Luka Dončić
Ponedeljek, 9. 11. 2020, 16.14
4 leta
POGLED S TRIBUNE
Kokoškov II je moral počakati
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
0,54
Imenovanje Aleksandra Sekulića za novega selektorja slovenske košarkarske reprezentance lahko razumemo kot pragmatično kupovanje časa, a ob čvrstem prepričanju o tem, da si bo zdesetkana izbrana vrsta v družbi z Madžarsko, Avstrijo in Ukrajino izborila nastop na EuroBasketu 2022.
Po le štirih zmagah na zadnjih štirinajstih tekmah, ki so med drugim postregle tudi s klavrno spodletelim poskusom preboja na še četrto zaporedno svetovno prvenstvo, bi slovenska košarkarska reprezentanca nedvomno potrebovala avtoritativnega in izkušenega selektorja. Nekoga, ki bi že s svojim življenjepisom in z uspehi prepričal vse deležnike, obenem pa z vizijo in načinom dela oživil zmagovalno miselnost evropskih prvakov, ki so bili na zadnjih tekmah vse prej kot to.
Namesto Kokokškova II bo kot dvanajsti selektor v skoraj 30-letni zgodovini slovenske reprezentančne košarke seznam vabljenih v novembrski kvalifikacijski "mehurček" v Ljubljani, kjer gostitelje čakajo Ukrajinci in Madžari, prihodnji teden obelodanil Aleksander Sekulić. Njegovo imenovanje pred dnevi v športnem okolju ni pretirano odmevalo, kar je najbrž tudi znak svojevrstne apatičnosti, pa čeprav so od zlatega EuroBasketa minila tri leta.
Sekulić, ki trenutno na klubski ravni službuje kot pomočnik glavnega trenerja pri Nymburku, na samostojni trenerski poti pa je največji pečat pustil pri novomeški Krki, je še drugi zaporedni selektor, povišan s predhodnega mesta pomočnika. V primeru Rada Trifunovića se, kljub upoštevanju vseh objektivnih oteževalnih okoliščin, manever vodilnim pri Košarkarski zvezi Slovenije ni posrečil. Reprezentanca je izgubila svoj kult in DNK.
Zgodba njegovega naslednika, ki v košarkarskih krogih velja za izjemno marljivega in studioznega delavca, a še brez pravega dolgotrajnega samostojnega staža, je vendarle nekoliko drugačna. 42-letni Ljubljančan, ki je že vrsto let del strokovnega štaba izbrane vrste, bo namreč v nadaljevanju kvalifikacij za EuroBasket 2022 v prvi vrsti vršilec dolžnosti. Z njim je KZS znotraj obstoječih finančnih okvirov dobila na videz varno in hvaležno rešitev za preostale štiri tekme, s tem pa si je kupila tudi nekaj časa ter vprašanje trajnejše selektorske rešitve pomaknila globoko v leto 2021.
Ne glede na vse težave, ki jih je imela slovenska reprezentanca v zadnjih letih, o dosegljivosti vsaj tretjega mesta v kvalifikacijski skupini četverice, ne bi smelo biti dvoma. Kljub dejstvu, da za izbrano vrsto vnovič ne bodo igrali košarkarji iz evrolige in lige NBA, bi bilo za ekipo, v kateri bi tokrat ob standardnih nosilcih na čelu z Jako Blažičem in naturaliziranim Jordanom Morganom moralo biti več prostora za nestalne člane, ki kažejo dobre predstave (Jurij Macura, Blaž Mesiček, Luka Vončina, Gregor Glas …), vse drugo, kot štirinajsta zaporedna uvrstitev na EuroBasket, popoln neuspeh.
Nato pa … Ni skrivnost, da so pri KZS že lani oko vrgli na Dimitriosa Itoudis, ki naj bi postal iskra vnovičnega reprezentančnega vzpona. Ta scenarij je seveda vključeval tudi Luko Dončića kot ključno figuro, okrog katere bi Grk v boju za Tokio 2020 gradil igro. Načrt je preprečila epidemija koronavirusa, ideja pa je ostala.
A za bazen, v katerega bi morali v tem trenutku skočiti odgovorni pri KZS, se preprosto ne ve, ali premore dovolj vode za varen in ublažen pristanek. Zdaj je ključno vprašanje, kakšna bo slika spomladi. Tedaj bo tudi jasno, ali bo koronavirus znova ohromil košarkarska tekmovanja, ali bodo pričakovanja o nastopu Luke Dončića v olimpijskih kvalifikacijah kaj bolj realna kot danes, v kakšni finančni kondiciji bo KZS … Z drugimi besedami – ali bo v Sloveniji pravo ozračje za novi košarkarski preporod. Navsezadnje je bil tudi Igor Kokoškov kot zdajšnji ideal slovenskega selektorja zgolj kamenček v mozaiku zlate Slovenije.
