SiolNET. Sportal Košarka
0

termometer

  • Messenger
  • Messenger

Janez Rajgelj: Luka Dončić mora v reprezentanco, vendar ne kot 12. igralec

0

termometer

 | Foto:
Nekdanji direktor Uniona Olimpije in Slovana Janez Rajgelj se je v intervjuju spomnil, kako je na Kodeljevo pripeljal Gorana Dragića, in povedal, kakšno vlogo je treba nameniti Luki Dončiću.

Janez Rajgelj je v košarkarski svet stopil povsem nenačrtovano, kot prvi zastopnik Marka Milića, ko je ta iz kranjskega Triglava prišel v Olimpijo in pozneje s skokom čez avtomobil odletel v ligo NBA. Bil je tudi pomemben člen uspešne zgodbe pri Slovanu s Kodeljevega, kjer je v devetletnem obdobju direktorstva ustvaril valilnico mladih košarkarjev, ki so pozneje imeli in še imajo pomembno vlogo v reprezentanci ter evropski in svetovni košarki. Goran Dragić, Zoran Dragić, Uroš Slokar, Gašper Vidmar, Emir Preldžić, Jaka Klobučar je le nekaj imen. Dvakrat je sedel tudi na direktorsko mesto največjega košarkarskega kolektiva v Sloveniji, Uniona Olimpije, aprila leta 2007 in poleti 2010, vendar je v obeh primerih hitro odšel. V več kot enournem pogovoru smo se od začetkov sprehodili do Slovana in Olimpije ter prvih stikov z Goranom Dragićem. Med drugim je priznal, da je tudi sam delal napake in da je bil na začetku svoje poti velikokrat neučakan, danes pa se s košarko ne ukvarja več.

Pred tedni je svoje košarkarske čevlje na klin obesil Marko Milić, ikona slovenske košarke. Se strinjate, da je on tudi "krivec" za vaš vstop v košarkarski svet? Pravzaprav sem se v košarki znašel bolj ljubiteljsko. Košarko sem imel rad. Od svojega 22., 23. leta naprej sem redno hodil v Ljubljano gledat tekme. Nato pa sem razmišljal, da nihče od fantov iz Kranja ni bil pretirano uspešen. Potem se je pojavil mali Milić, ki je izstopal že pri 12 letih. Takrat mi je eden od prijateljev rekel, da bi ga bilo treba prijeti in odpeljati v svet. Ko sem spoznal njegovo mamo in pozneje še Marka, smo se dogovorili. On je bil moj prvi stik z resno košarko.

Z njim ste nato šli v Olimpijo? Milića sem vsak dan vozil v Ljubljano in sem gledal vse treninge. Z Zmagom Sagadinom sva se dogovorila, da sem lahko bil zraven. Od njega se je dalo marsikaj naučiti. Po rezultatih je še vedno prvi slovenskih trener vseh časov.

Kako pa se je začela zgodba s Slovanom? Slovan je bil takrat prvoligaš z ogromno dolgovi in obstajala je možnost, da se bo preselil v drugo ligo. To je v tistih časih pomenilo konec. V prvi ligi so takrat igrali Olimpija, Laško, ki je bil evroligaš, Krka, Polzela je bila močna.

Ko sem malo spoznal okolje, mi je bilo pri Slovanu marsikaj všeč, marsikaj pa sem videl, da bi lahko naredil bolje. Tudi s pomočjo Sagadina, saj je Slovan vedno hodil k Olimpiji prosit za pomoč, sem nato res prišel na Kodeljevo, v olajševalno okoliščino pa mi je bilo tudi to, da so bili povsem brez denarja. Takrat sta imela možnost odhoda tudi Jaka Lakovič in Marko Maravič. Tisto prvo sezono nam je uspelo obstati v prvi ligi, kar je bil glavni cilj.

Naslednjo sezono ste tudi s pomočjo Olimpije dobili nove košarkarje. Olimpija je imela takrat ogromno igralcev, med njimi Vladimerja Boiso, Stipeta Modrića, Jurico Golemca, Soumaila Samakeja. Igralcev, ki še niso mogli resno konkurirati za prvo ekipo Olimpije, je bilo veliko. Bom povedal preprosto. Za nas so bili ti igralci na vesoljski ravni, saj smo igrali le v slovenski ligi, bili smo zelo mladi. Nekoč smo na avtobusu, ko smo se peljali na tekmo, računali, koliko je povprečna starost ekipe. Stari smo bili 18,2 leta, kar je bil res vrtec.

