SiolNET. Sportal Košarka
3,31

termometer

  • Messenger
  • Messenger
POGLED S TRIBUNE

Dokončen umik generacije brez všečkov

3,31

termometer

Reprezentanca 2006
Foto: Vid Ponikvar

S poslovilno tekmo Boštjana Nachbarja in Sanija Bečirovića se na simbolični ravni poslavlja tudi izjemno močan slovenski košarkarski rod, ki je dokončno utrl evropsko klubsko pot, na reprezentančni ravni pa namignil, da je nemogoče vendarle mogoče, in sprožil tradicijo navijaških romanj.

Boštjanu Nachbarju in Saniju Bečiroviću, ki se bosta v četrtek zvečer v okviru Košarkarske simfonije v družbi številnih znanih košarkarskih obrazov v ljubljanskih Stožicah z zamudo (prvi je igralsko neaktiven leto in pol, drugi pa že debela tri leta) tudi uradno podala v igralski pokoj, spletna socialna omrežja niso tuja. Tudi pri nagovarjanju javnosti pred četrtkovim spektaklom jih ob dirigiranju najete agencije s pridom izkoriščata, ob tem pa ni skrivnost, da je Nachbar celo eden od pionirjev športnih podcastov v Sloveniji. Vseeno pa oba izhajata še iz nekih drugih časov. Košarkarsko in družbeno drugačnih časov.

Iz časov, ko se učinkovitost akcij ni merila po številu všečkov, predvsem pa iz časov, ko so se po treningih in tekmah igralci v slačilnici gledali v oči, se pogovarjali o opravljenem delu, ne pa odtujeno zrli vsak v svoj zaslon. Sta predstavnika še zadnjega rodu, ki še pomni vragolije košarkarskih mojstrov pred razpadom nekdanje skupne države, od koder je lahko nato črpal tudi navdih, hkrati pa se že spogledoval in navduševal z ameriškimi trendi.

Četrtkova slavljenca lahko umestimo v širši rod, razpet med letnikoma rojstev 1976 in 1981, ki se zdaj dokončno poslavlja. To je generacija, ki je po osamosvojitvi postregla z daleč največjo zgoščenostjo kakovosti in raznolikosti. Ob Nachbarju in Bečiroviću lahko omenimo še Marka Milića, Matjaža Smodiša, Raša Nesterovića, Primoža Brezca, Jako Lakoviča … Gre za igralce, ki so odločno zakorakali skozi največja evroligaška vrata, nekateri med njimi pa so nato pečat pustili tudi v ligi NBA.

Boštjan Nachbar in Sani Bečirović Foto: Reuters

Gre tudi za fante, ki so reprezentančni kult začutili in soustvarjali že v mlajših kategorijah, tam posegali tudi po kolajnah, v članski konkurenci pa resda ostali brez tako želene pike na i. Vseeno pa je prav to generacija, ki je po uvodnem zadovoljstvu ob uvrščanju na evropska prvenstva dala prva vedeti, da se lahko Slovenija kosa tudi z najboljšimi. Prekinila je urok uvodnega dela in predvsem z nepozabnim Beogradom 2005 "izsilila" navijaško evforijo. V izbrani vrsti so nato dočakali tudi Gorana Dragića, medtem ko pa so njegov reprezentančni zenit opazovali v drugačnih vlogah, a vendarle z upravičenim prepričanjem o tem, da so tudi samo prispevali svoj kamenček v zlati mozaik.

Boki in Sani sta torej izrazita predstavnika generacije, ki je vlivala upanje in samozavest. Obenem sta bila s profesionalnim pristopom, ustvarjalnostjo, vedrino, odkritostjo in komunikativnostjo vzornika v najbolj žlahtnem pomenu besede. Tudi njuna vztrajnost – Nachbarju prvi preboj prek Olimpije ni uspel, zato je poskušal na novi poti, Bečiroviću pa so po težavah s kolenom številni napovedali klavrn konec kariere, a je postal evropski klubski prvak – je vredna občudovanja. Zato si ob dokončnem koncu kariere, ki simbolično pomeni tudi umik generacije, zaslužita tisto, česar na začetku kariere pač ne bi mogla dobiti – všeček.

Sani boki Sportal Velika prijatelja, ki gresta še zadnjič na parket Boštjan Nachbar Sportal "Karkoli drugega, samo nič povezanega s košarko, nato se je zgodil zasuk" Sani Bečirović Sportal Sani Bečirović o sanjskem mehurčku vrhunskega športnika

 

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

delitve: 34
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin