Dragiša Drobnjak pri 40 letih še vedno čuti strast do košarke #video

Veste na pamet, koliko državnih lovorik imate?

Ja. Osem, s tem da imam dve z Ostendejem v Belgiji, šest pa jih imam tukaj v Sloveniji.

Čas še za eno, z Rogaško?

Ja, zagotovo. Vsako sezono, ko se začne, se pozanimam, kdaj je zadnja mogoča tekma. Imam fokus, da do takrat nisem prost. Ne bom počival, dokler se ne konča sezona, zadnji mogoči dan. To se pravi, tukaj štejem, da igram finale. In tako delam že zadnjih 17, 18 let.

Kljub toliko lovorikam ne zmanjka motivacije?

Sem še tista stara šola. Vedno smo se gnali, ker smo poveličevali ta šport. S športom si se ukvarjal, da boš prvak, da boš najboljši, da boš osvajal lovorike. Ko sem bil otrok, sem prebiral revije in časopise, kjer je pisalo, koliko prstanov je kdo osvojil, šel v zgodovino zaradi takih in takih dosežkov. In to je na meni pustilo pečat. Tudi jaz sam vedno razmišljal, da bom nekaj pustil za sabo, nekaj impresivnega. Že to, da sem osvojil en naslov, veliko pomeni. A sem v zadnjih 17 letih kar 14-krat igral v finalu in osvojil osem lovorik. Rečem lahko samo, da sem hvaležen, da sem vse to dosegel.

A od kod volja za igranje na tej ravni pri 40 letih?

Žena torej malo vendarle priganja, da končate kariero?

Vsake toliko časa malo v šali malo zares vpraša, komentira, da je že skrajni čas. A ve, da je to ena od mojih ljubezni. Ve, da to delam s srcem, in me podpira.

Tudi zaradi družine ste se pred petimi leti vrnili v domovino ...

Odločili smo se, da se bodo otroci šolali doma, da ne bodo izpostavljeni stresom zaradi morebitnih menjav šol. Jaz sem bil eno leto v Belgiji sam. Bilo je težko, saj smo bili navajeni biti skupaj. In na srečo se je potem izteklo tako, da sem prišel k Olimpiji, nato k Tajfunu in zdaj sem v Rogaški.

Se na treninge še vozite z vlakom, kot ste se v Šentjur?

Ne, zdaj imam dva soigralca, ki sta iz Ljubljene oziroma en iz Komende, tako da grem z njima. Mislim, da letos še nisem potoval z vlakom.

V Šentjurju je bila ob osvojitvi naslova velika evforija, najbrž bi bila tudi v Rogaški?

To me spominja tudi na situacijo v Novem mestu, ko sem prišel leta 1999 in ostal štiri leta. Vse je bilo sveže. Krka se je dvigovala. Z mojo prvo sezono smo bili prvaki. To je bila zadnja sezona, preden je šel Matjaž Smodiš v tujino. Evforija je bila nepopisna in trajala je vsa moja štiri leta. In v Šentjurju sem doživel podobno. Tako je bilo tudi na Poljskem, v Turowu. In tako je zdaj v Rogaški. Ko celotno mesto diha s tabo, klub raste z rezultatom. Ves teden se govori samo o prihajajoči tekmi. Ko odigraš tekmo, se še naslednjih pet dni govori o tej tekmi. To je res nekaj zanimivega, lepega. Ampak mislim, da se take stvari doživi samo v manjših mestih.

Je tam lažje doseči dober rezultat, ko ni toliko medijskega pritiska?

Najlažje je osvojiti prvenstvo, ga napadati in osvojiti. Najtežje ga je nato ubraniti, pravijo. In to je res. Takrat, ko nihče ne računa na tebe, ko si nov, ko imaš potencial, je veliko lažje priti na vrh. Takrat večino presenetiš, ker so te mogoče podcenjevali. A že v naslednji sezoni je težko. To sem doživel v Olimpiji, v Ostendeju. To so klubi, ki imajo tradicijo, ko si vedno pod pritiskom uspeha. Ko se zahteva, da si vedno v vrhu. In to ni za vsakega igralca. Veliko igralcev je bilo izjemno kakovostnih v manjših klubih, ko so prišli v klub, kjer je pritisk prisoten vsak dan, pa tega niso pokazali. A to je vse v glavi. Pritisk je zelo velik.

