Včasih so se trudili z novačenjem kolesarjev, danes komaj sprejmejo vse

Miha Koncilija se je v mladosti preizkusil kot tekmovalec v kolesarstvu, a do profesionalne ravni nikoli ni prišel. "Čisto iskreno lahko povem, da močno dvomim, da bi lahko prišel na takšno raven, da bi dobil službo v kakšni resni ekipi," odkrito priznava. Po srednji šoli se je zato odločil za študij na Fakulteti za šport. "Mislim, da sem se odločil pravilno. V tem poklicu sem se našel in svoje delo rad opravljam," pravi trener mladincev pri Kolesarskem društvu Rog, ki danes nosi ime njegovega najuspešnejšega varovanca Tadeja Pogačarja. V Pogi Teamu danes ne manjka nadobudnih mladih kolesarskih tekmovalcev, a včasih se je bilo treba pri iskanju mladih talentov močno potruditi, nam je še povedal v zanimivem pogovoru.

Vprašanjem o enem trenutno največjih svetovnih kolesarskih zvezdnikov se seveda ni mogel izogniti. "Giro je njegova velika želja. Že od majhnega, saj nam je bil Giro domač. Do njega ima čustven odnos. Vem, da mu to, da bi lahko enkrat oblekel tudi rožnato majico, pomeni ogromno, pa tudi to, da bi dobil to dirko. Vem pa tudi, da si želi osvojiti vse tri tritedenske dirke. V enem letu," nam je razkril morebitno Pogačarjevo tekmovalno prihodnost.

"Deset let sem bil tekmovalec, zdaj pa sem že lep čas trener." Foto: Vid Ponikvar Ljudje vas večinoma sprašujejo o Tadeju Pogačarju, nam pa povejte, kakšna je vaša športna pot. Kako ste se sploh znašli v vlogi kolesarskega trenerja?

Zdaj kot trener že skoraj dvajset let delujem v KD Rog, prej pa sem bil, od dvanajstega leta, tudi aktivni cestni kolesar. Za ta šport me je navdušil moj svak Peter Pibernik. Pravzaprav sem bil že od majhnega športno aktiven, pri kakšnih osmih, devetih letih pa sem dobil svojo prvo specialko. V cestno kolesarstvo me je pot zanesla tudi zaradi Domna Stupice, ki je še vedno podpornik našega kluba. V Mostah smo imeli kolesarski maraton, dolg kakšnih 80 kilometrov, tudi moj oče je bil aktiven pri organizaciji, in spomnim se, da mi je enkrat Domen rekel, daj, pojdiva še na ta maraton v Mostah. Rekel sem, pa dobro, pojdiva, bil sem povsem nepripravljen na to. Na ta maraton z Domnom sem šel prvič pri kakšnih 12 letih, potem pa je on začel trenirati pri KD Rog in sem se priključil še jaz. Deset let sem bil tekmovalec, zdaj pa sem že lep čas trener.

Sportal Pri Pogačarju ne bodo veliko spreminjali

Leta 1999 ste postali tudi državni prvak.

Da, to je bila cestna dirka na Ptuju, dirkal sem v kategoriji starejših mladincev, kolesarstvo pa je bilo tedaj v Sloveniji že zelo razvito. Rekel bi celo, da je bilo po številu dobrih kolesarjev celo boljše, kot je danes. Dobro, res ni bilo tako odličnih, kot jih imamo zdaj, ampak po množičnosti dobrih pa so bila tisto res izjemna leta v slovenskem kolesarstvu. Zdi se mi, da sem bil tisto leto kar uspešen, ta naslov državnega prvaka pa je bil moj presežek. Konkurenca je bila močna tudi pri mladincih, Matej Mugerli je bil moj letnik, pa tudi mlajši fantje, Matic Strgar, Jure Zrimšek, so bili močni. To je nekako ta moja generacija. Ta naslov je nekaj, na kar sem ponosen.

Malo smo brskali po spletni strani ProCyclingStats, tam imate zabeleženi še dve dirki. Nastopili ste na sploh prvi izvedbi Velike nagrade Istre, na kateri je zmagal Italijan Flavio Zandarin, najboljši Slovenec pa je bil Rajko Petek na tretjem mestu. Kako se spominjate te preizkušnje?

Da, tisto leto sem bil v združeni članski ekipi Radenske Rog in Perutnine Ptuj. V ekipi je bilo cel kup izvrstnih uveljavljenih kolesarjev in tudi mladi smo čutili neko strahospoštovanje. Težko pa je bilo v tej močni konkurenci sploh priti do tega, da si se uvrstil v ekipo za dirke. No, meni je uspelo odpeljati nekaj dirk v članski konkurenci, nisem pa bil prav uspešen. In takrat se je bilo treba tudi odločiti, kam se usmeriti v življenju. Bil sem v četrtem letniku srednje šole, čakala me je matura, zelo težko sem usklajeval oboje, stoodstotno delo v kolesarstvu in šoli. Željo sem imel, namen, da bi se tudi kasneje resneje preizkusil v kolesarstvu, tudi. A na koncu je bilo treba tudi z vpisom na fakulteto pretehtati, v čem je bilo več možnosti za preživetje, in nazadnje sem se odločil za šolanje.

Sportal Življenje Slovenca v Katarju: Zgodba se lahko hitro zaključi

Kolesarski profesionalizem torej za vas ni bil dovolj mikaven?

Ne, ne, tudi čisto iskreno lahko povem, da močno dvomim, da bi lahko prišel na takšno raven, da bi dobil službo v kakšni resni ekipi. To je zdaj težko reči, ampak mislim, da sem se odločil prav. Čeprav sva bila tedaj z Borutom Božičem kar konkurenčna, pa vidite, kakšno kariero je imel. Ampak to je razvoj, meni ni nič žal, da sem se odločil, kot sem se. Mislim, da sem se tudi v tem poklicu našel, in v svojem delu uživam.

"Jasno je, da vsi pač ne morejo postati profesionalci, zato je pomembno predvsem, da se imamo lepo, da ti fantje kritično mladost preživijo v športu. Če ga imajo še radi, pa je to sploh super." Foto: Vid Ponikvar

Najbrž pa vam je iz tekmovalnih dni ostal kakšen lep spomin, kakšna zanimiva anekdota.

O, veliko. Predvsem pa sem vesel, da sem še vedno v stiku z vsemi temi fanti, s katerimi smo skupaj dirkali. Z nekaterimi še vedno sodelujem, na primer z Boštjanom Kavčnikom. Od majhnega sva bila skupaj v klubu, on je zdaj tudi mehanik v ekipi UAE, prej je bil pri nas v KD Rog. Ves ta čas nas veže prijateljstvo. Tudi ko vidim te mlade generacije, ki trenirajo pri nas, opažam, da je prav to tisto, kar ti v življenju največ da. Imaš zdravo družbo, deliš si vrednote, interese, ta povezanost ostane. Kolesarji prej ali slej prenehajo tekmovati, prijatelji pa ostanejo. To mi je tudi kot trenerju pomembno. Jasno je, da vsi pač ne morejo postati profesionalci, zato je pomembno predvsem, da se imamo lepo, da ti fantje kritično mladost preživijo v športu. Če ga imajo še radi, pa je to sploh super.

Je pa to tudi relativno majhen krog ljudi, ne glede na razširjenost kolesarstva pri nas, v stroki ostane peščica.

Res je, ne glede na to, kako ta krog povečujemo – zdaj imamo na primer v Pogi Teamu ogromno otrok in je zanje ta krog prijateljev veliko večji -, ti na koncu ostane nekaj zelo dobrih. Zame je to tudi Borut Božič, s katerim sodelujeva, tudi on v kolesarstvu zdaj deluje kot trener. Imava enak pogled na kolesarstvo.

