Slovenskemu športnemu čudežnemu dečku Primožu Rogliču se je svet obrnil na glavo

Primož Roglič je pred leti presedlal iz smučarskih skokov v kolesarstvo, si leta 2011 sploh prvič kupil kolo, zdaj pa piše posebno zgodbo.

Primož Roglič je pred leti veljal za nadarjenega smučarskega skakalca. Pohvali se lahko z zlato in srebrno medaljo z mladinskega svetovnega prvenstva, na katerem je za njim zaostal recimo tudi Nemec Severin Freund. Zaradi težav s poškodbami in zasičenostjo se je odločil za konec kariere in si leta 2011 sploh prvič kupil kolo. Naslednje leto se je v dresu Radenske udeleževal rekreativnih dirk, dokler ga niso v svoje vrste zvabili pri Adria Mobilu. Tam se je njegova pot začela strmo vzpenjati, lani pa je dočakal enega od vrhuncev, ko je postal kralj dirke Po Sloveniji.

Sledil je prestop v ekipo World Tour LottoNL-Jumbo in zablestel še na največjem odru. Na nedavnem Giru je že uvodni dan kronometer končal na izvrstnem drugem mestu, v deveti etapi pa si je v isti disciplini, le da je moral kljub vsem težavam s kolesom prekolesariti več kilometrov, pokoril prav vse. Po štirih letih kolesarjenja se mu obeta tudi prvi olimpijski izziv, saj bo letos nastopil v Riu, kjer sta mu trasi kronometra in cestne dirke pisani na kožo. Sanja tudi o medalji. To je Primož Roglič. Slovenski kolesarski čudežni deček, ki je v petek postal tudi državni prvak v kronometru.

Ali je res, da ste prvi rekreativni kolesarski vzpon odpeljali z izposojenim gorskim kolesom in zmagali?
Izposodil sem si ga, ko sem šel na zasavsko Sveto goro. Zmagal nisem. Izposodil sem si pa žensko kolo. Toliko, da sem lahko nastopil.

Kako to, da ste se odločili za kolesarstvo, potem ko ste pod smučarskimi skoki leta 2011 potegnili črto?
Poskusil sem. Prodal sem motor. Ker so prijatelji in sosedje imeli specialke, sem jo kupil tudi sam. Skušal sem videti, ali mi gre ali ne. Načeloma sem bil že z izposojenim kolesom dober. Nisem bil med najboljšimi, vendar sem prehitel tudi tiste, ki so se resneje ukvarjali s kolesarstvom.

Kako dobro še pozna smučarske skoke? Kratka vprašanja, kratki odgovori …

Udeleževali ste še duatlonov, torej kombinacije teka in kolesarjenja …
Tudi tam sem imel izposojeno kolo in to ni bila specialka. Imel sem takšnega z ravnim krmilom, obut sem bil v navadne superge in prehiteval tiste z vso opremo. Takrat sem videl, da mi v kolesarstvu kar gre. Potem sem si kupil specialko.

Koliko rekreativnih dirk ste prekolesarili?
Največ leta 2012, vendar ne vem, koliko. Če se prav spomnim, sem šel na vse, ki so bile.

Kdo vas je opazil?
V bistvu sem pošiljal elektronske pošte, kako bi sploh začel kolesariti, ker sem bil laik na tem področju. Vedel sem, da so trije klubi, Radenska, Adria Mobil in Perutnina Ptuj, vendar nisem vedel, kako postaneš član. Edini, ki so mi odgovorili, so bili pri Radenski. Šel sem na sestanek, na katerem sta bila Andrej Hauptman in Marko Polanc. Nekaj sem plačal ter dobil kolo in opremo, Polanc pa mi je sestavil trening. Dejala sta mi, da na dirki še ne bom vozil, če bom napredoval, pa se bom morda lahko udeležil naslednje dirke Po Sloveniji.

Letos je zablestel na prestižnem Giru. V prvi etapi je bil drugi, v deveti pa je zmagal. In obe etapi sta bili kronometer, kar daje njegovemu uspehu še dodatno težo.

Nato so vas hitro v svoje vrste vzeli pri Adria Mobilu, potem ko ste blesteli na rekreativnih dirkah …
Leta 2013 sem prišel v Adrio.