Pri Rogaški je tako Damjan Novaković kar nekaj igralcem obudil kariero, jih poslal na pravo pot.

Njemu se šteje v velik plus to, da je bil igralec, da občuti vsakega igralca posebej. Ve, o čem razmišlja igralec. Tudi sam sem se v zadnjih letih veliko osredotočil na delo trenerja. Gledam, koliko energije in dela morajo vložiti tako na igrišču kot zunaj njega, da ekipa zares deluje. Ni dovolj, da ima trener samo teoretično znanje. Danes so mlajše generacije bolj mehke in ne tako kot mi, ki smo bili navajeni na grajo, da nekdo kriči nate. Danes igralci tega ne trpijo in ali zablokirajo ali želijo iti drugam. Zdaj je za trenerja torej pomembno, da ima v sebi talent pedagoga in psihologa.

Tudi vi tako počasi stopate na trenersko pot?

Ja, že zadnjih pet let na košarko gledam skozi trenerjeve oči. Sem podaljšana roka trenerja. Ko sem na igrišču, skušam soigralcem razložiti, kaj trener zahteva od nas. Ne samo na tekmi, še posebej na treningu se to izpostavi, ko velikokrat pade intenzivnost, ko nisi več skoncentriran, in takrat svoje soigralce spodbujam. Pravim jim: glejte, fantje, trening je zelo pomemben! Jaz sem naučen tako, da kolikor boš dal na treningu, toliko boš dobil na tekmi.

Kdaj torej konec igralske poti in začetek trenerske?

Še premlevam, a, kot kaže, vse poti vodijo tja, vse se usmerja tja, da bom po igralski karieri prestopil v trenerske vode. V glavi so načrti. Poslušam svoje telo, ali sem še zmožen igrati na tej ravni. Okvirno imam vse zrisano, kako naprej, a tega še nočem javno izpostavljati. Bom videl. Tako kot sem šel vso kariero, govoril tisto znano floskulo, da grem iz tekme v tekmo. In tako je tudi zdaj. Skoncentriran sem samo na vsako naslednjo tekmo.

Kako težko je končati kariero? Brezec je poleti okleval, Nachbar tudi še noče končati. Obstaja strah?

Še vedno se lahko kosate tudi z 20 let mlajšimi talenti. In niste edini veteran v prvi slovenski ligi. Kaj to pove o mladih košarkarjih?

Mi starejši smo navajeni na delo, na profesionalizem in to nam pomaga, da smo še vedno v vrhu. Če bo krajši trening, boš sam ostal v dvorani in boš še delal. In tako skušam biti tudi jaz vzgled mlajšim. Skozi pogovor z njimi in tudi ko vidijo, kaj počnem. Pravim: poglej, edino na tak način ti bo uspelo. Tudi ko je konec treninga, ostani in delaj. Ni bližnjic do uspeha. So igralci, ki to razumejo, velika večina pa na žalost sanja o velikih pogodbah. Zato pa niso naredili nič.

Slovenska liga je letos zelo izenačena, a zdi se, da je raven igre v zadnjih letih vendarle padla. Kaj menite?

Ja. Na žalost je vse povezano s financami. Padec se je začel s svetovno gospodarsko krizo. Iz sezone v sezono se je klubom namenjalo vse manj denarja. Ne samo v košarki. In tako so si klubi privoščili slabše tujce. In tako pridejo tujci, ki niso dodana vrednost. Jaz sem prišel v člansko ekipo s 16 leti in takrat je bila Olimpija na vrhu. In tudi druge ekipe so imele dobre tujce, od katerih smo se učili. Ti so delali ligo boljšo in mi smo morali biti boljši, da smo lahko igrali proti njim. Domači nosilci so morali slediti tujcem, da so se uveljavili. In to je dvigovalo kakovost igre. Na žalost pa se v zadnjih letih dogaja, da pogodbe podpišejo s tujci, ki niso dovolj kakovostni, in moraš na koncu še njih učiti tako kot domače igralce. In vse to vpliva na kakovost.