Ivo Daneu priznava: Res sem milijonar. Pri zdravju.

"Mladim rodovom vedno pravim in svetujem: 'Naučite se igrati z obema rokama, voditi žogo z levo in desno roko.' Le tako bodo lahko nasprotnika prelisičili, nadigrali. Tak je pač šport. Poln je zank, da ti uspe." Foto: Sebastian Plavec Ivo Daneu, eminenca jugoslovanske in svetovne košarke, ki ima v svoji zbirki odličij tudi zlato s svetovnega prvenstva leta 1970 v Ljubljani in srebro z olimpijskih iger v Mehiki dve leti prej, se je na Šmohor, kjer je bil prejšnji konec tedna gost sklepnega dejanja vseslovenske pohodniške akcije Gremo v hribe, pripeljal z avtom.

Izgovor s pojasnilom je našel v kolenih in gležnjih, češ da mu ne dovoljujejo več hoje v hribe, čeprav je to nekdaj, sicer bolj na pobudo žene, rad počel.

Pravi Slovenec. Trikrat.

"Lahko se pohvalim, da sem kot pravi Slovenec trikrat stal na Triglavu, čeprav imam raje nižje hribe," je legendarni igralec zaupal zbranim pohodnikom. Najraje se odpravi na Ribniško kočo na Mariborskem Pohorju, kjer so s prijatelji in družino večkrat praznovali in nazdravljali novemu letu.

Družinska tradicija se nadaljuje

Košarko spremlja še danes, pravzaprav je kar vsa družina Daneu tesno vpeta v košarkarski mehanizem. S košarko se je kot igralec in trener najprej ukvarjal sin Jaka Daneu, danes tradicijo nadaljujeta vnuka.

"Starejši vnuk Jure je star 17 let, meri 202 centimetra v višino in nosi copate številka 47. Mlajši Žiga ima 12 let, a je že zdaj prerasel oba starša in stare starše. To pomeni, da je višji od 192 centimetrov. Najmlajša vnukinja Brina je stara osem let in ima rada vse športe," je družinsko športno zanimanje povzel Daneu, ki bo 6. oktobra dopolnil 80 let, nekaj dni pozneje pa bo izšla tudi njegova biografija.

Na Šmohorju ste bili spet obkroženi z ljubitelji košarke in njihovimi prošnjami, da jim ustrežete s skupno fotografijo ali podpisom na košarkarsko žogo. Je to stalnica ali izjema?

Kakor se vzame. Starejše generacije se me še spomnijo, mladi pa me gledajo kot čuki, saj ne morejo vedeti, kdo sem. Navsezadnje se je moja kariera končala že pred več kot 45 leti. Sicer pa sem zagovornik sedanjosti. Ljudje naj se raje zanimajo za Luko (Dončića), Vlatka Čančarja in preostale mlade igralce.

Se vam zdi, da pretiravamo z opevanjem talenta Luke Dončića, ali si zasluži vsak superlativ, ki mu ga namenimo?

Luka si vse to zasluži. Dober in pameten fant je. Svetoval sem mu, naj ostane tak, kot je, naj ne pusti preveč novinarjem, da ga gnjavijo (smeh, op. a.). Treba ga je zaščititi. V Real Madridu so to znali, ali bo to znala tudi Košarkarska zveza Slovenije, pa je drugo vprašanje. Igralci morajo imeti svoj mir, ne sme se jih vleči na vse strani.

"Luka Dončić si zasluži vsako pohvalo. Je pa pomembno, da ostane sam svoj in da ga KZS zaščiti pred mediji," je opozoril Daneu. Foto: Grega Valančič/Sportida

Ali danes, ko spremljate košarko, v katerem od mlajših igralcev vidite koga, podobnega vam, vašemu načinu igre?

Ne, vsak mora gledati sebe. Jaz sem bil košarkarski samouk. V mojih igralskih časih ni bilo televizije ali internetnih povezav z ZDA, da bi se lahko od Američanov naučil tehnike, kot je to mogoče danes. Sam sem si izmislil tudi svoj specifičen met, ko gledam v eno stran, žogo pa vržem v drugo.

Tudi vaša vnuka igrata košarko. Kakšno popotnico ste jima dali?

Samo pozitivno, o negativni ne govorim. Mladim rodovom vedno pravim in svetujem: "Naučite se igrati z obema rokama, voditi žogo z levo in desno roko." Le tako bodo lahko nasprotnika prelisičili, nadigrali. Tak je pač šport. Poln je zank, da ti uspe.

Čigava igra vas še danes prevzame? Koga ste si še posebej radi pogledali?

Marsikoga sem rad gledal. Moj vzornik je bil Američan Jerry West (79-letni ameriški košarkar, ki je z reprezentanco ZDA na olimpijskih igrah v Rimu leta 1960 osvojil zlato medaljo, op. a.). Za njim so prihajali še boljši, vedno boljši. Moč, tehnika in glava, brez te celote ne gre.