Nato smo s Tomom Mahoričem prišli v ligo ABA. Mimogrede, sramota je, da danes nihče ne zaposli Mahoriča. On je velika zakladnica znanja, pa ob tem še zelo delaven, njegova raven je daleč nad marsikom.

Takratni mladinski pogon Slovana je imel kar nekaj obetavnih košarkarjev. Mi smo takrat, seveda v okvirih svojih zmožnosti, z mladimi delali zelo resno. Nismo samo medijsko nastopali, češ, delamo z mladimi, ampak smo gledali daleč naprej. Seveda sem tudi jaz kdaj zgrešil. Če smo pripeljali igralca, ki se ni razvil v evroligaškega igralca, ali pa v ULEB-igralca, je bila to napaka, za katero sem bil kriv jaz, saj sem jaz podpisoval pogodbe in jaz sem nastavljal trenerja.

V devetih letih mojega dela na Slovanu ni niti en plačani športni uradnik Ljubljane prišel k nam na Slovan in vprašal, kako ste, ali kaj potrebujete. Naše delo se je poznalo pozneje, in sicer tako, da je bila članska reprezentanca na EP 2013 v Sloveniji v od 50 do 70 odstotkih sestavljena iz Slovanovih košarkarjev, Slovanovi so bili tudi drugi kadri, na primer fizioterapevti.

Kakšno pa je bilo sodelovanje s Košarkarsko zvezo Slovenije? Nismo vzgajali le košarkarjev, ampak tudi dobre ljudi. Zveza strokovno ni pomagala absolutno nič. Nam ni bilo treba hoditi na zvezo in spraševati razne Tonete Krumpe, pa Janeze Drvariče, ki sem ga, mimogrede, pozneje pri Olimpiji vzel v službo. Toliko smo bili samozavestni, da smo se med sabo pogovarjali, da bi lahko iz zveze prišli k nam in se kaj naučili. Imeli smo sistem, ki je dobro deloval.

Pa zdaj? Ena največjih groženj zdajšnje košarke, celotne zdajšnje produkcije, je – ne sicer povsod, ampak upam trditi za najmanj 80 odstotkov slovenske košarke –, da si trenerji "štempljajo" ure. Bil sem naokoli in videl marsikaj. Hitro vidiš, če nekdo išče bližnjice. Največji mojstri besede so prav trenerji, dobri in slabi. Na žalost so slabi pri tem še boljši.

Torej, trener ima plačano uro. Ne zamuja, vendar ko je ure konec, gre, z nikomer ne dela dodatno. Če ima med 12 fanti enega, ki bi lahko nekaj naredil, in z njim po eni uri treninga ne dela še samostojno, potem slovenska košarka ne bo dosegla toliko, kot bi lahko.

Generacije potem niso slabše? Menda veliko obeta generacija 2000. In vedno se bodo še pojavljale. Potrebuješ zvezdnike, ki znajo mlade privabiti v košarko. Takšni primeri so bili Marko Milić, Sani Bečirović, Boštjan Nachbar, Matjaž Smodiš, pozneje tudi Erazem Lorbek.

Goran Dragić? Gogi je sploh nekaj posebnega. Saj bo še kakšen, verjetno je že nekje v ozadju.

Zaradi evforije, ki jo povzroča Prevc, bo v klube prišlo veliko mladih novih skakalcev, mogoče med njimi tudi kakšen bodoči košarkar. Velik del pri tem, predvsem negativen, je imela košarkarska zveza, kjer so počivali na lovorikah kluba, niso pa se angažirali, da bi v košarko privabili še več mladih. Zakaj se recimo zveza ni sestala s predstavniki občine in jim rekla: mi vidimo, ker smo iz te panoge, da pri Slovanu delajo dobro, omogočite jim več terminov v telovadnici.

Kakšni pa so vaši spomini na prvi stik z Goranom Dragićem? To je bila čisto preprosta zgodba. Slišali smo, da ima Spasoje Todorović na Iliriji nekega fanta. Nato se je pojavil Slavko Kotnik, ki je prepričeval tako mene pri Slovanu kot vodilne pri Olimpiji. A Olimpija ni kazala nobenega zanimanja. Jaz sem se delal, da me ne zanima, zato je Kotnik do mene prišel dvakrat, trikrat. Fant je bil pravi, tu ni bilo dvoma.

Kot da še nisem bil povsem prepričan, sem si neko deževno soboto za Bežigrad odšel ogledat tekmo Ilirije. Zanalašč sem malo zamudil, gledalcev je bilo mogoče 50, vendar tudi tisti nebodijihtreba, ki so me med polčasom, medtem ko so zunaj kadili, spraševali, kaj delam tukaj. Rekel sem jim, da sem se po naključju peljal mimo in se ustavil. Nato sem gledal še tretjo četrtino, na začetku četrte četrtine pa sem odšel, tako da so vsi videli, da je direktor Slovana odšel. Češ, nič nimam videti.

Takrat se z Dragićem še nista srečala? Ne. Prvič sva se nato pogovarjala v Postojni, na pripravah reprezentance. Takrat je Kotnik že vedel, da si ga želim, želel pa si ga je tudi Triglav iz Kranja. Tudi na Olimpiji se je zaradi dolgega jezika Vojka Herksela razvedelo, da se zanimam za Dragića. Takrat smo bili že kar resen konkurent Olimpiji in zato so se tudi oni začeli zanimati zanj. To je bila resna grožnja, da ga mi ne bi dobili.

Izvedel sem, da Olimpija za Gogija ponuja le polovično odškodnino. Ta je bila takrat po točkah KZS 25 tisoč mark. Poklical sem Todorovića, ki je takrat pri Iliriji delal praktično zastonj in v slabih pogojih, ter mu dejal, da mu Slovan plača celotno odškodnino. Olimpija je videla kamen in ga vrgla stran, mi pa smo tako dobili Dragića.

Kdo pa mu je pri članih namenil večjo vlogo? Aleš Pipan je pri njegovem razvoju imel pomembno vlogo. Pred sezono 2005/06 ga ni kaj dosti poznal. Imeli smo preizkus košarkarjev, ki so se potegovali za pogodbo. Takrat smo bili zgleden ABA-ligaš. Vedelo se je, da redno plačujemo, kar takrat Olimpija ni. Kar naenkrat se je na treningu pojavil Gogi, ki si je pred tem na reprezentančni akciji tako poškodoval roko, da je dobil mavec. Gogi je takrat prišel brez mavca in rekel, da bo malo tapkal žogo. Pipan ga je poslal na drugi koš, nato pa ga je poklical zraven teh košarkarjev, ki smo jih preizkušali.

Dragić je šel mimo njih kot krogla. Po koncu treninga sva šla s Pipanom na kavo in mi je dejal: Janez, prvega organizatorja že imava, iščeva le še drugega.

Se ga je načrtno dajalo v ospredje? Njemu se tega ni nikoli reklo, vendar zaradi njega je ekipa lahko tudi izgubila. Na tekmi so ga menjali tudi po desetkrat, za minuto, dve, da so mu razložili, kaj dela narobe, in ga poslali nazaj v igro.

Še enkrat pa ste moči združili z Olimpijo. Ko sem prvič prišel v Olimpijo, je bila v razsulu. Začeli smo sanacijo in pred novo sezono (2007/08) sestavljali ekipo. Dragića je vmes agent Rade Filipović na silo odpeljal iz Slovana v Španijo, kjer pa Gogiju ni šlo. Poklical sem ga in mu dejal, naj pripelje Dragića v Olimpijo. Tista sezona je bila za Dragića izhodišče za ligo NBA.

Takrat je imel Gogi visoko pogodbo, vendar sem mu dejal, da jo bomo prevzeli. Bil je krepko najdražji igralec Olimpije.

Dražji tudi od Marka Milića? Seveda. Takrat smo sestavili ekipo, ki je bila vredna nekaj manj kot milijon in pol evrov. Milić je v intervjujih večkrat dejal, da igrajo za sendvič in sok.

Je Zoranu Dragiću težje zaradi uspešnega brata? Prej težje kot lažje. On je sposoben igrati v ligi NBA. Miami je imel veliko igralcev in povsem običajno je, da gledajo na svoje interese. Zoran je vse dosegel sam. Na parketu je sam.

Imajo agentje v športu preveliko vlogo? Agentje so nujno zlo, tako kot starši. Imaš pa tudi svetle primere, na primer Dragiće, Lakoviče. Včasih igralci postanejo kot kovček, ki se jih prodaja naokoli. Kopja se na žalost vedno lomijo na hrbtih igralcev. Agenti morajo biti dokazani, ne da imajo enega ali dva igralca. Tudi Filipović je naredil napako z Gogijem, a ker je velik agent je to hitro spoznal in jo popravil.

Kako primerjate dve obdobji svojega delovanja pri Olimpiji? Prvič sem se poslovil po manj kot letu dni, čeprav smo dobro zastavili načrte in začeli sanacijo, nato pa je Olimpija znova šla po poti zadolževanja. Leta 2010, ko sem se drugič vrnil, pa je bilo za Olimpijo biti ali ne biti. Prišel sem izključno na zahtevo sponzorjev. Oni so rešili Olimpijo pred propadom, jaz sem samo delal svoj posel. Bil sem le en kamenček v mozaiku, sponzorji pa skala.

Takrat se nam je slika zložila v dveh mesecih. Prišel sem julija, decembra pa smo se uvrstili med 16 najboljših v evroligi. Od vstopnic smo v tisti sezoni zaslužili 1,1 milijona evrov.

Ko nam je uspelo, so se znova našli pametnjakoviči, tisti, ki jih poleti ni bilo nikjer.

V tisti sezoni je bila ekipa dražja kot v sezoni 2006/07? Seveda. Veliko smo tvegali. Morali smo se preseliti v Stožice, imeli smo dolgove, zato smo se znova in znova lotevali sanacije. Zmagovalcem se ljudje pridružujejo, poražencem nikoli. Ekipa je bila sestavljena za zmage. Vendar to je bil začetek sanacije. Pogodbe s sponzorji smo podpisali do leta 2015 in iz tega se je črpalo za sanacijo. Garancijo za posojilo so dali izključno sponzorji, ne država ne Mestna občina Ljubljana nista dali ničesar.

Bi torej morali vodstvene položaje v Olimpiji zasesti glavni sponzorji? Saj tega ne morejo storiti. Prevečkrat so videli, da njihovi upravičeni interesi za vodenje kluba niso nikdar prišli do prave moči.

Kaj pa drugačna zakonodaja, ki bi klubom omogočala, da se iz društev spremenijo v delniške družbe? Ne, nisem pristaš tega. Društvo je lahko transparentno, če lahko sponzorji v polni meri zastopajo svoj interes. Težava je, da so lahko v upravnem odboru društva ljudje, ki ne bi prispevali niti enega evra.

Do konca življenja bom trdil, da predsednik Olimpije ne more biti nihče drug kot nekdo, ki je direktor uspešnega slovenskega podjetja. V mojem drugem mandatu smo to želeli izpeljati, vendar se je razvedelo in sem moral iti. In prav je tako, saj s tem vodstvom ne bi mogel sodelovati.

Se vam je že dalj časa zdelo, da boste morali še enkrat oditi predčasno? To je bila moja napaka. Že po prvi uspešni sezoni z Zdovcem bi moral vedeti, kam pes taco moli. Vendar sem se boril, čeprav sem vedel, da pogodbe ne bom oddelal do konca.

Začelo se je z izbiro Saša Filipovskega za trenerja, ko so na skupščini preglasovanje omogočili nekateri ljudje, ki nimajo zveze s košarko in so soodgovorni, da je danes dvorana prazna, da ni rezultata. Za to niso krivi igralci, konec koncev tudi trener ne, ampak vodstvo. Olimpija mora biti v vrhu lige ABA, ne nekje na sredini. Ima odlično dvorano, ljudje imajo radi košarko.

Obstaja luč na koncu predora za Olimpijo? Ne vem. To bo moralo povedati trenutno vodstvo.

Pa prihodnost slovenske košarke? Če bodo prav delali, bodo zagotovo prišle še nove generacije.

Bi se moralo nekdanje košarkarje bolj vključevati v delovanje klubov? Seveda, ampak takšne, ki so nekaj dosegli. To, da pri Olimpiji, ni prostora zanje, je katastrofa. Pozdravljam, da so za mladinskega vodjo izbrali Aleksandra Sekulića.

Če imajo nekdanji igralci voljo, da bi bili trenerji ali da bi na kakršenkoli drugačen način delovali v košarki, se jih mora spustiti zraven. Nekje morajo začeti delati in izpopolnjevati svoje znanje. Seveda ne kot glavni trenerji, ampak v mlajših selekcijah, kjer začnejo brusiti igralce in ustvarjati tudi sebe. Danes imamo dva nekdanja košarkarja, ki bi morala delati v Ljubljani in bi bila upanje za boljše čase Olimpije. To sta Jaka Lakovič in Marko Maravič. Nanju je treba staviti.

Raša Nesterovića sem na primer pri Olimpiji videl kot svojega naslednika in sem ga pripravljal na to. Prepričal sem ga, da je prihajal v Stožice in pomagal mladim, ki so ga gledali kot boga, vendar se je ta zgodba hitro končala.

Zveza pa je v zadnjem času pripeljala nekaj nekdanjih košarkarjev. Nesterovića, Milića, Smodiša … Pozdravljam te poteze, vendar bomo njihovo delo ocenjevali po treh, štirih letih. To so igralci, ki so naredili kariere z delom, brez zvezdništva.

Kakšno je vaše mnenje o tem, da je Olimpija pred sezono na klopi ustoličila Gašperja Potočnika, ki je pred tem vodil mladinski pogon? On je v redu fant, a v svoji košarkarski karieri ni bil nič in tudi v trenerski karieri ni ustvaril niti enega kadetskega reprezentanta. Ko sem bil pri Olimpiji, sem težko našel primernega kandidata za vodjo mladinskega pogona.

V zadnjih letih so bili v reprezentancah s področja nekdanje skupne države po pravilu tudi Američani. Tudi Zdovc si ga je želel. Da je Janez Novak edini primeren za igranje v slovenski reprezentanci, je beda vseh bed. Slovenija je tako majhna, da ji brez tujih prilivov košarkarjev ne bo uspelo vzdrževati ustrezne ravni. Ni pomembno, kako se piše, kakšne barve kožo ima, če igra kakovostno, korektno in je dodana vrednost, je on zame Peter Prevc.

Seveda imajo vsi vrhunski športniki svoje muhe. Niso vsi Jake Lakoviči. Ne bom se hvalil, da je on moj proizvod, saj je bil star 16 let, ko sem prišel, a mi smo ga spravili na višjo raven, nato so ga še dvignili v Krki, piko na i pa mu je dal Željko Obradović.

Ali mladi košarkarji po vašem mnenju prehitro zapuščajo domače okolje? Glede tega ni pravil. Za Luko Dončića se zgodba razpleta ugodno. Mladi igralci morajo samo delati, delati, delati. Gogiju sem pri 17 letih dejal: Ti boš milijonar, vendar pazi se, milijonar ne smeš biti kot osebnost.

Tudi primer Mirze Begića, ki je prišel v Slovenijo zelo mlad, se je dobro razpletel.

Je Luko Dončića že treba priključiti članski reprezentanci? Ja in ne. Če bi bila Luka in klub (Real Madrid, op. p.) za, bi bilo zelo dobro, da bi prišel na priprave. Zraven mora nujno biti in če se dokaže, da lahko pomaga, mora kakšen starejši odpasti. Nujno. Da pa ga selektor vzame s seboj in nato gleda tekme s klopi, se mi pa ne zdi prav. On je nekaj čisto posebnega.

Še ko sem bil na Slovanu, je Luka Dončić, takrat star osem, devet let, med polčasom vedno pritekel na igrišče in metal na koš. Njegovemu očetu Sašu Dončiću, ki je igral za Slovan, sem takrat, če je zgrešil proste mete, rekel, naj med igro, ko bo imel proste mete, pokliče s tribune sina in naj jih on meče.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin