 let, slab človek pa si vse življenje. No, Gogi je odličen košarkar, po karieri pa bo ostal dober človek. Tudi zaradi tega bo v našem okolju vedno dobrodošel in zaželen.

Veliko vlogo pa je odigral tudi pri vključitvi Luke Dončića v reprezentanco.
Vsekakor. On in Igor Kokoškov. Luka je bil sprva manjša uganka. Predvsem zaradi mladosti. A hitro je v kali zatrl vse dvome. Star je 18 let, na igrišču pa deluje kot 30-letni rutiner. Ko se bo Gogi dokončno poslovil, dvomov o tem, kdo bo novi vodja, ne bo. On je čudež. Takšni se rodijo enkrat ali dvakrat v stoletju. Imamo ga. Zdaj ga je treba izkoristiti.

Spomin na nepozabni 17. 9. 2017 Foto: Sportida

Ste kdaj že videli takšno nadarjenost in tako napredno košarko pri 18 letih?
Ne. Žal se ne spominjam Draženovih mladih let. A v novejšem obdobju takšnega igralca še ni bilo. Verjamem, da je to šele začetek. Čaka ga še veliko dela. Na svoji igralski poti sem spoznal številne zvezdnike lige NBA. Njihov skupni imenovalec je vodilo: Delati moramo več kot preostali, da bi ostali najboljši. Luka to ve. Čaka ga svetla prihodnost v reprezentanci in ligi NBA.

Tudi na olimpijskih igrah?
Ko smo se lotili štiriletnega projekta, smo nastop v Tokiu 2020 označili za enega od ciljev. A najprej nas čakajo zahtevne kvalifikacije za nastop na svetovnem prvenstvu 2019.

Dotakniva se še manj "šampionskih" tem. Včasih je Slovenija osvajala kolajne v mlajših kategorijah, člani pa so ostajali praznih rok. Danes je Slovenija evropski prvak, tako mlada kot tudi mladinska reprezentanca pa sta izpadli iz elitne divizije.
Pozabljamo, da sta Vlatko Čančar in Luka Dončić, ki sicer po starosti spadata v mlado reprezentanco, igrala med člani. Mar naj bi od njih zahtevali, naj po sezoni igrata za dve selekciji? Bi bilo bolje, da bi z mladimi postala prvaka in izpustila člansko prvenstvo? Ni vse tako črno, kot je videti. Trdim, da so tekmovanja mladih pomembna le zaradi razvoja. Na rezultatski ravni pa šteje zgolj uspeh članske izbrane vrste.

Kot igralec je pogrešal le reprezentančno kolajno. Foto: Getty Images

Kaj pa finančno poslovanje in dolg 400 tisoč evrov?
V ta znesek je všteto vse, torej tudi oprema. Sicer pa stanje ni tako porazno. Zakaj primanjkljaj? Po eni strani zaradi večjih vložkov v žensko košarko, kar se je po uvrstitvi reprezentance na evropsko prvenstvo in kolajni mlade vrste izkazalo za dobro potezo, po drugi strani pa zaradi rezultatskega spodrsljaja članov na EuroBasketu 2015. A to je cikel. Da, res je, zdaj smo finančno negativni. Toda na koncu štiriletnega cikla bodo številke pozitivne.

Kakšen je pravzaprav vaš osebni interes v vlogi generalnega sekretarja?
Mika me, da bi nekaj naredil, da bi mi uspelo tudi v novi vlogi, da bi izkušnje prenesel na nove rodove. V Sloveniji je to zelo težko. Zakaj? Ker se pri nas na košarko vsi spoznajo bolje kot pa košarkarji. Analizirajte polfinaliste zadnjega evropskega prvenstva. V vseh teh državah imajo v vodstvu krovnih košarkarskih zvez pomembno besedo prav nekdanji igralci. Podobno je na Finskem, Hrvaškem, v Gruziji, Latviji, Litvi …

Ko ste pred leti želeli vstopiti v Olimpijo, so v vas številni videli milijonarja, ki bo v klub vložil tudi kaj lastnega denarja. Kaj pa danes? Ste v očeh okolice milijonar ali funkcionar?
Če sem povsem iskren, mi je malo mar za to, kako gledajo name in na mojo vlogo. No, če pa govoriva o moji zgodbi z Olimpijo, še danes trdim, da bi tedanji nadarjeni mladi kader s pravo usmeritvijo lahko popeljali na viden evroligaški položaj. Čančar, Šiško, Mesiček, Kraljević … To je bila izjemno nadarjena skupina. A bojim se, da ljudje, ki so jih obdajali, niso bili pravi.

Kakšen pa je danes vaš odnos do strokovnjakov, s katerimi ste si v preteklosti prišli navzkriž. Konkretno: Zmago Sagadin. Bi ga povabili h kakšnemu projektu?
Dvomim. Sem zagovornik novih rodov in predvsem sodobnejših pristopov. Košarka, v kateri se igralca po desetih doseženih točkah pošlje na klop, je preteklost. Košarka potrebuje zvezde.

A vseeno ... Mu ne priznavate nobenih zaslug za uspehe?
Trdim, da je Zmago ustvarjal robote, ne pa vodij. Uspehi? To so bili drugačni časi. Takrat je obstajala le Olimpija. Danes pa že 13-letniki hodijo v tujino. Jaz in Zmago? Kar je bilo, je bilo. Imela sva različne poglede na košarko. Verjetno jih imava še danes. Trdim, da v sodobni košarki ni več nadiranja in "teroriziranja" igralcev. Ti imajo več alternativ, kot so jih imeli nekoč.

Petrol Olimpija?
Ni mi vseeno, da košarkarji odhajajo v tujino pri rosnih letih. Olimpija se mora vrniti. Postati mora klub, v katerem bodo mladi želeli igrati in v njem videli možnost za razvoj. Tudi zaradi tega smo zahtevali, da Olimpija v državnem prvenstvu igra že v prvem delu. V tekmovanje lahko registrira več igralcev in priložnost ponudi tudi mladim. Ker se točke ne prenašajo v ligo za prvaka, ni tako pomembno, koliko zmag vknjiži. Sicer pa ...Klub ima tradicijo, dvorano in ustrezno geografsko lokacijo za razcvet. Upam, da bo novemu vodstvu uspelo premakniti voz. Če bo uspelo Olimpiji, bo lažje tudi KZS.