Sportal Zlato kolo Evenepoelu, Pogačar na tretjem mestu

Kako pa človek sploh postane kolesarski trener? Najbrž ni dovolj, da se kar kdorkoli pač odloči in naznani, da je zdaj trener.

Da, dobro, tudi to lahko naredi, tudi kakšen tak se najde (smeh, op. p.). Ampak z vidika dela z mladimi moramo biti kvalificirani. Imaš več možnosti. Jaz sem izbral tisto najzahtevnejšo, se pravi vpis na Fakulteto za šport, kjer izbereš športno treniranje. Včasih smo imeli samo možnost športne vzgoje in šele v tretjem letniku smo lahko izbirali tudi športno treniranje. Jaz sem izbral kolesarstvo, ker mi je bilo najbolj domače. Mogoče v tistem času, ko sem bil na fakulteti, program še ni bil tako dober, kot je danes. Zdaj, ko je nosilec programa kolesarstvo Samo Rauter, vidim, da imajo veliko, veliko boljši program. Skozi leta se je ta zelo izpopolnil. S tega vidika bi zdaj odnesel še veliko več znanja, kot sem ga takrat. Ampak to so bili začetki, prav z Rajkom Petkom sva bila sošolca, štirje smo bili v tem programu, še Rok Šolar in Grega Miklič. Usmerjali smo to kolesarstvo, imeli smo se dobro. Iz tistih izkušenj izhajaš, a moram poudariti, da največ izkušenj vedno dobiš kot tekmovalec, ko greš čez vse te kategorije. Na fakulteti se izučiš še o pristopu k treniranju in dobiš kakšno idejo, kako stvari izpeljati. Delo trenerja pa obsega vse to.        

"Včasih ni bilo na voljo toliko informacij." Foto: Vid Ponikvar Je pa kolesarstvo v zadnjih dveh desetletjih močno napredovalo, od tistih črnih dopinških časov do danes, ko se je v tem svetu močno uveljavila tehnologija in so skoraj do potankosti naštudirane vse značilnosti tekmovalcev, krvne slike, procesi treninga, merjenje fizičnih parametrov, natanko opredeljene obremenitve … Ta napredek je najbrž tudi zasluga ljudi, kot ste vi, se pravi trenerjev in strokovnjakov mlajše generacije. Vsega tega se najbrž ne moreš naučiti na fakulteti, izobraževanje poteka ves čas.

Vse te informacije so bile na voljo že takrat, ampak v drugih športih, ki so kolesarstvo prehitevali v razvoju. V zadnjih desetih, petnajstih letih se je tudi pri nas večji poudarek namenil temu delu treninga. Sploh zadnja leta so ekipe res do potankosti naštudirale prehrano. Iščejo tiste majhne razlike, kje lahko dobijo minimalno prednost pred tekmeci. Šlo je v ekstremne detajle, to je postala prava znanost. Predvsem se mi pa zdi, da imamo internet in so vse te informacije na voljo veliki množici ljudi. Nekatere je to začelo zanimati in so začeli študirati, zdaj je veliko več ljudi, ki te stvari obvladajo. Včasih ni bilo na voljo toliko teh informacij.

Je bilo kolesarstvo včasih malo zanemarjeno? Takšen vtis dobimo, ko prebiramo biografije nekdanjih profesionalcev, recimo knjigo Domestique (Pomočnik) Charlesa Wigeliusa, ko opisuje, kakšne so bile nekoč priprave. Samo stradanje in trd trening, čim manjša teža in kar se da velika kapaciteta pljuč. Sto gramov špagetov na dan in goni!

Da, tudi mi smo imeli podobno zgodbo na fakulteti, ko nam je sicer super predavatelj predajal ta vzhodnonemški način treninga. Dobro, tudi sam je imel omejen dostop do informacij in je učil tisto, kar se je naučil sam. Če bi danes komu rekel, naj trenira tako, bi te vprašal: ste vi normalni? Kako boš pretekel 42 kilometrov en dan, naslednji dan pa še prekolesaril 250 kilometrov? Pa popoldne še 20 kilometrov teka. To je bil tisti ubijalski sistem, ne vem pa, koliko so bili seznanjeni s tistim prepovedanim delom, za katerega so se potem odločali športniki. Da, manj je bilo znanja, informacij, predajalo se je tisto, kar je bilo na voljo. Veliko manj tekmovalcev je prišlo skozi to kruto sito. Marsikdo bi lahko bil uspešen, pa so ga dobesedno uničili. Le redki so preživeli ta sistem. In da, da odgovorim na vaše vprašanje, morda je bilo kolesarstvo malce zapostavljeno, ampak ne nazadnje so se v zadnjih letih močno razvili vsi športi. Kolesarstvo je tudi z vse boljšimi televizijskimi prenosi doseglo veliko širši krog ljudi, ne samo v Sloveniji, po vsem svetu. Prijetno ga je spremljati, poleti greš popoldne, ko ti je vroče, pred televizor, priklopiš prenos Toura in gledaš tiste čudovite gradove. Če kdo še kaj pametnega zraven pove, je super. Ali ni super? Tudi v tem delu se je veliko naredilo, pri popularizaciji, marketingu.

Sportal Zdravniki potrjujejo, da so težave za njim, pred seboj ima poseben cilj

Kako pa tehnologija vpliva na to? S temi priljubljenimi aplikacijami, kot je Strava, in ne nazadnje poplavo informacij, ki se jih danes zlahka deli prek družbenih omrežij?

Danes je res na voljo vse. Sam si lahko narediš nastavitev kolesa, na telefonu imaš aplikacije, s katerimi si začrtaš trase in pomembne točke. Svoje podatke daš v pregled strokovnjakom, ki ti nato prilagodijo program in svetujejo o vsem. Raven tekmovalnosti je malce zrasla, pa tudi želja po izboljšanju. To je tudi doprinos te Strave, kjer se lahko na odsekih cest meriš z drugimi. Vsi vemo, kako radi ljudje pobirajo te KOM-e (naslove King of the Mountain oz. kralj gore za najhitrejšega kolesarja na določenem klancu, op. p.). Vsak si želi priti prvi na Krvavec ali pa Pohorje na Štajerskem. Tukaj imaš neposredno primerjavo tudi s profesionalci. Vidiš lahko, da je določeni zvezdnik tam vozil 33 minut, in preveriš, koliko ti še manjka. (smeh, op. p.). Tudi ta del je zagotovo pripomogel k popularizaciji kolesarstva.

"Treba je priznati, Primož je sprožil kolesarski bum v Sloveniji, kolesarstvo je dvignil na višjo raven." Foto: Guliverimage/Vladimir Fedorenko

Pri nas ne smemo pozabiti na Primoža Rogliča. On je tisti, ki mu je uspel ta preboj. Že prej smo imeli odlične kolesarje, a on je Slovenec, ki je začel zmagovati tudi na največjih svetovnih dirkah.

Vsekakor. To ves čas trdim, pa nisem bil nikoli niti njegov trener, niti osebno nisva tesno povezana. To je pač treba priznati. Primož je sprožil kolesarski bum v Sloveniji, kolesarstvo je dvignil na višjo raven. Smo pa imeli že prej tekmovalce, kolesarstvo je počasi ves čas napredovalo. Hempi (Andrej Hauptman, op. p.) je osvojil medaljo na svetovnem prvenstvu, pa je potem sledilo zatišje, nato Borut Božič in njegova prva zmaga na tritedenski dirki. Počasi je šlo. Potem pa je prišel Primož in smo brez prejšnjih stopničk na Touru doživeli zmago. Od takrat je šlo kolesarstvo navpično navzgor (smeh, op. p.).

Sportal Svetovni prvak Evenepoel navijače nagovoril s posebnim obvestilom #video

Zasluge za ta bum pa imajo tudi njegovi nasledniki, predvsem Tadej Pogačar. Roglič bi bil lahko namreč tista ena lastovka, ki ne prinese pomladi, ker pa ima naslednike, je to dokaz, da je slovenska kolesarska pravljica resnična.

