Švicarji po prvo zlato, Sedina švedska garancija za uspeh

Američani so nazadnje do odličja prišli leta 2004, ko so bili bronasti. Predvsem zadnji dve leti nista bili najboljši, leta 2010 so bile ZDA šele 13., lani osme. Tudi letošnja postava ni napovedovala, da se bi lahko ''jenkiji'' potegovali za odličja, v reprezentanci ni zvezdnikov, so pa igralci dokazali, da jih krasi ekipni duh. Predvsem predstava proti Rusom ne bo šla tako hitro v pozabo. Rusija, za katero sta zaigrala tudi Ilja Kovalčuk in Aleksander Ovečkin, namreč na svetovnih prvenstvih še nikoli ni prejela osem zadetkov. Je pa priložnost odlično izkoristil šele 19-letni vratar John Gibson, ki je med najzaslužnejšimi, da so Američani prišli tako daleč. Brez dvoma bomo o slednjem v prihodnje še veliko slišali, še posebej, če bo v novi sezoni dobil priložnost v ligi NHL, kjer si ga lasti Anaheim.

Finci so se znova izkazali za kompaktno ekipo, ki ne stavi vse na NHL igralce. V izbrani vrsti sta bila namreč le dva. Član Phoenixa Lauri Korpikovski in Mikael Grandlund, ki je na prvenstvu v Bratislavi s svojimi čarovnijami pomagal do zlatega odličja. A 21-letni napadalec, ki je v tej sezoni igral tako v ligi NHL kot AHL, letos ni tako razpoložen. Je pa res, da se je reprezentanci priključil šele ob koncu skupinskega dela. Tokratno prvenstvu je pri ''levih'' predvsem v znamenju Petrija Kontiole, ki je trenutno najučinkovitejši igralec turnirja. Član Traktorja iz Čeljabinska je na devetih tekmah zbral 15 točk.

ZDA bodo na obračunu za tretje mesto skušali ponoviti predstavo iz skupinskega dela, ko so ugnali Fince s 4:1.

Švicarji so v zadnjem desetletju naredili ogromen korak naprej, postali so reprezentanca, ki se redno uvršča v četrtfinale. Letos pa so stopili še stopničko višje, povsem so se namreč približali svetovnemu vrhu in so edina izbrana vrsta, ki je na prvenstvu še neporažena. Kanadski strokovnjak Sean Simpson, ki je reprezentanco prevzel leta 2010, nadaljuje dobro delo Ralpha Kruegerja. Od svojih izbrancev zahteva veliko drsanja in agresivno igro, predvsem pa disciplino v obrambi. Ta je bila doslej ključ do uspeha, vsi igralci so namreč pomagali svojima vratarjema, Retu Berri in Martinu Gerberju, ki odlično opravljata svoje delo. V napadu imajo glavno besedo Nino Niederreiter, Reto Suri, Dennis Hollenstein, Justin Walker, odličen pa je tudi branilec Roman Jusi. Slednji ob še enemu branilcu Raphaelu Diazu igra v ligi NHL. Švica ima sicer sedem medalj s svetovnih prvenstev, vendar to iz časov, ko se je igral povsem drugačen hokej, predvsem pa je nastopilo manj reprezentanc. Nazadnje je do odličja prišla leta 1953. Enkrat je bila sicer srebrna, preostalih šest medalj ima bronast lesk.

Švedi so lani, ko so prav tako s Finci organizirali prvenstvo, razočarali. Osvojili so le šesto mesto. Pred tem so trikrat zapored prišli do medalje, dvakrat so bili bronasti in enkrat srebrni. Zlato odličje so nazadnje osvojili leta 2006. Tudi letos v skupinskem delu niso bili najbolj prepričljivi, ob petih zmagah so dvakrat izgubili in osvojili tretje mesto v skupini. Se je pa krivulja obrnila navzgor, ko sta se ekipi pridružila dvojčka Sedin, ki sta odigrala tri tekme, na svojem računu pa ima vsak že šest točk. Ob obeh zvezdnikih Vancouvra, s katerim sta ekspresno hitro izpadla v prvem krogu končnice lige NHL, se je prebudil tudi Loui Eriksson. Slednji je z devetimi točkami tudi najučinkovitejši igralec izbrane vrste. Takoj za njim pa sta prav dvojčka Sedin, ki imata, kot že omenjeno, le tri nastope. Brez dvoma sta slednja najbolj zaslužena, da so ''tri krone'' prišle do finala. Ob dvojici pa ne smemo pozabiti niti vratarja Jhonasa Enrotha, ki odlično brani. Slednji ima veliko pomoč tudi v svoji rezervi Jacobu Markstromu.