SiolNET. Sportal Kolesarstvo
1,85

termometer

  • Messenger
  • Messenger
Sobotni intervju: ukrajinska gorska kolesarka Jana Belomojna in trener Maksim Gavrilenko

"Vsega je bilo preveč, da bi sploh lahko razmišljala o športu" #video

1,85

termometer

Yana Belomoina ‍ | Najboljša ukrajinska gorska kolesarka Jana Belomojna je oazo miru našla v Sloveniji.  | Foto: Ana Kovač
Najboljša ukrajinska gorska kolesarka Jana Belomojna je oazo miru našla v Sloveniji.  Foto: Ana Kovač

"Sprašujem se, kako lahko pomagam Ukrajini? Najbolje tako, da na tekmovanjih pokažem, da smo Ukrajinci trdoživi, da smo zmagovalci … Nekateri se trdo borijo v Ukrajini, mi pa se moramo na tekmovanjih. To je naša fronta," pravi najboljša ukrajinska gorska kolesarka Jana Belomojna, ki je oazo miru našla v Sloveniji. "Zelo sem ponosna na Ukrajince, našo enotnost, vojsko, ki se dobro upira. Vsi skušamo pomagati kot lahko," dodaja gostja tokratnega sobotnega intervjuja. 


Ukrajinci se vsak na svoj način skušajo spopadati z izrednimi razmerami v domovini. Številni so morali zapustiti domove, mnogi tudi državo in si poiskati varnost izven domovine. Na poseben način se s situacijo spopadajo ukrajinski športniki, ki svojo bitko bijejo na tekmovališčih. Med njimi je tudi 29-letna Jana Belomojna, najboljša ukrajinska gorska kolesarka, ki je skupaj z možem Maksimom Gavrilenkom, ki je tudi njen trener, mehanik, maser, motivator, kuhar, in 19-letnim kolesarjem Oleksandrom Hudimo trenutno v Sloveniji. Nastanjeni so v Vrtojbi blizu italijanske meje, tako kot že večkrat prej, ko so se pri nas pripravljali na sezono v olimpijskem krosu. Le da je tokrat vse skupaj precej manj sproščeno kot prejšnja leta.

"Nekateri se trdo borijo v Ukrajini, mi pa moramo to storiti na tekmovališčih. To je naša fronta." | Foto: Ana Kovač "Nekateri se trdo borijo v Ukrajini, mi pa moramo to storiti na tekmovališčih. To je naša fronta." Foto: Ana Kovač "Zadnje tedne je bilo res težko. Neprestano smo iskali informacije o tem, kaj se dogaja v Ukrajini, kaj je z našimi sorodniki. Enostavno se nisem mogla osredotočiti na nič drugega. Nič ni bolj pomembno od družine. Ampak zdaj, ko so na varnem, ko sem tudi sama imela čas za razmislek, razmišljam drugače. Sprašujem se predvsem, kako lahko pomagam Ukrajini? Najbolje tako, da na tekmovanjih pokažem, da smo Ukrajinci trdoživi, da smo zmagovalci, in verjamem, da bo nekoč vse spet v redu … Nekateri se trdo borijo v Ukrajini, mi pa moramo to storiti na tekmovališčih. To je naša fronta," poudarja gorska kolesarka iz Lutska, ki je v sezoni 2017 osvojila prvo zmago svetovnega pokala v gorskem kolesarstvu za Ukrajino, nato pa zmagala tudi v skupnem seštevku svetovnega pokala.

Leta 2014 je postala svetovna prvakinja v olimpijskem krosu med mlajšimi članicami do 23 let, leta 2015 je osvojila bron v elitni članski kategoriji, leta 2017 pa naslov evropske prvakinje. Belomojna, ki je članica nizozemske ekipe CST PostNL Bafang MTB Racing Team in sponzoriranka znanega proizvajalca energetskih pijač, bo jutri v Vrtojbi nastopila na dirki slovenskega pokala v krosu SloXcup.


VIDEO: Jana Belomojna in Maksim Gavrilenko o razlogih za prihod v Slovenijo in pomoči Ukrajini:

Kako ste trenutno? Verjetno zdaj bolj kot o izzivih v športu razmišljate o dogajanju v Ukrajini.