Da, takole pravim ... Pri teh dveh kolesarjih, katerih uspeh je zagotovo tudi plod dobrega dela v slovenskih kolesarskih klubih, je treba priznati, da se taki ljudje pač rodijo. Posebna sta. Tudi z vidika trenerjev je to, da imaš enega takega kolesarja v vsej karieri, kot bi zadel na loteriji. Že Tadej, ki je opravil celotno kolesarsko šolo, je fenomen, potem pa iz nekega čisto drugega športa prileti še Primož in naredita tak šov. Zelo majhna verjetnost je, da bi se v bližnji prihodnosti ponovilo kaj takega. Prej smo bili super veseli, ko se je Tadej Valjavec uvrščal med deset na Touru, potem smo bili navdušeni nad Janijem Brajkovičem. To, da dobimo bolj kolesarje takšnega kova, je bolj naša realnost. Tadej je izjema. Je pa res tudi, da je Primož s svojimi uspehi povlekel ta voz, tudi Tadej je konec koncev videl, kaj je mogoče. Vsem je dvignil samozavest in opravil s to klasično slovensko miselnostjo, tisto skromnostjo in zadržanostjo, ki je včasih lahko ovira. Sploh Primož je oral to ledino, da je sploh prišel do ekipe, se je moral truditi. To je toliko učenja, prilagajanja, vožnje v skupini, da je bila izjemno majhna verjetnost, da mu bo uspelo. Pa mu je, z dosežki je prepričal celo tujo profesionalno ekipo, da ga je sprejela. To je noro.

"Lahko malo sanjamo o tem, da bi bila Primož in Tadej v domači ekipi. Vprašanje je, koliko bi bila kompatibilna, zagotovo pa bi bila to senzacija." Foto: Guliverimage/Vladimir Fedorenko

S tem pa je, kot kaže, sprožil še mednarodni trend. Zdaj tudi Jumbo potenciale išče v drugih športih. Pred kratkim so sklenili pogodbo s še enim nordijcem, norveškim smučarskim tekačem Jørgenom Nordhagnom.

Da, ta trend se nakazuje. Glede na to, da so vsi ti fizični podatki, o katerih sva prej govorila, poraba kisika, moč in tako dalje, na voljo, jih lahko vodilni v kolesarskih klubih pogledajo in ugotovijo: opa, poglej, ta ima pa res dobre številke, ta bi bil mogoče boljši v kakšnem vzdržljivostnem športu. Talenti se tako nekako predajo drugim športom. V kolesarstvu, sploh v profesionalnem, bi rekel, da je velika večina takšnih, ki so začeli nekoliko kasneje. Mislim, da jih je več kot polovica začela pri 16, 18 letih, ne pri dvanajstih. Pri teh zlahka pride tudi do prenasičenosti. Ves čas je kolo, kolo, kolo. To moraš imeti res veselje, da te vleče naprej. Pri kolesarstvu gre ne nazadnje tudi za malce obsedenosti. S tega vidika je morda celo bolje začeti malo kasneje in biti res stoodstotno predan, po drugi strani pa mislim, da je tudi Primož sam izjavil, da ne ve, ali bi šel še enkrat po takšni poti. Da je začel tako pozno kolesariti. Nikoli ne veš, kaj te čaka, preprosto greš s tokom.

Sportal Rogličeva lekcija: tudi naslednjega velikega talenta našli med nordijci

"Včasih je bila težava dobiti otroke v klub. Morali smo se zelo truditi pri novačenju." Foto: Vid Ponikvar Pri Pogačarju pa je zgodba obratna, kolesariti je začel zelo zgodaj, pri devetih letih.

Da, res je. Devet let je bil star, ko je začel prve treninge. Ta zgodba je bila že velikokrat povedana, njegov starejši brat Tilen je začel kolesariti v našem klubu, potem pa smo zvabili tudi Tadeja. Včasih je bila namreč težava dobiti otroke v klub. Morali smo zelo truditi pri novačenju. To so bili projekti. Ko sem začel delati kot trener, smo si želeli vsaj šest, osem fantov na letnik, da bi se vse skupaj lahko lepo razvijalo, da bi se gradilo to zgodbo. Jaz sem imel več idej, kako jih dobiti. V kakšni generaciji nismo imeli sploh nikogar, v drugih po enega, dva, ki sta začela sama. Želeli smo torej razširiti nabor in poskrbeti za neko kontinuiteto. Začel sem hoditi po šolah, kar se je počelo že prej, ampak takrat nihče ni imel toliko časa ali želje, da bi se to še bolj razvilo. Po nekaj letih se je nabralo kakšnih štirideset osnovnih šol v Ljubljani in okolici. Hodil sem s specialko in trenažerjem, pa smo tam opravili testiranja. Uradno temu seveda nismo rekli testiranje, pač pa predstavitev kolesarstva pri uri športne vzgoje. To so tudi učitelji dobro sprejeli, ko pa smo naleteli na koga s potencialom, so se začeli klici staršem in prepričevanje (smeh, op. p.). Žiga Jerman je ena takšna zgodba, v kolesarstvo je prišel na tak način. Njegovega očeta sem klical vsaj petkrat, šestkrat, pa mi je odgovarjal, da on igra harmoniko, zakaj bi kolesaril (smeh, op. p.). So bili pa tudi kolesarji, pri katerih si se vprašal, kje si tega našel. Dobro se je odrezal na trenažerju, nato pa … No, jasno je, da ni vsak primeren za to. Lahko pa rečem, da je večina le prišla do starejših mladincev, le malokdo je nehal prej. Morda je bilo tako tudi zaradi manjšega števila kolesarjev, danes, sploh zadnji dve leti, je upad večji. Če smo imeli včasih od 12 do 15 mladincev, jih je danes 30 in je nekako logično, da najslabših pet odneha. Ni vsak za vse, kakšen ugotovi, da ni primeren. Mislim, da je to danes bolj običajen proces. Zdaj smo že kar malo na limitih, predvsem kadrovsko na meji tega, da lahko vse izpeljemo normalno. Slabost pri nas je tudi, da je premalo klubov, ki se ukvarjajo z vzgojo novih rodov kolesarjev.

Je pa tudi bistveno težje biti trener v kolesarstvu kot v kakšnem drugem športu. Pa nočem podcenjevati kogarkoli, ampak gre bolj za logistično vprašanje. Nekje imaš varovance lahko na igrišču, se pravi na omejenem prostoru, ves čas na očeh, mi pa smo na kolesih. Dobro, pri najmlajših smo na kakšnem poligonu, na primer v Tacnu, ampak nam je tisto čisto premajhno. Potrebujemo asfaltirane površine, zaprte za promet, kjer bi se mladi lahko naučili voziti kolo na varen način. Zdaj gremo na ceste. V Tacnu imamo 400-metrski krog, kar je super, ampak če pride 40, 50 otrok, je tudi že težko delati.

Sportal Na dirki ga zaradi rehabilitacije ne bo, se je pa vseeno oglasil javnosti. Z razlogom.

Se že kaj dogaja na tem področju? Ste že sprožili kakšno akcijo?

