Navihani koseški deček, ki je postal zvezdnik

• Kje in kdaj bo sprejem za slovenske košarkarje? 

Foto: Vid Ponikvar

"Kako rad bi dvignil ta pokal," proti velikem finalu evropskega prvenstva pogleduje slovenski kapetan, 31-letni Ljubljančan Goran Dragić, ki ni le eden najboljših slovenskih košarkarjev vseh časov in eden najbolj priljubljenih športnikov v državi, temveč tudi eden najbolj mednarodno poznanih in priznanih slovenskih obrazov. Je zvezdnik EuroBasketa, eden od zaslužnih za prerojeno in navdahnjeno Slovenijo, ki navdušuje z najbolj všečno ter učinkovito igro v več kot četrtstoletni zgodovini, in nosilec igre severnoameriškega poklicnega moštva Miami Heat.

Košarkarski navdušenci znajo kot iz topa izstreliti vse predhodne klube (Phoenix, Houston, Baskonia, Olimpija, Murcia, Slovan in Ilirija), še bolj zavzeti hitro postrežejo s spoštovanja vredno statistiko, tisti, ki šport radi povezujejo z ekonomijo, pa z nekaj kliki hitro pridejo do njegovih vrtoglavih ameriških zaslužkov.

A zgodba o uspehu Gorana Dragića se kajpak ni začela v Istanbulu. Tudi v Helsinkih, kjer je Slovenija domovala v prvem delu prvenstva, ali pa pod žarometi ameriškega športa, na katere se je kljub zadržanost in skromnosti hitro navadil, ne. Zgodba se je začela v ljubljanskih Kosezah v 80. letih preteklega stoletja …

Marinko in Mojca

Oče Marinko, po rodu iz Zvornika v BiH, je v Ljubljano prišel kot zelo mlad in tam spoznal poznejšo ženo Mojco. Rodila se je ljubezen, kmalu je družina štela tri, pozneje štiri člane. Marinko je bil nekaj časa edini, ki je domov prinašal denar, opravljal je dve službi hkrati. V Litostroju je bil strojni tehnik, popoldne inštruktor vožnje v avtošoli. Žena, ki dela v papirnici, je bila tri leta brezposelna. Ravno v času, ko sta otroka zakorakala v osnovno šolo.

Mojca in Marinko Dragić: večna navijača Foto: Sportida

Takrat sta že bila zapisana športu. Goran je najprej poskusil z nogometom. To je bil šport, nad katerim je bil navdušen oče. Prav on je bil tisti, ki je starejšemu sinu pozneje v roke potisnil prvo košarkarsko žogo. Prste je imela vmes tudi mama, nekdanja košarkarica, ki je pozneje prednost dala družini.

Ko sta Goran in mlajši brat Zoran še igrala v Sloveniji, skorajda ni bilo tekme, ki bi jo starša izpustila. Marinko je na tekme včasih vozil celotno ekipo. V njuno košarkarsko pot se ni nikoli preveč vmešaval, le včasih je iz njegovih ust s tribun priletela kakšna pikra pripomba ali sočna kletvica.

Foto: Družinski arhiv/Žurnal

Koseze

Brane Bavdaž, diplomant Fakultete za šport, je bil eden tistih, ki je Gogija spremljal na košarkarski poti v okviru šolske košarkarske interesne dejavnosti. Tudi sam je bil nekdaj košarkarsko aktiven kot igralec – skupaj s kadeti Ilirije je bil drugi v Jugoslaviji tik za splitsko Jugoplastiko –, trener in sodnik. Zaradi prometne nesreče je moral pred dobrimi desetimi leti opustiti poučevanje telesne vzgoje. Umetni kolk mu je oteževal delo, zato se je prekvalificiral in kot velik ljubitelj knjig postal šolski knjižničar.

"Spomnim se, da je bil Goran v svojih letih prav tako izvrsten nogometaš. Petar Lazarević, nogometni trener in učitelj telesne vzgoje, je prišel enkrat na moj košarkarski trening in rekel: 'Prevzel si zelo dobrega nogometaša in nogometu se bo naredila velika škoda.' Videl je, da je talent," je predlani, ko smo z njim obujali spomine, pripovedoval Bavdaž.