Jana Belomojna: Res je. V redu sem, čeprav, glede na situacijo v Ukrajini, to težko rečem. Opažam pa, da smo zdaj manj pozorni na druge težave v življenju, saj te zdaj, glede na to, kaj se dogaja v naši domovini in kaj se dogaja z našimi sorodniki, enostavno zvodenijo. Vsakdanje težave zdaj niso več pomembne.

Kje ste bili, ko se je 24. februarja začela ruska invazija na Ukrajino?

Jana: V Španiji, sredi priprav na novo sezono. Spomnim se, da me je ob 6. uri zjutraj iz Lutska v Ukrajini, od koder prihajam, poklicala moja babica in mi sporočila, da se je začela vojna, da sliši bombe in eksplozije. Bila sem šokirana.

Še cel teden nisem mogla spati, niti nisem bila sposobna razmišljati o ničemer drugem kot o vojni. Težko sem se osredotočila na treninge in tekmovanja. Oba s Sašo (Oleksandr Hudima, član ekipe, op. a.) na prvih tekmah nisva bila prav prepričljiva. Enostavno je bilo vsega preveč, da bi sploh lahko razmišljala še o športu.

V Sloveniji je skupaj s klubskim kolegom Oleksandrom Hudimo in možem Maksimom Gavrilenko, ki je tudi njen trener.  | Foto: Ana Kovač V Sloveniji je skupaj s klubskim kolegom Oleksandrom Hudimo in možem Maksimom Gavrilenko, ki je tudi njen trener. Foto: Ana Kovač

Sredi marca ste pripotovali v Slovenijo, kjer ste v Vrtojbi našli začasno zavetišče. Zakaj ste izbrali ravno Slovenijo?

Jana: Slovenijo obiskujemo že vse od leta 2010. Z ukrajinsko reprezentanco smo tukaj pogosto trenirali. Živeli smo na Rogli, Pohorju, v Mariboru, Kranjski Gori, Kranju … Slovenija je zelo lepa, izjemno praktična za treninge, poleg tega je v srcu Evrope, od koder so vsa tekmovanja dokaj blizu. Že pred vojno smo veliko časa preživeli izven Ukrajine, saj je bilo vsako potovanje v državo zelo zamudno zaradi birokracije na meji.

Maksim Gavrilenko: Res imamo zelo radi Slovenijo. Zaradi izjemnih terenov za trening, zaradi lažje logistike, ko je vse tako blizu, poleg tega nam je blizu slovenska mentaliteta. Zelo lahko se razumemo, že v Italiji in Avstriji je mentaliteta drugačna, ni nam tako blizu kot slovenska. Tukaj imamo ogromno prijateljev, družina, pri kateri živimo, je izjemno prijazna. Počutimo se kot del družine. Tudi jezik je podoben, malo že govorim slovensko. Nekako naravno nam je biti tukaj.

Konec meseca bo v Slovenijo pripotovala še ena skupina kolesarjev. Trenutno so še v Turčiji. Pri organizaciji jim zelo pomaga Kolesarska zveza Slovenije. Njo je ukrajinska zveza tudi zaprosila za pomoč. Takoj so bili pripravljeni pomagati. V veliko pomoč so tudi v občini Kočevje, kjer je tamkajšnji župan ponudil namestitev. Tudi Kočevje ima izjemne pogoje za trening, imajo tudi kolesarski park in tudi oni zelo veliko pomagajo.

Jana: Res je lepo videti, kako po vsej Evropi ljudje pomagajo Ukrajincem.

"Zadnje tedne je bilo res težko. Neprestano smo iskali informacije o tem, kaj se dogaja v Ukrajini, kako je z našimi sorodniki, enostavno se nisem mogla osredotočiti na nič drugega. Nič ni bolj pomembno od družine." | Foto: Ana Kovač "Zadnje tedne je bilo res težko. Neprestano smo iskali informacije o tem, kaj se dogaja v Ukrajini, kako je z našimi sorodniki, enostavno se nisem mogla osredotočiti na nič drugega. Nič ni bolj pomembno od družine." Foto: Ana Kovač

Zanimivo je, kako superiorni so v zadnjih dneh ukrajinski športniki. Na paraolimpijskih igrah so bili drugi po številu osvojenih medalj, tudi na atletskem dvoranskem prvenstvu v Beogradu so pobrali lepo število medalj. Kot da bi se borili na svoj način.

Jana: Se strinjam. Ampak zadnje tedne je bilo res težko. Neprestano smo iskali informacije o tem, kaj se dogaja v Ukrajini, kako je z našimi sorodniki, enostavno se nisem mogla osredotočiti na nič drugega. Nič ni bolj pomembno od družine.

