Neponovljivi Michael Jordan

James Jordan je pred mnogimi leti na dvorišču hiše svojima otrokoma postavil koš, preprosto leseno tablo in železni obroč. Pred petdesetimi leti si nihče ni mislil, da bo tam svoje prve košarkarske korake naredil nekdo, ki je pozneje postal največji igralec te igre. Na tem dvorišču je prve korake naredil človek, ki je postal simbol košarke. Ta, ki je bil tako nadarjen, da je ob njegovi igri vse bilo videti zelo lahko. Ta, ki ga je veliki Larry Bird poimenoval Bog.

Michael Jeffrey Jordan je v nedeljo dopolnil 50 let. Preteklo je že veliko časa, odkar je dokončno rekel "dovolj je" in odšel med legende. Od njegovega časa je skozi ligo NBA šlo veliko igralcev, ki so jih naslavljali z "novi Jordan", vendar le po načelu njihove nadarjenosti, spregledali pa so najpomembnejše – kako je Jordan igral. Mnoge primerjave z njim so le dokaz njegove razsežnosti, ki je obnorel svet s svojo igro, karizmo in šarmom. Igralec, ki je postal večji od igre. Nikoli prej se igra ni tako poistovetila z enim samim igralcem in nikoli prej ni nihče dominiral na tako spektakularen način.

Ko je bil Jordan na vrhuncu kariere, skoraj deset sezon, nikoli nihče ni dvomil o tem, kdo je najboljši košarkar na planetu. Noben drug igralec ni tako dolgo zdržal na tako visoki ravni popolnosti. Tudi po prvem in drugem odhodu v košarkarski pokoj, po tem, ga še vedno imajo za največjega med največjimi, in to ne le navijači, pač pa tudi tisti, ki so ga najbolje poznali – njegovi nasprotniki. Tisti, ki so igrali proti njemu, in tisti, ki so ga le videli igrati. Njegov otroški žar in ljubezen do igre, tekmovalnost ter čustva, ki jih zdaj le redko vidimo na igrišču.

Veliko je že bilo napisano o enem največjih igralcev na svetu, vseeno pa mnogi pozabljajo na njegovih prvih sedem sezon v ligi NBA, v katerih je tekel proces učenja velikega strelca, ki ne zna zmagovati, vendar se je v teh sedmih letih rodil zmagovalec, katerega poznamo vsi. "Še eno?", se je največkrat slišalo izgovoriti Michaela v otroških letih. Kot večina je ljubezen do športa podedoval od očeta in z njim tudi tekmovalnost, ki ga je vedno gnala naprej. V otroštvu je dodobra spoznal okus poraza, za kar je poskrbel njegov starejši brat Larry. Tisti čas je bil Larry najboljši športnik v družini in z Michaelom sta velikokrat pozno v noč na dvorišču igrala 1 na 1, mlajši Michael pa je vedno izgubil. Larry je bil hitrejši, višje je skakal in bolje metal. V veliki tekmovalnosti, ki je vladala v družini Jordan, mlajšemu bratu nikoli ni pustil zmagati. Michael je postajal vse boljši in hitro je prišla tudi bratska zmaga.

Kmalu za tem je Michael doživel prvo večje razočaranje, ki ga nikoli ni pozabil in nikoli odpustil. Leroy Smith je bil običajen mladenič, ki je rad igral košarko. Ni bil posebno dober igralec, vendar vseeno dovolj dober, da je zasedel zadnje prosto mesto v moštvu srednješolske ekipe ravno pred Michaelom. Ko so se Biki 1991 uvrstili v veliki finale in gostovali v Los Angelesu, pri Magicu Johnsonu, je Michael ob prijavi v hotel, zaradi miru pred oboževalci in mediji, uporabil psevdonim Leroy Smith. Ob sprejemu v Hišo slavnih se je pred zbrano množico, med katero je bil tudi Leroy Smith, spomnil anekdote. Pri Michaelu je bil ponos vedno v ospredju. Nikoli ni pozabil osebe, ki mu je po njegovem mnenju storila krivico. Tudi Garyja Paytona ne, ki je bil znan po svoji odlični obrambi pa tudi dolgem jeziku. Kot novinec je razlagal, kako lahko zaustavi Michaela. Ob gostovanju Bikov v Seattlu je Michael v prvih treh napadih trikrat ukradel žogo Paytonu, ki nikoli več ni izjavil česa podobnega. Dolgo časa ni govoril tudi s Isiahom Tomasom, ki se je na All-Star tekmi leta 1985 pridružil nekaterim igralcem, ki Michaelu niso želeli podajati žoge. Michael je le dan pred tem na tekmovanju v zabijanju nastopil v trenirki svojega sponzorja, čeprav je liga prosila, naj nosijo le trenirke uradnega opremljevalca lige.

"Včasih sem mislil naprej nase in šele nato na moštvo. Želel sem si, da moštvo zmaguje in želel sem, da sem jaz glavni razlog za zmage," je dejal Michael in najboljša možna rešitev je bila – zmagoviti meti. V Clevelandu se še vedno zdrznejo ob omembi besede "The Shot", še posebno Craig Ehlo, saj mu je Michael pred tem povedal, kaj bo naredil, a vseeno Ehloju ni uspelo ubraniti zmagovitega meta. To je bil le eden od mnogih zmagovitih metov Michaela, ki je bil gotovo najboljši v tej prvini. Še pred prihodom v ligo NBA je že zadeval takšne mete. Eden prvih je bil zmagoviti koš na univerzi North Carolina leta 1982, ko je kot novinec odločil finale NCAA prvenstva in se vpisal za košarkarski zemljevid. Verjetno najznamenitejši zmagoviti koš pa je dosegel ob zadnji osvojitvi prstana v ligi NBA in zadnjem metu v dresu Bikov, ko je s trikom iz igre vrgel Bryona Russla in hladnokrvno zadel pet sekund pred koncem šeste tekme proti Utahu ter si nadel še šesti prstan.

Vsak začetek ima tudi svoj konec. Michaelov se je končal pred desetimi leti, a spomini in dediščina ostajajo. Tisti, ki niso mogli uživati v njegovi dominantni in lahkotni igri, si lahko v tolažbo vzamejo njegov citat, ki visi na steni v dvorani slavnih, kamor je bil sprejet leta 2009, in upajo, da se bo uresničil: "Nekje obstaja deček, ki se trudi, da bi izboljšal svoje veščine. Mogoče bo potreboval več časa, vendar slej ko prej bo prišel nekdo, ki bo cenil in ljubil igro na način, kot sem to počel jaz. Ne bo prehiteval, ne bo se bal. Učil se bo iz mojega primera, kot sem se jaz učil od drugih. Evolucija ne pozna mej in če ne bodo spremenili višine obroča ali pravil igre, bo prišel igralec, ki bo večji od mene."