Ko je Kopitar zadnjič igral na SP tega ranga, so risi končali brez praske. Kako bo letos?

Sportal Anžeta Kopitarja na svetovnem prvenstvu zanima le ena stvar

Slovenci bodo v Kazahstanu kljub prisotnosti prvega zvezdnika prvenstva Anžeta Kopitarja nastopili oslabljeni. Iz različnih razlogov bo manjkalo kar nekaj standardnih reprezentantov zadnjih let, Jan Muršak, Aleš Mušič, Mitja Robar ne bodo več oblekli reprezentančnega dresa, poškodbe so načele Jana Urbasa, Žigo Jegliča, Roka Tičarja, Gašperja Krošlja … Kljub nemalo odsotnostim v slovenskem taboru ponavljajo, da je edini cilj eno od prvih dveh mest.

Če Slovencem ne bo uspelo, bodo prvič, odkar se je slovenska reprezentanca leta 2001 premierno uvrstila med najboljše na svetu, tretje leto zapored obtičali med drugoligaši. Doslej je Slovenija dvakrat igrala dve leti v nizu na drugoligaškem SP (2009 in 2010 ter 2018 in 2019).

Sportal Selektorjeva malha skrbi in pogled naprej: Ti fantje ne bodo igrali večno

Kopitar na SP drugega razreda zadnjič leta 2007

Kopitar bo reprezentanci na svetovnem prvenstvu pomagal prvič po letu 2015 in Ostravi, ko so izpadli iz elite. To bo njegov prvi nastop na prvenstvu drugega razreda po letu 2007. Takrat so risi v Ljubljani zmagali na vseh petih tekmah (Romune so premagali z 10:1, Madžare s 4:1, Britance s 4:0, Japonce s 7:1, Litovce pa s 4:2), Kopitar pa je bil s 14 točkami (zadetek, 13 asistenc) na prvem mestu točkovne lestvice prvenstva, na katerem je največ zadetkov, šest, dosegel upokojeni Tomaž Razingar.

Anže Kopitar je na prvenstvu drugega razreda zadnjič igral leta 2007, ko so Slovenci v elito napredovali brez izgubljene točke. Foto: Reuters

"Reprezentance so zdaj močnejše"

"Od takrat je minilo že precej časa, zamenjal se je tudi format skupine. Menim, da je vsaka reprezentanca močnejša, kot je bila pred leti. V tak turnir je treba štartati na polno. Vemo, da je vedno zelo pomembna že prva tekma. Pomembno je, da začneš dobro, treba je iti na zmago in igrati pogumno. Morda je to, da prvo tekmo igramo proti domačinom, dobro. Oni imajo najverjetneje visoke cilje, velike apetite, da bi napredovali. Tudi mi gremo tja s tem namenom. Igrali bomo po najboljših močeh, pustili bomo vse na ledu, petega maja pa bomo videli, ali bo to zadostovalo," pred prvenstvom razmišlja 31-letni centralni napadalec.

Bo Slovencem, katerih značilnost po letu 2001 je prehajanje iz elite v drugi razred, ob vnovični pridružitvi Kopitarja uspel podvig? Pred začetkom prvenstva smo preverili, kako so se Slovenci po prvem preboju med hokejsko smetano leta 2001 znašli na prvenstvih.

Sportal Znani so potniki za svetovno prvenstvo #video

"Verjetno bi podrli dvorano"

Pisalo se je leto 2001, ko je Ljubljana gostila prvenstvo divizije I, skupine B (takrat sta v elito napredovali najvišje uvrščeni reprezentanci divizije I, skupine A in skupine B). Vprašanje o potniku v elito je bilo razjasnjeno šele po zadnjem obračunu, na katerem je morala gostiteljica Estonijo premagati z vsaj 12 zadetki razlike. Pred tem je namreč reprezentanca Velike Britanije "čudežno" visoko premagala Kazahstan (11:2) in bila v dobrem položaju, da napreduje.

Nekdanje barve risov - bela, modra, rdeča

A Slovenci se niso menili za – po mnenju številnih prodano – tekmo, Estonce so razbili s 16:0. Tudi ta rezultat je odprl marsikatero razpravo. Matjaž Sekelj in varovanci – med drugimi so zabijali razpoloženi Dejan Kontrec, Ivo Jan, Zupančič, Valerij Šahraj, Tomaž Vnuk, Gregor Krajnc, Andrej Brodnik, Robert Ciglenečki – so 21. aprila 2001 spisali novo poglavje v knjigi slovenskega hokeja.

"Vsekakor je bilo pred tekmo malo čudno, ampak takrat poskušaš vse to odmisliti. Ni bilo druge možnosti, kot da nadoknadimo vseh tistih 12 golov. Že na začetku se mi je zdelo, da smo bili superiorni, a nismo znali zadeti. Šele ob koncu prve tretjine smo začeli zadevati. Ko se je enkrat odprlo, je bilo veliko lažje. Spomnim se, da je bila dvorana polna, ljudje pa kar 'našpičeni'. Ne vem, kaj bi bilo, če nam ne bi uspelo, morda bi dvorano podrli,(smeh, op. p.)" se zgodovinske zmage spominja nekdanji slovenski selektor Nik Zupančič. 

Že v prvo je šlo

Novinka je svoj krstni nastop med elito doživela 26. aprila leta 2002, ko je na Švedskem z 1:8 priznala premoč Rusom – premierni zadetek je dosegel Marcel Rodman. Slovenci so skupinski del končali brez točk na zadnjem mestu (poraz proti gostiteljem, Rusom, Avstrijcem). V skupini za obstanek pa so Sekljevi varovanci premagali vse nasprotnike – Poljsko, Italijo in Japonsko – ter si s 13. mestom, ki je še danes naša najboljša uvrstitev, zagotovili nastop med najboljšimi tudi leta 2003.

Slovenci so prvo tekmo med elito odigrali proti Rusom in izgubili z 1:8. Takrat (leta 2002) se jim je prvič uspelo obdržati v najkakovostnejšem razredu. Za tem jim je uspelo le še enkrat. Foto: Reuters

Takrat je prvenstvo gostila sosednja Finska, ki je Sloveniji – skupinski del je spet končala brez točke na zadnjem mestu – zadala še danes najhujši poraz na SP (12:0). Matjaž Sekelj in oklepniki so se poskušali obdržati med elito, a so jim v skupini za obstanek načrte prekrižali Američani in Belorusi.

Risi so pod vodstvom finskega trenerja Karija Savolainena leta 2005 še drugič in zadnjič obstali med hokejsko smetano. Foto: Matic Klanšek Velej/Sportida

Sledili sta selitev v divizijo I in sprememba na selektorskem stolčku. Slovensko reprezentanco je na prvenstvo na Poljsko popeljal Finec Kari Savolainen, ki je z odpravo nalogo v Gdansku opravil z odliko, saj se je Slovenija brez izgubljene tekme (padli so Južnokorejci, Italijani, Romuni, Estonci in Poljaki) vrnila v elito.

Pri sosedih je uspelo še drugič in zadnjič

Tretjo udeležbo je naša izbrana vrsta tako dočakala leta 2005, ko je bilo prvenstvo v naši neposredni bližini. V Avstriji je bil med risi takrat tudi komaj 17-letni Anže Kopitar.

Slovenija je imela v predtekmovanju težko delo, saj se je udarila tako z ZDA kot s Kanado. Podobno kot na prvih elitnih SP je skupinski del končala brez točke na zadnjem mestu, v skupini za obstanek je najprej premagala Dance, izgubila proti Nemcem, za konec pa je gostiteljem zadala boleč poraz s 6:2, po katerem si je zagotovila končno 13. mesto in obstanek. Izpadli so Nemci in Avstrijci.

Selektorske menjave in skoki iz elite v divizijo I

Savolainen je kljub obstanku v eliti selektorsko taktirko predal Františku Vybornemu, ki se je leta 2006 iz Latvije vrnil brez zmage (sploh prvič na SP Slovenija ni zmagala) in s padcem v divizijo I. Slovenija je pod vodstvom Čeha predtekmovanje končala z ničlo na računu, v boju za obstanek pa je zmogla remi proti Italiji in Danski – ti dve ekipi sta na koncu obstali –, a 16. mesto je bilo premalo, da bi še tretje leto zapored delala družbo velesilam.

Po neuspehu, ki je odnesel Vybornega, so v reprezentanci poskusili ameriški pristop. Leta 2007, ko je Ljubljana gostila prvenstvo divizije I, skupine B, je imel vajeti v svojih rokah Ted Sator. Slovenija na domačem terenu, na katerem je bil s 14 točkami najučinkovitejši igralec Anže Kopitar, ni imela pretežkega dela, s petimi zmagami si je namreč zagotovila peti nastop med elito.

A Sator Slovenije ni popeljal v zibelko hokeja, kjer je bilo prvenstvo leta 2008. Risi so v treh letih dobili še tretjega selektorja. Pri hokejski zvezi so spet stavili na tujca. Šved Mats Waltin je poskušal našo izbrano vrsto zadržati med najboljšimi, a je bil cilj očitno previsok. Waltinovi fantje so predtekmovanje končali brez točke na zadnjem mestu, v boju za obstanek pa so izgubili na obeh tekmah s Slovaško in sledila je ponovitev vaje – vrnitev v divizijo I.

John Harrington je bil peti zaporedni tujec na selektorskem stolčku slovenske reprezentance. Pod njegovim vodstvom je Slovenija prvič, odkar je leta 2001 napredovala v elito, dvakrat zapored igrala v diviziji I. Foto: Matic Klanšek Velej/Sportida

Po Kanadi dve leti zapored v diviziji I

In še en del zgodovine se je ponovil – Slovenija je spet dobila novega stratega in spet je bil tujec. Že peti zapored. Škarje in platno je imel v rokah John Harrington. Američan se je spotaknil že na prvi oviri leta 2009. Na svetovnem prvenstvu divizije I, ki ga je gostila Litva, je o potniku v elito odločala zadnja tekma Slovenije in Kazahstana, na kateri so bili z 2:1 uspešnejši naši nasprotniki. Naša izbrana vrsta je po letu 2001, ko si je premierno zagotovila elito, prvič dve leti zapored igrala v diviziji I.

Kljub neuspehu je rise še naprej vodil Harrington, ki mu je leta 2010 le uspel podvig - vrnitev med elito. Tistega leta je bilo svetovno prvenstvo v Ljubljani, Slovenija pa je spet dobila vse obračune, točko je prepustila le Veliki Britaniji, in si zagotovila pot v Bratislavo.

S Kopitarjem od Slovaške do Češke

A na Slovaško risov ni peljal Harrington, ta je decembra 2010 pred reprezentančnim zborom predal štafeto, temveč Matjaž Kopitar. Dirigentsko palico je po osmih letih spet vihtel Slovenec.

Na svetovno prvenstvo elitne divizije leta 2011 je slovensko falango odpeljal Matjaž Kopitar. Foto: Vid Ponikvar

Kopitarjevi izbranci so predtekmovanje v Bratislavi leta 2011 končali na zadnjem mestu – po porazu po kazenskih strelih proti Nemcem so osvojili sploh prvo točko v predtekmovanju med elito. Sledili so boji z Latvijci, Belorusi in Avstrijci za obstanek. Risi so za uvod premagali Latvijce, na pomembni tekmi proti Avstrijcem so klonili z 2:3, za slovo od elite, od katere so se poslovili skupaj s severnimi sosedi, pa so visoko izgubili proti Belorusom.

Prizorišče prvenstva divizije leta 2012 je bila spet Ljubljana, v Stožicah je Slovenija premagala vse nasprotnike in si s petimi zmagami spet zagotovila vrnitev med elito – napredovala je tudi Avstrija.

Tri mesece zatem, ko je februarja 2013 naša izbrana vrsta spisala novo poglavje slovenskega hokeja, uvrstitev na olimpijske igre, sta sosedi Švedska in Finska družno gostili elitno prvenstvo. Slovenija je v skupini osmih reprezentanc (Švice, Kanade, Švedske, Češke, Norveške, Danske, Belorusije) z dvema točkama, ki jih je odščipnila Dancem in veliki Kanadi, zasedla zadnje mesto in spet izpadla v nižji kakovostni hokejski razred.

Leta 2014 se je v Južni Koreji ponovila zgodba, ki se ponavlja že skoraj vse desetletje – risi so se spet vrnili med najboljše. Za preboj so sicer trepetali vse do zadnjega piska sirene na tekmi proti Avstriji, po kateri so po prvem mestu s sosedi lahko začeli snovati načrte za Češko 2015.

Matjaž Kopitar je po svetovnem prvenstvu v Ostravi leta 2015 odstopil z mesta selektorja. Foto: Vid Ponikvar

Dovolj zlivanja gnojnice

Kopitar je v Ostravi z zasedbo, v kateri je bil tudi Anže Kopitar, še tretjič poskusil Slovenijo zadržati med elito, a mu tudi tokrat ni uspelo. Risi so vse upe za obstanek izgubili še pred zadnjo tekmo, saj sedmih Dancev niso mogli več ujeti. Na koncu so jih sicer premagali, a šest porazov po rednem delu in le ena zmaga je bilo premalo za obstanek.

Po zadnjem srečanju je Gorenjec oznanil slovo, ki ga je pospremil z besedami: "Moja zgodba z reprezentanco je končana. Žal je v Sloveniji toliko negativcev, ki prevladujejo. Veliko je bilo lepega, nekaj je bilo tudi žalostnega. A hitro se lahko tukaj preštejejo ljudje, ki zlivajo gnojnico in negativno vplivajo na vse skupaj."

Hitra vrnitev tudi pod Zupančičem

Selektorski stolček je prevzel dotedanji pomočnik Nik Zupančič, ki je kot glavni trener prvič vodil izbrano vrsto med elito. Do tja jo je popeljal leta 2016, ko so risi v Katovicah zasedli prvo mesto in se takoj vrnili v najkakovostnejši razred svetovnega hokeja.

Nik Zupančič je leta 2017 med elito reprezentanco prvič vodil kot selektor. Njegovim varovancem se ni uspelo obdržati med najboljšimi. Nekaj tednov zatem se je preselil na mesto pomočnika selektorja ...

Zupančič, ki je do spodletele misije Pariz uspešno prestal vsa večja tekmovanja (SP 2016 in olimpijske kvalifikacije, na katerih so si zagotovili še druge zaporedne olimpijske igre), se je lani poleti po odločitvi HZS poslovil s selektorskega mesta in se spet vrnil na mesto pomočnika trenerja.

Vnovična finska pomoč ni obrodila sadov elite ... na selektorsko mesto pa se je po letu 2005 vrnil Kari Savolainen. Na aprilskem svetovnem prvenstvu na Madžarskem se mu načrti niso izšli. Foto: Morgan Kristan / Sportida

Selektorsko taktirko pa je po dobrih desetih letih v roke spet poprijel Savolainen. Rise sta v olimpijski sezoni čakala dva vrhunca sezone. Februarja so na olimpijskih igrah v Pjongčangu spet dokazali svojo kakovost in to, da se lahko enakovredno kosajo tudi z nekaterimi velesilami. V Južni Koreji, kjer je črn madež na nov uspeh vrgel pozitivni dopinški test Žige Jegliča, so na kolena spravili ZDA, nato pa v boju za četrtfinale, potem ko so bili vso tekmo boljši nasprotnik, izgubili z Norvežani in tekmovanje petih krogov končali na devetem mestu.

Le dobra dva meseca pozneje so se spet zbrali. V nekoliko drugačni zasedbi, saj sta na primer zaradi okrevanja manjkala Jan Muršak in Mitja Robar, Jeglič zaradi čakanja na epilog, brata Rodman, ki ju Finec ni vpoklical ... Cilj svetovnega prvenstva v Budimpešti je bila ekspresna vrnitev med elito, a ga niso uresničili. Velik del krivde je treba iskati v prvih dveh porazih, ko so proti Britancem in Poljakom ostali brez prepotrebnih točk.

Prvenstvo na Madžarskem so tako zapustili razočarani na petem mestu. Sploh prvič po letu 2009 so končali "pingpong" in ostali brez ekspresnega napredovanja.

Savolainena je na selektorskem mestu zamenjal Jan. Ali mu bo kljub oslabljeni zasedbi uspelo, bo znano najpozneje 5. maja. 

Preberite še:

Sportal Gašper Krošelj brez SP: Ni mi lahko, a poškodba ni nedolžna

Sportal Francozi potrdili, da slovenski ljubljenec občinstva ne odhaja nikamor