Ali ste si takrat sploh mislili, da boste čez tri leta nastopili na slovitem Giru in zmagali v etapi s kronometrom?
Sploh ne. Če bi mi kdo rekel kaj takega, bi mu odvrnil, da ni čisto pri pravi. Presenečen sem bil, ko sem prišel na cilj in so mi povedali rezultat. Mislil sem si, da je bilo hitro, zlasti ker sem imel povprečno hitrost 47 kilometrov na uro.

Takrat ste preživljali pravo dramo s kolesom in ste se morali usesti na rezervnega.
To je bila dogodivščina. Nenavadno je bilo, da s tistim kolesom, s katerim sem kolesaril celotno sezono, nisem smel na štart kronometra, češ da ni imel pravih mer. Na drugem kolesu je bilo vse nastavljeno drugače. Sprva sploh nisem vedel, ali bom lahko štartal, saj sem se na kolo usedel 20 sekund pred nastopom. Sam sem bil, nikjer nikogar, a mi je nekako uspelo zamenjati kolo.

Med vožnjo ste se veliko pogovarjali s seboj, ker tehničnih težav še ni bilo konec.
Ko sem se spustil, je bila komedija. Pred štartom sem hitro naložil števec in se na začetku kolesarjenja počutil odlično. "Vsaj števec imam," sem si mislil, če že nisem imel "power metra". "Pulz imam in kilometre," sem si rekel, saj table s kilometri tako ali tako ne vidiš, ker si pri kronometru v posebnem položaju.

Po petih kilometrih mi je števec padel s kolesa, ker sem ga zaradi hitenja pozabil pripeti. Športnemu direktorju, ki se je z avtom vozil za menoj, sem skušal pokazati, naj se ustavi in ga pobere. Potem sem se spraševal, ali sploh ima smisel, da vrtim pedala z vso močjo, ker tako ali tako ne bom imel nobenih podatkov za prihodnje kronometre, da bi videl, kje pri moči še imam prostor za napredek. S tistimi podatki bi imel za naslednjič boljše izhodišče in bi vedel, kje so moje meje. V glavi sem imel, da je zadnji del kronometra preprost in da se bo dirka zaradi dolgega vzpona odločila tam. Vse sem stavil na ta del in uspelo mi je.

Prav veliko se s kronometrom v tako kratki karieri niste ukvarjali, nato pa ste kar naenkrat prehiteli tudi specialiste za to disciplino. Kako to?
Letos sem prvič treniral, lani kolesa za kronometer nisem imel. Zadnji dan pred dirko Po Sloveniji sem ga dobil in že takrat prehitel Mikela Nieveja iz Skyja, pa sem bil prvič na kolesu.

Roglič je pri skokih spadal v isto generacijo kot Jurij Tepeš.

Kakšen uspeh je to za vas? Kaj takega pred vami ni uspelo še nobenemu Slovencu.
Vesel sem, da mi je in da lahko tudi mi pišemo kolesarsko zgodovino. V kolesarstvu ni takšne tradicije kot recimo pri skokih. Morda bomo imeli čez deset ali 20 let nekoga, saj imamo vse pogoje za kolesarstvo – ceste, hribe … Morda manjka le denar, da bi imeli še kakšno prokontinentalno ekipo in da bi kolesarji lažje prehajali v ekipe World Tour.

Verjamete, da bo kolesarstvo med slovenskimi ljubitelji športa kdaj kotiralo tako visoko kot zimski športi? Kaj bi se moralo zgoditi?
To zagotovo ne. Tega ne moremo pričakovati. Kolesarstvo ni nacionalen šport, vendarle smo zimska država. Vseeno pa se ta šport razvija. Poglejte, koliko ljudi bo kolesarilo na Franji in koliko jih kolesari po cestah. To je lepo videti.

Ali se zavedate, da ste čudežni deček, ker ste presedlali iz enega v drug šport in v tako kratkem času zablesteli na najvišji mogoči ravni?
Hm …  Sebe je težko hvaliti in ocenjevati. Ne razmišljam o tem. Lahko povem to, da preskok ni lahek, čeprav je na prvi pogled videti lahko. Začetki so bili izjemno težki. Še zdaj ni lahko, je pa mnogo lažje.

Se spomnite svojih prvih treningov v profesionalni ekipi leta 2012?
Spomnim se, da sem naredil dva treninga z mladimi kolesarji Radenske. Bilo je pozimi. Oblečen sem bil v dvojne hlače, na sebi sem imel več skakalnih pulijev, windstopper … Vse, kar sem imel, sem navlekel nase. Že po videzu sem bil čuden. Nato sem štartal zadaj in kar naenkrat smo se peljali s 35 kilometri na uro po ravnini. "Kaj mi je tega treba," sem si rekel. Morda pa ta šport ni zame, sem se spraševal. Težko je bilo. A sem trening dokončal. Na hrib sem šel, po ravnini se pa res nisem znal peljati.