Da, pri hipodromu v Stožicah sodelujemo z Mestno občino Ljubljana, ki je velika pobudnica tega, da se kolesarstvo v Ljubljani dobro razvija. Tam naj bi se v prihodnosti naredilo kolesarski center Tadeja Pogačarja. Ob Savi so poti, ki bi se jih dalo povezati, tako da bi otroci imeli možnost treniranja. Pa tudi za rekreativce bi bilo zanimivo. Imaš recimo petkilometrski krog, kar bi bilo super, pa da imaš tam še servis, trgovino, morda kakšnega strokovnega delavca, ki bi bil tudi rekreativcem na voljo za pomoč. Tom Dumoulin ima tak center na Nizozemskem. Super zadeva. Pa to sploh ni kakšen velik objekt, ima kakšnih 500 metrov v dolžino, 200 v širino, potem so razne navezave, levo, desno, malo makadama vmes, kocke … Znotraj tega je približno tri kilometre asfaltiranih površin. Tega si zelo želimo v prihodnosti, s tem bi imeli res vrhunske možnosti za varen trening, ker infrastruktura pri nas malo pada. Ponekod se res trudijo, v drugih občinah pa se še kar gradi tiste pločnike s kolesarskimi stezami. S specialkami na te ne gremo, ker so predvsem velikokrat zelo slabo očiščene. Te rešitve, ki jih imajo severne dežele že kar nekaj let, se pravi širšo cesto z narisano kolesarsko stezo ob robu, se mi zdijo veliko boljša rešitev.

Mi je pa zelo všeč, da je tudi turistični sektor pri nas ugotovil, da ima Slovenija velik potencial za kolesarski turizem. Občine se tega vse bolj zavedajo in se temu tudi veliko bolj posvečajo. Slovenija je za kolesarstvo zares fantastična in opažam, da so se različni hotelirji že vključili v razvoj tega segmenta turizma. To je super za nas, tudi v klubih smo veseli takšnih partnerjev in menim, da je to naša prihodnost.

"Vselej so mogoče tudi razmere, v katerih ni rešitve in se ne moreš izogniti padcu. Pa nisi čisto nič sam kriv." Foto: Vid Ponikvar Kakšen poudarek je pri delu z mladimi prav na tehniki? Obvladovanje kolesa, vožnja v skupini. To je najbrž izjemno pomembno pri razvoju vsakega tekmovalca.

To smo videli v zadnjih nekaj letih. Če pogledam sam sebe, smo bili kot otroci ves čas na kolesu, s sosedi smo se podili okrog, vsako popoldne po nekaj ur. Te veščine smo imeli zato kar dobro razvite. Pri današnjih generacijah otrok pa se mi zdi, da jim to kar manjka. Tega se pač ne moreš naučiti, če ne vadiš, in temu se resnično zelo posvečamo v klubu. Zelo sistematično. Včasih tega ni bilo, imeli smo tiste krožne menjave dva po dva in si se peljal. V prometu, seveda. Zdaj je na poligonih večji poudarek na tem, razmišljamo, kako bi to izboljšali. Pri nekaterih vidiš, kako lepo to obvladajo. Te vaje, kako se voziti čim počasneje ali celo stati na kolesu, pa kako se naslanjati drug na drugega v gneči. Pri tistih, ki začnejo kolesariti precej kasneje - kar nekaj takšnih imamo v klubu, pa so zelo sposobni, imajo odličen fizične predispozicije -, je ta strah pred skupino, ta utesnjenost kar težava. V takih primerih pomisliš, da je mora le bolje, da prej začneš in se otreseš tega strahu. Pri nekaterih je ta res izrazit, ampak moraš se truditi, da premagaš tudi to. Je pa težko.

Res je včasih kar malo neprijetno videti v prenosu Tura, kako se glavnina zapodi v kakšno zoženje ceste in kolesarji drvijo milimeter drug od drugega. Človek se že pred televizijskim ekranom kar malo prestraši.

Da, res je, ampak če si tega navajen in nimaš strahu, greš malo bolj na mehko in se vedno pravilno odzoveš. Če nisi zakrčen od strahu, se ti uspe rešiti v večini primerov. Nekateri pa tega nimajo. Težko si je predstavljati, kako se je voziti v takšni skupini s 50 kilometri na uro. Zgodi se lahko marsikaj. Vselej so mogoče tudi razmere, v katerih ni rešitve in se ne moreš izogniti padcu. Pa nisi čisto nič sam kriv. Pogosto pa zelo pomaga nekaj tega občutka, da malo predvidiš dogajanje, da razmišljaš, kako bo in kaj bo. Tehnika je res izjemno pomembna in s tem se moramo veliko ukvarjati. In tudi se.

Sportal Janja Garnbret opozarja na pasti tabuja, ki je očiten, a se o njem premalo govori

Kakšen je ustroj tega mladinskega dela kolesarstva pri nas? Kakšne so te starostne kategorije, koliko jih je?

Kolesarska zveza Slovenije pri nas pazi na to. Zdi se mi res super, da je najnižja starostna kategorija pri nas U-13 (pod 13 let, op. p.). Mlajših niti ni in tudi ne želimo si, da bi bilo kolesarstvo pred to starostjo posebej tekmovalno usmerjeno. Dobro, po šolah iščemo tudi fante okoli 12. leta, pa tudi vse več mlajših prihaja k nam. To skupino dečkov C smo morali celo razdeliti na dve skupini, ker jih je bilo preprosto preveč. Trikrat na teden imamo po dve uri in v prihodnje bomo morali še kaj dodati. Imamo tudi osemletnike, ampak to je zanje le kolesarska šola, osnove, malo igric. Tekmovalno kolesarstvo se začne z U-13, ki je posebna kategorija, potem imamo še U-15, ki je prav tako posebna kategorija, nato pa se združijo U-17, se pravi petnajstletniki in šestnajstletniki, pa U-19 s sedemnajst- in osemnajstletniki. To so kategorije, ki jih imamo.

Kako pa naprej? Če najdete novega Pogija, kam gre naprej, ko dopolni 19 let? Se ga spusti na trg? Ali takrat na vaša vrata že trkajo predstavniki velikih klubov?

Zdaj bi že, zagotovo, še pred tremi, štirimi leti pa niso. Zdaj, ko sta Tadej in Remco (mladi belgijski zvezdnik Evenepoel, op. p.), močno spustila to starostno mejo, je prav zanimivo, ampak včasih tega ni bilo. Bila pa je zato pomembna tista vmesna kategorija U-23, v kateri so se fantje lahko privadili na profesionalizem. Da so imeli čas, da so se prilagodili na vse te obremenitve, na dirke. Zdaj pa je pravzaprav čez noč prišla generacija fantov, ki so že v prvem letu med profesionalci začeli zmagovati. So konkurenčni. Tudi skavti so se prilagodili in pozornost usmerili že na mladinske kategorije. Na res vrhunske mlade kolesarje. Mi smo imeli letos v ekipi Švicarja Jana Christena (18 let, op. p.), ki se je po spletu nekih srečnih naključij odločil, da bo vozil za Pogi Team. Njega so pri UAE opazili že prvo leto med starejšimi mladinci. Videli so, kako dober je, imeli so ga na testiranjih in pripravah, z njimi tudi že podpisali predpogodbo, da ne bi morda pobegnil kam drugam. Letos je bil pri nas in dobil malo vpogled v to, kam se je premaknila ta meja.

Če pa konkretno govorimo o naših razmerah, da 19-letnik začuti, da je zrel za člansko kategorijo, imamo že v našem klubu člansko moštvo Ljubljana Gusto. Letos bomo pet teh naših perspektivnih kolesarjev poslali v člansko ekipo. Tudi Tadej je šel po isti poti. Mislim, da je to odlično. Čeprav si dober in kažeš potencial, je namreč dobro, da imaš možnost dve ali tri leta dirkati na dirkah nižje kategorije. Da se meriš z malo manj ostro konkurenco, da je ta tvoj prehod med profesionalce malo mehkejši, bolj tekoč. Nekateri fantje pa potrebujejo tudi pet let, da se privadijo na najvišjo raven, zato je res dobro, da imamo to možnost pri nas. V Kranju razmišljajo enako in so prav tako dobra odskočna deska.

"Vedno pravim, da Slovenci svojo ekipo WorldTour že imamo. To je Bahrain Victorious." Foto: Vid Ponikvar

Pogi Team Generali je torej vaš mladinski pogon, Ljubljana Gusto Santic pa članski?