Ampak zdaj, ko so na varnem, ko sem tudi sama imela čas za razmislek, razmišljam drugače. Sprašujem se, kako lahko pomagam Ukrajini.

Najbolje tako, da na tekmovanjih pokažem, da smo Ukrajinci trdoživi, zmagovalci, in verjamem, da bo nekoč vse spet v redu …

Nekateri se borijo v Ukrajini, mi pa moramo to storiti na tekmovališčih. To je naša fronta.

"Sprva je bilo dogajanje v domovini za nas velik šok, nismo delali drugega kot spremljali novice in jokali, cel teden nismo mogli spati, zdaj pa je čas, da tudi mi storimo nekaj za domovino." | Foto: Ana Kovač "Sprva je bilo dogajanje v domovini za nas velik šok, nismo delali drugega kot spremljali novice in jokali, cel teden nismo mogli spati, zdaj pa je čas, da tudi mi storimo nekaj za domovino." Foto: Ana Kovač

Maksim: Sprva je bilo dogajanje v domovini za nas velik šok, nismo delali drugega kot spremljali novice in jokali, cel teden nismo mogli spati, zdaj pa je čas, da tudi mi storimo nekaj za domovino. Jani sem rekel, da imava samo dve možnosti: ali se vrneva v Ukrajino in pomagava znotraj države ali pa ostaneva zunaj države in skušava pomagati drugače. Z zbiranjem donacij pomagava ukrajinskim športnikom, ki iščejo zatočišče izven Ukrajine, in mladim kolesarjem. 

Poleg tega pa je pomembno, da pokaževa, da Ukrajina ni mrtva, zato skušava verjeti v to, da se bo vojna čim prej končala.

Pride dan, ko ne vidiva izhoda in ne veva, kaj bo z nami v prihodnje ... In ko ne vem, ali bom še kdaj videl svoje starše. Potem pa sem lahko že naslednji dan visoko motiviran in prepričan v to, da bo enkrat spet vse tako, kot mora biti.

Ne vem pa, kako se lahko vojna konča. Če Vladimir Putin popusti, bo v očeh ruskega naroda prikazan kot nekakšna lutka, če pa popusti naš predsednik Volodimir Zelenski in reče, da bomo Rusom predali nekaj našega ozemlja in se predali, smo kljub temu izgubili že ogromno ljudi. Ne vem, ali se bo vojna tako hitro končala.

Yana Belomoina ‍ | Foto: Ana Kovač Foto: Ana Kovač

Je ukrajinski olimpijski komite na vas naslovil kakšen poziv? Kako se boriti na vaš način?

Maksim: Prvi teden ne, nismo vedeli, kaj bi, potem pa so z olimpijskega komiteja sporočili, da naj tisti, ki smo že na pripravah, tam skušamo tudi ostati in naj nadaljujemo svoje delo, naj ne odnehamo, naj vztrajamo.

Čutite, da ste zdaj bolj domoljubni kot prej? Tudi kolesa imate zdaj obarvana v barve ukrajinske zastave.

Jana: Da, zelo sem ponosna na Ukrajince, našo enotnost, vojsko, ki se dobro upira. Vsi skušamo pomagati kot lahko.

Kakšno je trenutno stanje v Lutsku, od koder prihajate?

Jana: Trenutno je k sreči mirno, seveda so tudi tam eksplozije, a ni tako hudo, kot je na vzhodu in v središču države. Veliko je beguncev, ogromno ljudi se je z vzhoda preselilo na zahod Ukrajine, še veliko več pa jih je zatočišče našlo na Poljskem.

Grozno je, poznam veliko ljudi, ki se skrivajo po kleteh in živijo ob groznih zvokih eksplozij ter trepetajo za svoja življenja.

Maksimovi starši živijo v manjšem mestu med Kijevom in Harkovom. Ker gre za manjše mesto, upam, da bodo tam na varnem.

"Pride dan, ko ne vidiva izhoda in ne veva, kaj bo z nami v prihodnje ... In ko ne vem, ali bom še kdaj videl svoje starše. Potem pa sem lahko že naslednji dan visoko motiviran in prepričan v to, da bo enkrat spet vse tako, kot mora biti." | Foto: Ana Kovač "Pride dan, ko ne vidiva izhoda in ne veva, kaj bo z nami v prihodnje ... In ko ne vem, ali bom še kdaj videl svoje starše. Potem pa sem lahko že naslednji dan visoko motiviran in prepričan v to, da bo enkrat spet vse tako, kot mora biti." Foto: Ana Kovač

Ste pričakovali, da se kaj takega lahko zgodi?

Maksim: Že od leta 2014 poteka vojna na območju držav Doneck in Lugansk, vendar med nami in Rusi do zdaj ni bilo konfliktov. V zadnjem času so se sicer pojavljale novice o tem, da bi lahko prišlo do izbruha vojne, a temu nismo verjeli. Kako naj bi sploh verjeli? Kadarkoli smo poklicali domov v Ukrajino, so nam zatrjevali, da tam življenje poteka povsem normalno. Vse do 24. februarja, ko se je vojna res začela.

Še vedno ne morem verjeti, da lahko pride do vojne sredi Evrope. Pa saj smo leta 2022. Kako lahko kar tako ubijaš ljudi? Kdo si je kaj takega lahko zamislil?

Živimo v obdobju, ko je svet odprt, ko se lahko družimo s komerkoli, potujemo skoraj brez omejitev, nato pa sredi tega izbruhne vojna. Nikoli ne bi verjel, da je kaj takega mogoče.

"Veliko ljudi mi je priznalo, da niso zadovoljni z rusko vlado, zdaj so verjetno še manj oz. so nanjo besni zaradi njenih potez, a so hkrati nemočni, saj so kazni za opozarjanje na to enostavno previsoke, da bi se izpostavljali." | Foto: Ana Kovač "Veliko ljudi mi je priznalo, da niso zadovoljni z rusko vlado, zdaj so verjetno še manj oz. so nanjo besni zaradi njenih potez, a so hkrati nemočni, saj so kazni za opozarjanje na to enostavno previsoke, da bi se izpostavljali." Foto: Ana Kovač

Jana, pred dnevi ste na Instagramu zapisali, da podpirate izključitev ruskih športnikov in funkcionarjev iz športa. Kakšni so bili odzivi?

Jana: Mešani, a večina se je z mano strinjala. Gre pa pri tem za zelo težko odločitev, a tudi Ukrajinci smo ljudje.

Imate še stike z ruskimi športniki?

Jana: Ne, mislim, da jih ni več na družbenih omrežjih.

Ste bili prej z njimi v dobrih odnosih?

Jana: Pred vojno sem bila. Veliko mi jih je priznalo, da niso zadovoljni z rusko vlado, zdaj so verjetno še manj oz. so nanjo besni zaradi njenih potez, a so hkrati nemočni, saj so kazni za opozarjanje na to enostavno previsoke, da bi se izpostavljali.

"Za nami je mesec dni vojne, groze, smrti, solza. Ves mesec smo se trudili, da bi se zbudili iz teh strašnih sanj. Ta mesec smo spoznali, da problemi, ki smo jih imeli, prej, v resnici sploh nismo problemi. Spoznali smo, da nič ni bolj pomembno kot življenje. Nič ni pomembnejše od tega, da spet slišiš glas svoje družine. Glas, da so še vedno živi," je naša sogovornica ob prvi mesečni obletnici začetka vojne v Ukrajini zapisala na Instagramu.  | Foto: "Za nami je mesec dni vojne, groze, smrti, solza. Ves mesec smo se trudili, da bi se zbudili iz teh strašnih sanj. Ta mesec smo spoznali, da problemi, ki smo jih imeli, prej, v resnici sploh nismo problemi. Spoznali smo, da nič ni bolj pomembno kot življenje. Nič ni pomembnejše od tega, da spet slišiš glas svoje družine. Glas, da so še vedno živi," je naša sogovornica ob prvi mesečni obletnici začetka vojne v Ukrajini zapisala na Instagramu.

Maksim: Poznamo veliko ruskih športnikov, ki že dlje časa živijo izven Rusije, ki so del profesionalnih športnih ekip in ti nam pišejo, da jim je žal za vse, kar se dogaja, da ne morejo verjeti, vendar se bojijo to izreči javno.

Sam tega sicer ne razumem, saj ne živijo v Rusiji. Kaj pa se jim lahko zgodi? Mislim, da bi se morali zavzeti vsaj za to, da se prenehajo ubijati ljudje. Na obeh straneh.

Že zdaj je umrlo ogromno ljudi, tudi na ruski strani. Videli smo, da je v ruski vojski ogromno mladih ljudi, ki sploh ne vedo, kaj se dogaja, si pa zagotovo ne želijo umreti.

Yana Belomoina ‍ | Foto: Ana Kovač Foto: Ana Kovač

Skratka, športniki imajo ogromno sledilcev na družbenih omrežjih in dobro bi bilo, da se javno oglasijo in obsodijo vojno. Kdor ima možnost, bi moral pozvati k ustavitvi vojne v Ukrajini. Morda bo naslednji korak ta, da bodo vsi vpleteni sedli za pogajalsko mizo in z dialogom dosegli neko skupno točno. Samo nehajo naj že ubijati ljudi!

Vem, da so Rusi zaradi javnega opozarjanja glede situacije v Ukrajini lahko kaznovani s 15-letno zaporno kaznijo, ampak to je izguba prostosti, na drugi strani pa Ukrajinci izgubljajo življenja. Že več kot deset milijonov jih je moralo zapustiti svoje domove, več kot tri milijone in pol jih je že zapustilo državo. Če to primerjamo z zaporom, je to nič.

Ali vajini starši razmišljajo, da bi zapustili Ukrajino?

Jana: Moja babica, nekaj vnukov in moja teta so se prejšnji teden preselili na Poljsko. Babica prej ni želela oditi, prepričana je bila, da ji v Lutsku ne bo hudega. Ko pa so se pred dnevi stvari zaostrile, se je odločila, da vendarle odide. S pomočjo dobrih prijateljev je našla zatočišče na Poljskem. Babica je stara že 80 let in zanjo je bilo vse precej naporno. Sem pa vesela in pomirjena, da je na varnem. Zame je najpomembnejša oseba na svetu.

Maksim: Poljska nam ogromno pomaga. Pri namestitvi, prehrani …

Gavrilenko: Športniki imajo ogromno sledilcev na družbenih omrežjih in dobro bi bilo, da se javno oglasijo in obsodijo vojno. Kdor ima možnost, bi moral pozvati k ustavitvi vojne v Ukrajini. Morda bo naslednji korak ta, da bodo vsi vpleteni sedli za pogajalsko mizo in z dialogom dosegli neko skupno točno. Samo nehajo naj že ubijati ljudi!" | Foto: Ana Kovač Gavrilenko: Športniki imajo ogromno sledilcev na družbenih omrežjih in dobro bi bilo, da se javno oglasijo in obsodijo vojno. Kdor ima možnost, bi moral pozvati k ustavitvi vojne v Ukrajini. Morda bo naslednji korak ta, da bodo vsi vpleteni sedli za pogajalsko mizo in z dialogom dosegli neko skupno točno. Samo nehajo naj že ubijati ljudi!" Foto: Ana Kovač

Od kod črpate novice o spremljanju dogajanja v Ukrajini?

Maksim: Večino prek družbenih omrežij, kjer spremljam predsedniško stran in stran ukrajinske vojske, sledim pa tudi nekaj ukrajinskim vojakom, ki javnost obveščajo o situaciji v Ukrajini.

Ruska stran, govorim o prebivalstvu, ima povsem drugačno predstavo o vojni. Verjamejo, da ruska vojska pomaga Ukrajini.

Maksim: Ja, neverjetno. Sam spremljam tako ruske kot ukrajinske medije in opažam, da je en dogodek predstavljen povsem drugače. Ampak to ni nič novega, gre za propagando, ogromno je lažnih novic.

Ruske državljane bombardirajo z novicami o vojaški operaciji, seveda jim ne bodo pokazali, da pobijajo civiliste, saj bi se potem tudi oni vprašali, kaj se sploh gremo.

"Še vedno ne morem verjeti, da lahko pride do vojne sredi Evrope. Pa saj smo leta 2022. Kako lahko kar tako ubijaš ljudi? Kdo si je kaj takega lahko zamislil?" | Foto: Ana Kovač "Še vedno ne morem verjeti, da lahko pride do vojne sredi Evrope. Pa saj smo leta 2022. Kako lahko kar tako ubijaš ljudi? Kdo si je kaj takega lahko zamislil?" Foto: Ana Kovač

Pred dnevi so Rusi bombardirali dom starejših občanov, neverjetno. Uničili so že skoraj 80 odstotkov mesta Harkov, ki je imelo tri milijone prebivalcev. Umrlo je ogromno civilistov. Grozno je, kar se dogaja.