Spomini na padce so vedno boleči, a se v težkih trenutkih rad pošali na svoj račun.

Kakšne začetniške napake ste naredili oziroma kako velikokrat ste se znašli na tleh?
Velikokrat sem padel, ker se še nisem znal peljati.

Kateri padec je bil najhujši?
Ko sem si razbil očesno dno. Takrat sem se prav tako spraševal, kaj mi je tega treba.

Ali ste se res takrat šalili in zdravnici v bolnišnici dejali, naj počaka, da vidi, kakšen je šele drugi, češ da ste se tepli?
Res je (smeh, op. p.). (Pogovoru se je pridružilo njegovo dekle in dejalo, da je na carini hotel njo okriviti, potem ko je cariniku kazal, češ, poglejte, kaj mi je naredila, op. p.).

Padci so še zdaj sestavni del vaše poti. Ali vam je bilo na Giru kaj nerodno, ko ste v razmiku kilometra dvakrat padli in menjali kolesa?
Zelo me je bolelo. Najprej sem padel na desno stran. Nato sem hitro zamenjal kolo. Vozil sem za avtom in lovil skupino. Kolesaril sem 60 kilometrov na uro, moral bi se pa peljati z desetimi kilometri na uro, ker je bilo pred nami krožno križišče, tla pa so bila mokra. Poletel sem čez celotno križišče in se udaril še na drugo stran telesa. Zamenjal sem še eno kolo in se spet usedel na sedež.

Vse me je bolelo, a preživiš. Težava je bila to, ker je bila naslednja etapa v petek slovenska. Vsi so prišli, ki jih že pol leta nisem videl, zvečer pa rok nisem mogel dvigniti. Kot da sem mrtev. Šel sem v beg, ker je bila edina možnost, da preživim in pridem čez hribe ter končam. Boril sem se sam s seboj.

In ko ste videli Slovence?
Noro vzdušje. To mi je dalo takšno energijo … zagotovo sem dobil 20 odstotkov moči. Ogromno jih je bilo.

Kako so na začetku sploh gledali na vas, ko ste se odločili, da resneje poskusite s kolesarskim športom? Kot na nekega skakalca, ki bi rad malce poskusil v kolesarstvu, ali na sebi enakega?
Mislili so si, kaj bo neki rekreativec tukaj delal … To je dejstvo. Eno leto je na kolesu in še rekreativni kolesar, zdaj bi pa rad kar kolesaril. Na koncu so se vsi smejali, kaj mi je uspelo.

Tako je lani kot prvi prikolesaril na vrh Treh kraljev in se na dirki Po Sloveniji okronal za kralja največje slovenske kolesarske pentlje.

Kako pa je bilo z zbadanjem, ko ste prestopili v ekipo World Tour Lotto Jumbo?
Enako kot pri Adria Mobilu. Kar si prej naredil, ti nič ne pomaga. ProTour je posebna zgodba, je le najvišja raven. Dokler se ne dokažeš, te obravnavajo tako. Zdaj imajo odprta usta. Sprašujejo se, kako mi lahko kot nekdanjemu skakalcu uspeva.

Ali morate veliko govoriti o skokih?
Precej, zlasti novinarji me veliko sprašujejo. Poljaki so sploh nori na skoke. Novinar iz Eurosporta mi je govoril, da je spraševal skakalca Macieja Kota, kako je to mogoče, in mu ni bilo jasno, od kod sem se vzel. Sprašujejo me, ker sta to dva povsem druga svetova, in jih zanima, kako je bilo pri skokih, kakšne so skupne točke. Zanimivo je.

Ali spremljate dosežke naših skakalcev?
Nenehno jih spremljam. Spomnim se, da sem velikokrat dobesedno dirkal, da sem prišel pravi čas nazaj in ujel Petra Prevca, da sem videl vsaj kakšno serijo. (V pogovor se je vključilo njegovo dekle in dejalo, da se je Primož v Gironi v nekem bloku tako drl, ko je Peter zmagal v Planici, da so se vsi spraševali, kaj mu je, op. p.)

Kako gledate na Petra Prevca?
Neverjetno. Nimam besed. Že ko sem gledal po televiziji, mi je bilo noro.

Ali je življenje skakalca in kolesarja podobno? Tudi tu ste nomadi …
Nenehno se selimo. Od 7. aprila do zdaj po Giru (31. maja) sem bil nenehno po hotelih. Najprej sem bil na Tenerifu, potem v Angliji, prej še teden dni na Nizozemskem.

So zaslužki v kolesarstvu dobri? Koliko se spremeni, ko pridete iz Slovenije?
Vsega je več, tudi denarja. Da se preživeti. Ni tako kot pri nas, kjer so zneski bistveno nižji.

Boste lahko od kolesarstva živeli?
Če bom vozil deset let, kot bi si želel, bom rekel adijo. Dovolj bi bilo.

Kako pa vaše dekle spremlja to, da ste veliko na poti?
Kljub vsemu sva se kar veliko videla. Z menoj je bila na Tenerifu, nato na Nizozemskem.

Dekle ga je obiskalo na Tenerifu, na Nizozemskem in na Giru, tako nista toliko odtujena drug od drugega.

Kakšen je bil preskok v ekipo World Tour?
Bistvenih razlik ni. Več je le ljudi, vsega je v izobilju. Imamo recimo avtobus, kjer imamo več prostora kot v avtodomu, zato so vsi prevozi udobnejši.

Ali ste se res kar sami ponujali ekipam World Tour?
Prošenj nisem pošiljal, sem pa spraševal, kako je s prestopi, vendar ni nihče veliko govoril. Vplivala so poznanstva. Bogdan Fink iz Adria Mobila pozna nekoga, s katerim sta dirkala, in z njegovo pomočjo sva prišla v stik. Poznanstva in zveze vplivajo.

Zdaj, ko ste na svoji koži preizkusili Giro, povejte kaj več, kako je kolesariti na tritedenski dirki?
Nikoli si nisem mogel predstavljati, da bom jaz to prekolesaril. Če sem bil prej pri Adria Mobilu po enem dnevu popolnoma izmučen, so bili pred menoj trije tedni. A očitno se telo navadi. Uči se. Za starejše tekmovalce je to bistveno lažje. Potem se sprašuješ, kaj jedo, katere dodatke uporabljajo, a na lastni koži vidiš, da se da. Niti dveh napitkov za regeneracijo nisem spil. Natreniranost in navajenost vplivata, čudežnih stvari ni.

Ali je kdaj kdo prišel do vas in rekel, da če boste vzeli določeno stvar, vam bo pri kolesarjenju lažje?
Ne. Vse je zelo strogo, ker se doping zelo nadzoruje. Več kot očitno se mi zdi, da je šport bolj čist. Če jaz lahko zmagam na kronometru, potem se da (smeh, op. p.).

Mislite, da se na tritedenski dirki da zmagati v skupnem seštevku brez dodatkov?
Težko komentiram, ker nimam znanja. Konec koncev je to moja prva izkušnja s tritedensko dirko. Ugotovil sem, da na koncu ne greš tako kot na začetku. Tu ni znanstvene fantastike. Zmaga tisti, ki na koncu sploh še lahko gre.

Naslednjič vam bo torej bistveno lažje, ker ste pobližje spoznali, kaj se dogaja na takšnih prestižnih dirkah.
Lažje bom nastopil, saj sem zdaj videl, da ni tako hudo, pa čeprav padeš. Zame je to nov svet. Prej sem padel in sem šel za teden dni domov. Zdaj padem in me naslednji dan čaka 200 kilometrov dolga etapa.

Zaradi skokov ima določeno prednost pred preostalimi kolesarji, saj je bistveno bolj gibljiv. Psihološka priprava, ki jo je imel pri skokih, pa mu pomaga pri kronometru.

Na Giru ste si prav s kronometrom dokazali, da se razvijate v vsestranskega kolesarja, prej je bilo znano, da ste hitri v hrib. Se vidite, da bi bili kdaj kapetan kakšne od ekip na Touru, Giru ali Vuelti?
Kaj pa vem … To je težko komentirati. Če hočeš biti dober na tritedenskih dirkah, moraš na njih štartati. Za to moraš biti drugačen tip tekmovalca. Konec koncev imaš le tri poskuse na leto. Če bi sploh hotel biti takšen kolesar ... Lahko bi se osredotočil na enotedenske dirke ali na kronometer. Grem korak za korakom in bomo videli, kako se bo razpletlo.

