Torek, 2. 5. 2023, 9.30
1 leto, 8 mesecev
Intervju z najboljšo slovensko amatersko kolesarko Lauro Šimenc
Doktorica veterinarske medicine, ki zmaguje tudi na svetovnih prvenstvih
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
6,15
3
Z doktorico veterinarske medicine Lauro Šimenc (na fotografiji s štirinožnim prijateljem Božotom) smo se pogovarjali o izzivih amaterskega kolesarstva in žongliranju med službo in kolesarstvom.
Laura Šimenc je ena tistih izstopajočih posameznikov, ki uspešno krmarijo med športom in akademskimi obveznostmi. Zlahka bi jo gostili tudi v rubriki Izjemne ženske. Nekdanja triatlonka je že vrsto let najboljša slovenska amaterska kolesarka. 32-letna, vedno nasmejana Gorenjka je odlična kolesarka, ki se lahko pohvali s kar štirimi naslovi svetovne amaterske prvakinje, doktoratom iz veterinarske medicine in nazivom zlata maturantka. Pogovarjali smo se o tem, zakaj je tako hitro opustila profesionalno kolesarsko kariero, "komolčkanju", ki ni njen šport, ljubezni do kolesarstva, mejniku, ki ga je kot prva Slovenka postavila v virtualnem kolesarstvu, tem, kdo je Bina, kdo Božo in kdo Miha, ki je od nekdaj njen največji podpornik, in še bi lahko naštevali.
Na prvi pogled se zdi, kot da se z vsake dirke vrnete kot zmagovalka. Si sploh še beležite športne uspehe?
Trenutno si beležim samo, kolikokrat sem bila svetovna prvakinja (dvakrat v cestni dirki in dvakrat v kronometru), preostalega pa ne. So pa nekatere zmage lažje, druge pa precej težje dosegljive.
Vedno, kadar je v javnosti govora o Avstrijki Anne Kiesenhofer, olimpijski prvakinji v cestni vožnji, se spomnim na vas. Tudi ona se je bolj ali manj posvečala akademski karieri, kot doktorica matematike si kruh služi s predavanjem matematike in raziskovalnim delom na inštitutu za tehnologijo v Lozani v Švici, kolesarjenje pa je bilo do pred kratkim (januarja letos je postala članica profesionalne kolesarske ekipe Israel Premier Tech Roland) bolj na ljubiteljski ravni. V katero smer se vi bolj nagibate? Kaj je vaša prioriteta? Kako dolgo boste še kolesarili na tako visoki ravni kot zdaj?
Zadala sem si, da bom dirkala tako dolgo, dokler bom na amaterskih dirkah še v najmlajši kategoriji (najmlajša kategorija za gran fondo je 34 let), potem pa ne bom več (smeh, op. p.). Dokler sem v tej kategoriji, je v redu, potem pa ne bom več.
To mislite resno?
Da.
"Nisem tip človeka, ki bi "pokomolčkal" konkurenco, da bi dosegel zmago. Rivalstva ne maram, to mi sploh ni pisano na kožo."
Leta 2015 ste dirkali za avstrijsko ekipo NU Radunion Vitalogic, leto pozneje ste se preizkusili pri ljubljanski profesionalni ekipi BTC City Ljubljana, a ste potem vode poklicnega kolesarstva zapustili. Zakaj?
Če bi želela dirkati profesionalno, bi se za ta korak morala odločiti na začetku kolesarske kariere, pri 22, 23 letih. Poskusila sem, to izkušnjo imam. Leta 2016 sem bila v ekipi BTC City Ljubljana, prej še v avstrijski ekipi, a mi to ni ustrezalo.
Ne, da mi ne bi bilo všeč ali da ne bi bila dovolj močna oziroma konkurenčna, preprosto mi ni bil všeč način življenja profesionalnega športnika. To pomeni, da moraš kar naprej potovati, da dobesedno živiš iz kovčka, kot pravijo, da zelo redko vidiš svojo družino …
Po drugi strani tudi nisem tip človeka, ki bi "pokomolčkal" konkurenco, da bi dosegel zmago. Rivalstva ne maram, to mi sploh ni pisano na kožo.
Poleg tega se mi zdi, da v Sloveniji ni bilo dovolj podpore za tak korak. Ko si mlad, moraš začeti graditi kariero, še posebej v poklicu, kot je medicina, veterina. Takrat zelo težko rečeš, da boš za sedem let prekinil kariero, in potem pričakuješ, da bo ob tvoji vrnitvi vse čakalo nate, ker ne bo. Treba si je nabrati izkušnje.
Všeč so mi športne gimnazije v tujini, kjer ti pomagajo, da ob športu lahko gradiš tudi kariero, ki jo v obdobju, ko se bolj posvečaš športu, lahko na neki način zamrzneš. Tam se športniki zavedajo, da se bodo po koncu športne kariere lahko vrnili k svoji službi, jaz pa se na to nisem mogla zanašati.
"Jasno mi je bilo, da si želim ustvariti akademsko kariero, kolesarstvo pa je nekaj, kar je za zraven. To pomeni, da si sama izbiram dirke, na katerih želim nastopiti."
Ko sem zaključevala fakulteto, sem bila povsem brez izkušenj. Ko se je pokazala priložnost, da se na fakulteti zaposlim kot mlada raziskovalka in pozneje nadaljujem kariero na veterini, kar sem si vseskozi želela, sem priložnost seveda izkoristila.
Druga možnost bi bila, da bi ta čas kolesarila skoraj zastonj. Kaj bi to pomenilo zame? Moja družina ni tako premožna, da bi me lahko ves čas financirali, poleg tega bi brez izkušenj zelo težko dobila zaposlitev.
Jasno mi je bilo, da si želim ustvariti akademsko kariero, kolesarstvo pa je nekaj, kar je za zraven. To pomeni, da si sama izbiram dirke, na katerih želim nastopiti.
Kolesarim zato, ker mi je kolesarstvo všeč, ker se pri tem dobro počutim, ker rada treniram, hodim na izlete, ne pa predvsem zato, da se udeležujem dirk. Na dirke hodim zato, ker vem, da mi gre dobro in da sem dobro pripravljena, ker vem, da bo tam dobro vzdušje in dobra družba, ne pa samo zato, da dirkam.
Zdaj sem na točki, ko se dirk udeležujem samo takrat, ko vem, da sem dobro pripravljena in da lahko upam na dober rezultat.
Ko se mi ne bo več dalo trenirati toliko, da bom na dirkah uspešna, da bom skoraj vedno zmagala, tako kot zdaj, se bom samo še vozila s kolesom, ne bom pa več hodila na dirke. Sicer pa osebno precej raje treniram, kot tekmujem.
Že nekaj let je najboljša slovenska amaterska kolesarka.
Še nekaj zanimivosti o Lauri Šimenc:
- Kolesari od leta 2008, ko je začela trenirati triatlon. Sprva je mislila, da je kolesarstvo njena najslabša disciplina, a jo je partner Miha Kramar na podlagi tistega, kar je videl na prvi skupni vožnji, prepričal o nasprotnem.
- Kolesarskega izpita ni izdelala v prvem poskusu, saj ni znala voziti samo z eno roko. Zdaj obvlada tudi vožnjo brez obeh rok.
- Šimenčeva je zlata maturantka gimnazije Jesenice in Zoisova štipendistka.
- Pri izbiri študija je kolebala med medicino, fizioterapijo, fakulteto za šport in veterino, na koncu je izbrala veterino.
- Maja 2020, med epidemijo covid-19, je v dobrih 11 urah s kolesom osvojila 8.848 metrov višinske razlike in v everestingu postala druga najhitrejša ženska na svetu.
- Je štirikratna zmagovalka atraktivne kolesarske dirke Goni Pony in rekorderka v ženski konkurenci. Njen rekordni čas s ponijem na Vršič, dosežen v letu 2020, znaša 45 minut in 48 sekund.
- Je lastnica naziva KOM (Queen of the Mountains) na Muro di Sormano nad jezerom Como, ki je najslavnejši vzpon nekdanje trase Dirke po Lombardiji. Mimogrede, v moški konkurenci je lastnik KOM francoski profesionalni kolesar Thibaut Pinot.