79-letni upokojeni košarkar Jerry West je bil eden od najljubših igralcev Iva Daneua. Večino profesionalne kariere je igral v dresu Los Angeles Lakers. Na fotografiji je v družbi z nekdanjima igralcema Jezernikov Shaquillom O'Nealom Foto: Getty Images

Pa danes?

Iskreno sem navdušen nad Luko. Izjemen biser je, a ga ne smejo pokvariti. Živeti mora svoje življenje. Svetoval sem mu, naj igra svojo igro in naj včasih ne posluša trenerja.

Verjetno ste spremljali pripravljalno obdobje slovenske košarkarske reprezentance, tudi tekmo v Stožicah ste si najbrž ogledali v živo. Kakšen je vaš pogled na igro slovenske reprezentance in njene možnosti na prihajajočem EuroBasketu?

V ekipi imamo mladost in voljo, manjka nam igre v obrambi, vprašanje pa je, v kolikšni meri bodo fantje znanje lahko prenesli na odločilne tekme. Igrajo všečno, potrebujejo več prodorov, pa tudi s trojkami ne smejo preveč pretiravati.

Tekmovanje temelji na sistemu na izpadanje. Takoj ko izgubiš tekmo, te čaka odhod domov. Vse je odvisno od uvrstitev v skupini, ni vseeno, ali si prvi ali četrti. Morda je možnost, da dobiš slabšega nasprotnika, večja, a slabih nasprotnikov na prvenstvu v resnici ni. Finska je včasih slovela kot avtsajder, danes pa lahko po mojem mnenju presenetijo.

Vsi si seveda želimo medalje, tudi jaz jim jo privoščim, a do tja je še dolga pot.

Leta 2012 je bil sprejet v hram slovenskih športnih junakov. Foto: Vid Ponikvar

Ste bili sami med tistimi, ki so upali naglas povedati, kakšna so njihova pričakovanja?

Nikoli. Moji kolegi Jugoslovani so vedno rekli "Bićemo prvi", pa smo bili potem drugi (na olimpijskih igrah v Mehiki leta 1968) in kljub temu veseli.

Ali ni drugovrščeni največji poraženec, kot bi dejal trener Andrea Massi?

Ne, kje pa! Na olimpijskih igrah tudi tretje mesto ni sramota. Najhuje je, če si četrti, kot je bil Bojan Križaj, ki se mu je na olimpijskih igrah (Lake Placid 1980) za stotinko izmuznil bron.

Kakšen je vaš pogled na zaslužke v športu? Vemo, da se v nogometu izplačujejo vrtoglavi zneski, tudi v košarki ni dosti drugače.

Globalizacija in kapitalizem pretiravata, pri tem ni omejitev, ampak dokler televizije in sponzorji dajejo denar, se to ne bo spremenilo.

Daneu na dobrodelni nogometni tekmi v Biljah leta 2013. Izkupiček prireditve je bil namenjen Zavodu Lu in Fundaciji Vrabček upanja. Foto: Vid Ponikvar

Vi bi bili v zdajšnji dobi brez dvoma milijonar.

Milijonar? Veste, kaj, jaz sem milijonar pri zdravju (smeh, op. a.).

Vrniva se v natrpane Stožice. Kako ste se počutili v takem ambientu?

Zelo lepo. Polna dvorana mi je obudila spomine na leta, ko se v Sloveniji ni dalo dobiti vstopnic za ogled košarkarske tekme. Krasno je bilo!

Na Šmohorju, kamor so vas povabili organizatorji akcije Gremo v hribe, so vas napovedali kot legendo. Se vam zdi, da v Sloveniji znamo poskrbeti za svoje športne legende?

Zdaj se stvari spet urejajo. Lepo je bilo, dokler je trajalo, se pa nikoli ne hvalim s svojimi dosežki. To je stvar preteklosti.

Prvi mož uprave Petrola Tomaž Berločnik je julija letos postal novi predsednik košarkarskega kluba Olimpija Petrol. Foto: Vid Ponikvar

Kako optimistični ste glede prihodnosti ekipe Olimpija Petrol, s katero ste večkrat osvojili naslov državnega prvaka, pozneje pa leto dni v klubu opravljali tudi poklic trenerja?

Olimpija se muči. Če bo Berločnik (Tomaž, op. a.) zaropotal, se bodo stvari morda uredile. Prejšnja skupina vodilnih ljudi ni bila prava, kadar so politiki zraven, ni v redu. V življenju sem optimist, a se optimizem na žalost ne uresniči vedno. Čez noč se ne da, to je dolgotrajen proces.

Pri igralcih so menedžerji glavni krivci, oni delajo največjo zgago.

Sam v svoji karieri nisem imel niti ene pogodbe. Šlo je zgolj za ustni dogovor. Prvi denar smo dobili šele leta 1968, ko se je klubu pridružil Vinko Jelovac, igral pa sem od leta 1956. Prej sem hodil v službo …