Zakaj ste tako napredovali v kronometru?
Kronometer je specifična disciplina. Kot prvo, moraš imeti fizično moč. V tem sem vsako leto napredoval. Zdi se mi, da ima poglavitno vlogo to, da sem zelo gibljiv. To mi pomaga še iz časov smučarskih skokov. Vsi kolesarji so "trdi", ker so že 20 let na kolesu. Sam se lahko spustim v bolj aerodinamično obliko in s tem nekaj pridobim. Po mojem je tudi to prednost. Prav tako mi pomaga psihološka pripravljenost, ker sem prišel iz individualnega športa. Vsako leto mi je lažje kot na začetku, ko sem trpel. Zdaj mi je v užitek, ker sem hiter. Spomnim se prvega kronometra po ulicah Ljubljane na dirki Po Sloveniji. Trpel sem že pri obratu na Rudniku. Takrat se ne bi pritoževal, če bi bil tam že konec kronometra. Zdaj je povsem druga zgodba.

Ali je to vaša prednost, da ste neobremenjeni, ker vse skupaj šele odkrivate, saj ste v kolesarstvu šele slaba štiri leta?
Seveda. Vse, kar naredim, se mi zdi, da naredim bolje, in potem hitreje napredujem. Nenehno se igram, ker menjujem kolesa, in zame je vedno nekaj novega.

Ste kdaj kot skakalec sanjali o olimpijskih igrah?
Seveda. Med zimskimi športniki so vrhunec.

Po treh letih in pol profesionalnega kolesarjenja bo že nastopil na olimpijskih igrah, kjer ga bodo zaradi zadnjih predstav na kronometru uvrščali v širši krog favoritov za medalje.

Vas bo selektor Gorazd Štangelj uvrstil med potnike za olimpijske igre v Riu?
Nastopil bom na kronometru in cestni dirki. Tudi zdaj mi olimpijske igre več pomenijo, ker vem, da je to največji dogodek, če gledam še iz vidika smučarskih skokov. V kolesarskem svetu sicer velja, da so olimpijske igre drugorazredne, a se mi zdi, da tudi kolesarjem pomenijo vse več.

Kakšni sta olimpijski trasi? Vam ustrezata?
Težki sta, a sta mi všeč. Cestna dirka je namenjena hribolazcem. Na koncu bodo kapljali eden za drugim. Kronometer je prav tako razgiban, ni ravnine, dolg je skoraj 60 kilometrov.

Na Giru ste na kronometru premagali specialista za kronometer Fabiana Cancellaro, potemtakem bi lahko tudi na olimpijskih igrah posegli po najvidnejših mestih. Se vam v sanjah morda prikazuje tudi olimpijska medalja?
Zagotovo. Nekako začneš verjeti, da si lahko tudi sam hiter v tej disciplini. Kronometer bi rad dobro odpeljal, ker ni ravninski. Rad bi se pripravil optimalno, kolikor bo to mogoče, in odpeljal zelo dobro. Če bo vse potekalo po načrtih, lahko tudi na olimpijskih igrah dosežem spodbuden rezultat.

Na olimpijskem kronometru Slovenci nismo blesteli …
Za to sem se zdaj specializiral. Malce pozno sem se spomnil na kronometer in se dva meseca pred olimpijskimi igrami specializiral za to disciplino (smeh, op. p.). Morda nekateri že štiri leta razmišljajo o tem.

Virusa zika se ne boji. "Se bom pa ovil v celofan in kolesaril tako, če bo treba," pravi Roglič.

Kako pa gledate na virus zika?
Nič ne vem o tem.

Bi vas zaustavil pri odhodu na OI?
Sploh ne, se bom pa v ovil celofan in kolesaril.

Kaj bi pred štirimi leti, ko ste začeli kolesariti, odgovorili tistemu, ki bi vam dejal, da boste letos nastopili na olimpijskih igrah in da boste celo v širšem krogu kandidatov za medaljo? Dejstvo je, da se je vaš svet povsem obrnil na glavo – v pozitivnem pomenu besede.
In to še v kronometru … (smeh, op. p.). Vprašal bi ga, ali je z njim vse v redu. Včasih po ravnem nisem znal peljati s 40 kilometri na uro, kaj šele voziti kronometer …

Kam še lahko gre vaša pot? Lani ste zmagali na dirki Po Sloveniji, zdaj ste zablesteli na Giru, in to v kronometru …
Bom videl. Rad bi zmagal na čim več dirkah. Ne vem pa še, na kakšnih.