SiolNET. Sportal Košarka
5,48

termometer

  • Messenger
  • Messenger
Sobotni intervju: Aleksandar Petrović - Aco

Aco Petrović: Slovenci, brez spektakularnih ciljev

5,48

termometer

Natančno 40 dni pred začetkom EuroBasketa 2017 v sobotnem intervjuju z Aleksandrom Petrovićem o kandidatih za kolajno, Luki Dončiću, zapuščini Dražena Petrovića …

Aleksandar Petrović Foto: Reuters

Kot košarkar je bil evropski klubski prvak in dobitnik kolajn na vseh treh največjih reprezentančnih tekmovanjih. Že četrt stoletja uspešno deluje kot trener. Tako na klubski kot reprezentančni ravni se je podpisal pod nekaj izstopajočih rezultatov. Zdaj kot selektor hrvaško reprezentanco pripravlja na EuroBasket 2017. Kljub vsemu pa je danes 58-letni Aleksandar Petrović - Aco v očeh mnogih še vedno predvsem brat pokojnega hrvaškega virtuoza Dražena Petrovića.


Kakšne misli vas vsako leto prevevajo sedmega junija, ko ob obletnici njegove smrti splet preplavijo posnetki vašega brata Dražena Petrovića?
Dražen je prerasel v urbano legendo. Je pozitivna zgodba hrvaške košarke in svetovnega športa. Jasno je, da kot brat tudi po 24 letih nisem ravnodušen, ko vidim posnetke njegovih košarkarskih akcij. Vseeno pa jih rad pogledam. Ne le ob kakšnih obletnicah. Tudi med letom. To je zame čustveno "resetiranje".

Nastopili ste v več dokumentarnih filmih. Pravzaprav ne mine večji intervju, v katerem se ne bi dotaknili pokojnega brata. Ali pravzaprav še obstaja zgodba, ki je niste povedali?

[video: 63682 / ]


Morda bi še našel kakšno podrobnost. Toda načeloma gre za zgodbo, v kateri smo v vseh teh letih povedali skorajda vse. A Dražen je velik in nemerljiv predvsem zaradi dejstva, da smo nanj čustveno vezani na različne načine. Jaz kot brat, nekdo drug kot navijač … Povezal nas je na neverjeten način. Kot igralec Cibone in nekdanje reprezentance ali kot nekdo, ki se je mučil v Portlandu in na koncu uspel. Seveda, ko pa nekdo umre na tako tragičen način, zgodba dobi še dodatno dimenzijo.

Ob pogovoru z vajino mamo Biserko Petrović človek hitro dobi občutek, da je bit njenega življenja skrb za ohranjanje spomina na Dražena.
Res je. Imam družino. Moral sem obrniti novo stran in nadaljevati življenje. Mama pa je svoje življenje res posvetila ohranjanju spomina nanj. Nikoli ni dovolila, da bi ljudje pozabili na Dražena. Ponosna je predvsem na svoj boj za muzej v Zagrebu. Danes je to eden od najbolj obiskanih muzejev na Hrvaškem.

"To je novi Dražen," je mogoče pogosto slišati na področju nekdanje skupne države, ko se pojavi izstopajoči košarkar. Nesmiselno breme?
Prav gotovo. To je za mlade fante velik in predvsem nepotreben pritisk. Pustimo nadarjene košarkarje, naj hodijo po svoji poti. Pustimo Dražena in nekdanje velikane ter vzgajajmo nove zvezde.

Eden od mladeničev, ki je bil že večkrat deležen primerjav z Draženom, je tudi Luka Dončić …

[video: 63684 / ]


On je svetovno čudo. Redko se primeri, da 17-letni košarkar v tako velikem klubu igra v tako pomembnih delih tekem. V zadnjih dveh desetletjih je bilo takšnih primerov malo. To nas je vse presenetilo. Ne vem pa, ali ste opazili, da mu je po tem, ko je bil izstreljen v orbito, v zaključku sezone ta pritisk vzel nekaj sape. V zaključku sezone evrolige in španskega prvenstva so bile njegove igre manj kakovostne.

Menim pa, da gre za fanta, ki bo ta pritisk premagal. To je lahko le trenutni pritisk. Sicer pa ima "mali" vse, kar potrebuje. Je odličen atlet, razume košarko in ima košarkarske avtomatizme, ki pričajo o tem, da je kot otrok veliko časa preživel na igrišču in treniral osnove.

Danes se na žalost vse meri skozi prizmo položaja na naboru lige NBA. Če je to merilo kakovosti, pa sem prepričan o tem, da bo, v trenutku ko se bo odločil za nabor, izbran kot prvi.

Pred štirimi leti ste na EuroBasketu v Sloveniji vodili reprezentanco Bosne in Hercegovine. Zdaj se na novo največje evropsko reprezentančno tekmovanje pripravljate s Hrvaško. Kakšna je razlika med vodenjem tuje reprezentance in izbrane vrste svoje domovine?
Štirikrat sem se vrnil na hrvaško reprezentančno klop. Vedno so me prevevala posebna čustva. To je služba, ki jo je na čustveni ravni nemogoče primerjati s katerokoli drugo trenersko nalogo. V BiH je bila to zame služba. V tem primeru pa vsak trening in vsako tekmo dojemam povsem drugače.

Dražen Petrović (22. 10. 1964 - 7. 6. 1993) Dražen Petrović (22. 10. 1964 - 7. 6. 1993) Foto: Guliver/Getty Images

Je podobno tudi pri igralcih? Verjetno vam je znano, da bo za Slovenijo letos prvič zaigral košarkar, ko do sedaj ni imel nobenega pravega stika s slovensko košarko (Anthony Randolph). Kakšno je vaše mnenje o naturalizaciji?
Pred leti sem bil zagovornik reševanja šibkih reprezentančnih točk z naturalizacijo. Verjel sem, da gre za pravilo, ki reprezentanci omogoča večjo kakovost. Prav jaz sem bil tisti, ki je poskrbel, da je za Hrvaško zaigral Dontaye Draper, moj nekdanji igralec pri Cedeviti. Toda v nadaljnjih letih sem prišel do spoznanja, da naturaliziran košarkar, ne glede na to, da zapolnjuje igralsko vrzel, reprezentanci jemlje del ekipne kemije.

Ne želim govoriti o Sloveniji. Lahko pa vam povsem pragmatično pojasnim, kdaj sem prišel do spoznanja, da v hrvaški reprezentanci pod mojim vodstvom ni prostora za tujca. Pred olimpijskimi kvalifikacijami za Rio 2016 sem obiskal vse kandidate za mesto naturaliziranega igralca. Zgodba se je prelomila, ko sem govoril z Oliverjem Lafayettom. Njegova govorica telesa, nezainteresiranost in pravzaprav podcenjevalni odnos so mi dali misliti. Mar res potrebujem igralca, ki bo na reprezentanco gledal zgolj skozi prizmo pridobljenega potnega lista? Potegnil sem črto in se prepričal o nizu argumentov, zakaj vztrajati pri domači dvanajsterici. Navsezadnje gre tudi za drugo govorno področje. S tem se izgublja kemija, ki je v reprezentanci zelo pomembna.

Je to tudi past za Slovenijo?
No, kontekst je lahko tudi drugačen. Če čustva potisnemo na stranski tir, gre za zelo jasen signal Košarkarske zveze Slovenije. Pri tej so več kot očitno ocenili, da imajo odlično reprezentanco, a z eno šibko točko. To bodo reševali s tujcem na položaju krilnega centra. Slovenske namere so jasne.

Je slovenski pogled proti najvišjim mestom realen?

[video: 63683 / ]


Vsekakor! Izpostavimo zgolj niz izjemnih košarkarjev na zunanjih položajih. Poškodba Zorana Dragića je nekoliko prekrižala načrte. Vseeno je na njegovem igralnem mestu nekaj odličnih košarkarjev. Ne vem, kakšna je situacija na položaju centra. Če bo igral le Gašper Vidmar, bo to primanjkljaj. Za Alenom Omićom je namreč sijajna sezona v Unicaji.

Kljub temu ima Slovenija konkurenčno ekipo, ki jo bom pobliže spoznal na dveh uradnih pripravljalnih tekmah v Poreču in Ljubljani in še na eni zaprti preizkušnji. Za to smo se odločili, ker nismo v isti skupini. Ne moremo pa se srečati niti v prvi izločilni fazi. Zato smo drug drugemu odlični tekmeci v pripravljalnem obdobju.

Verjamete, da je Slovenija zrela celo za napad na kolajno?
To je velika past. Nekdo lahko verjame, da ima dobro ekipo, medtem ko pa je napovedovanje odličja lahko zelo nevarno. Poglejte naš primer … Lani smo v nizu premagali Grčijo, Italijo, Francijo, Litvo in Španijo. Vseeno nimamo pravice razmišljati o tem, da je kolajna naša. Da, smo kandidati. Tudi Slovenci so. Toda takšnih reprezentanc je vsaj deset. Na koncu odloča zgolj podoba reprezentance v izločilni fazi EuroBasketa. Kdor je odigral vsaj eno takšno tekmo, pozna zahtevnost tega dela prvenstva. Moj nasvet Sloveniji? Brez spektakularnih ciljev. Imate kakovostno ekipo, ki je v območju kolajn. Ponavljam pa, da je tam vsaj deset reprezentanc.

