Zaročenka Tadeja Pogačarja po veliki izgubi: Mami je bila moja največja navijačica

Danes se v Köbenhavnu na Danskem z vožnjo na čas začenja Dirka po Franciji, vaš partner Tadej Pogačar je spet v vlogi glavnega favorita za zmago. Občutite stres, ko se spomnite na Tour, ali komaj čakate, da se vse skupaj začne?

Med pogovorom za Sportal Foto: Alenka Teran Košir Ne, vse skupaj je zame precej stresno. Navadila sem se sicer, da ne spremljam komentarjev v zvezi s Tadejem, a včasih jih preprosto ne moreš zgrešiti. Kot da nekateri ne razumejo, da je Tadej človek in ne neka lutka na kolesu, in da smo mi, ki smo z njim, ljudje s čustvi in ne neki fiktivni liki.

Po drugi strani pa se Toura neskončno veselim, ker vem, kako pridno je delal za uresničitev svojega cilja. A na koncu ne glede na to, koliko garaš in vlagaš, vedno potrebuješ nekaj sreče. Tako da bo, kar bo, upamo pa na najboljše.

Nekdanji zmagovalec Dirke po Franciji Alberto Contador pravi, da je ena od prednosti Pogačarja dejstvo, da se zna odlično spopasti s pritiski in da je izjemno sproščen … Je to nekaj, kar se tudi vi kot oseba in vrhunska športnica lahko učite od njega oz. navzamete? Bi rekli, da se tukaj vaš perfekcionizem lahko malo ublaži?

Da, skušava se dopolnjevati. Tadej je res zelo spontan, nič ga ne vrže s tira, vedno si reče: "Pa saj če nisem danes, bom to in ono naredil jutri." Jaz pa sem glede tega precej drugačna. Če se stvari ne odvijajo tako, kot si začrtam, in se ne izidejo po mojih pričakovanjih, me to malo vrže s tira.

Se je to vseeno ublažilo z leti?

Se je, poskušava kompenzirati. Jaz njega spomnim na primer, da je treba plačati elektriko, on pa meni reče, naj se ne obremenjujem, bova že jutri uredila. Skušava uravnotežiti najina pričakovanja.

Jan Tratnik in Urška Žigart sta v Novem mestu osvojila naslov državnih prvakov v vožnji na čas. Foto: Vid Ponikvar

Zadnji konec tedna v juniju ste še drugič osvojili naslov državne članske prvakinje v vožnji na čas. Vas je to presenetilo?

Nekoliko pa res. Novomeška trasa z malo več višinskimi metri mi je izredno ustrezala. Moram priznati, da mi je kronometer kot disciplina izredno všeč, čeprav nihče ni nikoli predvideval, da bi lahko to nekomu, kot sem jaz, ustrezalo.

Všeč mi je, ker si na progi sam in odvisen samo od sebe. Še zdaj namreč nisem povsem sproščena med vožnjo v skupini, ko vozim dva centimetra stran od preostalih. Poleg tega na kronometru nikoli nihče ne zmaga po naključju. Imeti moraš dobre noge, dobro pozicijo, dobro opremo in vse se ti mora dobro ujeti.

Že lani sem kronometru posvetila več časa, letos še nekoliko več, in kot kaže, je to obrodilo sadove. Že na ogrevanju sem čutila, da so noge prave, in ves čas vožnje razmišljala, ali bi lahko šla še hitreje. No, na zadnji klanec sem šla res tako na polno, da sploh nisem slišala, kako me moj oče in Tadejeva starša ob progi glasno spodbujajo.

Kdo vas je spremljal iz avtomobila?

V avtu sta me spremljala Andrej Hauptman, torej človek z ogromno izkušnjami, in mehanik Boštjan Kavčnik iz ekipe UAE. Za vsak slučaj, če bi slučajno šlo karkoli narobe. K sreči ni šlo.  

Na startu cestne dirke v družbi nekdanje ekipne kolegice Eugenije Bujak. Bujakova je nova državna prvakinja v tej disciplini, Žigartova pa je cilj prečkala kot peta. Foto: Vid Ponikvar

Je dres državne prvakinje v vožnji na čas že v delu? Nosili ga boste na vseh kronometrih do prihodnjega državnega prvenstva. Če se ne motim, tistega iz leta 2020 zaradi epidemije in vseh odpovedi na koledarju kolesarskih dirk sploh niste imeli priložnost obleči.

Res je, takrat ga nisem oblekla niti enkrat. Sicer pa ja, mislim, da je že v delu.

Kako vam ustreza življenje profesionalne športnice? Kaj se je s prihodom v ekipo Team BikeExchange spremenilo za vas?

Zdaj je kolesarstvo res moja služba, čeprav sem že prej vse vlagala v kolesarstvo, ravno zaradi perfekcionizma, ki ste ga omenjali že prej. A sem poleg tega še študirala pravo in počela še kaj drugega.

Danes je tako, da dan načrtujem okrog kolesarstva, se pa vse bolj zavedam, da je kdaj vse skupaj treba vzeti bolj "v izi" in si reči, kar bo, bo, saj se to večkrat izkaže za precej boljšo odločitev kot to, da se obremenjuješ in planiraš stvari neskončno dolgo vnaprej.

"S Tadejem se poskušava dopolnjevati. Tadej je res zelo spontan, nič ga ne vrže s tira, vedno si reče: "Pa saj če nisem danes, bom to in ono naredil jutri." Jaz pa sem glede tega precej drugačna. Če se stvari ne odvijajo tako, kot si začrtam, in se ne izidejo po mojih pričakovanjih, me to malo vrže s tira." Foto: osebni arhiv/Lana Kokl

Žensko kolesarstvo dobiva vse več veljave in pozornosti. Tako medijske kot od navijačev. Kako se to odraža v praksi?

Res je, vedno več je navijačev, ki pridejo zato, da si ogledajo tudi žensko dirko, ki je ponavadi na sporedu pred moško. Včasih so bolj zgodaj prihajali zato, da bi si našli boljšo pozicijo ob trasi moške dirke, ampak zdaj je že opaziti, da prihajajo tudi zato, da navijajo na ženski dirki, ali pa ostanejo, če so naše dirke na sporedu za moško dirko.

Zanima me, kako bo z navijači na Touru za ženske (Tour de France Femmes, op. a.), ki se začne na dan zadnje etape moškega Toura 24. julija.

Trenutno smo v fazi, ko se gradi atmosfera za moški Tour, in zanimivo bo videti, ali bo ljudi zanimalo še teden dni spremljati ženski Tour ali bodo imeli kolesarstva v tisti fazi preveč.

Sicer pa je razlika očitna na več področjih. Največji napredek je bil storjen na sprejetju minimalne plače, saj to kolesarkam omogoča, da se kolesarstvu res stoodstotno posvetijo, s čimer se dviguje tudi raven ženskega kolesarstva.

Prej se je kolesarstvu v celoti lahko posvečalo na primer 30 kolesark na svetu, ki so si lahko privoščile trening na višini, boljšega trenerja in boljšo opremo, če že ekipe same niso nudile tega. Teh 30 je bilo stalno v vrhu, zdaj pa je ta krog precej širši. V naši ekipi so plače s plačami moških prokontinentalnih ekip izenačili že januarja lani, a tega niso želeli obešati na veliki zvon. Preprosto se jim je zdelo to edino prav.

Še vedno pa je ogromno prostora za napredek. Treba je zmanjšati razkorak med ekipami svetovne serije in preostalimi.

Pogodba z ekipo Bike Exchange se vam izteče letos. Že veste, kje boste v prihodnji sezoni?

Ne vem še, o tem se bomo še pogovarjali. Prestopni rok je 1. avgusta.

Aprila letos ste po hudi bolezni izgubili mamo, ki je bila izjemno pomembna oseba v vašem življenju, pa tudi na vaši športni poti. Prav ona je namreč pred leti poklicala Gorazda Penka, športnega direktorja ženske ekipe BTC City, in mu dala vedeti, da tudi vi kolesarite, on pa vas je povabil v ekipo. Kakšno vlogo je vaša mami odigrala v tej sferi vašega življenja?

Z mamo na dirki Po Sloveniji leta 2019 Foto: osebni arhiv/Lana Kokl Res je, moja mami je bila moja največja in najbolj srčna navijačica. Poleg Tadeja, seveda, ki se pač malo bolj spozna na specifike kolesarstva in ve, kako daleč še lahko sežem.

O mami še vedno težko govorim, vse skupaj je še sveže, je pa bila nedvomno zame izjemno pomembna.

Želela sem si, da bila na dan, ko je umrla, z njo doma, tako pa se je poslovila, že preden sem se uspela vrniti domov. Mama je želela, da ostanem na dirki, da počnem tisto, kar imam najraje.

Sicer ni vedela, da se bo tisti dan poslovila, je pa to verjetno čutila. Ko me je oče 21. aprila zjutraj poklical, sem v  njegovem glasu začutila, da je nekaj narobe, a o tem ni želel govoriti.

Takrat sem se takoj odločila, da s prvim letom odpotujem domov, in enako se je odločil tudi Tadej. Žal je bilo prepozno.

Po mamini smrti sem se dokaj hitro vrnila na dirke, ker mi je to pomagalo. Vem, da očetu ni bilo najlažje, ker je bil sam doma, ampak zame je bilo najbolje, da grem med ljudi, v družbo. Vem, da bi si tudi mami tega želela.

Čisto slučajno se je zgodilo, da sem ravno takrat dosegla tako dobre rezultate. Na dirkah v Španiji mi je vedno dobro šlo.

Sicer pa sem zadnja leta, odkar so mami diagnosticirali drugega raka, konstantno živela z nekim strahom. Stalno si pod stresom, kaj se bo zgodilo.

V družini smo se namreč odločili za bolj nekonvencionalno obliko zdravljenja, izven tradicionalnih slovenskih smernic. Z operacijo v Nemčiji maja lani in z zdravljenjem decembra v ZDA smo mami za leto dni podaljšali življenje, žal pa je bolezen tako napredovala, da ni bilo rešitve. Iz nje je posrkala vso energijo, se je pa borila do konca.

Zadnji dve leti smo kot družina res ogromno prestali. Še posebej oče, ki je bil z mamo doma. Bila sta izjemno navezana, ves čas sta preživela skupaj.

Tudi sama sem v teh letih ogromno prejokala. Imela sem precejšnje probleme s spanjem, še posebej na dirkah, ko še več razmišljam kot običajno.

"Vidi se, kakšne vrednote so pri Tadeju na prvem mestu. Čeprav zjutraj komaj čaka, da sede na kolo, je potem, ko ga potrebuješ, to bolj pomembno kot kolo. Družina in odnosi so zanj na prvem mestu." Foto: Vid Ponikvar

Kako velika opora vam je bil Tadej v tem času? Ste v tem času spoznali še kaj novega v zvezi z njim?

Da, Tadej se je izjemno izkazal, bil mi je v veliko oporo. Ko mi je umrla mami, sem vedela, da bi ga rada imela ob sebi, a sem se hkrati zavedala, da je kolesarstvo njegova služba, da imajo tudi sponzorji svoje zahteve, in seveda nikoli ne bi zahtevala, da se mora zaradi mene odpovedati dirki.

Rekla sem mu, da mu ni treba z menoj v Slovenijo, a ni niti za trenutek okleval. Z mano se je vrnil domov in izpustil pomembno dirko (Liege-Bastogne-Liege, op. a.).

Vidi se, kakšne vrednote so pri njem na prvem mestu. Čeprav zjutraj komaj čaka, da sede na kolo, je potem, ko ga potrebuješ, to bolj pomembno kot kolo. Družina in odnosi so zanj na prvem mestu.

Tadej bo prihodnje tri tedne vozil na Touru. Kaj čaka vas v nadaljevanju sezone?

Žal me ne bo niti na Giru niti na Touru in moram priznati, da sem bila kar žalostna, ko sem izvedela, da me ne bo v ekipi. Ekipa se odloči tako, kot se, glede na cilje, ki jih ima na določeni dirki, in to je treba sprejeti.

Tako imam mesec julij prost. V glavnem ga bom preživela z atijem, seveda pa imava v načrtu, da si ogledava nekaj etap moškega Toura.

Na svetovnem prvenstvu v Imoli Foto: Vid Ponikvar

V tem času sem dobila posebno priložnosti za pisanje, ki se je zelo veselim. Med Tourom bom pisala kolumne za belgijski časopis Het Nieuwsblad. Kot kolesarka in kot partnerka najboljšega kolesarja na svetu. Poskušala bom opisati, kaj vse je treba vložiti v priprave na Tour, in to že eno leto prej, in čemu vse se je treba odpovedati. Ne samo kolesarjem, ampak vsem okoli njih.

Avgusta nato potujem v Skandinavijo, kjer me najprej čaka enodnevna dirka na Švedskem in nato etapna dirka po Skandinaviji. Sredi avgusta je še evropsko prvenstvo v Münchnu in nato septembra še svetovno v Avstraliji. Upam, da bom dobila priložnost za nastop.

Kaj počnete, ko ne trenirate in ne dirkate?

Foto: osebni arhiv/Lana Kokl Rada sem v družbi svoje najboljše prijateljice iz Slovenske Bistrice, ki ima že dva otroka, tako da nam ni dolgčas.

Če pa sem sama doma v Monacu, pa rada berem knjige, čeprav me hitro zamoti telefon, ali pa si ogledam kakšno dobro serijo na Netflixu.

S Tadejem se običajno dogovoriva, da lahko pogledava samo določeno število epizod, preostanek pa si potem ogledava skupaj.

Rada grem tudi po trgovinah, a si običajno ničesar ne kupim (smeh, op. a.). Pri tem se večkrat spomnim na svojo mami, ki me je med nakupovanjem vedno, ko sem ji pokazala, kaj mi je všeč, vprašala, koliko stane, in če nisem poznala odgovora, sem morala obleko odnesti nazaj. Zdaj, ko sama služim denar, to še toliko bolj cenim. Ko kupuješ z lastnim denarjem, še kako preveriš, koliko kaj stane.

S Tadejem sta se septembra lani zaročila. Po tradiciji naj bi bila poroka v letu dni. Je preveč osebno vprašanje, če povprašam, kdaj bo poroka?

Tega še ne veva, niti konkretno še ne načrtujeva. Zaradi izgube moje mami letos za to ni najboljši čas. Sicer pa je še cel kup odprtih vprašanj, od lokacije do gostov. Vem samo, da bi rada, da nas zabava Severina, Tadej pa ve, s katerim avtom bi se rad pripeljal na poroko (smeh, op. a.).

Septembra lani sta se zaročila. Foto: Vid Ponikvar

Imate časovnico, kako dolgo boste še vpeti v vrhunski šport?

Ne. Vztrajala bom, dokler bom v kolesarstvu napredovala in dokler bom v tem uživala. Za zdaj sem kolesarstvu stoodstotno posvečena. Ko želje in napredka ne bo več in ko bom videla, da sem dosegla svoj maksimum, bom kariero zaključila.