Dirka po Španiji
Matej Mohorič
Ponedeljek, 29. 8. 2022, 18.30
2 leti, 3 mesece
Matej Mohorič o posledicah bolezni, razočaranju na Touru in pomembni obletnici
Mohoričev kavč ostaja skoraj nedotaknjen
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
0,96
Matej Mohorič se po razočaranju na letošnji Dirki po Franciji, ki je izviralo iz bolezni, skuša vrniti na staro raven.
25. avgusta je minilo pet let od prve etapne zmage Mateja Mohoriča na tritedenskih dirkah. "Dokazal sem, da zmorem in da sem končno našel pravi način dela," se zmagoslavja na Dirki po Španiji, kjer imajo kolesarji prost dan, spominja 27-letni Gorenjec, ki pa ni tip človeka, ki bi se hranil z uspehi iz preteklosti. Trenutno je posvečen iskanju poti do forme, kot jo je imel pred boleznijo, ki je sesula njegove načrte na letošnji Dirki po Franciji. Kako se počuti zdaj, je lov na mavrično majico svetovnega prvaka (cestna dirka bo 25. 9.) v tem trenutku sploh realen?
"Težko predvidim, koliko časa bo trajalo, da spet dosežem svojo raven. Običajno gre po nekaj tednih treninga že precej bolje, le tiste zadnje odstotke moči je potem mnogo težje ujeti. Že če dosežem svojo običajno in ne čisto vrhunsko raven, preden se sezona konča, bom zelo zadovoljen," pred nadaljevanjem sezone ugotavlja kolesar Matej Mohorič, ki bo zaradi posledic bolezni najverjetneje izpustil letošnje svetovno prvenstvo v Avstraliji. Cestna dirka bo na sporedu v nedeljo, 25. septembra.
Kolesarji na Dirki po Španiji imajo danes prost dan. Vas sicer na Vuelti ni, pa vendar veste, kako pomembni so na tritedenskih dirkah prosti dnevi, čeprav v resnici sploh niso tako prosti, kot beseda namiguje. Kaj najraje počnete na tak dan?
Prosti dnevi so na tritedenskih dirkah nujni. Še sam sem vedno znova presenečen, kako veliko razliko naredijo in kako hitro si telo vsaj deloma opomore.
Še vedno se gremo dopoldan malo zapeljat, popoldne pa, če je le mogoče in ni preveč medijskih obveznosti, sam najraje izkoristim za nekajurni dodatni počitek.
Po masaži in fizioterapiji običajno sledi nekoliko zgodnejša večerja, kot smo vajeni sicer, in tudi v posteljo poskušam zvečer prej. Na koncu se naberejo tri ali štiri ure dodatnega spanca in dan po prostem dnevu je bil že večkrat tisti, na katerega sem se počutil najbolje na celotni dirki.
Razočaranje na Dirki po Franciji
Ozriva se za začetek na letošnjo Dirko po Franciji, ki se ni iztekla po vaših željah. V kateri etapi ste ugotovili, da telesno nekaj manjka?
Vedel sem že po prvem kronometru (31. mesto, op. a.). Sicer je bil tam rezultat soliden, a je bil moj nastop daleč od tega, kar bi pričakoval ali predvidel glede na pripravljenost, ki sem jo imel po pripravah in na dirki Po Sloveniji.
Čemu ste pripisovali slabo počutje?
Slabo počutje lahko prihaja zaradi tisoč različnih razlogov in nisem želel izgubljati preveč dodatne energije z ugotavljanjem, kaj točno je narobe. Upal sem, da bo slabo počutje minilo.
Tri tedne je zelo dolga doba in povsem mogoče je, da se karte obrnejo in da počasi spet prideš na svojo raven. Skozi dirko se stanje ni poslabšalo, v zadnjem tednu mi je šlo nekoliko bolje, vsaj tako se mi je zdelo.
Po Touru ste opravili podrobnejše preiskave krvi, ki so pokazale, da ste preboleli covid in mononukleozo. Kakšno zdravljenje so vam predpisali zdravniki? Kako dolgo ste se morali izogibati fizičnim naporom?
Obe okužbi sta virusnega izvora, za mononukleozo za razliko od covida ni niti cepiva, tako da je edino zdravilo počitek.
