Nick Bonino o ljubljanskem izzivu: Brez podpore družine tega poglavja ne bi bilo

Eno leto mineva od dne, ko je Nick Bonino izvedel neprijetno, predvsem pa, kot pravi, nepričakovano novico, da pri New York Rangers nanj ne računajo več. Za Američana se je takrat končala skoraj desetletje in pol dolga kariera v NHL, v kateri je centralni napadalec igral za sedem različnih klubov, leta 2016 in 2017 pa s Pittsburgh Penguins osvojil Stanleyjev pokal in predvsem ob prvem klubu izdatno pomagal do osvojitve svetega grala. 

"Hokeja takrat nisem želel niti gledati niti se o njem nisem želel pogovarjati. Mislil sem, da je to konec moje kariere," se spominja začetka lanskega leta, ko so mu bili v največjo oporo žena Lauren, ki se je prav tako zapisala hokeju, hčerki Maise in Isobel ter sin Bowie. Pomagala sta tudi pickleball, predvsem pa prilagodljivost, ki je med kariero v NHL, v kateri je naštel skoraj tisoč tekem, postala njegova vrlina in ena najboljših lekcij, ki mu jih je dal hokej.

Ljubezen do najhitrejše ekipne igre je bila premočna, da bi nekdanji ameriški reprezentant pri 36 letih postavil drsalke v kot. Splet okoliščin, pa tudi želja, da z družino vidi še druge kotičke sveta, ne le ZDA in Kanado, so ga pripeljali v dres HK Olimpija Ljubljana. Kako se dva meseca pozneje znajde v državi, o kateri pred prihodom ni vedel skoraj nič, katera slovenska hrana je na vrhu seznama priljubljenih, kako na ti si je s slovenščino, kaj ga je presenetilo v trgovini, o modricah na nogah, ki jih pridobiva tudi v ligi ICE, pa v spodnjem intervjuju.

V Ljubljani se je moral navaditi na večje igrišče in na to, da ima pri ustvarjanju igre posledično več prostora in časa. Foto: Aleš Fevžer

Ko ste pred dvema mesecema prišli k Olimpiji, v Ljubljano, ste dejali, da bi lahko bila ta v tem trenutku vašega življenja tako za vas kot družino prava izbira. Kako se dva meseca zatem počutite v Sloveniji?
Zelo dobro. Vsi so me res lepo sprejeli, tako jaz kot družina se počutimo dobrodošli, uživamo. Prišli smo ravno pred 'veselim decembrom', tu smo preživeli božič, uspelo nam je občutiti praznični čas, si ogledati okrašeno središče Ljubljane ... Za zdaj nam je življenje tu všeč. 

Kar pa zadeva hokej, gredo stvari, tudi z moje strani, na bolje. Rad imam zmage, sovražim poraze, po tistem res skromnem začetku decembra, ko si s sedmimi zaporednimi porazi nismo naredili usluge, nam gre zadnje čase bolje. Ne morem se pritoževati.

Selitev iz ZDA oziroma Kanade v več tisoč kilometrov oddaljeno neznano državo je velika sprememba. Imate tri otroke, ob triletnem sinu še šoloobvezni hčerki. Kako so se otroci znašli v novi državi?
Pri vseh selitvah, ki jih ni bilo malo, nam je zelo pomagala naša prilagodljivost. Ta je nekakšen ključ, da nam uspeva. Zagotovo je šlo, kar se tiče hokejske kariere, ob odločitvi za selitev v Ljubljano za našo največjo spremembo. A na srečo so Lauren (žena, op. a.) in najini otroci res prilagodljivi.

V tak način življenja so bili prisiljeni, saj smo se zaradi moje kariere veliko selili. Vsi trije so rojeni v različnih mestih, živeli so v različnih mestih, tako v ZDA kot Kanadi, doživeli so veliko sprememb, ki so od njih zahtevale prilagajanje.

Za nas je bila selitev sem res velik korak, ampak nekako smo čutili, da bi bil prihod sem lahko dober tako za otroke kot za naju z ženo, da bi po zahtevnem letu lahko blagodejno vplival. Ob tem sva želela tudi razširiti njihov pogled na svet, da spoznajo nove kulture, nove kraje. 

Selitve niso lahke za nikogar. Že odraslemu lahko predstavljajo zahteven izziv, kaj šele otroku. Zanje je še težje, sploh če se na primer v novo šolo vključiš sredi šolskega leta.

V Ljubljano se je preselil z vso družino: z ženo Lauren, nekdanjo hokejistko, ki je njegova največja opora že vso kariero, hčerkama in sinom. Foto: Aleš Fevžer

Hčerki obiskujeta mednarodno šolo? Sta našli še kakšne obšolske aktivnosti, ki ju veselijo?
Da. Dekleti sta v mednarodni šoli, ki tudi po pouku ponuja dejavnosti, tako da nekatere od teh izkoristimo, a za zdaj sta bili v šoli šele nekaj tednov, saj so sledile počitnice, zadnja dva tedna pa so se znova vrnili v šolski ritem.

Ko zamudiš prva dva ali tri mesece, je težje, pri nekaterih stvareh se malo lovita, a jima pomagamo. Sta pa odlični v angleščini (smeh, op. a.). Naučili sta se tudi nekaj slovenskih besed.

Moj recept je, da ju čim bolj podpiram, pomagam pri šolanju, ki se razlikuje od tistega, ki sta ga bili vajeni, se čim več igram z otroki, jih peljem naokrog. Dan za dnem se tu počutimo udobneje, bolj sproščeno.

Najmlajši pa je doma ali v vrtcu?
Sin je doma. Oh, koliko energije ima, vedno več, tako da ga z ženo poskušava čim bolj zamotiti z najrazličnejšimi stvarmi, saj mu energije čez dan res ne zmanjka. 

Žena vas je spremljala praktično vso kariero, njena podpora je verjetno zelo pomembna.
Ona je neverjetna, v vseh pogledih. Vselej me je neomajno podpirala pri moji karieri, ne glede na to, kam smo se selili. Brez njene podpore in podpore družine tudi tega poglavja kariere ne bi bilo.

Zdaj sem tudi sam praktično vsak dan doma, saj so potovanja na gostovanja tu nekaj povsem drugega kot v ligi NHL, tako da sem vsak dan lahko z družino in več pomagam, kar je super.

V ligi NHL je odigral skoraj tisoč tekem in dvakrat osvojil Stanleyjev pokal. Obakrat s Pittsburgh Penguins. Foto: Reuters

Koliko je to, da je bila sama nekoč hokejistka – v nekem intervjuju pred leti ste rekli, da je odlična drsalka –, da pozna svet športa, se zaveda, kaj ta zahteva, olajšalo kariero?
Zelo. Sploh med mojo kariero v NHL, ki ni bila kratka. Ona je bila prva oseba, ki mi je po vsaki tekmi stala ob strani, pa naj sem igral dobro ali pa slabo.

Mi je pa vedno tudi dala vedeti, kako sem igral. Odkrito mi je povedala, kdaj je bilo dobro, kdaj pa bi moral biti boljši v določenih elementih.

In ste jo poslušali?
Seveda. Zelo cenim njeno mnenje, saj se zavedam, da ve, o čem govori, spozna se na hokej, igrala ga je, dolgo je že v tem svetu. 

Ljubi drsanje in dekleti se zgledujeta po njej. Odlično drsata, zelo hitri drsalki sta. Tudi tu smo ju vključili v hokej. Zdaj moramo le še Bowieja vpeljati vanj.

Hčerki tu trenirata?
Da. Pred kakšnim tednom sta se pridružili hokejski šoli. Saj veste, gre predvsem za otroško igro, v kateri uživata.

Popolnoma hokejska družina.
Vem, presenečamo (smeh, op. a.).

"Življenje tukaj se v primerjavi z večjimi ameriškimi mesti zdi bolj lahkotno." Foto: Boštjan Podlogar/STA Pred prihodom v Slovenijo ste povedali, da o njej niste vedeli praktično ničesar. Kaj je bila prva stvar, ki ste jo poiskali na spletu o novi destinaciji?
Kaj pa vem, pobrskal sem nekaj stvari o ekipi, podatkov o mestu. Kot ste rekli, nisem vedel veliko, a sem kaj hitro spoznal, da je zelo gostoljubno, ljubko mesto.

Čeprav gre za glavno mesto, ni prenasičeno, preobremenjeno, lahko se je peljati skozi, ni tako prometno. No, vsaj jaz vse skupaj vidim tako, sploh po tem, ko sem živel v New Yorku. Tam je bilo noro, vse je bilo veliko, zgoščeno, kaotično, množično.