- Je prva Slovenka, ki je nastopila na svetovnem prvenstvu na platformi Zwift.
"Zdaj sem na točki, ko se dirk udeležujem samo takrat, ko vem, da sem dobro pripravljena in da lahko upam na dober rezultat."
Kakšne vrste športnica ste? Uživate v pritisku na startu in komaj čakate, da se dirka začne, ali vam dirka povzroča stres?
Nekaj vmes. Ni tako, da komaj čakam, skušam biti čim bolj mirna. Nekaj vmes, da je malo adrenalina, a hkrati znam ohraniti tudi mirnost. Navsezadnje je za mano že toliko dirk, da že imam določeno kilometrino.
Prej ste omenili, da bi, če bi se odločili za profesionalno kolesarstvo, to pomenilo, da bi dirkali skoraj zastonj, za nič evrov. Ali vam zdajšnje dirkanje prinaša kaj zaslužka, vam sponzor krije startnine in namestitev v času dirke?
Glede na amaterske ekipe sem članica zelo dobre ekipe, ekipe Team De Rosa Santini. Gre za ekipo iz Milana, iz katere so sami stopili v stik z mano v času epidemije covid-19.
Najprej sem jih zavrnila, ker sem že imela dobrega sponzorja, ki mi je zagotovil kolo za cestno dirko in kolo za kronometer, imela sem dobre drese in mislila sem si, da novega sponzorja pač ne potrebujem. No, potem pa so v ekipi Santini kar sami od sebe rekli, da mi bodo zagotovili kolo, startnino, prenočišča, da bodo poskrbeli za opremo in drese. Ko sem omenila, da potrebujem dve kolesi, za cestno dirko in kronometer, so mi zagotovili, da bom dobila tudi to.
To je zdaj že moja tretja sezona v tej ekipi. Zelo sem zadovoljna, držali so se vsega, kar so obljubili. To pomeni, da z opremo in kolesi skoraj nimam nobenih stroškov.
Maja 2020, med epidemijo covid-19, je v dobrih 11 urah s kolesom osvojila 8.848 metrov višinske razlike in v everestingu postala druga najhitrejša ženska na svetu.
Dirkam minimalno, pri čemer se sama odločam, katerih dirk se bom udeležila. Ekipa ima sicer prioritete glede tega, katere dirke se jim zdijo pomembnejše, ni pa nujno, da se jih tudi sama udeležim.
Ekipi je zelo pomembno, da se v njej dobro počutimo. Seveda so veseli zmage, ni pa težav, tudi če ne zmagam. Nekaj ljudi iz te ekipe je zdaj mojih zelo dobrih prijateljev. V ekipi nas aktivno dirka deset v različnih kategorijah – večinoma prihajajo iz Milana, Torina in okolice. Res smo super ekipa, nekateri člani ekipe so celo postali moji najboljši prijatelji.
Ste tudi del angleške ekipe Wahoo Le Col, s katero ste lani zmagali v posebni ligi v virtualnem kolesarstvu na Zwiftu (v elitni ligi Premier), nato ste kot prva Slovenka nastopili še na svetovnem prvenstvu na platformi Zwift. Še en nov mejnik. Kako gledate na kolesarjenje na trenažerju? Je to nebodigatreba, ko slabe razmere ne dopuščajo treninga na prostem, ali ste ga že nekoliko vzljubili?
Kolesarjenje na Zwiftu je bilo zame sprva ne preveč ljub trening pozimi, ko vreme kolesarjenja zunaj ni dopuščalo, potem pa je postalo zelo učinkovit in zabaven način treninga, ko nimaš veliko časa zaradi drugih obveznosti. Hitro so me povabili tudi v tekmovalno e-kolesarstvo, kjer sem članica ene najboljših ženskih ekip na platformi Zwift.
Res pa je tudi, da je dirkanje na Zwiftu zelo drugačno od dirkanja zunaj. Moraš naštudirati način kolesarjenja v virtualni skupini, zavetrja, kdaj začeti sprint ipd., vendar je zelo zabavno in si tudi član neke skupnosti z vsega sveta, ki ti daje tudi veliko podpore, motivacije, pomoči, ne samo v kolesarstvu.
Kako bi ocenili svoj nastop na svetovnem prvenstvu. Tekmovali ste kljub bolezni in osvojili 25. mesto. Zadovoljni?
Mislim, da bi se lahko uvrstila med prvih deset na svetu, zato sem bila zelo razočarana, da sem zbolela ravno v nepravem trenutku. Zelo sem se potrudila, da sem se sploh kvalificirala na svetovno prvenstvo prek kvalifikacijskih dirk. Uvrstilo se nas je le 30 kolesark z vsega sveta.
Boste v virtualnem kolesarskem svetu vztrajali tudi v prihodnje?
Seveda, mogoče ne tekmovalno, trenirala pa bom, ker je zabavno, zraven pa se lahko tudi učim italijanščino.
Se še vedno držite cikla treninga, od pripravljalnega obdobja do dirke, počitka …
Na začetku sem se tega držala. Ko sem začela kolesariti, sem sodelovala s trenerjem Janijem Prešernom, ki je bil res super. Po štirih letih sodelovanja sem želela izboljšati svojo vožnjo na čas in tako začela sodelovati s tujim trenerjem Alexandrom Bauerjem, ki je bil specialist prav za področje kronometra. Vprašala sem ga, ali bi bil pripravljen sodelovati z mano, in takoj je privolil. Na pisti na Dunaju sva opravila aeronastavitve, vse je potekalo super, potem pa je izbruhnila korona.
Zdelo se mi je, da trenerja ne potrebujem več, saj tako ali tako na koledarju ni bilo nobenih dirk. Zakaj bi imela cikle treningov, ko pa ni nobenih dirk, na katere bi merila (smeh, op. p.)? Poleg tega je težava tudi služba, saj sem nekje do 16.00 ali 16.30 v službi in popoldne nimam več dovolj energije za poln trening.
Ko kombiniraš službo in šport, je zelo pomembno, da najdeš trenerja, ki te razume in ki zna trening prilagoditi tebi in tvojemu življenjskemu slogu. Preprosto nimam neomejeno časa, da bi ga toliko namenjala kolesu.
"Ko kombiniraš službo in šport, je zelo pomembno, da najdeš trenerja, ki te razume in ki zna trening prilagoditi tebi in tvojemu življenjskemu slogu. Preprosto nimam neomejeno časa, da bi ga toliko namenjala kolesu."
Koliko ur tedensko namenite kolesu? Aktivno in z mislimi?
Na teden kolesarstvu posvečam okoli 20 ur, če upoštevam še pripravo tras, vaje raztezanja in podobno, ne gre samo čas, ki ga preživim na kolesu. Letos imam na števcu okoli 6.000 kilometrov, velik del sem jih opravila na trenažerju, kjer se kilometri hitreje naberejo.
Ko sva pri trenerjih … Kako pomembno je, da trener razume, da je delo s športnicami vendarle drugačno kot s športniki?
Zelo pomembno. Tudi iz tega razloga sem trenerja, ki sem ga prej omenjala, prosila za sodelovanje, saj sem vedela, da je že pred tem sodeloval s številnimi športnicami in da to razume. Dejstvo je, da ženske drugače funkcioniramo kot moški in da mora trener to razumeti.
Razmišljala sem tudi, da bi sama kot trenerka pomagala komu drugemu, a sem se odločila, da bom to počela šele, ko bom prepričana, da imam dovolj znanja. Bojim se, da je v trenerstvu preveč ljudi, ki nimajo ustreznega znanja.
Sama sem sicer s trenerji, s katerimi sem sodelovala v preteklosti, zadovoljna, zadnja tri leta pa treniram brez trenerja. Mislim, da sva z Miho vseeno že toliko doživela, da veva, kaj potrebujeva.
Kakšno vlogo ima pri tem Miha Kramar? Zdi se, da je vaš glavni podpornik.
Saj je!
Kdo je boljši na kolesu? Predvidevam, da vi, se pa morda motim.