Skoraj mesec dni je trajalo, da sem, vsaj upam, prišel k sebi in da lahko spet začnem trenirati. Bil sem utrujen, a kadar nisem bil na kolesu, niti ne preveč opazno. Po drugi strani pa med fizično aktivnostjo telo nikakor ni zmoglo napora, srčni utrip se ni odzival na obremenitev, podobno kot po težkih treningih in tekmovanjih, le da sem imel tokrat povsem enak občutek v fazi počitka, brez treningov in tekmovanj.
Občutek je podoben, kot če bi bil vajen kave, pa je tisti dan ne bi spil.
Koliko moči ste izgubili zaradi bolezni in na koliko odstotkih priprave ste zdaj? Se že počutite kot stari dobri Matej, ki je motiviran za merjenje moči s tekmeci?
Počutim se bolje, utrujenost počasi izzveneva in na treningih se spet počutim bolj sveže. Seveda sem v fazi počitka izgubil precej kondicije, tako da moč in hitrost še zdaleč nista na ravni, da bi lahko tekmoval z najboljšimi.
Težko predvidim, koliko časa bo trajalo, da spet dosežem svojo raven. Običajno gre po nekaj tednih treninga že precej bolje, le tiste zadnje odstotke moči je potem mnogo težje ujeti.
Že če dosežem svojo običajno in ne čisto vrhunsko raven, preden se sezona konča, bom zelo zadovoljen.
Matej Mohorič z navijači belgijskega navijaškega kluba Matej Matjes.
Med Tourom ste se v Belgiji srečali s svojim belgijskim fan klubom Matej Matjes. Kaj vam pomeni taka navijaška podpora, še posebej v državi, ki ima že sama ogromno kolesarskih zvezdnikov?
Lepo je videti navijače, ki noro uživajo ob spremljanju dirk. Dajo ti dodatno motivacijo. Res so face, ne vem, kje so v Belgiji našli ravno mene. Tam je kolesarstvo šport številka ena in ogromno je navdušenih in res strastnih navijačev.
Matej Matjes imajo tudi srečanja po koncu sezone in velikokrat me prosijo, da jim pošljem kakšen pozdravni video. Enkrat na leto jim pošljem tudi nekaj svoje odslužene kolesarske opreme, s katero potem na srečelovu med družabnim večerom zberejo finančna sredstva za fan klub, za tiskanje majic in transparentov.
Najverjetneje brez svetovnega prvenstva
S septembrom se bliža tudi svetovno prvenstvo v cestnem kolesarstvu. Že pogledujete proti Avstraliji in dirki za mavrično majico?
Na svetovnem prvenstvu najbrž ne bom nastopil. Ne verjamem, da bi se do takrat lahko pripravil dovolj dobro, da bi lahko dirkal v zaključku.
Po vsem, kar se mi je zgodilo v zadnjem mesecu, se mi ne zdi pametno, da bi kljub slabi pripravljenosti vseeno odpotoval v Avstralijo in s tem še dodatno obremenil svoje telo.
Rajši bom moči usmeril v druge dirke in potem v počitek pred novo sezono.
Mohorič je leta 2012 osvojil naslov svetovnega mladinskega prvaka v cestnem kolesarstvu.
Pet let od etapne zmage na Dirki po Španiji
V četrtek, 25. 8., je minilo pet let od vaše prve etapne zmage na Vuelti. Bi se tega sami spomnili ali smo vas na to spomnili novinarji?
Nikakor se tega ne bi spomnil sam, obupen sem z datumi. Vedno pozabljam na rojstne dneve in obletnice. Tudi sicer sem vedno bolj osredotočen na sedanjost kot na preteklost, pa tudi predaleč v prihodnost se ne oziram prepogosto.
Vedno si postavljam nove cilje in na že doseženo velikokrat pozabim. Ko takole po televiziji spremljam dirkanje, mi je težko, še posebej zdaj, ko sem v obdobju, ko mi iz zdravstvenih razlogov ne gre.
Ko gledam kolege, si želim, da bi tudi jaz lahko bil zraven, v dobri kondiciji seveda. A to ni mogoče, vedno pač ne gre.
25. avgusta 2017 je z etapno zmago na Dirki po Španiji dosegel svojo prvo zmago na tritedenski dirki.
Do zmage na Vuelti ste se pripeljali tudi z uporabo dveh kolesarskih prvin, ki sta danes prepovedani: z žuželko in vožnjo v kronometrskem položaju. Ju pogrešate na dirkah?
Žuželke, torej poganjanja pedal, medtem ko sediš na okvirju kolesa v aerodinamičnem položaju, na dirkah ne pogrešam, niti je na treningu ne uporabljam več. Ni preveč udobno in prav nič mi ni hudo, da je zdaj to prepovedano.
Supertuck, torej samo sedenje na okvirju v aerodinamičnem položaju, pa zelo pogrešam. Na dolgih, hitrih spustih z malo ovinki je to daleč najudobnejši položaj. Ker zniža težišče, je po mojem mnenju tudi varen.
Še nikoli nisem slišal ali videl, da bi kdo, ki kolo obvlada, zaradi tega položaja padel. Na dirkah se tako ni več dovoljeno spuščati in na gorskih etapah me je v zadnjih dveh letih nekajkrat res res bolel hrbet.
Zelo naporno je celotno težo telesa podpirati s hrbtom in hkrati držati celotno telo in glavo čim nižje, tik nad krmilom. To je podobno, kot da bi dvakrat ali trikrat po nekaj minut, ko si na delu spusta, kjer ni serpentin, držal desko, čim nižje, čisto pri tleh. Ko je bil supertuck še dovoljen, si se pač usedel na okvir in sprostil, pa tudi hrbet je bil v veliko bolj pokončnem položaju.
Težo telesa je podpiralo kolo. Podobno velja tudi za kronometrski položaj, ko ima kolesar komolce naslonjene na krmilo cestnega kolesa. Tudi to je veliko bolj udobno, kot da ves čas držiš krmilo, ker se hrbet tako raztegne in vso težo podpirajo komolci, ki slonijo na krmilu, ne pa roke in hrbet.
Kako živ je sicer spomin na etapno zmago na Vuelti? To je bila vaša prva velika zmaga po več letih rezultatske suše. Kaj vam je pomenila v smislu (samo)dokazovanja, krepitve samozavesti …?
To je bila moja prva večja zmaga na največjih dirkah na svetu in hkrati prva na tritedenskih dirkah. Dokazal sem, da zmorem in da sem končno našel pravi način dela.
V prvih dveh ali treh sezonah v svetovni seriji sem bil izgubljen, okrog sebe nisem imel pravih ljudi, ki bi me znali pravilno voditi, predvsem kar zadeva treninge in prehrano.
Nekako v tistem času, ko sem začel zmagovati, pa je športna znanost v kolesarstvu precej napredovala in zgodil se je preskok na znanstveni način dela, ki ni več temeljil na izkušnjah iz preteklosti kolesarstva.
Mohopedija in ljubezen do knjig
Prvega julija, na dan začetka Dirke po Franciji, je izšla vaša biografija z naslovom Mohopedija. Bržkone ste dobili kar nekaj odzivov … Se spomnite kakšnega prav posebnega?
Večini ljudi je knjiga zelo všeč, veliko je bilo pozivnih odzivov. Sem in tja se najde kdo, ki me bolje pozna in mi lahko zato tudi iskreno pove, ali ga kaj zmoti. Tega sem še posebej vesel. Mislim, da nikomur ni bilo žal, da si je vzel čas in knjigo prebral.
Na predstavitvi knjige na Brdu pri Kranju ste omenili, da največ preberete prav na dirkah. Je to zato, ker imate tam več časa, ali zato, da si na ta način odpočijete glavo in na drugačen način zaposlite misli?
Na dirkah berem več, ker imam več časa. Tam je za vse poskrbljeno, kolesarji skrbimo le, da močno poganjamo pedala. Doma si vedno nakopljem obveznosti. Kavč v mojem stanovanju je skoraj nedotaknjen.
Na dan začetka letošnje Dirke po Franciji je izšla Mohoričeva biografija z naslovom Mohopedija.
Katero knjigo ste prebirali na letošnjem Touru?
Knjiga o Mariji Montessori in roman z naslovom Tam, kjer pojejo raki, sta me najbolj navdušili. Prebral sem tudi biografijo Carltona Kirbyja in dve knjigi o odvajanju od pleničk, eno knjigo, ki je govorila na splošno o vzgoji, in še en roman, ki pa me ni tako navdušil.
Bo Mohopedija dobila prevod v angleščino, da jo bodo lahko brali tudi vaši moštveni kolegi?
Za zdaj tega še ne vem. Prevod ni lahka naloga.
Glede na to, da je Dirka po Beneluxu odpovedana, ali to pomeni, da vas bodo navijači vendarle lahko srečali na slovenski rekreativni dirki L'Etape Slovenia by Tour de France? Vendarle ste ambasador dirke.
Skoraj zagotovo bom prihodnjo nedeljo v Kranju, tako da se bo morda našel čas za kakšen selfi!
Preberite še:
