SiolNET. Sportal Košarka
2

termometer

  • Messenger
  • Messenger

Damir Markota: Vidmarja bom udaril ob prvi priložnosti

2

termometer

Ob pripravah hrvaške reprezentance v Sv. Martinu na Muri si je nekdanji košarkar Uniona Olimpije Damir Markota rade volje vzel nekaj časa tudi za pogovor za Sportal.

Rojen v Bosni in Hercegovini, lastnik švedskega potnega lista, košarkarski popotnik, a vseeno predvsem ponosni član hrvaške reprezentance. S slednjo se 27-letni krilni center Damir Markota te dni v Medžimurju pripravlja na septembrsko evropsko prvenstvo. Ker ga bo gostila Slovenija, kjer je prebil del svoje kariere (Union Olimpija, 2010–2012), čuti še toliko večje vznemirjenje. "Komaj čakam," pravi hrvaški reprezentant, ki se bo že v skupinskem delu EuroBasketa, torej v celjski dvorani Zlatorog, soočil tudi s slovensko izbrano vrsto in donedavnim klubskim soigralcem Gašperjem Vidmarjem.

Ob pravem cunamiju evropskih odpovedi se kar samo po sebi poraja vprašanje, kaj košarkarje še žene v reprezentančne akcije. Vaš odgovor? Še vedno trdim, da je igranje za reprezentanco svoje države največja čast. Ne le to. Klub je služba, reprezentanca pa užitek. "Gušt"! Osebno čutim letos še nekoliko večje vznemirjenje. Prvenstvo bo pri vas, v Sloveniji, zato pričakujem veliko navijačev. To bo za nas skoraj domače evropsko prvenstvo. Hrvati imamo solidno ekipo. Če nam bo tam zgoraj nekdo pomežiknil, se lahko določene stvari poklopijo, ustvari se evforija … To je tisto, kar nas vleče v reprezentanco.

Slovenijo dobro poznate. Kakšno prvenstvo pričakujete? Slovenija živi za in s košarko. Ljudje imajo radi ta šport. Tega se ne da kupiti. Po drugi strani pa je to tisti kapital, ki je odločilen pri organizaciji tako velikega dogodka. Če sem povsem iskren, vam priznam, da sem v Ljubljani doživel svoje najlepše košarkarske trenutke. Spomin na polne Stožice in zmage nad evroligaškimi velikani bo v mojem srcu večen.

Poznate znameniti hrvaški "toda"? Hrvaška ima dobre posameznike, toda … Hrvati imajo dobro ekipo, toda … Vzdušje je odlično, toda … Želene kolajne ni vse od leta 1995. Prav imate. To je hrvaška zgodba v zadnjem desetletju. Ko razmišljam o teh stvareh, dobim občutek, da je četrtfinalna tekma za nas uročena. Okradli so nas, izgubili smo za točko, izgubili po podaljšku … Kaj naj rečem?! Morda bomo letos premagali to prekletstvo. Resnično imamo dobro ekipo, za nameček pa so igralci v svojih klubih igrali pomembne vloge. Po prvenstvu v Sloveniji v svoji izjavi resnično ne želim dejati: Toda …

Kakšno Hrvaško obljubljate? Z energijo prežeto in zagnano ekipo. To bo naše glavno orožje.

Bo to dovolj za boj za kolajne? Počasi … Nimamo uradnega cilja. Radi bi preskočili ta prekleti četrtfinale. Nato je možno vse.

Kaj pa Slovenija? V Evropi ni slabih reprezentanc. To ni zgolj puhlica. Spoštovati je treba vse. No, Slovenija pa zaradi odličnih posameznikov že vrsto let vzbuja posebno spoštovanje. Ob tem moram priznati, da nam vaša reprezentanca skorajda po pravilu ne ustreza. Slovenci so namreč razvili slog igre, ki nam nikakor ni pisan na kožo. Igrajo zelo agresivno. Verjetno bodo pred svojimi navijači še toliko bolj nabrušeni. Že v Celju nas čaka težka tekma. Bomo videli … Verjemite mi, da trenutno poskušam razmišljati predvsem o Hrvaški.

Je vroče sosedsko rivalstvo zgolj novinarska in navijaška domislica ali pa ostrino čutite tudi igralci pod koši? O kakšnem sovraštvu ni govora. Dejstvo pa je, da je srčni utrip nekoliko večji, če igraš proti Sloveniji.

Čaka vas zanimiv dvoboj z Gašperjem Vidmarjem, s katerim sta letos skupaj igrala pri Bešiktašu. So bile reprezentančne zbadljivke prisotne že med sezono? Malo že, a nič omembe vrednega. Na gostovanjih sva si vselej delila sobo, tudi po treningih sva se veliko družila. O Gašperju lahko govorim z izbranimi besedami. Je odličen košarkar in izjemen človek. Toda na tekmi Slovenija-Hrvaška bo le tekmec. Sporočam mu, da ga bom udaril že ob prvi priložnosti. V prvem napadu. Ha, ha …

Omenili ste lep spomin na Ljubljano. Res je, bili ste del lepe zgodbe v polnih Stožicah. Po drugi strani pa se bili tudi del ekipe, ki je sezono zatem razpadala. Tudi slovo je bilo nenadno, saj ste bili del znamenitega eksodusa igralcev. Kaj se je pravzaprav dogajalo tistega decembra 2011? Poglejte, ko te nosi 12 tisoč gledalcev, premaguješ Panathinaikos in druge velikane, ne razmišljaš prav veliko o klubskih pomanjkljivostih. Bil sem predan košarki in ekipi Jureta Zdovca, ki je odlično opravljal svoje delo. Ko igraš, ne razmišljaš o denarju. Žal se je pravljica hitro končala. Nikakor ne trdim, da je kriv Sašo Filipovski, a dejstvo je, da v drugi sezoni nismo delovali, kot bi morali. To ni bila več ista Olimpija. Tedaj so do izraza prišle tudi vse klubske težave. Škoda. Priznati pa je treba, da je v zadnjih letih položaj slab skorajda v vseh evropskih državah.

Je vaša zgodba z Olimpijo povsem končana ali pa lahko pričakujemo tudi kakšno sodno soočenje? Pustiva to temo. Vedel sem, da Olimpija ni Maccabi. Ponavljam, v Ljubljani sem preživel lepo obdobje. Klubu želim še naprej veliko sreče.

Ko omenite Jureta Zdovca, vaš glas ne more prikriti spoštovanja, ki ga gojite do omenjenega trenerja … Jure ne govori prav veliko. Ne bo rohnel, da bi si pridobil avtoriteto. Dovolj je njegova pojava. Vsaka njegova poteza je smiselna, pred očmi pa ima vedno visoke cilje. V čast mi je, da sem igral pod njegovo taktirko.

Ne moremo mimo dejstva, da ste v Ljubljano prispeli s priponko problematičnega igralca. Kdaj ste jo pravzaprav dobili? Vprašajte vaše novinarske kolege. Ha, ha. Priznam, ta status se me drži vse od mladinskih časov pri zagrebški Ciboni. Odrastel sem brez staršev, pri petnajstih letih nisem imel povsem urejene glave. Bodimo iskreni, bil sem mlad. V zadnjem desetletju pa resnično nisem povzročal težav. Sem družinski človek in zagnan košarkar. Vem pa, da je novinarjem zanimivo, ko športnik stori kaj neumnega. To poglavje je zame zaključeno.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin