"Dal bom vse od sebe. Ne bi rad česa obžaloval."

21-letni Luka Pibernik iz Komende je 1. januarja 2015 tudi uradno prestopil v najvišjo kolesarsko ligo. Leto dni starejšemu Janu Polancu se je pridružil v italijanski ekipi Lampre-Merida z licenco World Tour, kjer so ga začeli snubiti že leta 2012, ko je na svetovnem prvenstvu v kategoriji do 23 let osvojil peto mesto, še bolj so se zanj ogreli leta 2013, ko je pri rosnih 19 letih postal državni prvak med člani. Perspektivni kolesar je šolo postavil na stranski tir in se posvetil izključno kolesarstvu. V prihodnjih dveh letih bo skušal iz sebe iztisniti največ in kar najbolje izkoristiti dveletno pogodbo pri Lampre-Meridi. "Ne bi rad česa obžaloval," pravi skromni mladenič, ki v Sloveniji najraje premaguje traso in spremljevalne vzpone na relaciji Jezersko–Pavličevo sedlo–Černivec, trenutno pa dirka v Dubaju.

Luka, kako bi opisali svoj prehod iz majhne ekipe Radenska v veliko italijansko ekipo Lampre-Merida? Kako velik je bil ta korak? Precej velik. Že ekipa je trikrat večja kot ekipa Radenske. To pomeni, da je trikrat več kolesarjev, trikrat več osebja, vse je bolj profesionalno.

V kakšnem smislu? Da so dirke na višji ravni, da je večja konkurenca ... Že lani sem imel z njimi sklenjeno predpogodbo in sem se že udeležil tudi prvih skupnih priprav, tako da sem približno že vedel, kako bo vse skupaj videti. No, letos pa gremo na polno …

S čim ste jih prepričali, da so se ogreli za vas? Z naslovom državnega prvaka med člani, in to pri rosnih 19 letih? Da. Že ko sem se leta 2012 na svetovnem prvenstvu v kategoriji do 23 let uvrstil na peto mesto, so pri Lampreju predlagali, da bi izpeljali test pripravljenosti, kakršnega sicer opravijo z vsemi svojimi kolesarji. Ostali smo v stiku in ko sem zmagal na državnem prvenstvu, me je poklical njihov menedžer in dogovorili smo se za predpogodbo.

Je pri tem pomagala tudi vloga Marka Polanca, očeta Jana Polanca, ki je zdaj tudi vaš ekipni kolega pri Lampreju, ali je bil odločilni faktor Andrej Hauptman, ki je nekdaj vozil za isto ekipo, kot zdaj vozite vi? Da, nekaj povezave je bilo tudi po liniji Polanc, sicer pa je največjo vlogo pri mojem prestopu odigral Hauptman. Očitno je pri ekipi pustil dober vtis, zato smo se dokaj hitro dogovorili za sodelovanje.

Kakšen program so vam pripravili za sezono 2015? Koliko imate pri tem pravzaprav pravice do sooblikovanja? Že konec decembra lani sem povedal, katere dirke mi ustrezajo – to so predvsem enodnevne dirke –, nato so mi v ekipi sestavili program, ki mi povsem ustreza.

K prehodu na višjo raven spadajo tudi številna potovanja. Pravkar ste se vrnili iz Argentine, pa že potujete v Dubaj (pogovarjala sva se prejšnjo soboto, že dan pozneje je Pibernik odpotoval na Dubaj, op. a.), kjer vas čaka druga dirka svetovne serije v sezoni 2015, Dirka po Dubaju. Kaj sledi? Najprej me čaka GP Laguna, nato klasike po tlakovcih, vključno z dirko Pariz–Roubaix, dirka po Flandriji, potem pa bodo na podlagi mojih rezultatov v ekipi ocenili, kako naprej.

Verjetno si večina kolesarjev želi voziti na Tour de France? Na splošno da, vendar za našo ekipo glavno dirko sezone brez dvoma predstavlja Giro. Po drugi strani pa je res tudi to, da je letos zasedba mednarodno precej pisana in da v ospredju želja niso več samo italijanske dirke.

Ko sva že pri Touru … Si predstavljate, da bi vozili na eni od tritedenskih dirk, ki imajo le dva dneva premora? Bomo videli, pravijo, da imajo kolesarji med temi dirkami kar nekaj črnih dni. Do zdaj je moja najdaljša dirka trajala devet dni.

Z vmesnim črnim dnevom? Tudi (smeh, op. a.).

Kakšna bo vaša naloga na naslednji dirki v Dubaju? Moja naloga bo pomagati Filippu Pozzatti, ki bo meril na čim boljši rezultat v generalni razvrstitvi, in Davidu Cimulaiu, ki bo lovil etapne zmage.

Koliko imate kolesarji od teh potovanj v povsem turističnem smislu? Za kakšne oglede je čas edino takrat, ko se iz etape peljemo v hotel in ko se iz hotela peljemo na letališče, sicer pa za take spomine nimamo časa.

Krst med "velikimi" ste doživeli v Argentini, na dirki San Luis, kjer ni manjkalo velikih imen. Tudi Mark Cavendish, Nairo Quintana in Michal Kwiatkowski so bili tam, tudi naš Jani Brajkovič … Kako se spominjate te dirke? Dirka po Argentini je bila povsem primerljiva z dirko Po Sloveniji, morda je bila le kakšna WorldTour ekipa več na štartu. Načina dirkanja sem vajen, že prej sem v Italiji vozil na dirkah 1. kategorije, tako da sem približno vedel, kaj me čaka. Mislim, da sem se kar dobro vključil v ekipo.

Kolesarstvo je predvsem ekipni šport. Kakšno vlogo so vam dodelili? Glede na to, da sem še mlad, imam trenutno vlogo pomočnika, potem pa bomo iz etape v etapo videli, kam spadam.

Že v prvi etapi ste bili udeleženi v padec … Štiri kilometre pred ciljem prve etape sem bil udeležen v skupinskem padcu in sem si s tem nabral preveč zaostanka. Sem pa tisti dan pomagal Sachi Modoli (tretje mesto na prvi etapi dirke Tour de San Luis) in sem svoje delo za ta dan že opravil.

Dirka San Luis je bila vaša krstna v novem dresu. Lampre-Merida je v ta namen razposlala celo uradno sporočilo o tem. Koliko treme je bilo prisotne? V bistvu niti nisem bil nervozen, dirk sem vajen.

Zanimivo je, da so rekreativni kolesarji na štartu običajno bolj živčni kot poklicni, ki od tega živite. Da, to drži. Mi se zavedamo, da imamo pred seboj še 180 kilometrov in da lahko v tem času marsikaj nadoknadimo, rekreativne dirke pa so praviloma krajše.

Za Argentino sem bil najprej predviden kot rezerva in sem dokaj pozno izvedel, da potujem na dirko. Perez Serpa je imel neke težave, pa sem ga zamenjal. Prejšnja leta sem decembra še hodil v hribe, tekel na smučeh in se vozil z gorskim kolesom, zdaj pa sem čim več časa skušal izkoristiti na specialki.

Znano je, da italijanski klubi komunicirajo izključno v italijanskem jeziku. Kako tekoče vam že gre? Uf, razumem kar precej, govorim pa ne prav dobro.

Koliko si lahko pomagate z angleščino? Žal ne preveč, saj nihče ne govori angleško. Sicer pa kar hitro dojameš, kaj ti želi nekdo povedati, govoriti pa je precej težko.

Kako to, da vas še vedno trenira Polanc, vaš trener iz kluba Radenska? Tako mi najbolj ustreza. Z Markom sodelujeva že četrto leto in mislim, da sva se kar dobro ujela. Ustreza mi, ker je v bližini, in kadar imam težave, se lahko vedno obrnem nanj.

Kaj pa ko nastopijo psihične težave, ko vam ne gre? Teh pa še nisem imel, bomo videli (smeh, op. a.).

Ko sanjate o kolesarskih uspehih, katera zmaga ali uspeh je v teh sanjah največ vreden? Želim si, da bi bil na Dirki po Flandriji enkrat v ospredju. Res je sicer, da je v očeh javnosti največ vreden zmagovalec Toura, je tisti, ki ga vsi poznajo in častijo, medtem ko v kolesarskem svetu dirka po Flandriji pomeni ogromno.

Ne bom sicer rekel, da je zmaga na Flandriji enakovredna zmagi na Touru, je pa brez dvoma nekaj velikega. Tudi Fabian Cancellara je kolesarski superzvezdnik, pa Toura ni še nikoli končal med prvo dvajseterico, je pa redni zmagovalec klasik.

Koliko vam ob vsem tem tempu ostaja časa za izobraževanje? Končal sem srednjo gradbeno šolo, potem pa sem se odločil, da bom vse podredil kolesarstvu. Zdaj imam toliko obveznosti, da nikakor zraven ne bi zmogel še šole. Ti dve leti pri Lampreju bom poskusil čim bolje izkoristiti, da si ne bom enkrat očital, da nisem naredil vsega, kar bi lahko, da bi mi uspelo. Potem pa, kdo ve ...