Življenje tukaj se v primerjavi z večjimi ameriškimi mesti zdi bolj lahkotno. Kot da se ljudem tukaj ne bi tako mudilo, vsi so precej bolj umirjeni. Precej drugačni občutki kot v ZDA in v Kanadi.

Kaj ste v dveh mesecih življenja tu spoznali o Slovencih, njihovem značaju?  
Predvsem to, da so bili do mene vsi zelo prijazni, resnično se mi zdi, da so me lepo sprejeli. Je pa tako, da so si po mojem mnenju hokejisti povsod zelo podobni, pa naj gre za Slovenca, Američana ali pa Kanadčana. Ko prideš v hokejsko slačilnico, je vzdušje zelo podobno. Veseli me, da se v naši kdaj vrti tudi country glasba, všeč mi je, da tako včasih slišim kakšno znano pesem.

Fantje so od začetka zelo ustrežljivi, pomagali so mi z nasveti, sploh starejši fantje z otroki so mi dali nasvete, kam v restavracijo, kam z otroki na bazen ...

Pa na splošno o Slovencih. Vas je kakšna navada presenetila?
Ne vem, ali bi temu rekel ravno navada, a nekaj me je sprava 'razjezilo' ... Zgodilo se mi je že večkrat, zadnjič pred nekaj dnevi, tako da je spomin še svež. Ko sem v trgovini in v vrsti čakam na blagajno, nato pa zraven odprejo novo, ljudje, ki so bili v vrsti za menoj, stečejo pred menoj na tisto blagajno. Če sam stojim v vrsti za ljudmi, jim dam prednost, da pred menoj opravijo nakup.

"Zdaj sem se že nekako navadil, da gre za neke vrste dirko, in se temu že smejim," pravi o "dirki" na blagajnah slovenskih trgovin. Foto: Aleš Fevžer

Zdaj sem se že nekako navadil, da gre za neke vrste dirko in se temu že smejim. Zadnjič sem poklical ženo in ji rekel, da se je spet zgodilo in da bom očitno moral biti bolje pripravljen, malo bolj neposreden, predvsem pa hitrejši (smeh, op. a.).

A po navadi ne uporabim vozička, tako da vse nosim v rokah, in ko čakam v vrsti, včasih stvari, če je to mogoče, malce odložim, tako da pri dirki na drugo blagajno sploh ne morem biti najhitrejši. Čeprav sam še vedno raje dam prednost nekomu, ki je tam stal pred menoj. 

Ob najinem srečanju ste dejali "Kako si?". Kako vam gre slovenščina? 
Trudim se, poskušam se naučiti osnovne fraze, kot so pozdravi. Imam aplikacijo s prevajalnikom, tako da si, ko grem v trgovino, nekatere stvari prevedem.

Hčerka ima alergijo na določeno hrano, tako da je aplikacija kar koristna, saj sem na nekaterih izdelkih opazil, da ni bilo angleških označb. Bi pa rekel, da znajo otroci slovenščino bolje od mene, saj se je učijo vsak dan. No, nekaj besed le znam.

Kremne rezine se ne brani. Foto: Shutterstock Ste poskusili kakšno slovensko tradicionalno hrano? Kaj vam je najbolj teknilo? 
Kot prva mi pride na misel sladica z Bleda, kremna rezina, odlična je. Ta je moja številka ena, kar zadeva slovensko hrano, saj imam rad sladice. Poskusili smo več klobas, prav tako dobre. Zelo všeč so mi bili tudi štruklji.

Zdi se mi, da je v vaši kuhinji veliko italijanskega pridiha, kar je glede na bližino držav razumljivo, tako da se na mojem krožniku znajde tudi lazanja. Otroci kot otroci pa imajo najraje zrezek, piščanca ... 

Časa niste imeli veliko, pa vendar, ste že kaj raziskali okoliške kraje?
Odpravili smo se do Italije, v Trst in Benetke, z ekipo pa v Kranjsko Goro. Še vedno čakam na obisk Bleda, saj je bil urnik od prihoda precej hektičen.

V začetku februarja imamo tekmovalni premor, tako da upam, da bomo takrat lahko odšli na kakšen izlet in obiskali še kakšna mesta, saj smo večino časa v Ljubljani, no otroci so imeli na Krvavcu smučanje.

Smučate tudi sami, ste sploh smeli?
Smučal nisem praktično med vso svojo kariero v NHL vse do lanskega leta in tistega, kar se je zgodilo v New Yorku. Po tem smo šli v Vermont, smučali smo v Killingtonu. Bilo je izjemno.

Žena je odraščala v Jasperju, pozna kanadsko Skalno gorovje, tako da je odlična smučarka. Po koncu hokejske kariere bo smučanje pogosteje tudi na mojem seznamu aktivnosti.

Zadnjo tekmo v ligi NHL je odigral pred dobrim letom, tik preden so se mu pri New York Rangers predčasno "zahvalili za sodelovanje". Foto: Reuters

Te dni mineva ravno leto dni, ko so se vam pri New York Rangers predčasno zahvalili za sodelovanje in se je vaša zgodba v ligi NHL končala. Kako danes gledate na ta dan?
Nerad se ga spominjam. To je bilo nekaj, kar se ne bi smelo zgoditi, a se je ... To je bila njegova (odločitev generalnega direktorja Chrisa Druryja, op. a.) odločitev. Nekako je en človek odrezal mojo kariero v NHL, jo končal, ne da bi sam imel pri tem kaj besede.

Odločitev je prišla nepričakovano, brez predhodnega opozorila, kot šok. Bil je težek dan, a na srečo imam odlično družino, ki mi je stala ob strani in me spodbujala. Pomagal mi je tudi pickleball, ogromno sem ga preigral. Mislim, da je bil ta ob družini prav tako neke vrste moj rešitelj. 

Leto pozneje na to poskušam gledati z mislijo, da se vse zgodi z razlogom, pa čeprav v nekem trenutku ne veš, kakšen je ta razlog.

Lahko sem vesel, da sem imel tako dolgo kariero v NHL, da sem nekaj tudi dosegel, zdaj pa sem vesel, da sem tukaj, da mi je hokej dal priložnost, da vidim še nekaj preostalega sveta in ga razkažem otrokom, za kar sem hvaležen.

Ste imeli z Druryjem zatem še kakšen pogovor?
Niti nisem hotel govoriti. Imela sva hitro srečanje, glede na dolžino kariere in mojega vloženega truda v njej, je bilo to enominutno srečanje.

Rekel je, da se je to zgodilo, ker želijo dati priložnost določenemu hokejistu, ki je na koncu sploh ni dobil. Bilo je težko, saj sem res vedno vse dal za ekipo, se boril, a konec koncev nisem bil zadnji v New Yorku, ki se mu je to zgodilo. Za menoj so to naredili še kar nekaj fantom. Je bilo pa res nepričakovano in žalostno.

Menda ste takrat razmišljali, da ne boste več profesionalno igrali hokeja.
Da. Hokeja takrat nisem niti gledal niti se o njem nisem želel pogovarjati. Dekleti sta bili še v šoli, tako da smo do maja ostali v New Yorku, nato pa odšli. Z Lauren sva v tistem času res pogosto igrala pickleball in postala kar dobra v njem. V telovadnici sva spoznala super ljudi in zaposlila misli z drugimi stvarmi. "Nekako sem res mislil, da ne bom nikoli več igral profesionalno, da je to konec moje profesionalne kariere, nato pa sem se znova znašel v tem športu." Foto: Aleš Fevžer

Nekako sem res mislil, da ne bom nikoli več igral profesionalno, da je to konec moje profesionalne kariere, nato pa sem se znova znašel v tem športu. V Edmontonu sem bil s trenerjem vratarjev Edmonton Oilers Dustinom Schwartzem. Beseda je dala besedo in znašel sem se na treningu, streljal na gol Stuarta Skinnerja in Tristana Jarryja, s katerim se poznava iz Pittsburgha.

Streljal sem in kar nekaj tudi zadel, želja po igranju se je vrnila in pomislil sem, da bi nadaljeval.

Z agentom sva se pogovarjala in rekel mi je, da bi verjetno lahko v ligi NHL dobil t. i. PTO pogodbo (preizkušnja, med katero hokejist na trening kampu poskuša prepričati delodajalca, da lahko igra v tej ligi in si potencialno prisluži pogodbo za igranje, op. a.).