Jana: Rusija želi uničiti Ukrajino. Več kot tri milijone ljudi je že zapustilo državo. Ves svet podpira Ukrajino, in opažam, da se tudi vedno več Rusov zaveda, kaj se dogaja. Tudi na svojih družbenih omrežjih sem bila deležna veliko podpore z ruske strani. Marsikdo mi je dejal, da moli za mir v Ukrajini, a sam ne more storiti ničesar, saj je vsak, ki se izpostavi, močno kaznovan. Ljudje se bojijo. Me pa boli, ko vidim, kako starejši Rusi v kamero izjavijo, da pozdravljajo napad na Ukrajino in da jim je žal, da se to ni zgodilo že prej. Tega ne morem razumeti.

Maksim: Na ruski strani imajo res izjemno dober propagandni aparat. Zdaj, ko so ukinili Instagram in Facebook, imajo ljudje še manj informacij o tem, kaj se v resnici dogaja. Kmalu bodo verjetno ukinili še YouTube in ljudem ne bo preostalo nič drugega, kot da gledajo nacionalno televizijo, kjer jim prodajajo njihovo resnico.

Yana Belomoina ‍ | Foto: Ana Kovač Foto: Ana Kovač

Je pa na drugi strani ukrajinski narod enoten, kot ni bil še nikoli prej, motivacija ljudi, da ubranijo svoje domove, je na višku. Vsako mesto je organiziralo svojo obrambo.

Pomembno pa je tudi, da se življenje, kjer je to le mogoče, nadaljuje. Vlada je pred dnevi pozvala ljudi, naj skušajo živeti naprej, naj delajo, saj gospodarstvo ne sme propasti. Potrebujemo denar za starejše, najmlajše, zdravstvo, vojsko. Kot kaže, imamo res močno vojsko. Mislim, da smo presenetili tudi rusko vojsko. Upam, da imamo načrt tudi za vnaprej.

Pa veste, kaj je bistvo te vojne?

Maksim: Tudi mene zanima, kaj Putin sploh hoče. Če je njegov cilj, uničiti celotno Ukrajino, pri tem pa bo vse Ukrajince nastrojil proti sebi, kaj bo imel od tega? Kaj bo, če mu uspe osvojiti Kijev, kjer živi sedem milijonov ljudi? Kaj bo naredil s tem, če pa ga vsi sovražijo? Kako bi bilo v takih razmerah sploh mogoče normalno živeti? Tudi tega ne razumem.

Jana: Če je razlog to, da Rusi želijo priključiti Doneck in Lugansk, bi lahko Ukrajinci, ki želijo ostati Ukrajinci, zapustili ti dve državi in se preselili kam drugam, znotraj Ukrajine, ali se borili. Po vsem, kar se je zgodilo, mislim, da marsikdo ne bo več želel živeti z Rusi.

Jana Belomojna | Foto: Red Bull Content Pool Foto: Red Bull Content Pool

Kot ste že omenili, se skušate osredotočiti na svoje delo, na kolesarstvo. Kaj vas čaka v prihodnjih dneh?

Jana: Že jutri imamo tukaj v Vrtojbi kolesarsko dirko (prvo dirko slovenskega pokala v krosu SloXcup v tej sezoni, op. a.). Tukaj bomo ostali še teden dni, potem pa potujemo v Brazilijo, kjer bo aprila (8.−10.) na sporedu prva tekma svetovnega pokala v tej sezoni.

Po tekmi v Braziliji načrtujemo ponovno vrnitev v Slovenijo. Upam, da se bomo srečali tudi z reprezentanco, ki bo nastanjena v Kočevju, potem pa sledi serija tekmovanj v evropskem in svetovnem pokalu. Letos imamo devet tekem svetovnega pokala, običajno jih je osem.

Kakšne cilje ste si zadali za letošnjo sezono?

Jana: Vsako leto imam velike načrte, a se ne izidejo vedno. Za mano je kar nekaj poškodb, ampak tako je v profesionalnem športu. Moraš verjeti, da ti bo uspelo. Poglejte, kaj počnejo slovenski kolesarji! Neverjetno! Res bi bilo lepo, če bi se kdaj srečali s Pogačarjem, Rogličem, Mohoričem in preostalimi …

 

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin