Sobota, 11. 5. 2019, 4.00
2 meseca, 2 tedna
sobotni intervju: jure vnuk
Svojeglavi osvajalec lovorik, ki sprostitev najde na jadrnici in verjame do konca
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
3,44
1
Jure Vnuk je s člansko Olimpijo v zadnji sezoni osvojil vse, kar je bilo mogoče. Postali so prvaki Alpske lige, slovenski državni prvaki in slovenski pokalni prvaki.
Za nekdanjim hokejistom, danes pa trenerjem Juretom Vnukom je rezultatska sezona kot iz najboljših sanj. Z varovanci HK SŽ Olimpija so v vseh tekmovanjih, v katerih so nastopili, osvojili prvo mesto. A le dva tedna po trojni kroni na Celovški 25 ni mirnega spanca. Z mlajšim iz bratske naveze Vnuk smo se pogovarjali o sladkostih sezone za pomnjenje, receptu za uspeh, ligi EBEL, v katero bi se zmaji lahko vrnili že letos, vprašanjih, ki čakajo na odgovore, pa tudi o tem, da po mnenju ljubitelja jadranja nekateri ljubljanskemu hokeju ne privoščijo vzpona.
Sredi januarja lani je Jure Vnuk na trenerskem stolčku ljubljanskega članskega hokejskega kolektiva HK SŽ Olimpija zamenjal Andreja Brodnika in se naposlušal očitkov o bratski dodelitvi službe. Predsednik zmajev je bil takrat eden od najboljših slovenskih hokejistov po osamosvojitvi Tomaž Vnuk. O tem, da je brat, pravi, posluša že vse življenje, a ne dovoli, da bi mu prišlo do živega.
Slabo leto in pol zatem lahko 44-letnik na ogled postavi tri lovorike, ki so jih njegovi fantje, igrali so zgolj Slovenci, osvojili v končani sezoni. Zmagovito pot do naslova pokalnih slovenskih prvakov, slovenskih državnih prvakov in naslova prvaka Alpske lige so spremljali preobrati. Osvajalec lovorik zadnje sezone trdi, da je v uspeh verjel tudi, ko jim je najbolj gorelo pod nogami.
Ponosen je na varovance, a zaskrbljen, saj ne ve, kaj bo prinesla prihodnost. Pred dnevi je alfa in omega kluba Tomaž Vnuk zaradi razmer v hokeju in odnosa nekaterih do tega športa ponudil odstop z mesta direktorja. Svojeglavega trenerja, kot se opiše sam, bratova odločitev ni presenetila. Upa, da se bodo vremena nad ljubljanskim hokejem vsaj delno zjasnila, želi ostati na svojem mestu, predvsem pa čim hitreje dobiti nekaj prepotrebnih odgovorov.
Dva tedna po koncu sezone in trojni kroni so se v Olimpiji zgodili pretresi. Vaš brat Tomaž Vnuk je zaradi nezadovoljstva z razmerami ponudil odstop z mesta direktorja. Vi ostajate trener članske ekipe?
Jaz imam namen ostati, a v tem trenutku ni še nič dorečenega. Ne vem, kaj natanko bo. Po informacijah, ki jih imam, ostajam. Ne vem, ali bodo zamenjali šampionskega trenerja. Pogodbo s klubom imam še za eno leto. Iztekel se je aneks za vodenje članov, imam pa še enoletno pogodbo za hokejsko šolo, saj po lanski sezoni nisem imel posebnih zahtev in smo rešili stvari z aneksom. Počakati bo treba, kako se bodo stvari nadaljevale in ali se bom moral pogovarjati s kom drugim, ne Tomažem.
Pojavili so se zapisi, da ste pri izhodnih vratih …
To sem prebral in priznam, da me je kar malo presenetilo. A kot vem, po zagotovilih, ostajam.
Tomaž Vnuk je sredi tedna ponudil odstop z mesta predsednika članske Olimpije. Predsednik se bo poskušal z njim pogovoriti. Več bo jasnega prihodnji teden.
Tomaževa odločitev vas verjetno ni presenetila? Sami poznate ozadje.
Ne, nič me ni presenetilo, ker že dlje časa vem, kako se stvari dogajajo, stojijo.
Ste lahko bolj konkretni?
Menim, da se je treba stvari lotiti malo drugače. Tistim, ki se ukvarjajo s stroko, je treba pustiti, da se ukvarjajo s stroko, tistim, ki skrbijo za finance, dovoliti, da delajo svoje. Če se stvari mešajo, ne gre.
Ste si po dolgi in naporni, a uspešni sezoni že spočili? Kje najdete mir?
Nekaj malega že, nekaj še pride. Za zdaj sem šel postavit jadra. Vedno sem imel jadrnice, v jadranju sem našel sprostitev. Bližina morja mi je vedno ustrezala. Glede na to, da smo hokejisti vsak dan v drsalkah, na koncu že komaj čakamo, da obujemo natikače.
Menda ste tudi vrtičkar.
Da. Še vedno, ampak letos res nisem bil priden. Do zdaj sploh še nisem prekopal, tako da v kratkem še ne bo zelenjave. Zelo mi je žal, ker sem vse skupaj zanemaril (smeh, op. p.), ampak bom tudi to uredil. Zaradi dolge sezone mi je zmanjkovalo časa.
Vsi Sportalovi Sobotni intervjuji
Vas je že od nekdaj vleklo v trenerske vode?
Že od mladih nog so me spraševali, kaj bom delal po karieri, in vedno sem govoril, da bom trener. To vedo vsi moji sošolci iz osnovne šole. Držal sem besedo.
Vnuk po zagotovilih ostaja trener članskega moštva Olimpije, a skrbi ga, da pogodbe z igralci še niso podpisane, da ne ve, na koga vse bi v prihodnji sezoni lahko računal.
Zadnjo sezono in pol trenirate člansko Olimpijo. Predsednik je pred sezono kot cilj navedel polfinale Alpske lige in obe domači lovoriki. Prvega ste z naslovom prvaka presegli, druga dva uresničili. Kako danes z distance gledate na zadnje tekmovalno leto?
V športu si moraš zastavljati visoke cilje, moraš pa biti ob tem tudi realen. A za nami je res sanjska rezultatska sezona. Ko sem pred dnevi pripravljal sklepno poročilo tekmovalnega obdobja, sem na plan privlekel stare dokumente in videl, da smo lani začeli prvi sestanek 14. maja. To bo čez nekaj dni.
Na tem sestanku sem predstavil pripravljalno obdobje, trenažno obdobje pred dopusti, saj se v tem obdobju oblikujejo temelji, ki so zelo pomembni. V tem je bistvo. Lani v takem času še nismo imeli vse ekipe, se je pa oblikovala skupina igralcev, ki so sledili tem treningom. Želim povedati, da je treba začeti delati dovolj zgodaj. Lani smo. Hokej je namreč preveč tehnično zahteven, da bi med sezono nadomeščal zamujeno. Kakšen kratek šprint že, baze pač ne.
Kdaj bo letos ta sestanek?
Letošnja sezona je bila malo daljša od lanske, tako da fantje potrebujejo nekaj počitka. Nas pa čaka še sprejem pri županu za uspehe, obeta se nam še skupno kosilo, tako da ga lahko pričakujemo kmalu.
Mislim, da bo fantov na pripravah še več kot lani. Sem zagovornik tega, da morajo biti čim več skupaj. Hokej je ekipni šport. Ne želim, da iščejo individualne trenerje. Ne razumite me narobe, nič nimam proti osebnim trenerjem, ki imajo ogromno znanja, tudi meni bi lahko pomagali, a hokejska ekipa mora trenirati skupaj.
Kakšna bo sestava Olimpijine ekipe in kje bo igrala v prihodnji sezoni - možnost je vrnitev ljubljanskega hokeja v ligo EBEL, sestanki že potekajo -, bo znano do konca meseca.
Kakšno ekipo pričakujete za naslednjo sezono? Pogodbe so igralcem potekle.
Veliko stvari ne vem, vem pa, da ekipe trenutno nimam in da imam zelo slabe pogoje za izpeljavo priprav. Ravno to je ena od mojih skrbi. Ne vem natančno, na koga vse bi lahko računal. Že med končnico sem jim rekel, da si želim čisto vse, nikogar ne bi odgnal, vsi si zaslužijo biti, vsaj na začetku, zraven. Morda bi dodal še koga, a to za zdaj še pustimo.
"Pri vseh stvareh, ki niso urejene tako, kot bi si želeli, moraš pokazati veliko zavzetosti, predvsem pa je treba res veliko delati."
Mislim, da bo kapetan (Aleš Mušič, op. a.) ostal, kar bi bila velika stvar. On je bil eden ključnih tvorcev te zgodbe. Če bi ostal, bi bilo res lepo, saj bi okoli njega zgradili ekipo. Računam, da bodo tudi drugi vztrajali, nekateri lani niso dovolj igrali, to bomo poskušali spremeniti.
Menim, da bi morali pogodbe v klubu z igralci podpisati že pred tedni. To se za zdaj še ni zgodilo, a mislim, da se vsi trudijo, da se v kratkem bo. Je pa res, da so vse stvari povezane s financami. Preden eden nekaj odobri, drugi nekaj, tretji nekaj, pri nas traja kar nekaj časa …
Če bi se to vse uredilo že februarja, bi bilo marsikaj lažje pripraviti. A pri nas je tako, da brez takšnih stvari očitno ne moremo. Do tega je pripeljalo vse skupaj, od financ do pogojev, kje bomo trenirali. Že z dežjem v Tivoliju imamo velike težave. Zdaj se bom s temi težavami spet soočil. Ko bo deževalo, bom moral iskati hodnike ali pa kake druge prostore, da bomo lahko izpeljali program. To ni najlažje. Pri vseh stvareh, ki niso urejene povsem tako, kot bi si želeli, moraš pokazati veliko zavzetosti, predvsem pa je treba res veliko delati.
Veselje ob pokalni septembrski lovoriki.
Do vseh lovorik ste prišli z vseslovensko ekipo, kar je svojevrsten podvig.
Da. Predvsem smo si želeli igrati zelo dober hokej. Če za zapolnitev vrzeli res ne bi našli domačih igralcev, bi morda lahko prišel tudi tujec. A zanj niti nisem videl prostora. Morda je bilo na začetku videti, kot da bi ga predvsem na branilskih položajih potrebovali, pa se je izkazalo, da ni tako. Pri tujcih ni tako enostavno. Moraš imeti tudi prave prijeme, da jih vključiš v ekipo.
Politika kluba je tudi tako začrtana, da stavi na domače, saj se nam je vsem zdelo prav, da damo prednost slovenskim igralcem. Raje vidim, da igrajo oni kot preplačani tujci. Včasih je kdo mislil, da pridejo gledat samo tujce, a se je izkazalo, da ni res. Upam, da bo šlo tako naprej.
Pa vendar so se pozimi pojavile govorice, da bi lahko lovili zadnji vlak pred koncem prestopnega roka in pripeljali tujega vratarja, kar bi bila nezaupnica Žanu Usu.
To je bila popolna izmišljotina. Sploh ne želim razmišljati, kdo je začel te govorice. Jasno je, da so prišle tudi do njega. Dobro, da je toliko pameten, da nam je verjel, da gre za neumnost. Lahko nam tudi ne bi. Vsaka taka psihološka igra lahko vpliva na vratarja. To se je dogajalo ravno pred končnico … Le od kod je prišlo …
"Verjeli smo v Žana Usa, ki je v preteklosti že skoraj izgubil voljo."
Mi smo verjeli v Usa, ta je v preteklosti že skoraj izgubil voljo. Kdo pa je ne bi, če ti nekdanji vratar reče, da nisi kaj prida, da nisi za velike tekme. Lahko rečem le, da je imel na odločilni tekmi Alpske lige za prvaka 97 odstotkov ubranjenih strelov. Ni kaj dodati. Treba mu je le zaupati.
Nekateri mladi so se izkazali. Je kdo že trkal na vrata Olimpije, ki bi bila za nekatere lahko odskočna deska?
Upam, da bi Olimpija to res lahko postala, a ne za vsako ceno. Želim si, da bi igralci spoznali in prehodili pravo pot do tujine. Želim si, da bi na primer Miha Zajc postal nosilec igre Olimpije, ne pa, da bi odšel, potem ko je v zadnji sezoni pokazal precej res svetlih trenutkov. To še ni raven Mušiča, ki je motor ekipe in je konstanten. Zajc bi moral v Olimpiji to postati v naslednjih dveh, treh letih. S tem bi postavil zelo trde temelje, da podpiše odlično pogodbo v tujini.
Če bo prehitro odšel v tujino, se lahko zgodi, da morda ne bo igral power-playa, ne bo zadovoljen z igralnim časom ... V tem primeru lahko nazaduješ. On mora iti v tujino kot motor ekipe, izoblikovan igralec, ne kot perspektiven hokejist.
Vnuk si za Miho Zajca (levo) želi, da bi postal vodja Olimpije, kot je kapetan Aleš Mušič (desno), da ne bi prehitro odšel v tujino ...
Kaj pravite na "zbadljivke", da vam je do uspehov pomagalo kar nekaj Gorenjcev, od katerih nekateri niso spadali v idejno zgodbo trenerja Jesenic Gabra Glaviča, ki se je med sezono poslovil od železarjev?
V Sloveniji sta le dva kluba, v katerih lahko nekaj zaslužiš, igraš na višji ravni. Jesenice in Olimpija. Eden od ciljev Slovencev je zagotovo igrati za Jesenice ali Olimpijo. Pri kateremkoli klubu od teh dveh igraš, si zame domač. Zame sta Rajsar in Kranjc domača. Kraj, do katerega se lahko zapelješ v 40 minutah, je zame domač. Na Jesenicah imam veliko prijateljev. Čeprav moram reči, da so se mi Jeseničani letos še posebej zamerili.
Tudi z besedami, da ste prevzeli njihov način igranja?
(smeh, op. p.) To, kar je Gaber govoril, je nesmisel. Ne vem niti, ali je to, da igramo kot oni, pohvala ali graja. Igrali smo drugače, je pa res, da smo bili agresivni in hitri. Tako kot moraš igrati, če želiš zmagovati. Mislim, da je jasno, da ne bomo stali na ledu in čakali, da nas nasprotnik premaga.
"Igrali smo drugače kot Jeseničani, je pa res, da smo bili agresivni in hitri. Mislim, da je jasno, da ne bomo stali na ledu in čakali, da nas nasprotnik premaga."
Zakaj so se vam zamerili?
Zamenjalo se jim je občinstvo. Včasih je bilo to krasno občinstvo, bili so trmasti, pravi Gorenjci. Navijali so, kot se spodobi, niso bili žaljivi, zdaj me pa po koncu tekme zalivajo s pivom. To se je dogajalo v osemdesetih v Beogradu pa kje v Romuniji, Bolgariji, v Avstriji in pri nas v Sloveniji pa to ni bila navada. Sploh ne na hokeju. Tako se vedejo, mlajša generacija pač.
Vaše besede bi jih lahko še podžgale. Lani ste železarjem napovedovali vojno, letos po jeseniški zmagi na prvi finalni tekmi državnega prvenstva dejali, da je bila nezaslužena …
Povedal sem, kar sem si mislil. V resnici na tej tekmi niso ničesar pokazali. Mislim, da vsi vemo, da smo se dan pred to tekmo šele vrnili z odločilne finalne tekme Alpske lige, po kateri smo postali prvaki. Nato pa morali skoraj takoj še na finale državnega prvenstva. Pričakoval sem, da bodo leteli, da bodo prevladovali, pa niso. Pokazali niso nobene igre, ki bi se je mi lahko bali. Do druge tekme se nam je le uspelo nekoliko spočiti in na tisti smo leteli mi. Čestitke fantom.
V finalu državnega prvenstva ste slavili po preobratu, v finalu Alpske lige vam je uspel še konkretnejši. V seriji na štiri zmage ste zaostajali z 1:3. Pustertal je bil na peti tekmi od naslova prvaka na domačem terenu oddaljen pol minute, navijači so že slavili … V nadaljevanju ste dosegli dva zadetka, zmagali na tisti tekmi, obrnili finale, osvojili pokal. Kako ste dvignili ekipo, da je šla "od pekla do raja"?
Ko smo izgubili četrto tekmo in so imeli Italijani več tekem možnosti, da zaključijo, smo se povsem "resetirali". Rekel sem, da gremo počasi, iz tekme v tekmo, naprej. Priznam, bilo je nekaj iskric. V takšnih trenutkih morda sprožiš umetno krizo, poskušaš obrniti pozornost drugam. To smo naredili. Začeli so spet verjeti, poslušati, kar sem govoril, predvsem pa zaupali. Verjeli smo do konca, šli smo menjavo za menjavo. Nič drugega nam ni preostalo.
Olimpija je do naslova prvaka Alpske lige prišla po velikem preobratu. Potem ko je zaostajala z 1:3 v zmagah (igrali so na štiri) in so bili Italijani na peti tekmi le pol minute oddaljeni od naslova, je obrnila serijo, zmagala na treh tekmah in se razveselila lovorike.
Vseskozi sem govoril: "V zadnjih petih minutah ga bomo dali, igramo do konca." To je bilo naše vodilo. Tako se nam je tudi izšlo. Je pa res, da smo že poleti trenirali za to, da bomo zdržali sedmo tekmo. To sem jim povedal že poleti, o tem temelju sem že govoril. Pomembno je bilo zdržati tako fizično kot psihološko, da smo vklopili zmagovalno miselnost. Podlago smo pripravili že na avgustovskem turnirju v Kapfenbergu. Vsaka malenkost pripomore k temu, da gradiš mozaik vse zgodbe, v kateri je bil pomemben tudi ekipni duh.
Ste tiste pol minute pred koncem pete tekme res še verjeli?
Tista tekma je bila res nora. Mi smo kar verjeli, "trmarili" do konca. Tudi v najbolj kriznih trenutkih sem verjel. Stavili smo na eno akcijo, ki nam je ob prvem sodniškem metu uspela, a nismo zadeli, po drugem pa nam je vse skupaj šlo skoraj povsem narobe, a smo zadeli. Res noro. Vztrajali smo do konca. Zaslužili smo si, ker nismo popustili.
Kot na primer pri zadnji zgodbi Liverpoola, ki mu je uspelo na povratni tekmi brez največjih zvezdnikov in ob velikem zaostanku. Seveda je jasno, da če igraš za Liverpool, nisi kar neki igralec, a dobil si priložnost zaradi poškodb, večjo željo imaš, verjameš …
Uspeh v vseh treh tekmovanjih pripisuje dobrim poletnim pripravam, trmi, vztrajanju do konca ...
Veliko mi pomeni, da sta prišla po zadnji tekmi k meni brata Virtala (finska napadalca Pustertala, op. a.), mi čestitala in povedala, kako so oni videli vse skupaj. Dejala sta, da smo imeli res veliko samozavesti. Ne da bi bili vzvišeni, a da smo verjeli vase, bili smo stabilni. Pošteno sta čestitala, sploh kar zadeva mentalni trenutek, ki je bil že povsem na njihovi strani, a se je na koncu prevesil na našo stran. Dlje nam je uspelo biti na visoki ravni kot njim. Oni so na koncu precej padli. Dobro nam je uspelo.
Zdaj manjkrat slišite, da ste brat Tomaža Vnuka, kot takrat, ko ste prevzeli trenersko taktirko?
Ah. To me spremlja že vse življenje in je lahko precej nehvaležno. Po eni strani je pa res, da se morda v tem položaju sploh ne bi znašel. Nisem pa dovolil, da bi mi to prišlo do živega. Vedno sem bil svojeglav, še vedno sem, ne morem iz svoje kože. Še vedno rad naredim kakšno neumnost. Ko je treba resno delati, vedno resno delam, a tega ljudje po navadi ne vidijo, precej hitreje opazijo kaj negativnega.
"Nisem pustil, da bi mi to prišlo do živega. Vedno sem bil svojeglav, še vedno sem, ne morem iz svoje kože," o tem, da je velikokrat slišal, da je brat Tomaža Vnuka.
Kako se je razlikovalo vaše vodenje v pravkar končani sezoni od prejšnje, ko ste se pridružili med sezono. Dejali ste, da ste veliko brali med poletjem …
Težko je reči, saj sem bil letos prvič trener vso sezono. Da, med poletjem sem izvedel kar nekaj uporabnih stvari. Vedel sem, kaj moram delati in kako, nisem pa vedel, kako bo izpadlo. Morda sem bil bolj motiviran, bolj natančen kot leto prej, ker nisem hotel izpustiti nobene podrobnosti. Precej moderno smo se lotili vsega skupaj. Treningom smo posvetili veliko časa, a morda niso bili toliko intenzivni. Trenirali smo veliko, a počasi, po pameti.
Sem se pa v teh dveh letih veliko naučil, tudi v zadnji sezoni, ko sem naredil kar nekaj napak, ki jih ne želim ponoviti. Morda se sliši malce čudno, ker smo na koncu v vseh tekmovanjih zmagali, a vem, da je mogoče nekatere stvari narediti še bolje.
Ob trojni kroni so verjetno svoje k zadovoljstvu dodali tudi gledalci. Na tribune vam je po dolgem času uspelo privabiti lepo število ljudi, navijači so se vrnili.
Tega sem bil res vesel, tega smo si vsi želeli. Veliko lepše je igrati pred polnimi tribunami. Upam, da bo to k sodelovanju privabilo koga, ki mu je bil poln Tivoli všeč, da ne bo preveč tistih, ki jih je motilo, da se dvorana polni in da se zanimanje za hokej v Ljubljani spet povečuje. Po enem takem dogodku, kot je bila ta hokejska sezona v Ljubljani, se mi zdi, da bi morali sponzorji najti večje zanimanje za naš klub.
Se vam zdi, da je tistih, ki ne privoščijo, veliko?
Ne vem. Včasih res dobim občutek, da jih je. Da nekateri s težavo gledajo, da je hokej v Ljubljani spet oživel, da je bila dvorana spet polna. Tako pač je.
Vesel je, da so se ljudje vrnili v Tivoli, čeprav se mu zdi, da nekateri nad polno dvorano niso navdušeni. Bo ljubljansko občinstvo v prihodnji sezoni spet spremljalo ligo EBEL?
V klubu ne skrivajo želje vrniti ljubljanski hokej v ligo EBEL. Govorice so vse glasnejše, da bi Olimpija tam lahko zaigrala že v prihodnji sezoni, da so sestanki že stekli, da bo vse jasno do konca meseca. To bi bil tudi za vas nov trenerski izziv.
Zagotovo bi bil, a nisem pravi naslov za to temo. Ne odločam o tem, kje bomo igrali, vem pa, da za EBEL potrebuješ ustrezna finančna sredstva. Gre za res velik vložek in je treba res dobro premisliti. Pri tem se ne smemo zaletavati. Finančna konstrukcija bi se morala konkretno spremeniti, predstavljam si, da tudi za tiste, ki želijo pomagati, to ni preprosto.
Postaviti je treba dober temelj z domačimi hokejisti, če se morda še kdo vrne, potem pa dodati pameten načrt, po katerem je ekipa znana hitro. Zdi se mi nesmiselno iti v EBEL, če še zdaj ne veš, kakšno ekipo boš imel.
Prav tako se mi zdi, da je Alpska liga lahko zanimiva za slovenske gledalce. Bomo pa videli, kakšna je njena prihodnost, ali se ji bo še kdo pridružil. Kot vem, sta zanimanje pokazala druga ekipa Linza in Dunaja. Liga se je razvila, tudi medijsko je bolje pokrita, organizirana je dobro. Tudi pokal, ki smo ga prejeli ob naslovu prvaka, nekaj velja. Lep pokal je, tako dobiš občutek, da si nekaj naredil.
Jure Vnuk o motivaciji, ciljih in tem, da igralci ne bi prezgodaj pobegnili v tujino:
Če boste nadaljevali v Alpski ligi, se boste spopadli z vprašanjem motivacije. Kako motivirati ekipo, ki je osvojila vse, za vztrajanje v istem tekmovanju?
To je dobro vprašanje. Če se hočem lotiti nove sezone, moram ustvariti nov motiv in ga primerno predstaviti ekipi. Fantom vedno pravim, da bo vedno prišel nekdo, ki je lahko boljši. A poskusiš biti še boljši kot on, premagati še njega. Upam, da jim bom to predstavil na ustrezen način.
Ravno se je začelo svetovno prvenstvo elitne divizije, Slovenci pa so prvenstvo drugega razreda že končali. Vaš pogled na četrto mesto in obstanek v skupini B?
Povsem realno se je končalo. Le na tekmi z Južno Korejo nisem pričakoval, da bodo izgubili, sploh ne potem, ko so vodili s 3:1. To se ne bi smelo zgoditi. Videlo se je, da je bilo notri nekaj narobe.
Kazahstan in Belorusija sta upravičeno napredovala, izpadla pa je najslabša reprezentanca (Litva, op. a.). Belorusija je bila vedno v A-skupini, tudi precej visoko, že ko mi sploh še nismo bili blizu. So hokejska velesila, imajo veliko hokejistov, veliko delajo za razvoj. Hokej je pri njih tradicija, tudi predsednik ga, kot v Rusiji Putin, igra. Oni morajo igrati hokej. Tudi tisti, ki pridejo iz teh držav k nam delat na veleposlaništva, otroke vpisujejo k hokeju. Ko vidiš, kako je v Minsku urejena infrastruktura, ti je jasno, da se je s tem težko primerjati.
"Povsem realno se je končalo. Kazahstan in Belorusija sta upravičeno napredovali, izpadla pa najslabša ekipa," o končanem svetovnem prvenstvu drugega razreda.
Mi pa imamo zelo zahtevno občinstvo, ki misli, da bodo Slovenci vedno napredovali. Dosežki, ki jih je dosegla generacija, ki se počasi poslavlja, so astronomski. Pri nas v teh pogojih moraš biti res trmast, da ti uspe. Če nimaš fitnesa, se moraš znajti drugače. Morda podreš tisoč hlodov, pa ti prav tako uspe …
Ste med potniki na končano prvenstvo pričakovali še kakšno ime iz Olimpije?
Najbolj nenavadno se mi je zdelo, da ni bilo Kristjana Čepona. Je pa res, da so se fantje iz slovenskih klubov pridružili tik pred odhodom. Če bi bili en teden skupaj na pripravah in odigrali skupaj dve pripravljalni tekmi, bi bilo morda drugače. V tem primeru bi jih morda iz Olimpije pričakoval več.
Preberite še:
1