SiolNET. Sportal Košarka
1

termometer

  • Messenger
  • Messenger

Dražen Petrović in Dejan Bodiroga: kri ni voda

1

termometer

Nikoli nista bila soigralca. Poleg vrhunskosti pa je skupni imenovalec košarkarskih velikanov Dražena Petrovića in Dejana Bodiroge tudi sorodna kri.

Prihodnji teden bo minilo dolgih 21 let od tragične smrti hrvaškega košarkarskega virtuoza Dražena Petrovića, ki je po sanjski karieri v Evropi kakovost dokazal tudi v ZDA in tako odprl vrata lige NBA številnim košarkarjem s stare celine. Med njimi sicer ni bilo hladnokrvnega srbskega košarkarskega mojstra Dejana Bodiroge. Svojo pot do košarkarske večnosti je namreč ''beli Magic'' iskal izključno v evropskih klubih in reprezentanci, prihodnji mesec pa bo minilo sedem let od konca njegove uspešne kariere.

Petrović in Bodiroga, košarkarja z izrazitim pozitivnim vplivom na kolektiv, nadpovprečno športno domišljijo in predvsem občutkom za igralsko ustvarjanje, ki današnji generaciji pogosto primanjkuje, nista bila nikoli soigralca. Če pa bi njuni karieri postavili na košarkarsko časovno premico, bi prišli do četrt stoletja košarkarske vrhunskosti na klubski in reprezentančni ravni ter športnega dokaza rekla o tem, da kri ni voda. Bila sta namreč sorodnika, saj sta bila Draženov ded in Dejanova babica brat in sestra. Vseeno se na račun tega nista družila, saj sta se spoznala šele nekaj let pred Draženovo smrtjo, ko je Bodiroga kot obetaven košarkar Zadra gostoval v Portlandu.

Iz Dalmacije v košarkarsko orbito

Medtem ko v prvi polovici osemdesetih let prejšnjega stoletja Bodiroga v Zrenjaninu še ni vedel, ali je košarka res pravi šport zanj, je devet let starejši Petrović v svojem Šibeniku že razkazoval razkošen talent in unovčeval zanj pregovorno garaštvo, s katerim je prehiteval vrstnike in preskakoval starostne kategorije. Kot golobradi mladenič z bujno pričesko je že pri petnajstih letih zaigral za člansko ekipo Šibenke. Pri osemnajstih pa je bil že prvi igralec moštva, ki je v finalu državnega prvenstva ugnalo Bosno. Hrvatom so sicer naslov za zeleno mizo odvzeli, nihče pa ni mogel zaustaviti meteorskega vzpona mladega Dražena.

Zanimivo, prav tako v Dalmaciji, približno 80 km severneje, v Zadru, pa je nekaj let zatem pomembne korake h košarkarski uveljavitvi napravil tudi Dejan Bodiroga. V mesto košarke ga je še kot mladoletnika zvabil legendarni Krešimir Čosić, ki je v nadarjenem krilnem košarkarju s prefinjenim občutkom za žogo videl nekaj več. Legendarne Jazine so mu dale veliko, navsezadnje tudi dovolj, da ga je nato ob krvavem razpadanju nekdanje skupne države v Trst odpeljal trener Bogdan Tanjević in ga posledično potisnil v vrhunsko evropsko košarko.

Skupna točka tudi Real

Skupna točka obeh košarkarskih velikanov je ob Dalmaciji in reprezentančni virtuoznosti (Dražen je bil z Jugoslavijo svetovni in evropski prvak ter olimpijski podprvak, kar mu je nato uspelo tudi s Hrvaško. Dejan pa je bil s preostankom Jugoslavije kar trikratni evropski in dvakratni svetovni prvak, v domači vitrini pa ima tudi olimpijsko srebro) madridski Real.

Petrović je v kraljevem klubu kot tedaj najboljši evropski košarkar zaigral v sezoni 1988/89, torej po tem, ko je zagrebško Cibono v velikem slogu kar dvakrat popeljal do naslova evropskega klubskega prvaka in tik pred selitvijo v severnoameriško poklicno ligo NBA. Velikanu iz španske prestolnice je 196 cm visoki branilec pomagal do zmagoslavja v pokalu pokalnih zmagovalcev, kjer je finalno tekmo proti Snaideru zaznamoval s kar 62 doseženimi točkami.

Sorodno tekmovanje, tedaj imenovano pokal Saporta, pa je z Realom osem let zatem osvojil tudi Bodiroga, ki se je sicer v Madridu zadržal dve sezoni. Pred tem se je uveljavil v Italiji, po odhodu iz Reala pa je nanizal nekaj najbolj uspešnih klubskih sezon v svoji karieri. Svoje najboljša leta je namreč ''poklonil'' Panathinaikosu (1998-2002) in Barceloni (2002-2005), v katerih je deloval kot nesporni vodja na parketu, pogosto sicer nevidni dirigent, ki je z značilno preudarnostjo znal udariti v ključnem trenutku. Rezultat ni izostal. Z Grki je dvakrat osvojil evroligo, trilogijo pa sklenil v katalonskem velikanu, od katerega se je nato pred zaključkom kariere podal še k rimskem Virtusu.

Kralj le na naboru

Bodirogi se je sicer ponudila priložnost tudi za skok v severnoameriško poklicno ligo NBA, kjer bi lahko dodatno obogatil svoj bančni račun in poskušal unikaten slog igre uveljaviti tudi v najmočnejši ligi na svetu. A ostalo je le pri izboru na naboru lige, kjer so se zanj ogreli Kralji iz Sacramenta. Dejan ni želel tvegati. Verjel je, da je za njegovo kariero bolj plodno uveljavljanje nespornega statusa v Evropi.

Po tej plati se je razlikoval od Petrovića, ki je po tem, ko je v evropski košarki dosegel vse, kar se je doseči dalo, skorajda za vsako ceno želel dosanjati tudi ameriške sanje. Pri tem je do izraza prišla njegova nepopustljivost, saj se po težavah s trenerskim (ne)zaupanjem v Portlandu ni vdal v usodo. Da je imel prav, so dokazale izjemne predstave v dresu moštva New Jersey Nets (1991-1993), sicer njegovega zadnjega delodajalca, ki so ga potisnile med najboljše strelce v ligi NBA.

Nedokončana simfonija

Petrovićev opus bi bil bržčas še bolj bogat, če ga ne bi 7. junija 1993 v 29. letu v tragediji na bavarski avtocesti pri Denkendorfu zaustavila smrt, ki je hrvaško in evropsko košarko za nekaj časa zavila v črnino.

Med tistimi, ki so novico o smrti sprejeli zelo čustveno, je bil tudi Bodiroga. Pred njim je bil tedaj sicer še najzajetnejši del kariere, ki jo je sklenil leta 2007. Tudi po upokojitvi je vztrajal v košarki. Med drugim danes opravlja vlogo aktivnega podpredsednika srbske košarkarske zveze.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin