Pogrebnik, ki je vedno pri roki. Tudi na dirki Po Sloveniji.

Kot nekdanji kolesar – Aleš Galof je dirkal v istem času kot direktor dirke Po Sloveniji Bogdan Fink - kolesarstvo pozna do obisti. To je pri delu, ki ga v kolesarski karavani slovenske pentlje opravlja, precejšnja prednost, poudarja.

"Zato, ker znam predvideti, kako bodo kolesarji odreagirali, kako bodo na primer krajšali ovinke, kaj naredijo, ko veter piha s strani in podobno. Vse izkušnje, ki se jih da pridobiti edino na kolesu, so tukaj zelo dobrodošle, pa tudi v vsakdanjem prometu mi pridejo še kako prav."

Motoristi imajo na dirki Po Sloveniji različne vloge. Nekateri skrbijo za prevoz sodnikov, drugi vozijo fotografe in snemalce, vsi skupaj pa skrbijo predvsem za varnost.

Prevaža sodnika z informativno tablo

V spremstvu kolesarskih dirk je Galof prisoten že 20 let, pomaga pa tudi pri organizaciji drugih kolesarskih dirk. Med drugim sodeluje tudi na Veliki nagradi Izole in pomaga na maratonu Franja. "Vse skupaj je zelo zanimivo," je pred začetkom 23. dirke Po Sloveniji, kjer je zadolžen za prevoz sodnika z informativno tablo, ta obvešča kolesarje, kakšni so njihovi zaostanki ali prednost, če so del ubežne skupine, pripovedoval z žarom v očeh.

"Če pride do pobega, odmerimo čas in ga pokažemo ubežnikom, enako velja za skupino, da ta ve, kako se organizirati. Pokažemo jim tudi štartne številke kolesarjev v begu. Neprestano je treba manevrirati," je povedal.

"Naše vloge so predhodno določene. O vsem se dogovorimo že pred dirko. Zaradi tveganih situacij vsi obiskujemo izobraževanja, na podlagi katerih dobimo licence za svoje delo."

Vloge so zelo natančno razdeljene

Na dirki Po Sloveniji bdi nad skupino 15 civilnih motoristov. "Vloge so natančno razdeljene. Nekateri prevažajo fotografe, drugi komisarje, tretji snemalce, vsak ima svoje delo, o razdelitvi vlog pa se zelo natančno dogovorimo že vnaprej," je pojasnil. Zaradi vedno večjega števila nesreč na dirkah morajo motoristi obiskovati posebna izobraževanja, na podlagi tega pa jim Kolesarska zveza Slovenije izda licenco, ki jo zahteva Mednarodna kolesarska zveza (UCI).

Motoristi morajo paziti na kolesarje in nase, poudarja Galof.

Paziti morajo nase in nanje

Delo na dirki je vse prej kot preprosto, poudarja. "To je nekaj povsem drugega, kot sta na primer kolesarski maraton ali tek. Kolesarska dirka je precej bolj dinamična. Hitrosti kolesarjev na spustih lahko narastejo tudi na sto kilometrov na uro, v povprečju pa se gibljejo okrog 45 kilometrov na uro, kar pomeni, da gre za dokaj tvegane situacije. Kolesarji se pogosto prehitevajo med seboj, zato je treba ves čas biti na preži. Zavedati se namreč moramo, da imajo kolesarji prednost, mi smo na prizorišču zgolj zato, da jih varujemo. Paziti moramo nase in nanje," pravi.

Hitrosti kolesarjev so zelo visoke. Pri spustih lahko dosežejo celo sto kilometrov na uro.

Na kolo že, a brez štartne številke

Čeprav je že zdavnaj presedlal na motor, pa v prostem času še vedno rad osedla kolo.

"Le številke si ne bom več pripenjal," poudarja. "Kolesarim samo zase, štartna številka pa bi me potegnila v dirko in takoj bi pretiraval. Kadar grem na kolo, grem običajno v družbi enakega ali slabšega od mene, sicer vse skupaj hitro postane dirka, to pa zame ni več rekreacija. Na rekreacijo greš zato, da si bolj fit, ne pa da si utrujen," pravi Škofjeločan na začasnem delu v Medvodah, kjer si služi kruh.  

Kruh si služi kot pogrebnik

Pred 23 leti je v Domžalah odprl podjetje za pogrebne storitve. "Vsak nekdanji športnik bi seveda rad ostal v športu, a tam ni prostora za vse, zato sem se odločil za drugačno pot," pravi. Že 23 let namreč vodi pogrebno službo in storitve v Medvodah z imenom Hipnos. "Do te službe je prišlo povsem po naključju. Logično je, da bi kot nekdanji športnik raje ostal v športnih vodah, a kaj ko ni prostora za vse," je pojasnil Galof.

"V Medvodah takrat niso imeli zasebnega podjetja s pogrebnimi storitvami, pa sem ga ustanovil jaz. Mislim, da smo s tem – v podjetju smo zaposleni štirje - zadeli v polno, saj posel uspešno teče že več kot 20 let. Vsi delamo vse.

Skrbimo za prevoze pokojnikov, za izvedbo pogrebov, za komunikacijo z našimi strankami, s katerimi se pogovorimo o pogrebu, o nastopu pevcev, cvetnih dekoracijah in podobno. Kot vidite, mi telefon non stop zvoni," se je nasmehnil, ko mu je med pogovorom že n-tič zvonil telefon.

Priznal je, da čeprav je njegovo delo včasih rutinsko - smrt je navsezadnje del življenja, pravi –, se vsake toliko žal zgodi tragedija, ki si ji le stežka kos.

Rutina, ki se je nikoli povsem ne navadiš

"Najtežji so primeri smrti otrok ali smrti zaradi prometne nesreče. Tudi mi imamo čustva. Morda bi na našem mestu kdo zbežal, ali bi mu postalo slabo, a dejstvo je, da mora tudi to delo nekdo opraviti. Za pretirano sočustvovanje tu ni prostora, svojci bi si mislili, kaj se bomo z vami pogovarjali, če ste še bolj v šoku kot mi."

To je tako kot na kolesarski dirki, pravi. "Nikoli ne veš, kako se bo dirka odvijala in kdo bo zmagal. Stalno je nekaj drugače," namigne.  "Enako je tudi pri našem delu. Ni enega primera, ki bi bil enak drugemu. Seveda bi pri takem delu res vsi potrebovali psihologa za pogovor, a tega luksuza pač nimamo."