Tako je. Struktura ponuja vse. KD Rog je tista matica, potem pa imamo razdelano, Maraton Franja, pa ženska ekipa BTC Ljubljana, Pogi Team, članska ekipa, rekreativne sekcije. Kot klub imamo zastavljeno zelo na široko in skoraj v celoti pokrite vse kategorije. Ta razdelitev pa je tudi marketinška, da imamo sponzorje povsod. Temu se je dandanes pač treba prilagoditi.

Sportal Potrebovala je kar nekaj časa, da je lahko stopila pred javnost

Je v Sloveniji, ne le pri vas, zaznati tudi kakšne ambicije, da bi imeli nekoč tudi svojo ekipo najvišje ravni, svoje moštvo svetovne serije?

Vsake toliko časa se pojavi kakšna govorica na to temo, ampak jaz vedno pravim, da svojo ekipo World Tour že imamo. To je Bahrain Victorious, ki je v veliki meri slovenski. Milan Eržen jo je začel, ogromno Slovencev dela v tej ekipi, naši kolesarji so tam. Na neki način torej imamo svojo ekipo World Tour. Da bi imeli prav slovensko, pa je malo verjetno. Dvomim, da v Sloveniji, morda se motim, obstaja pokrovitelj, ki bi vložil toliko milijonov v to. Zdi se mi, da smo le premajhni, čeprav imamo odlične kolesarje. Lahko pa malo sanjamo o tem, da bi bila Primož in Tadej v domači ekipi. Vprašanje je, koliko bi bila kompatibilna, zagotovo pa bi bila to senzacija. Ni pa realistično, realnost slovenskih ekip je delo, ki ga že opravljamo. Imamo kontinentalno ekipo, morda bi nekoč lahko imeli še prokontinentalno, ampak že ta je velik zalogaj. Preskok v vložku med kontinentalno in prokontinentalno je orjaški. V Pogi Teamu delamo tako, da imajo res perspektivni kolesarji, ki iz mladinskih vrst prestopajo med člane, doma vse pogoje, da se pripravijo. Ti fantje so finančno, dokler obiskujejo fakultete, vsaj malce preskrbljeni. Z nekim minimalnim zneskom in vso opremo. To je slovenska realnost in pri tem moramo vztrajati.

Tadej in tudi Primož s svojo fundacijo ter Matej (Mohorič, op. p.) razmišljajo tako, da ko nekaj imajo, to radi vračajo mladim nadarjenim kolesarjem doma. To je ta sinergija, solidarnost. Če se nam bo spet zgodil nov fenomen, se bo lahko spomnil, da je kot mladinec od že uveljavljenih slovenskih tekmovalcev dobival čelade, opremo, karkoli. Da je bilo to finančno breme za njegove starše nekoliko manjše, kot bi lahko bilo.

"Vem pa, da si želi Tadej osvojiti vse tri tritedenske dirke. V enem letu!" Foto: Guliverimage/Vladimir Fedorenko

Pa kolesarji sami tudi najbolje vedo, kaj bi jim najbolj pomagalo v zgodnjem obdobju.

Seveda. Če imaš dobre odnose in stvari pošteno pelješ naprej, bo tudi kasneje kdo od tistih, ki jim mora uspe, rekel: zakaj pa ne bi malo pomagal, zakaj ne bi malo vrnil?

Je tudi v tem med temi fanti začutiti nekaj tekmovalnosti? Ali Pogačar, Roglič in Mohorič kot najbolj izpostavljeni slovenski profesionalci že malce tekmujejo tudi v dobrodelnosti in pomoči mlajšim?

O, zagotovo. To že postaja tradicija, ta pomoč. Mislim, da to je malo sprožil Tadej, vsi ti trije so zelo aktivni, kar je super. Fantastično pravzaprav. Mi lahko s to pomočjo delamo dirke, ki so najboljše za razvoj mladih. Taka zgodba je prihodnost slovenskega kolesarstva.

Sportal Belgijec sklenil kariero z zmago, Pogačar tretji, Mohoriču nagrada

Kakšna pa so razmerja v proračunih različnih ekip v kolesarstvu, mladinski pogoni proti profesionalnim na ravni kontinentalne, prokontinentalne ekipe in World Toura? Mi bolj ali manj slišimo le ocene o teh najskrajnejših, rekordnih proračunih. O teh, ki gredo v desetine milijonov evrov na leto.

Če rečemo, da ima ena članska ekipa v Sloveniji na primer 100 tisoč evrov proračuna, ga ima prokontinentalna že desetkrat več. Za to potrebuješ približno milijon, v World Touru pa pod petimi milijoni ni nič. Zgornje meje sploh ni. To so resni finančni zalogaji.

"Ko je šel Tadej na Vuelto in končal med tri, pa je bilo čisto jasno, da je ekstra, da to lahko naredi le redkokateri kolesar." Foto: Vid Ponikvar Kako se v tej mladinski strukturi sploh zazna fenomen, kot je Tadej Pogačar? Kdaj se pokaže, da gre za resnično posebnega kolesarja? Kdaj začne odločno izstopati iz konkurence?

Jaz sem opazil, da je nekaj posebnega, šele v kategoriji U-17. V tej kategoriji se gre ponavadi na dve, tri mednarodne dirke. V Avstriji je bila včasih zelo dobra Radjugendtour, na katero so prišli zelo močni kolesarji, najboljši mladinci iz vse Evrope. Spomnim se, da prvih nekaj etap Tadej ni pretirano izstopal. Bil je ves čas zraven, ampak nič posebnega. Zadnja etapa pa je bila na progi, na kateri je bilo nekaj let prej svetovno prvenstvo. Proga je bila zahtevna, z ogromno klanci in spusti. In danes, ko se spominjam tiste dirke, ko je bil vsak dan boljši, prej pa etapnih dirk sploh ni vozil, je jasno, da je res imel nekaj v sebi. V tisti zadnji etapi je napadal, poskušal petkrat, šestkrat skočiti. Pa to v konkurenci z Marcom Hirschijem, ki mislim, da je tudi dobil tisto dirko (ni je, Švicar Hirschi, danes Pogačarjev moštveni kolega pri UAE Emirates, je bil na dirki leta 2014 drugi, zmagal je Belgijec Jasper Philipsen, op. p.), ter še nekaterimi, ki so kasneje postali profesionalci in so svetovna imena kolesarstva še danes. Zadnji pobeg, dober kilometer pred ciljem, mu je uspel. Tik pred vrhom klanca je ušel in potem vodil na spustu, ker pa je bil mlajši in manjši, so ga 200 metrov pred ciljem ujeli. Vseeno je končal med deseterico. Takrat sem si rekel: vau, iz njega pa res nekaj bo. Ampak treba je povedati, da je bila ta generacija fantov Tadejevega letnika že tako ali tako posebna. Tudi na dirkah v Sloveniji so se tolkli med sabo, na vsaki dirki je šlo na nož. Nobenega taktiziranja, drug čez drugega. Tudi ko so prišli v tujino, so dirkali tako. Tekmovali so med sabo. In ko so med mladinci združili moči, so dosegali fantastične rezultate. Približno pri teh letih je torej že jasno, kako in kaj, prej je težko opaziti supertalente. Pri starejših mladincih, ko je pokal narodov, pa je bilo to že vsem jasno, ko je zmagal na Češkem, pa na evropskem prvenstvu dobil medaljo. Stvari so poletele. Prej niti ni bilo jasno, v katero smer se bo razvijal. Tudi takrat še nismo mogli vedeti, da bo šel lahko na Touru na skupni seštevek. To so stvari, ki jih ne moreš vedeti, dokler jih ne preizkusiš. Ne moreš vedeti, kako se bo telo odzivalo v treh tednih. Videli smo, da mu gre na etapnih dirkah dobro, zato smo z zanimanjem opazovali, kako bo šlo na petdnevnih, sedemdnevnih, desetdnevnih. Pa tudi takrat so bila vprašanja, ali bo zmogel tudi tri tedne trpljenja. Ko je šel na Vuelto in končal med prvimi tremi, pa je bilo povsem jasno, da je poseben, da to lahko uspe le redkokateremu kolesarju.    

