Nedelja, 27. 8. 2017, 10.45
6 let, 6 mesecev
DINO MURIĆ
"Igralec je na koncu le kos mesa"
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
1,13
Daleč od evrolige, kjer je igral kot mladenič Olimpije, in daleč od slovenske reprezentance, s katero dneve do začetka EuroBasketa 2017 odšteva leto in pol mlajši brat Edo, se na vrnitev pod koše po dveletnem premoru pripravlja Dino Murić.
"Nisem še rekel zadnje besede," je v zadnjih dveh sezonah večkrat poudaril 200 centimetrov visoki Ljubljančan Dino Murić, ki je v reprezentanci nastopal v vseh mlajših selekcijah, na klubski ravni pa igral za Parklje, Škofjo Loko in Olimpijo. Zatrjeval je, da ga težave s kolenom ne bodo odvrnile od košarkarske poti. Pretekli mesec je 27-letni krilni košarkar podpisal pogodbo z gorenjskim prvoligašem Šenčurjem, v katerem vidi odskočno desko za drugi karierni preboj.
Vrnitev izgubljenega sina slovenske košarke?
Potreboval sem čas. Po poškodbi križnih vezi so zdravniki odkrili tudi poškodbo hrustanca. Čeprav bi se lahko vrnil pod koše, saj sem imel na mizi nekaj ponudb, sem se odločil za novo operacijo in popolno rehabilitacijo. Veliko ur sem prebil v dvorani trenerja Mitje Bračiča. Na prvem mestu je bila telesna priprava. Košarkarske ritme sem nato lovil v bratovi družbi. Zdaj sem pripravljen.
Kako vznemirjeni ste pred pravo vrnitvijo pod koše?
Košarka je v mojem življenju izjemno pomembna. Zaradi ljubezni do nje sem marsikdaj stisnil zobe. Govoril sem si, da želim znova poizkusiti. Kaže dobro. Sem v polnem trenažnem pogonu. Veselim se vrnitve.
Pogreša dvoboje z bratom, ki slab teden pred EuroBasketom še nima delodajalca.
Šenčur Gorenjska gradbena družba: korak nazaj za dva naprej?
Vsekakor. Tako je pač v življenju. Menim, da je Šenčur zame pravo okolje, obenem pa tudi v bližini mojega doma. V klubu so mi predstavili dober projekt in sestavili solidno ekipo. Tudi trener Rade Mijanović se po eni strani zaveda moje vloge povratnika po poškodbi, obenem pa mi je pripravljen ponuditi vidno vlogo. Poleg tega mi je klub omogočil odprto pogodbo, kar pomeni, da lahko po koncu prvega dela državnega prvenstva odidem brez odškodnine.
Slovenski športniki ob poškodbah pogosto potožijo, da so prepuščeni lastni iznajdljivosti. Kakšna je vaša zgodba?
Poškodba je bila zame zelo poučna. Padel sem. Izgubil sem šport, ki ga imam najraje, in ostal brez zaslužka. Če ob tem nimaš ustrezne izobrazbe, se znajdeš pred velikanskim izzivom. Pri tem je najbolj pomembna podpora družine in prijateljev. To je preizkus, kdo je tvoj pravi prijatelj. Na tej ravni imam veliko sreče. Tudi zaradi tega sem se znal postaviti na noge.
Kaj me je še naučila poškodba? Da ne smeš nikoli ostati na mestu. Če lahko hodiš, potem hodi. Če se lahko zgolj plaziš, se plazi. Če pa lahko tečeš, teči čim hitreje. Jaz sem se na tej ravni premikal na dveh ravneh. Na košarkarski ravni sem storil vse, da bi se vrnil. Obenem pa sem se podal tudi v študijske vode. Za menoj sta dva letnika študija fizioterapije. V šali večkrat rečem, da imam tu kar nekaj prednosti pred kolegi, saj sem imel v športni karieri veliko poškodb.
Zadovoljen sem s potjo, ki sem jo ubral, obenem pa spoznal, da se ljudje pogosto obremenjujemo zaradi povsem nepomembnih stvari. Na koncu je resnično pomembno, da si zdrav. Druga pomembna stvar pa je, da delaš tisto, kar te veseli.
Bil je kapetan Olimpije. Zdaj pravico išče na sodišču.
Ob zdravstvenih težavah je počila tudi vaša ljubezen z ljubljansko Olimpijo.
Nisem edini. Na takšen način je počilo kar nekaj ljubezni med košarkarji in Olimpijo. V misli se mi kot prvi prikrade Sašo Ožbolt. Nadalje, kar nekaj mojstrov je igralo v Ljubljani, pa zdaj za njih v Olimpiji ni prostora. Naučil sem se, da je igralec le kos mesa. Klub ga izkoristi in zavrže, ko ni več dovolj dober. Pogrešam spoštovanje do igralcev.
A vaša zgodba z Olimpijo ni končana. Vaš primer je romal na mednardodno košarkarsko arbitražno sodišče, zaradi česar klub še danes ne more registrirati novih igralcev.
Olimpije nisem želel tožiti. Zato sem poklical tudi direktorja kluba in mu predlagal obročno plačevanje nastalega dolga. Dejal mi je, da ne more podpisovati nobenih tovrstnih pogodb. Vse skupaj sem nato predal odvetniku. Žal mi je, da nismo našli skupnega jezika. Primer je torej romal na sodišče. Bil sem uspešen, a celotnega dolgovanega zneska še nisem prejel.
Prvo uradno tekmo po poškodbi naj bi odigral 7. 10., ko bo v Šenčurju gostovala Krka.
Med pripravami na novo sezono z enim očesom spremljate tudi reprezentanco, ki z vašim bratom Edom Murićem odšteva dneve do začetka evropskega prvenstva. Kakšen je domet te ekipe?
Letošnja reprezentanca je zelo močna. Gre za leto, v katerem se poslavlja kapetan Goran Dragić. Na vrata trka novi rod, ki potrebuje tekme za dokazovanje. EuroBasket 2017 je prava kombinacija dveh rodov. Vsa igralna mesta so dobro zapolnjena. Kakovost ni sporna. Zdaj morajo vzpostaviti le dobro vzdušje. Če jim bo uspelo, lahko posežejo visoko.
Ko govorimo o letošnji reprezentanci, ne moremo mimo Luke Dončića. Ste že kdaj naleteli na tako nadarjenega osemnajstletnika, ki bi tako izstopal in imel tolikšen potencial za nadaljnjo rast?
Ne. On je čudež narave. Star je osemnajst let, a ima telesno zgradbo petindvajsetletnika. Tudi deluje zelo zrelo. Igra namreč mirno, se ne zaletava z glavo skozi zid in stalno vidi soigralce. Zna se postavljati in gibati. Vedno najde rešitev. Poleg tega v višino meri dobrih 200 centimetrov in tehta 105 kilogramov, a stoji na mestu organizatorja igra. Njegovi tekmeci so zato pogosto videti kot majhni otroci. Zna organizirati napade in se pomikati na druge položaje. V obrambi pa lahko prevzema vse, od organizatorja do centra. Če rečem, da v Evropi že dolgo ni bilo takšnega košarkarja, ne bom prvi. Naj ostane zdrav. Če bo, je njegova meja lahko le nebo.