Gogi (drugi z leve v zgornji vrsti) v šolski ekipi OŠ Koseze. Foto: Osebni arhiv

"Mama je bila prava levinja med tremi moškimi"

Tudi nekdanji učitelj priznava, da sta bila pri Goranovem osebnostnem in športnem razvoju ključna starša. "Mama je zelo skrbna. Bila je prava levinja med tremi moškimi. Morala jim je ukazovati. Verjamem, da ni imela lahkega dela z njimi. Se pa vidi, koliko ji vračajo. Tako mama kot oče sta bila velika športnika. Marinka sem velikokrat videl, kako so igrali ena na ena ali dva na ena na Iliriji. Njun dan je bil približno takšen: košarka na šolskem igrišču, nato ura in pol košarke v šoli pri meni, odhod na Ilirijo, kjer sta bila v klubu, za konec pa še igra zunaj na igrišču pred Ilirijo. Oba sta bila polno aktivna, starša pa vedno prisotna na tekmah," se spominja prvi šolski košarkarski trener Gorana Dragića, ki pa je pravi košarkarski prag prestopil pri Iliriji.

Iz družinskega arhiva: ponosni Marinko s sinovoma. Foto: Družinski arhiv/Žurnal Ilirija

Radoslav Nesterović, prvi slovenski košarkar s šampionskim prstanom v ligi NBA, je svoja "prosta" poletja kot po pravilu preživljal v tedaj dokaj dotrajani dvorani ljubljanske Ilirije, kjer je kot trener deloval Spasoje Todorović. Zadnji je po enem od treningov otrokom, ki so se pod okriljem tega ljubljanskega kluba podajali v košarkarske vode, za svojevrstno nagrado "poklonil" skupno fotografijo z uspešnim slovenskim reprezentantom. Med zvedavimi košarkarskimi golobradci, za katere je bil Rašo pravi idol, je bil tedaj tudi Goran Dragić.

"Spominjam se 13-letnika, ki je bil izjemno suh, a ko je prijel žogo, je pokazal, kaj zna. Ta fantič je bil Gogi," se dejstva, da mu je Todorović namignil, naj bo pozoren na fantiča iz Kosez, spominja Nesterović, danes generalni sekretar KZS.

"Ko sem ga prvič videl, je bil to droben fant. Suhe roke in noge kot piškotki. Vseeno sem sebi in okolici takoj dejal, da gre za zelo nadarjenega fanta. To človek preprosto vidi. Vedel sem, da bo – igralec. To sem dejal pred vsemi, pa so me gledali kot kakšnega čudaka. Moje prepričanje je potrdil že na prvih treningih. Jasno, čakala ga je še dolga pot. Gre za večletni proces, v katerem moraš biti zelo natančen," pripoveduje Todorović, nekdanji dolgoletni košarkar ljubljanske Olimpije ter nato tudi Heliosa in Ilirije.

Fotogalerija

1

 / 7

Košarka je (bila) le igra

Legendarni Spale, kot ga kličejo košarkarski sopotniki, je kaj kmalu uvidel, da bo običajen trenažni program za Dragića premalo. Zato je pogosto vadil z različnimi ekipami, predvsem pa je preskakoval selekcije. Že kot kadeta ga je potisnil v člansko ekipo, kjer se je ob bojih s starejšimi, močnejšimi in pogosto bolj grobimi igralci v drugoligaški konkurenci dodobra priučil malce drugačne košarkarske prvine – prejemanja udarcev.

"V nos, po zobeh … Prav zaradi tega Gogiju danes ni težko, ko mu krvavi arkada," pravijo njegovi tedanji soigralci. "Zakaj je toliko igral? Ker je bil dober. Nihče ga ni silil ali neracionalno potiskal naprej. Trenerja je v to preprosto prisilil. Košarko je dojemal kot igro," poudarja Todorović, ki je pred skorajda natančno desetletjem videl tudi, da je Dragić prerastel svoje prvo klubsko okolje. Zanj se je plaho zanimala Olimpija, a odločnejši so bili pri Slovanu, kjer so tedaj sloveli po izjemnem delu z mladimi.

"Zoki mi je vedno sledil. Kot zmajček," rad pove Goran. Foto: Družinski arhiv/Žurnal

Prijatelj

"Imam dva prijatelja, ki mi ob strani stojita že od otroštva. Ob družini in dekletu so to ljudje, ki mi ne bodo namenili kakšne slabe izkušnje," je ob neki priložnosti rekel Goran Dragić. To nam je predlani potrdil tudi dolgoletni prijatelj Zlatko Zec. Z njim sta močnejše vezi stkala v času, ko je bil Goran na začetku profesionalne poti pri Slovanu s Kodeljevega.

Zlatko je nekaj let starejši, nekdanji košarkar, ki dobro ve, da je za Gorana oranžna žoga način življenja. Tudi zanj je včasih bila. "Zbližala sva se na igrišču, kje pa drugje. Popoldne smo vseskozi viseli na igrišču na Iliriji," se časov, ko je moral s prijatelji v vrsti za prihod na igrišče čakati tudi debelo uro, spominja Zlatko.

Spomin na Todorovićevo Ilirijo: Dragić - prvi z leve v spodnji vrsti. Foto: Osebni arhiv

Najprej ga niso hoteli, potem jih je izšolal

Dobro se spomni tudi trenutka, ko ga je Goran prvič navdušil. "Igrali smo na Iliriji, tam se je včasih igrala res dobra košarka tri na tri z drugo-, tudi prvoligaškimi igralci. Še enega igralca smo potrebovali, da bi sestavili dve trojki. Vsi smo govorili, da ne bomo vzeli tega malega, suhega fanta, a bil je edini, zato nam drugega ni preostalo. Ko je dobil priložnost, smo osupnili. Vse nas je izšolal. S hitrostjo, mehkobo v igri … Noro, res. Takoj smo videli, da je zelo nadarjen," se je več kot deset let v preteklost zazrl Zlatko.

Podobnih anekdot ljudi, ki so odraščali z njim, je še veliko. Bolj ko se je bilo treba dokazovati, boljši je bil Goran. "Ko smo na Iliriji igrali proti Olimpiji, je vedno blestel. Medtem ko smo bili drugi pred najpomembnejšimi tekmami živčni, je on v pritisku preprosto užival. Vzel je žogo v svoje roke in dosegel 30, 40 točk," je povedal Grega Terzič, eden izmed njegovih soigralcev iz časov pri Iliriji, danes pa uveljavljeni novinar Dnevnika.

"Spomnim se tudi, da se je nekdo na eni izmed tekem s tribun trenerju nasprotnikove ekipe vseskozi drl: 'Ustavite tega malega. Nima 50 kilogramov skupaj s posteljo. Naj ga že nekdo polomi'. Bolj ko se je drl, več košev je Goran zadel," je dodal.

Vedno z žogo. Foto: Sportida Spontana, ponižna želja, ki ni povezana s slavo

"Že takrat je bil, tudi ko smo igrali na igrišču v soseski, povsem enak, kot je zdaj. Igral je s tako velikim žarom, da se ga ne da opisati. Fascinantno je, kako je nekdo pripravljen iti vase tako zelo globoko, da iz sebe iztisne zadnje atome moči in ekipo pripelje do zmage. To je spontana, ponižna želja, ki ni povezana z denarjem in slavo. Tak je zdaj, tak je bil tudi takrat," se je Zlatko dotaknil zmagovalne miselnosti danes najboljšega slovenskega košarkarja, ki je bila povsem enaka že pred desetletjem.

Dobro se spominja tudi trenutkov, ko je Gorana opazil njegov zdajšnji agent Rade Filipović. "Pogovarjala sva se in kar ni mogel prenehati govoriti o tem, kakšen užitek je gledati tega fanta. Seveda ga je takoj vzel pod svoje okrilje. Podobno je bilo tudi takrat, ko sem se pogovarjal z nekaterimi NBA-skavti, ki so že takrat prihajali na njegove tekme. 'Če bo delal, se ne gre bati, da mu ne bo uspelo,' mi je rekel eden izmed njih. Mislim, da je bil iz Minnesote. Marljivost pri Goranu res ni bila nikoli vprašljiva, tako da …" pravi Zlatko.

Foto: Sportida

Slovan

Način Goranovega treninga se je ob selitvi iz Ilirije k Slovanu občutno spremenil. Pod vodstvom Mira Alilovića, ki je sprva skrbel za razvoj mladih na Kodeljevem, je prelil ogromno kapljic znoja. Ker je bil nadarjen, je od njega zahteval še več. Gogija je Alilović, danes trener mladih pri Primorski, prvič videl igrati, ko je s Slovanom igral proti Iliriji.

"Trener Todorović je že takrat vse gradil okoli njega. Velika kakovost trenerja je, da je tako zgodaj spoznal, kaj lahko naredi Goran. Nato smo se hitro dogovorili za prihod na Kodeljevo. Bilo je junija. Tisto leto je bila tudi reprezentančna akcija pri mladincih. Ivan Sunara je bil selektor, jaz pomočnik. Ni ga še videl igrati. Prosil sem, naj ga vzame, čeprav je bil dve leti mlajši. Takratna generacija so bili Erazem Lorbek, Hasan Rizvić … In smo osvojili zlato medaljo na evropskem prvenstvu do 20 let. Sunara je nato le potrdil moje besede, da je vrhunski igralec," Alilović razlaga o času, ko so starejšega od bratov Dragić zvabili na Kodeljevo.

Goran Dragić (tretji z leve): Na začetku kariere je bil njegov soigralec Saša Dončić (prvi z desne), na EP 2017 pa njegov sin Luka. Foto: Sportida

"Mlade košarkarje je brez podpore staršev zelo težko usmerjati. In brata Dragić jo imata. Ne spomnim se, da bi kdaj izpustila kakšno tekmo. Zame je bila podpora tudi to, ko je na primer oče Marinko prišel do enega ali drugega in mu kakšno rekel. Jasno je bilo, da sem jaz avtoriteta in sta morala poslušati moja navodila. Že v mladosti se je pri njiju videlo, da želita postati vrhunska košarkarja. Treningov je bilo veliko. Prvi je bil že ob 6. uri pred šolo, nato pa še zvečer po tri ure. Ko si enkrat zastaviš takšen cilj, je šola ob strani. To je tveganje. In oba sta si zastavila cilj, saj sta želela postati odlična igralca – najprej v evroligi, nato v ligi NBA. Marsičemu sta se odrekala na račun košarke," poudarja Alilović.

V dresu Slovana. Foto: Sportida

Brez mladostniških lumparij ni šlo

Čeprav so bile noge po treningih težke, so mladi košarkarji vselej našli čas, da so kakšno ušpičili. Miro ima na zalogi veliko anekdot, vendar ni želel na široko razpredati o njih. Dotaknil se je dveh s priprav v Kranjski Gori.

"Ko smo imeli na pripravah čas za počitek in sem prihajal proti Železničarskemu domu, kjer smo spali, je Goran v spodnjicah skakal čez okno in trkal po drugih oknih. To je mladost (smeh, o. p.)," je povedal o prvi in se takoj navezal na drugo, ki pa je imela epilog. "Pri meni je bilo jasno, da je morala biti po deseti ali enajsti uri zvečer tišina v sobah. Nikdar nisem vstopil vanje. Če sem slišal, da je nekdo glasen, sem le dejal: 'Tišina!' V eni sobi so se kljub opozorilu še vedno glasneje pogovarjali in sem jih pustil same. Zjutraj sem jih zbudil ob štirih. Samo potrkal sem na vrata. Zbudil sem jih in čez 15 minut so morali že teči v krogu. Toliko časa so tekli, da jih je ob vrnitvi že čakal kondicijski tek. Med temi fanti je bil tudi Goran."

A tudi to je bila šola. Šola, ki je Goranu Dragiću pomagala, da se je uveljavil v članski ekipi Slovana, se nato podal na tuje, se prebil v ligo NBA in postal vodja reprezentance …