Tudi Primož je že na prvem Giru dobil etapo, ni pa se kar takoj boril za skupno razvrstitev. Tadej se je. Tukaj je res očitno, da je nekaj posebnega.

Sportal Gajser ni okleval ob podaljšanju s Hondo. "Zakaj zamenjati zmagovalno ekipo!" #video

Ali tega pri desetih letih še ni mogoče opaziti?

Vidiš talentirane, vedno smo imeli supertalente, ki so že v tistih letih zmagovali. Ampak mislim, da je to lahko kvečjemu minus. Kakšnemu uspe to tudi nadaljevati, Borut Božič je lep primer kolesarja, ki je zmagoval na vseh ravneh, a za veliko večino velja, da so zmagovali med mladinci in smo si govorili, temu pa bo uspelo, pa niso prišli do profesionalne ravni. Vedno prideš na določeno raven, ko te nekdo od tistih, ki so bili prej za teboj, začne premagovati, kar je za glavo izjemno težko. To je težko prenesti. Kar naenkrat nisi več tako dominanten, kot si bil nekoč, in takrat moraš biti resnično močan, da vztrajaš naprej. Težko je reči za kolesarja pri 12 letih. Pri petnajstih je mogoče že malo bolj jasno, v katero smer se bo kdo razvijal, tudi dirke so že dovolj dolge. Na dirki z le 20 kilometri težko oceniš, ali bo šel nekdo dobro v klanec, pa tudi telo se še ni razvilo. Torej ne moreš vedeti niti tega, ali bo fant bolj dober na klancih ali bolj močan na ravnini. Luka Mezgec je eden takih, ki je prišel iz gorskega kolesarstva in za katerega smo vsi mislili, da bo dober na klancih, pa se je razvil v super sprinterja. Težko je zgodaj reči, potrebuješ tisto raven težkih dirk, da sploh vidiš, za kaj ima kdo talent.

Vi se lahko torej posvečate samo celoviti pripravi?

Tako je. Dobro, saj malo se nakazuje že pri mladincih. Kakšen ima dobro regeneracijo in gre lahko v klanec, drugi bolje sprinta. Pomembno je tudi, kaj ga zanima, veseli. Počasi se potem izoblikuje profil kolesarja.

"To, da se pomerijo najboljši, je nekaj, kar vsi komaj čakamo. Za fante velja enako, tudi sami živijo za te spopade." Foto: Vid Ponikvar Remco in Tadej sta spustila mejo. Vsi komaj čakamo njun obračun na Touru. Prej ali slej bomo videli dvoboja Pogačar – Evenepoel? Tudi vi komaj čakate to poslastico?

Seveda. Kdo pa je ne? To je tisto, kar nas poganja naprej. Komaj čakamo, da se spet vse skupaj začne. Je pa tukaj toliko nekih dejavnikov. Lahko priznam, da nisem pričakoval, da bo Remco že letos tako uspešen na Vuelti. Do zdaj je bil dober na krajših dirkah, pa še tam je imel kakšen slab dan. Imel sem ga bolj za kolesarja, ki je dober na enodnevnih dirkah, pa mogoče kakšni krajši etapni. Presenetil me je in morda še koga drugega. Počasi se pripravljajo na to, da bo startal na Touru, pa ne samo startal, ampak tam šel na zmago. To bo spektakel. Ja pa še kakšen, ki je zelo konkurenčen. To, da se pomerijo najboljši, je nekaj, kar vsi komaj čakamo. Za fante velja enako, tudi sami živijo za te spopade.

Imajo veterani med vso to prihajajočo supertalentirano mladino sploh še kaj možnosti?

Zagotovo. Letos smo videli Thomasa (Valižana Gerainta Thomasa, tretjega v skupnem seštevku Dirke po Franciji, op. p.). Kolesarstvo je tako nepredvidljiv šport, da bi lahko Pogačar padel ali pa Jonas odpovedal, saj gre vsak dan na vso moč. In Thomas bi v tem primeru zmagal. Z malo sreče, nekaj nepredvidljivimi dogodki in s pomočjo bogatih izkušenj lahko zmagujejo tudi veterani. Dirk ne dobivajo vedno najboljši, treba je preživeti tri tedne dirkanja. Toliko je taktičnih različic, da je mogoče prav vse. Zagotovo ne moremo reči, da bodo samo še mladi dobivali te največje dirke.

V profesionalnih ekipah pa je opaziti trend, da močno stavijo na mlade, kot da so že obupali nad veterani.

To je zdaj resnično trend. Doba mladih. Njihovi skavti zdaj poznajo vse mladince, hodijo po teh mladinskih dirkah in jih iščejo. To je prihodnost. Tudi s finančnega vidika, saj lahko daš mlademu perspektivnemu tekmovalcu bistveno nižjo plačo in postaneš zanimiv na trgu ali pa imaš nekoga bolj uveljavljenega, ki te tudi stane ogromno. Tu so ekipe ugotovile, da je staviti na mlade zanje bistveno cenejše, dirkanje je bistveno bolj zanimivo s temi mladimi, ko se nihče na nikogar ne ozira. Starejši pa imajo ime, ko se pojavi na dirki Chris Froome, boš vedno zanimiv za določen del javnosti, prireditelje in sponzorje. Še vedno je prostor za oboje, mlade in starejše.

Sportal Vrednote se spremenijo, zamenjal je vrstni red

Za mlade je najbrž tudi pomembno, da imajo možnost dirkati z veterani, se primerjati in se ne nazadnje od njih kar se da veliko naučiti.

Zelo, pri kakšnih hitrih impulzivnih odločitvah ti taki prekaljeni veterani zelo pomagajo. Kolesar ima v ušesu športnega direktorja, ampak pri kolesarstvu ta nima ves čas popolnega nadzora nad dogajanjem. Zato so ti cestni kapetani še kako pomembni, v trenutku lahko ocenijo položaj in ti povejo, kako se odzvati. Na vsaki dirki so odločilni trenutki, ko se dogajanje razvije bodisi v eno bodisi v drugo smer. To so tudi trenutki za učenje in ekipe so še vedno organizirane tako, da imajo nekoga, ki z izkušnjami lahko pomaga. Tudi letos na Touru je bilo to razvidno, ko sta Primož in Jonas lahko Tadeja uničila samo s skupnimi močmi (smeh, op. p.). Z vidika taktike je bil ta napad Jumba odličen, ni kaj. Izkušnje so pri tem odigrale pomembno vlogo.

"Tistega, ki dela nekaj po svoje, skupina izloči. Ko pa v kolesarstvu nisi več del skupine, ko ti nihče ne pomaga, ne naredi nič zate, tudi ti ne moreš več dosegati nekih rezultatov." Foto: Vid Ponikvar

Koliko pa se v mladinski konkurenci že pozna, da ima kolesar ta občutek, to inteligenco, ta pregled nad igro, če lahko temu tako rečemo?

To pa se vidi kar hitro. Nekateri čakajo v skupini in skočijo, ko kdo napade, ampak pravi občutek je prav ta, kdaj skočiti, kdaj napasti, da imaš najboljše možnosti za uspeh. Ta občutek pa imaš ali pa ga nimaš. In Tadej ga je vedno imel. Če je napadal, se mu je večinoma izšlo. Zdaj lahko vidimo, da ve, kdaj pride ta odločilni trenutek, ko bo lahko šel. Dobro, najprej moraš biti sploh dovolj dober, da lahko to izpelješ, ampak ta občutek za pravi trenutek je ključen. To moraš imeti v sebi. Znati moraš tudi brati konkurenco, kdaj je kdo utrujen, na limitu, kdaj je ranljiv. Obstajajo načini, da to malo skriješ, ampak med sabo se najboljši opazujejo in vedo, kakšno je stanje. Vsakdo ima lahko slab dan, ti moraš samo vedeti, kako to izkoristiti. Pa pretehtati, ali se izplača, ali boš napad morda plačal naslednji dan … To so vse stvari, o katerih mora kolesar razmišljati, prav to pa kolesarstvo dela tako zelo zanimivo.

Koliko pa se v klubu posvečate tem taktičnim vidikom? Imate kaj teorije?

Pri mladih seveda. Na poligonu preizkušamo vse mogoče stvari. Kolesar dobi nalogo, da skoči, preostali mu morajo slediti in skupinica gre na krožno menjavo. Tako lahko favorit vozi dva kilometra hitreje in tekmece ujame za en krog. Taktiko vadimo na dirkah, te so pa tako ali tako najboljša šola. Pred vsako dirko in po njej se ogromno pogovarjamo o teh stvareh. Pred tekmo imamo vedno sestanek, na katerem se pogovorimo, kakšna je proga, kakšno bo vreme, kakšne so razmere, kako pričakujemo, da se bo dirka odvijala, ali so na startne, seznamu taki, ki bodo napadali na določenih delih. Tako poskušamo mlade naučiti razmišljanja, ki jim bo prišlo prav tudi med profesionalci.

Koliko pa preučujete konkurenco?

V Sloveniji se že tako dobro poznamo, da vemo, kdo je kje nevaren in kdaj, v tujini pa tekmece šele spoznamo. Na dirkah vidimo, kam kdo spada, kdo je, tam fantje spoznavajo tekmece. Pri starejših mladincih se tudi s tujci ukvarjamo že prej, fantje vedo, kdaj morajo biti pozorni, vedo, koga se morajo držati na klancih, komu ne smejo dovoliti pobega in podobno. Poskušamo se pripraviti na vsak položaj.

Sportal Po dobrem desetletju sklenila krog, vmes pa nabrala za pet življenj izkušenj

Koliko pa v teh primerih do izraza pride osebnost tekmovalcev? Je kdaj kdo trmast, kdaj neučakan?

Seveda. Opravka imamo z vsemi vrstami značajev, ki jih je treba usmeriti v isto smer. In prav to je umetnost za nas trenerje, iz vsakega potegniti najboljše. Kdo je "klancar" in se bo vso dirko varčeval, nobenih skokov ne bo, da bo šel na koncu lahko dobro v klanec. Poskušamo se posvečati ekipnemu delu. Če imamo v ekipi izrazitega sprinterja, preostali fantje vedo, da se bo varčeval za ciljni sprint. Ker se bo on varčeval, imajo preostali možnost iti v beg in mogoče na ta način doseči rezultat. Skozi to vsak vidi, da ima možnost nekje doseči dober rezultat. Smo pa ekipni šport in vsi ne morejo zmagovati. Zgodi se kakšen beg, mi svojega nimamo spredaj, zato je treba tedaj tudi kakšnega svojega "žrtvovati" za lov na ubežno skupino. Velika večina fantov pa pri sebi ve, kam spadajo, česa so sposobni, in so se pripravljeni podrediti skupnim ciljem. Tudi če dirke tekmovalec ne konča, je v določenem trenutku pripravljen garati, da ujame ubežnike. Te dinamike dela jih poskušamo naučiti.

"Pred kratkim so se celo v Jumbo-Vismi obrnili na nogometnega trenerja Erika ten Haga, da jim je pomagal z nasveti, kako delati z zvezdniki. Očitno so že imeli nekaj težav." Foto: Vid Ponikvar Najbrž pa ni preprosto, tudi mladi nogometaši bi vsi radi zabijali gole, nihče pa ne bi rad igral v obrambi.

Tudi tukaj je enako. Vsako leto imamo opravka s temi karakterji, ki se med seboj malo spopadajo. Tukaj trenerji izkoriščamo svojo avtoriteto, udarimo po mizi in rečemo, takole bo ali pa sploh ne bo. Ko pa so kolesarji enkrat za svoje delo plačani, in to dobro plačani, jih je težko premakniti z avtoriteto. Sem pa prepričan, da imajo v ekipah ljudi, ki vedo, kaj komu reči, da od njega dobijo tisto, kar potrebujejo. Pri mladih se da rešiti tudi z avtoriteto, ampak ta je skrajni izhod, vedno poskušamo s pogovorom, prigovarjanjem, motivacijo. Vsake toliko se kakšen upre, reče, ne, jaz tega ne bom. Konec koncev ima vsak tudi pravico gledati nase, vsak si želi biti najboljši, rezultatsko uspešen, nekateri ubogajo, drugi ne. Na koncu se vidi, da tistega, ki dela nekaj po svoje, skupina izloči. Ko pa v kolesarstvu nisi več del skupine, ko ti nihče ne pomaga, ne naredi nič zate, tudi ti ne moreš več dosegati nekih rezultatov. Skupinska dinamika je v kolesarstvu močna, je pa nesoglasij tudi na najvišji ravni veliko. Pred kratkim so se celo v Jumbo-Vismi obrnili na nogometnega trenerja Erika ten Haga, da jim je pomagal z nasveti, kako delati z zvezdniki. Očitno so že imeli nekaj težav.

Za dirko potrebuješ kohezivno ekipo, ki dela za isti cilj.

Da, stvari so zelo jasne, pri ekipah, ki gredo na skupne zmage, so vloge jasno razdeljene. Vsak mora vedeti, kakšna je njegova vloga in kakšne so njegove naloge. Tam ni soliranja, nihče ne more loviti svojih rezultatov. Vsak je preveč pomemben, da bi tako porabljal svoje moči. Sky je imel prvi to strukturo povsem naštudirano, do vsakega milimetra. Pa popolno disciplino v ekipi. Moraš imeti tudi močno ekipo, da je to mogoče. Oni so imeli včasih takšno, da bi se tudi pomočniki na dirkah lahko borili za stopničke.

Nadvse pomembni so v ekipah tudi kolesarji, ki jih v prenosih dirk skoraj ne vidimo. Ne zmagujejo na etapah, v dolgih begih ne pozirajo pred kamerami, ampak brez njih bi bili tudi šampioni brez možnosti. Vi strokovnjaki najbrž bolje zaznavate njihovo delo?

V zadnjih nekaj letih je super, ker so prenosi tekem za Grand Tour že od samega začetka etap. Tam vidiš, kaj se dejansko dogaja na začetku etape. Prva ura gre "na glavo". To so takšni napori, tak boj za beg in tam resnično vidiš, kako pomembno je delo pomočnikov. Imajo nadzor nad dogajanjem, vedo, koga ne smejo spustiti naprej in koga lahko. V prvi uri ti ljudje pokažejo, zakaj so na dirkah. Potem ko beg uspe, se stvari umirijo in v glavnini se samo še nadzoruje tempo. Je pa to razumljivo, saj se na začetku porabi ogromno moči. Dejstvo je, da brez ekipe ne moreš nič.

Pogačarju se je na Touru 2020 očitalo, da je vozil za Jumbo-Vismo in varčeval z močmi.

Saj se je moral! Njihova taktika je bila točno ta. Ekipe niso imeli slabe, ampak proti Jumbu niso imeli možnosti. Ta je imel vse pod nadzorom, upali so, da se jim bo izšlo, na koncu se jim ni. Glede na to, kakšno je stanje, kakšne kolesarje imaš, se moraš prilagoditi in iz tega čim več iztržiti. V UAE so takrat šli na presenečenje in jim je uspelo. Letos se jim je to podrlo. Ekipa je bila močna, ampak so jih načeli odstopi in bolezni. Vprašanje, kako bi bilo, če bi imel Tadej na Granonu ob sebi še enega pomočnika, da bi mu dajal vsaj malo zavetrja. To so le klanci, kjer je to pomembno. A ostal je sam. No, saj Vingegaard je nazadnje tudi ostal sam, bila sta ena na ena, je pa Jonas prihranil ravno dovolj moči. Ekipa je tukaj odločilna.

"V UAE so takrat šli na presenečenje in jim je uspelo. Letos se jim je to podrlo." Foto: Reuters

Je pa Pogačar celovit kolesar, rad dirka na čisto vsaki dirki, osvaja spomenike, lotil se je ciklokrosa, vidno uživa v dirkanju.

Pri njem je še vedno izrazito ta mladostniško zanesenjaštvo. Na vsaki dirki se želi dokazovati, zmagovati, pokazati, kako dober je. Verjetno bo z leti tega malo manj, ampak tudi meni je to pri njem zelo všeč. Ni ukalupljen samo za tritedenske dirke. Konec koncev je bila letošnja Flandrija imenitna, upal bi si celo reči, da je bil to njegov največji dosežek, saj je res specifična. Tako drugačen način dirkanja je in to, da je tam tekmovalec za dirke Grand Toura prišel v zaključek z van der Poelom (Nizozemcem Matthieujem, op. p.), ki je 20 kilogramov težji, je nekaj izjemnega. To je ta kolesarska širina, ki jo je imel Eddie Merckx. Lancea Armstronga na takšnih dirkah ni bilo. To Tadeja res dela večjega od preostalih.

Kaj veste, kaj ga še zanima? Je že kdaj omenjal, da si želi osvojiti vseh pet spomenikov? Ga mika Giro?

Mislim, da ga zanima vse, je pa tak, da gre zelo s tokom. Na vsaki dirki si želi narediti največ, kar lahko. Teh pet spomenikov mu je zagotovo izziv, čeprav bo dirka Pariz–Roubaix zanj kar težko dosegljiva. Ampak zakaj pa ne? Če se na nekaj res osredotočiš, je mogoče vse. Štirje spomeniki so zanj vsekakor dosegljivi in se jih bo v prihodnosti najbrž lotil. Sicer pa nisem dobil občutka, da bi bil kaj posebej obremenjen s tem, da bi moral petkrat, šestkrat zmagati na Touru. Mislim, da si bolj želi novih stvari. Giro je njegova velika želja. Že od majhnega, saj nam je bil Giro domač. Tega smo hodili gledat in navijat. Do njega ima čustven odnos. Pa v Italiji smo bili ves čas na dirkah. Vem, da mu pomeni ogromno, da bi lahko enkrat oblekel rožnato majico, pa tudi zmagal na dirki. Menim, da si želi okusiti čim več različnih dirk.

Direktor Gira ga že dve leti javno prosi, naj pride po rožnato majico in napade mitski dvojček Giro – Tour.

Res je, ob tem pa je treba iskreno povedati, da je Tour vreden vsaj še enkrat več kot vse preostalo v kolesarstvu. Tudi finančni vložki pri ekipah so vezani na ta osrednji dogodek sezone. Vsi vedo, zakaj so tam, vedo, o čem se največ piše po vsem svetu. Giro in Vuelta še nimata tega statusa in ga bosta tudi težko ujela. Ampak to je zunanji del, tudi Tadej ima šefa, ki mu reče, glej, toliko si plačan, da dirkaš na Touru. Ga bodo pa najbrž poslušali, če se bo nekoč odločil dirkati na kakšni drugi dirki za Grand Tour. Imajo pa vse to ovrednoteno v pogodbah. Popolne svobode nima.

Ampak ta dvojček Giro – Tour. Dobiti obe dirki v eni sezoni je nekakšen sveti gral kolesarstva, kajne?

Sam sem iskreno mislil, da bo šel že letos tudi na Vuelto, ampak so očitno ti pritiski, ki se dogajajo na Touru, in te psihološke igrice pustili pečat. Kdorkoli bi rekel, da Tadej ni dovzeten za to, bi se motil. To se ga dotakne kot vsakogar drugega, to se nabira. Čeprav on to res izvrstno prenaša in morda skriva, to pusti posledice, zato tudi odločitev, da ne gre na Vuelto in se ga s tem ne obremenjuje. To je bila dobra odločitev. Vem pa, da si želi osvojiti vse tri tritedenske dirke, in to v enem letu.

"Saj smo vedeli, da je dober in da se odlično regenerira, nismo pa vedeli, kako se bo spopadel s temi pritiski. Neverjetno je." Foto: Guliverimage/Vladimir Fedorenko To zahteva izjemne napore, čas pa ni na njegovi strani, čeprav je star šele 24 let.

Odvisno od tega, kam bo šla konkurenca, kako se bodo stvari razvijale. Morda mu to ne bo nikoli uspelo. Vem, da si želi. Vprašanje pa je, kdaj bodo v ekipi pripravljeni na to tveganje. Da bodo rekli, te pustimo na Giro, potem boš startal na Touru, ki je tvoja glavna naloga, za tem pa se boš sam odločil, ali se ti izide še Vuelta ali ne. Po koliko zmagah na Touru ga bodo spustili v to (smeh, op. p.)? Bo to peta, šesta? Morda bi moral najprej resno na Giro, potem sproščeno na Tour, ko bi imel eno zmago že v žepu. Ne vem, tako razmišljam, ampak o tem na koncu odločajo drugi.

Kaj pa ta njegova skoraj nadnaravna sposobnost regeneracije? Kako pomemben dejavnik je to?

Velik. Pri Tadeju gre za skupek številnih stvari, ki so vse na najvišji ravni. Mene še bolj kot ta njegova sposobnost regeneracije navdušuje sposobnost, da odmisli vse pritiske. Če bi sam enkrat oblekel rumeno majico, tisto noč zagotovo ne bi spal. In kako bi se potem sploh še lahko osredotočil na to, da bi bil tudi v naslednjih dneh konkurenčen? Res neverjetno je, kako vse to prenaša, ob vseh teh intervjujih. To, da se zna po vsem tem cirkusu izklopiti in zaspati, se mi zdi največji dosežek. To je bila vedno uganka. Vedeli smo, da je dober in da se odlično regenerira, nismo pa vedeli, kako se bo spopadel s pritiski. To je neverjetno

Se tega ne da niti približno izučiti?

Točno tako, na to kolesarja ne moreš pripraviti. To, da lahko pri vseh teh medijih in komentarjih, vse skupaj odmisliš, je res osupljivo. S tem me je resnično najbolj navdušil. S to sposobnostjo osredotočenosti in odklopa. Kapo dol.

Tudi Allan Peiper rad omenja anekdoto z izgubljenim potnim listom, ko je odkril to Tadejevo hladnokrvnost.

In malo flegmatičnosti, da to ne vpliva nate (smeh, op. p.). Da, to je res fascinantno. Nikoli nismo imeli kolesarja, ki bi sploh prišel do ravni, da bi to izkusil. Tudi pri njem se kdaj pri teh intervjujih opazi, da mu je to malo odveč, vidim pa neko pristnost, ko pride med mlade in jim deli avtograme. Tam se zdi, da uživa. V tem svetu mu ni nič težko.

So pa vsi ti naši kolesarji zelo vljudni, ni izpadov.

Mislim, da je prav ta težka pot, ki so jo morali opraviti, da so prišli do te ravni, to, da jih niso že kot mladincev nosili po rokah, razlog za to. Pri nekaterih drugih športih kdaj komu uspeh hitro stopi v glavo, tu pa je toliko garanja, da tega ni. Prevladata spoštljivost in vljudnost, ki ju razumejo kot dolžnost. Vsaj v Sloveniji nismo imeli nikoli kakšnega kolesarja, ki bi bil v tem pogledu kontroverzen. V tujini obstajajo seveda tudi kakšni malo bolj barviti karakterji, ampak so bolj ali manj izjeme.