A če Slovenija sanja o zgodovinski prvi kolajni, pa na Hrvaškem marsikdo trdi, da je napočil trenutek za vrnitev na oder za zmagovalce. Po 22 letih. Čutite ta pritisk?
To je večno breme. Toda lani smo bili povsem sproščeni. Zavihteli smo se na olimpijske igre in blesteli v Riu. Na koncu nas je za las premagala izbrana vrsta Srbije. Znova sva pri izločilnih tekmah. Takrat je treba z obema rokama zagrabiti priložnost. Jasno, če se ta pojavi.

Hrvaška bo na EuroBasketu nastopala v skupini C (še Češka, Španija, Črna gora, Romunija in Madžarska). Hrvaška bo na EuroBasketu nastopala v skupini C (še Češka, Španija, Črna gora, Romunija in Madžarska). Foto: Reuters

Na Hrvaškem so kar nekaj prahu dvignile reprezentančne odpovedi. Kar nekaj "košaric" je tudi v drugih reprezentancah. Je to nova realnost?
Govorim lahko le o Hrvaški. Obžalujem, da mladi košarkarji niso začutili pravega trenutka. Lani nam je uspel velik preobrat. Po dolgih letih smo z odnosom do dresa, igrami in zmagami hrvaške ljubitelje košarke prikovali pred male ekrane. Starejši košarkarji, ki so premagovali vse frustracije preteklih let, so začutili spremembo. Prav zaradi tega so še toliko bolj jezni na tiste, ki niso pripravljeni sodelovati.

Za konec se dotakniva še klubske košarke. Kako gledate na dejstvo, da vodilna hrvaška kluba, torej Cedevito in Cibono, vodita slovenska trenerja Jure Zdovc in Slobodan Subotić?
Meje so odprte. Tudi v Sloveniji delujejo hrvaški trenerji. Gre pa res za zanimivo naključje. Zdovc zame ni presenečenje, saj se giblje v tej krogih. Drugačna pa je zgodba s "Piksijem", ki je deloval v Libanonu in ni bil na zagrebškem radarju. Gre za dva vrhunska trenerja, kar pomeni, da je njun prihod dober za oba kluba.

Verjetno bolj podrobno spremljate Cibono, ki ste jo v preteklih letih rešili pred propadom …
Cibona je desetletje in pol jurišala za rezultati in redno trošila več, kot je imela. Na koncu je prišel račun. Klubski dolg je znašal petnajst milijonov evrov. Danes so pri dveh milijonih in dogovoru o odplačevanju v sedmih letih. Dve leti in pol sem pomagal kot prostovoljec. V glavi sem moral izključiti trenersko žilico in se pogajati z upniki, igralci …

Cibona je zdaj na dobri poti, da preživi. Toda kot zaključno dejanje tega boja vidim vstop zasebnega kapitala in sodelovanja mesta Zagreb. Lani smo bili že zelo blizu končni rešitvi. A naleteli smo na politične prepreke. Vseeno verjamem, da bo Cibona prišla na zeleno vejo.

"Mama je življenje posvetila ohranjanju spomina na Dražena." "Mama je življenje posvetila ohranjanju spomina na Dražena." Foto: Sportida

Kot bi, resda z nižjim dolgom, poslušali zgodbo ljubljanski Olimpiji.
Predvidevam, da je zgodba podobna. Slišal sem, da vajeti v Olimpiji prevzema Petrol.

Ali je v novi evropski košarkarski konstelaciji dovolj prostora za več klubov s področja nekdanje Jugoslavije?
Časi so se spremenili. Za vedno. V evroligi ne bomo nikoli več hkrati gledali Olimpije, Cibone, Crvene zvezde … Evroliga postaja liga bogatih in liga velikih mest. Navedeni klubi se morajo osredotočati na nižjo raven. Žal se tu soočamo z vojno med Fibo in Ulebom, ki je prinesel ogromno škode. To neumno vojno je treba končati. Trdim pa, da potrebujemo regijsko usmerjenost. Če bomo vztrajali pri zaprtosti, bomo imeli slabe lige.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

delitve: 39
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin