Lahko Maljković "izsili" najvišje cilje?

Neobičajno hladni pomladanski dnevi sto dni pred začetkom največjega športnega dogodka po osamosvojitvi nehote simbolizirajo tudi slovensko košarkarsko klimo. Po letu brez uradne reprezentančne akcije je klubska scena postregla z eno najslabših evropskih in jadranskih sezon ter prekinitvijo evroligaške kontinuitete. Košarkarsko ozračje v državi torej nikakor ni takšno, kakršno bi organizatorji prvenstva želeli, a gre vseeno pričakovati, da se bodo temperature v prihodnjih tednih krepko dvignile – tako v prenesenem, torej košarkarskem, kot tudi dobesednem pomenu besede. Za dvigovanje bodo organizatorji nedvomno skrbeli tudi s stopnjevanjem številnih inovativnih akcij, svoje pa bodo seveda dodali še košarkarji s pripravljalnimi tekmami v prav vseh dvoranah, ki bodo nato gostile prvenstvo. Po propadu megalomanskih infrastrukturnih idej, katerih negotovost se je vendarle vlekla nekoliko predolgo, je ob prehodu na dvomestno odštevalno številko dni jasno, da se zapuščina prvenstva ne bo merila v povsem novih objektih. Največjih sprememb bo deležna jeseniška Podmežakla, vidno manjših koprska Bonifika, medtem ko pa Stožice, Zlatorog in vendarle tudi Tivoli čakajo le "kozmetični" popravki. Posledično je tudi skrb o usodnih zamudah pri opravljanju del znatno manjša, medtem ko pa so priprave na ostalih ravneh bojda povsem pod nadzorom.

A če ne bo prišlo do kakšnega neljubega zapleta in organizacijskega kolapsa, je kot na dlani, da bodo slovenski ljubitelji košarke uspešnost prvenstva ocenjevali predvsem na podlagi dosežka domače izbrane vrste. Obenem seveda ni skrivnost, da se na domačem prvenstvu spodobi spogledovati z najboljšim rezultatom v zgodovini, kar v slovenskem primeru pomeni odločen napad na kolajno. O glasni in temperamentni podpori s tribun ne gre dvomiti, saj so slovenski navijači v zadnjih osmih letih prekrižarili Evropo in se zaradi svoje številčnosti v evropsko košarkarsko zavest usidrali kot izjemen šesti igralec, zato je logično, da bodo status želeli upravičiti tudi doma. A šesti igralec, pa naj bo še tako dober, Slovenije vendarle ne bo mogel popeljati do boja za odličje v Stožicah, če svojega ne bodo dali še peterica na parketu in sedmerica na klopi, kjer bo svoje moral prispevati še selektor s svojim štabom. Žal je slovenski optimizem na tej ravni nekoliko manjši kot na tribunah. V zadnjih treh letih se je namreč ustvaril občutek, da je svojo največjo priložnost za tako zelo želeno odličje najmočnejši slovenski košarkarski rod "zapravil" leta 2009 na Poljskem. Zapravljanje se je kajpak v narekovajih znašlo predvsem zaradi objektivnih okoliščin, ki so četi Jureta Zdovca, za mnoge najboljšega slovenskega selektorja, prikrajšale za moč, potrebno za zadnji udarec. Eno najbolj homogenih, zrelih in kakovostno vodenih reprezentanc je namreč na Poljskem v nepravem trenutku načel val poškodb, ki pa vseeno ni preprečil preboja med četverico in herojskega boja za veliki finale, od katerega je bila Slovenija oddaljena le drobec. Ob poljskem koktajlu jeze in ponosa so v vodstvu reprezentance in zveze tedaj smelo napovedovali nadgradnjo, da katere pa ni prišlo ne na rezultatski in ne na igralski ravni. Za tisto generacijo je bila Poljska resnično vrhunec in zgodba o največjem uspehu ter hkrati zapravljeni priložnosti, košarkarskim kibicem pa je bilo verjetno že tedaj jasno, da bodo EuroBasket 2009 objokovali vse do velikega meta – prve slovenske članske kolajne na velikih tekmovanjih.

Prvenstvo na domačih tleh se že vse od pridobitve organizacijskih pravic ponuja kot idealna priložnost za ta zadnji in hkrati največji korak. Vseeno sedem tednov pred zborom izbrane vrste velja opozoriti, da stanje slovenskih reprezentantov ni takšno, kakršno bi si jeseni leta 2009 ali tudi po EP 2011 želeli. Dejstvo je namreč, da se je že po Poljski začel proces menjave rodu, ki pa novih obrazov še ni preoblikoval v mojstre najvišjega evropskega kova. Matjaž Smodiš je kot tedanji kapetan in najuspešnejši slovenski posameznik na evropski klubski sceni slekel tekmovalni dres, reprezentančna zgodba je končana tudi za Primoža Brezec, Jaka Lakovič, ki bo prvenstvo dočakal kot 35-letni kapetan, je sicer v minulih mesecih dokazal, da še ni za odpis, a je vendarle igral na nižji ravni kot pred štirimi leti. Veliko ali nemara kar ključno vprašanje pa je, v kakšni vlogi bo lahko izbrani vrsti v pomoč Erazem Lorbek, ki se je po nizu izjemnih sezon znašel v težavah, tako da bo moral po sezoni tudi v luči EP 2013 dobro prisluhniti, kaj mu veleva telo. Kar nekaj zdravstvenih težav sta imela tudi Uroš Slokar in Domen Lorbek, tako da se ob iskanju poljskih junakov z vidnim napredkom krog zoži na Gorana Dragića. Gogi bo kot igralec za "potezo več" v Celju in Ljubljani nedvomno eden od vodij izbrane vrste. Domet slednje pa bo seveda odvisen predvsem od tega, kdo vse bo na koncu na voljo selektorju Božidarju Maljkoviću. Srbski strokovnjak, ki v javnosti in tudi delu igralskega kadra ne uživa več tolikšne podpore kot ob imenovanju, bo torej ob vseh okoliščinah primoran zaigrati tudi na navijaške strune in pri vzpostavljanju pravega reprezentančnega kolektiva in določanju rezultatskih meja preprosto "izsiliti" najvišje cilje.