Ponedeljek, 11. 12. 2017, 15.55
7 let
Žan Mark Šiško, Ilirija
Pod koši je spoznal pravega Dončića
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
1,58
"Ne skrivam, da bi rad igral na vrhunski evropski ravni, a trenutno ja zame idealno okolje Ilirija," pravi obetavni slovenski reprezentant in eden najboljših košarkarjev v državnem prvenstvu Žan Mark Šiško, ki odlično sodeluje s Sašo Dončićem.
Nanj je bil pozoren že Igor Kokoškov. Prvo člansko reprezentančno priložnost pa mu je po uveljavitvi v vseh mlajših selekcijah namenil Rado Trifunović. V prvem kvalifikacijskem oknu je bil eden od petih reprezentantov iz slovenskega klubskega bazena, obenem pa tudi najmlajši član dvanajsterice na tekmah s Španijo in Belorusijo.
Zdaj se je vrnil v Ilirijo, kjer je pod vodstvom trenerja Saše Dončića eden najboljših posameznikov v prvi slovenski ligi. Pred tem je igral pri Ciboni in v Škofji Loki, kamor ga je posodila Olimpija.
Velja za pronicljivega organizatorja igre, ki zna bodisi učinkovito podati bodisi sam izpeljati akcijo. Včasih s prodorom, drugič z metom z razdalje. Zgleduje se po Milošu Teodosiću in Saniju Bečiroviću, ob tem pa verjame, da bo tudi sam enkrat zaigral na tako visoki ravni. "A pot je še dolga," pravi 20-letni in 190 centimetrov visoki Ljubljančan.
V dresu Slovenije je na uradni tekmi debitiral oktobra v Stožicah.
Žan Mark Šiško, reprezentant Slovenije. Je zdaj drugače igrati?
Sem bolj samozavesten, bolj odločen. No, če ste me spremljali na zadnji tekmi državnega prvenstva proti Šenčurju, tega sicer niste videli. A dejstvo, da sem bil vpoklican v člansko reprezentanco in v njenem dresu prvič tudi zaigral na uradnih tekmah, jemljem kot potrditev dobrega dela, obenem pa kot dodatno motivacijo.
Kakšna pa je bila ta reprezentančna izkušnja?
Dobra. Že ob zboru nam je bilo jasno, da moramo nujno dobiti prvo tekmo z Belorusi v Stožicah. Tako ali drugače. Sledili smo navodilom selektorja in igrali dovolj agresivno. Čeprav smo v drugem polčasu nekoliko popustili, pa smo tekmo vseeno mirno pripeljali do konca. Tekma s Španci pa me še danes malce peče. Verjamem namreč, da so bili zreli za poraz. Niso pokazali prav nič posebnega. A poznalo se je, da je bilo v slovenski izbrani vrsti kar nekaj novincev. Mnogi smo prvič igrali takšno tekmo. Na koncu je to, skupaj s sodniškimi odločitvami, tehtnico nagnilo na špansko stran.
Verjamete, da ste si pustili odprta reprezentančna vrata?
Morda je to bolj vprašanje za selektorja Rada Trifunovića. Zase lahko rečem, da sem se trudil po najboljših močeh.
Je težko preklopiti med povsem obrobno in vodilno vlogo?
Ni preprosto, priznam. Toda preklopiti sem moral v trenutku. V reprezentanci sem bil tisti, ki na klopi čaka na priložnost in vstopi z jasno določeno nalogo. V klubu moram nositi ekipo. To se od mene pričakuje. Sicer pa vedno delam tisto, kar od mene pričakuje trener. Če govoriva o Iliriji, je to vodenje igre v napadu, mirnost, ki naj bilo vnašal v sistem, in agresivnost v obrambi.
Predstave Ilirije precej nihajo.
Težka tema. Ne vem, zakaj se nam to dogaja. Lep primer je pretekli teden, ko smo v državnem prvenstvu najprej premagali vodilno Primorsko, že na naslednji tekmi pa v pokalu proti Heliosu izgubili za skoraj 40 točk. Tudi na nedeljski tekmi proti Šenčurju nismo bili pravi. Predvsem v napadu nam met nikakor ni stekel. Nenavadna tekma. Kot bi imeli v vsakem napadu odprt met, a žoga ni našla poti skozi obroč. Potem naredimo še neumno napako, tekmecu poklonimo protinapad … Nismo stabilni. To je dejstvo. Včasih premagamo kar samega sebe. A moramo naprej! Zatekli smo se k treningom, z mislijo, da se v nedeljo v najboljši mogoči luči pokažemo proti Petrolu Olimpiji.
V dresu Ilirije, ki je na osmih tekmah vknjižila štiri prvenstvene zmage, v povprečju dosega 18 točk.
Se strinjate, da vas je Šenčur pokopal tudi z vsiljevanjem svojega ritma?
Vsekakor. Gre za starejšo in bolj izkušeno ekipo. Mi bi morali odgovoriti z energijo, a nismo. Padli smo v njihov ritem. Po zgrešenih metih smo povsem popustili in izgubili zagon.
Kako pa ste zadovoljni s celotno sezono?
Dobro. Bilo je nekaj dobrih trenutkov, a preveč črnih minut. A dokler vidiš prostor za napredek, je to lahko le izziv.
Selitve v Ilirijo, ki je bila ob vašem prihodu še drugoligaš, ne obžalujete?
To je bila dobra odločitev. O tem ne dvomim. Že res, da je Ilirija igrala v 2. SKL, a vedel sem, da se na treningih dobro dela, vodstvo pa ima ambicije in vizijo. Kot igralcu mi to okolje lahko veliko da. Tu sem trenutno zelo zadovoljen.
Glavni razlog za vaš prihod pa je bil trener Saša Dončić. V pogovoru se rad šali in deluje sproščeno. Kaj pa kot trener, ki mora povzdigniti glas?
To sta dve različni osebi. Pod koši, ko je najpomembnejša košarka, sem spoznal pravega Dončića. Res je, zna biti zabaven, a ko gre zares, je to povsem drugačen človek. Je pravi profesionalec. Kot igralcu mi je veliko pomagal že v preteklosti. Tudi zdaj je najino sodelovanje zelo dobro.
Do konca koledarskega leta se bo Šiško z Ilirijo dvakrat pomeril z Olimpijo.
Kje se vidite čez eno leto?
Ne vem. Iskreno. Moje misli so trenutno povsem pri Iliriji. Ne skrivam pa, da bi nato rad storil korak naprej.
Morda že med sezono?
Tudi to ni izključeno. A ponavljam, vidim se predvsem v Iliriji. Tu imam lepo priložnost za igralsko rast. Tudi rezultatski cilji niso zanemarljivi. V tem trenutku je ta klub najboljša rešitev zame. Čas za boljše klube in zaslužke bo že še prišel. Saj sem še mlad.
Drži se vas priponka nestanovitnega igralca. Predčasno ste zapustili tako Škofjo Loko kot Cibono.
To sta dve povsem različni zgodbi. Če se najprej dotaknem škofjeloške, bi rad izpostavil, da sem bil star 17 let. Bilo je nekaj nesporazumov, ob katerih sem bil hitre jeze. Bil sem trmast, naiven … Na to zgodbo zdaj gledam drugače. Cibona? Tako z osebnega kot tudi košarkarskega vidika sem ravnal pravilno. Moj odhod je bil pošten do mene samega in do zagrebškega kluba. Želel sem igrati. Vedel sem, da bom v Iliriji dobil priložnost.