Iskreno se mi je zdelo, da nisem več v letih, ko bi se moral spet dokazovati. V ligi NHL sem bil 15 let, mislim, da me ekipe poznajo ... Tako sem se na koncu odločil, da se umaknem iz ZDA in Kanade, da grem v Evropo. A klub smo začeli iskati precej pozno. Bilo je kar nekaj ponudb, na koncu sem si rekel "Kaj je lepšega, kot če lahko igraš hokej dve uri vožnje od Benetk in še družino imaš ob sebi" in prišel v Olimpijo.

Hokej vam je veliko dal, tudi rezultatsko. Nenazadnje ste dvakrat osvojili Stanleyjev pokal. Katera pa je bila najboljša  lekcija, ki ste jo odnesli s seboj? 
Rekel bi, da sem hokeju najbolj hvaležen, da me je naučil prilagajanja. V srednji šoli in na fakulteti si morda zvezda, si tisti, ki polni statistike, skrbi za gole, ko prideš v ligo NHL, pa se stvari lahko spremenijo.

Sam sem imel sicer zelo dobro prvo leto v Anaheimu, dosegel 49 točk, se vzpenjal, a nato pride trenutek, ko se moraš preseliti. Odšel sem v Vancouver, pa nato v Pittsburgh, kjer se zaveš, da ne boš ravno ti prva zvezda, tisti, ki doseže največ točk. Temu se moraš prilagoditi in sprejeti položaj.

Ga je bilo težko sprejeti?  Veselje ob osvojitvi Stanleyjevega pokala leta 2017. Kot pravi, se je med kariero naučil, kako se prilagoditi položaju in iz njega izvleče največ: "Vedel sem, da ne bom nikoli pred Crosbyjem in Malkinom, lahko pa poskušam biti najboljši tretji center lige." Foto: Reuters
Ne. Razumel sem, da ne bom nikoli pred Sidneyjem Crosbyjem in Jevgenijem Malkinom. To sem sprejel, tudi mentalno, in si rekel, da lahko poskušam biti najboljši tretji center lige.

Sprejel sem več obrambnih nalog, osredotočil sem se na blokiranje strelov, na to, kako dobiti čim več sodniških metov, rekel sem si, da še vedno lahko igram tudi ob igralcu več, pri čemer morda res ne bom prva izbira, da pa lahko pomagam z več majhnimi stvarmi.

Mislim, da mi je to pomagalo tako na kot izven ledu, da se lažje prilagajam na različne položaje, lažje sprejmem udarce. 

Lansko leto je zahtevalo prilagoditev, ki je nisem pričakoval, in menim, da sem se zaradi vseh izkušenj lažje spopadel z njo. Tudi družina se je. 

Novo ligo ste po dveh mesecih bolje spoznali. Kaj bi rekli o njej?
Zame je zelo drugače. Dolga leta sem bil vajen tega, da sem imel v igri manj prostora in da je bilo plošček treba hitreje oddati, nisi ga mogel imeti toliko časa pri sebi.

Prvih nekaj tekem je bilo zame izziv, saj sem plošček podajal prehitro, potem pa sem videl, da imam več časa in mi ni treba tako hiteti s podajami. Tu imaš tudi več prostora za ustvarjanje igre, kar je razumljivo že zaradi večje ledene ploskve, prav tako pa igra ni tako fizična. Lahko pa rečem, da so hokejisti v tej ligi dobri drsalci. "Tu imaš tudi več prostora za ustvarjanje igre, kar je razumljivo že zaradi večje ledene ploskve, prav tako pa igra ni tako fizična." Foto: Filip Barbalić

Kako drugačen je nov hokejski svet, vendarle ste pred tem 15 let preživeli v najmočnejši hokejski ligi na svetu? 
Ko prideš iz lige NHL, kjer je vse petzvezdično – seveda so tudi tam razlike med ekipami –, je razumljivo, da stvari ne bodo na isti ravni. Tam je od prehrane, prevozov, potovanj do osebja, ki deluje ob hokejski ekipi, večinoma povsod vse pet zvezdic. Tega se ne da primerjati, kar je normalno, saj gre za povsem različne proračune.

A moj cilj je, da se nikoli ne pritožujem. Zavedam se, da delamo znotraj omejenega proračuna. Mi je pa všeč, da so ljudje v Olimpiji res strastni in si želijo vse skupaj še izboljšati. Kot vem, se je s prihodom Alexa (strateškega partnerja Alexandra Lefebvra, op. a.) veliko že spremenilo, da se je raven dvignila. Predvidevam, da bo proračun še rasel in z njim vse preostalo.

Čez lužo se vas je prijel tudi vzdevek blocking machine, stroj za blokiranje strelov. Na NHL lestvici zadnjih dveh desetletij ste po teh v dveh različnih sezonah med napadalci med prvo deseterico. Vaše priljubljeno opravilo na ledu?
Da, še vedno uživam v tem (pogleda proti nogi). Ravno ta trenutek imam ogromno modrico. Pa nisem edini, mislim, da se vsi v ekipi trudijo blokirati strele. Upam, da smo razveselili Horyja (vratarja Lukaša Horaka, op. a.). "Upam, da smo razveselili Horyja." Foto: Aleš Fevžer

Kako blizu ste formi, v kateri želite biti?
Poznalo se je, da dolgo nisem igral hokeja, da nisem drsal kakšnih 180, 190 dni, tekme pa nisem odigral skoraj leto dni. Verjamem, da se je to videlo.

Zdaj pa sem vse bližje temu, kjer želim biti. Težko je govoriti o številkah, a sam se počutim vse bolje. Igram veliko, kar je sprememba od lanske sezone, ko sem igral od osem do deset minut, tu pa sem bil v Beljaku blizu mislim, da celo 26 minutam.

Z ekipo ste se po seriji zmag in trenerski menjavi utrdili na osmem mestu. Kot kaže, vas čakajo dodatni boji za končnico. S čim boste osebno zadovoljni, ko končate sezono?
Ko sem prišel, je bila rezultatska krivulja obrnjena navzdol, žal je moral Upi (nekdanji glavni trener Antti Karhula, op. a.) oditi. Nikoli ni zabavno, ko se zgodi kaj takega. Lahko pa ti take menjave pomagajo pri tem, da oživiš, da se stvari obrnejo na bolje. Včasih ekipa potrebuje nov glas, nov glavni obraz, da se krivulja obrne. Tava (glavni trener Andrej Tavželj, op. a.) dela odlično. Nabrali smo kar nekaj zmag, kar je super. 

Blokiranje strelov mu ni tuje. Foto: Aleš Fevžer

Menim, da smo drsalno ena boljših ekip v ligi. Zahtevno je govoriti o rezultatih, si pa želim, da bomo do konca sezone na vseh tekmah dajali vse od sebe, prikazali svoje najboljše predstave, igre. S tistimi sedmimi porazi si res nismo naredili usluge, a v zadnjem času gremo v boljšo smer.

Na osmih tekmah od zadnjih desetih je šlo na en gol razlike. Take tekme nam lahko pridejo prav za končnico, ko je pogosto tesno. Treba se bo boriti do konca rednega dela, videti, kje bomo končali, in nato od tam iti naprej.

Prehitro je govoriti o tem, kaj bo prinesla prihodnost, pa vendar, ali ste razmišljali o možnosti, da ostanete tu? Lefebvre je dejal, da ste bili skupaj na večerji. Koliko se z vodstvom kluba pogovarjate o prihodnosti?
Ta trenutek se kot družina še odločamo, ali je Evropa pravi prostor za nas za naslednje leto. Zapustiti Kanado sredi šolskega leta, je bilo predvsem za otroke težko. Za zdaj se še odločamo. Če bi sem morda prišli že poleti, bi bilo otrokom lažje.

"Ta trenutek se kot družina še odločamo, ali je Evropa pravi prostor za nas za naslednje leto." Foto: Aleš Fevžer

Z Alexom sva imela dober pogovor. Pogovarjala sva se o različnih stvareh, tudi o tem, kakšno ekipo želimo imeti, kje smo zdaj, kje bi lahko sam sodil v to zgodbo, tudi o prihodnosti. Pred dnevi sva se pogovarjala tudi z Anžetom (direktorjem Olimpije, op. a.).

Ne mudi se mi, še vedno se z družino odločamo. Če se odločimo, da bomo ostali v Evropi, bi bila Olimpija ena od prvih izbir, če ne kar prva izbira, saj je za našo družino lepo poskrbljeno. Bomo videli, kaj se bo zgodilo.

Preberite še:

Sportal Primož Feguš po polovičnem "sanacijskem" mandatu pripravljen na nove izzive

Sportal Izpoved Aleksandra Knavsa, ki je skrivnostno izginil in šokiral Slovenijo

Sportal V težkem pričakovanju vrnitve nadarjene Kaje Juvan #video

Sportal Celovčani v Tivoliju premočni za Olimpijo