Odvisno od dneva, ni nujno, da sem jaz boljša (smeh, op. p.). Je pa on bolj eksploziven, jaz pa bolj vzdržljiva.
Dirkate na dirkah gran fondo. Za kakšne dirke gre?
Dirke gran fondo so maratoni. Če jih primerjamo z dirkami, na katerih dirkajo ženske v profesionalni karavani, so dirke gran fondo glede na profil in dolžino zahtevnejše. Je pa po drugi strani na profesionalnih dirkah težje to, da tam dirkajo ekipe in je dinamika dirke povsem drugačna. Na dirkah gran fondo se vozi bolj na tempo, ni toliko skokov in pokrivanja, tudi lažje se pomikaš po skupini. Kolesarstvo gran fondo je čisto drugačno kot profesionalno kolesarstvo.
Dirke so na sporedu skoraj vsak konec tedna, prav serije gran fondo, prek katerih se lahko kvalificiraš na amatersko svetovno prvenstvo, pa so bolj redke.
Kakšne cilje ste si zastavili v tej sezoni?
Za letos sem si kot glavne cilje zastavila dobre rezultate na najtežjih in najbolj znanih kolesarskih maratonih – to so Maratona dles Dolomites, Ötztaler Radmarathon (240 km, 5.000 višinskih metrov) in podobno. Ali pa Nove Colli – to je najstarejši maraton v Italiji (200 km, 4.000 višinskih metrov), speljan po krajih Marca Pantanija.
Laura se je lani na nekaj dirkah, ki so potekale v veliki vročini, izredno slabo počutila. "Na dirki po Dolomitih sem se morala za pet minut celo ustaviti. Nisem vedela, kaj mi je, razmišljala sem celo o aritmiji, nato pa smo ugotovili, da sem na vsaki dirki pojedla toliko gelov, kot da bi spila 50 skodelic kave. Zaužila sem namreč osem gelov, ki so imeli po 200 miligramov kofeina, česar nisem vedela, saj ni bilo nikjer izrecnega opozorila, in se zastrupila s kofeinom. Pisalo je samo, da gel vsebuje 40 gramov ogljikovih hidratov. Na to me je opozoril Marko Džalo (maser pri ekipi Ineos Grenadiers, prihodnjo nedeljo bo gost Sportalove rubrike Druga kariera, op. a.), ki me je vprašal, ali sem res zaužila toliko kofeina, pa sem trdila, da ne, ker geli ne vsebujejo kofeina. Skratka, noro."
Na pot se vedno odpravite skupaj s svojima živalskima prijateljema, kužkom Božem in mačko Bino. Kako je to videti v praksi?
Odlično, ni nobenih težav, oba se rada vozita z avtom in rada raziskujeta nove kraje. Seveda oba (tudi mačka) na povodcu. Sta tudi dobra prijatelja, če Božo Bini preveč teži, pa ga malo oklofuta. Nočeva ju puščati sama doma, saj ko je dopust, je dopust za vse.
Decembra ste doktorirali iz veterinarske medicine. S čim se trenutno ukvarjate na veterinarski fakulteti?
Na Veterinarski fakulteti v Ljubljani sem trenutno asistentka za parazitologijo. Poučujem študente veterinarske fakultete, super je, res uživam v svojem delu. Delam pedagoško in raziskovalno. V svoji doktorski nalogi sem raziskovala čebelje viruse.
Je bilo to tisto, o čemer ste sanjali kot majhna deklica?
Kot otrok sem želela postati kmetica ali imeti živalski vrt (smeh, op. p.). No, nato sem si malo premislila in sanjala o tem, da bi postala veterinarka, raziskovalka ali profesorica na veterinarski fakulteti. Glede na to, da imam doma dve živali in da delam na veterinarski fakulteti, bi rekla, da mi je vse to nekako tudi uspelo.
Sklepam, da ste po naravi precej delovno naravnani. Zlata maturantka že mora biti.
Hm, recimo, da želim biti najboljša v vsem, česar se lotim. Nikoli si ne izberem lahkih stvari, ker mi niso v izziv.
Preberite še:
3