M. Kopitar: Upravičeno nas je strah naše hokejske prihodnosti

Decembra leta 2010 je prevzel vodenje slovenske hokejske reprezentance in napovedal cilj, ki se je številnim zdel nedosegljiv. Uvrstitev na olimpijske igre. Nekateri so se mu smejali in se spraševali, ali je resen. Na Prešernov dan lani je s svojimi varovanci na Danskem dvomljivcem zaprl usta. Sredi februarja ga s 25 izbranci čaka premierna tekma na tekmovanju vseh tekmovanj. Z Matjažem Kopitarjem smo se pogovarjali o Sočiju, o novi izkušnji, ki čaka njegove fante, o slovenskem hokeju, njegovem mandatu in ciljih, ki si jih lahko še zada.

Na začetku januarja ste objavili seznam 25 potnikov na olimpijske igre. Ste med sestavljanjem seznama kdaj dvomili o tem, ali bi na olimpijske igre odpeljali tiste, ki so jih priigrali v Vojensu, in še Jana Muršaka in Anžeta Kopitarja, ki zaradi klubskih obveznosti nista mogla sodelovati, ali ste bili vedno prepričani, da bodo šli tisti, ki bodo na vrhu v svojih klubih? Prav gotovo so imeli prednost tisti, ki so bili v Vojensu, plus Jan in Anže. Ampak potem se je zgodilo tako, da trije nimajo urejene klubske sezone. Rok (Pajič, op. a.) menja klube, Gašper (Kopitar) je zamenjal klub, pri Luki (Bašiču) pa je tako, da je kazahstanska liga taka neznanka, podatkov je zelo malo, zato bi tvegali. Na drugi strani sta izstopila Miha Verlič in Anže Kuralt. Miha je dobro igral že na turnirju v Innsbrucku. "Kuri" je tudi zelo visoko na seznamu strelcev in tudi njegov odnos je dober. Na koncu je to pretehtalo.

Ste pri sestavljanju seznama občutili veliko pritiskov medijev ali pa javnosti? Ljudje govorijo marsikaj. Se sploh ozirate na to? Berete te zapise? Ne. Bral sem, a ne berem več. Ker je kup laži, natolcevanj, ugibanj. Včasih mislite (novinarji, op. a.), da veste vse, a ne veste nič. Ampak se ne splača polemizirati. Vi imate oglaševalni pano, mi, ki to beremo, ga nimamo. In ne moremo odgovoriti, da bi se pošteno napisalo.

Kdaj pomislite, da bi bilo v vlogi selektorja lažje, če ne bi bili tudi oče dveh hokejistov? Teh težav nimam. Anže si zasluži nastop na olimpijskih igrah, drugih ugibanj pa tako ni.

Rekli ste, da drugih ugibanj ni. Gašperja ni v olimpijski reprezentanci, konec novembra je zapustil Švedsko, zdaj v ligi ECHL igra za Ontario Reign. Za kaj je pravzaprav šlo pri razhodu z Moro? Patric Wener, ki je bil takrat še trener kluba, zdaj je generalni direktor, je dejal, da je pričakoval, da bo Gašper z njimi treniral od aprila do konca julija, a je potem maja zaigral na svetovnem prvenstvu elitne divizije. S tem pa se je podrl sistem treningov, ki naj bi ga imeli Švedi v mislih ... Zanj bi bilo najpomembnejše, da Gašper ne bi šel na svetovno prvenstvo. Vsak normalen trener ve, kaj je svetovno prvenstvo A-skupine. Zato o tem sploh ne bi polemiziral. V tisti izjavi je bilo tudi kup čudnih stvari. Ampak očitno se je to že moralo zgoditi z nekim razlogom.

Pa vendar: ali mislite, da je odhod na svetovno prvenstvo vplival na to, da ni več dobil prave priložnosti in da je na koncu odšel? Mislim, da je bilo vmes nekaj drugega. Gašper je bil namreč pred sezono najboljši strelec More na pripravljalnih tekmah. Potem se je pa kar čez noč nekaj spremenilo in je bilo nekaj narobe. Nikoli ne veš, kaj je v ozadju. A zdaj se s tem ne ubadamo več.

Vrniva se k seznamu potnikov za Soči. Le dva hokejista prihajata iz slovenskega kluba. Kakšen alarm o slovenski klubski sceni se ob tem sproži v vaših mislih? Vsi vemo, za kaj gre. Imamo en profesionalni klub, pa se ne vtikam vanj, ampak še pri tem se vidi, da nekaj ni v redu. Zato nas je lahko upravičeno strah, kaj bo v prihodnosti. Če Jesenic ne bo še leto, dve, tudi Olimpije ne bo. Če so Jesenice močne, potem tudi v Ljubljani strnejo vrste in naredijo konkurenčno ekipo. Tako da pridobita obe strani.

Je potem prihodnost bodočih članskih reprezentantov ta, da bodo zgodaj odhajali v tujino in se tam kalili? Večina zdajšnjih članov se je namreč razvijala v domačih klubih, zdaj prav veliko možnosti za to ni več. Ravno to je velika težava. Zadnji, ki so imeli to možnost, so bili Tičar, Jeglič, Sabolič. In če pogledamo danes, vidimo, da ogromno mlajših fantov, pri 16, 17 letih odhaja v tujino. Ampak s tujino je tako, da so tam vedno tujci. In če nisi najboljši v tisti skupini, bodo oni raje dajali prednost svojemu igralcu, kar je normalno. Tako da so naši, če res niso v samem vrhu, vedno na stranskem tiru. In potem nimajo prave možnosti za napredek. Pri članih je celo tako, da jim v tujini ponujajo res bizarne dohodke. V tujini niso neumni. Dobro vedo, da ti fantje nimajo kje igrati in da bodo sprejeli vse pogoje, ker imajo radi hokej.

Se je pa pri Olimpiji, ki ima za seboj klavrn redni del sezone in ji ne gre vse po željah, uspelo dokazati Mihi Verliču. Miha je bil že lani dober. Morda ni bil še povsem pripravljen trdo delati, a lani poleti, pred to sezono, je opravil dobre priprave. Posledično mu je na ledu steklo in glede na položaj v klubu je dobil tudi dovolj dobro priložnost za igro. Je pa igralec, ki je bil že stalni član reprezentanc do 18 in do 20 let, tako da se je vedelo, da bo sčasoma prišel med člane.

Vas je še kdo prepričal, da bi rekli, da bi kmalu lahko pristal v članski reprezentanci? Vsako leto se pojavi kakšen igralec, nekateri priložnost izkoristijo in se prilagodijo sistemu mednarodnega hokeja, ki je drugačen od klubskih tekmovanj, nekateri potrebujejo več časa. Upam, da jih bo čim prej čim več na razpolago. Če pogledamo reprezentanco do 20 let, njihov nastop na svetovnem prvenstvu številni vidijo kot neuspeh (ena zmaga na petih tekmah in obstanek v diviziji I, op. a.). Zame, ki poznam to generacijo, je bil obstanek uspeh. Že dolgo časa namreč ni bilo tako slabe generacije, kar je skrb zbujajoče.

Nič kaj spodbudna napoved za prihodnost. Če bo luknja le eno leto, potem to ne pomeni prav veliko. Morda pa je bilo to tudi dobro opozorilo za fante, da bo treba morda bolj trdo delati. Res upam, da bo naslednja generacija že boljša.

Vrniva se k Sočiju. So v vaši glavi napadalske trojke in branilski pari že dokončno določeni? Koliko ste razmišljali, da bosta Jan in Anže zaigrala skupaj? Razmišljaš marsikaj, ampak kako bo, bomo pa še videli, zato o tem še ne bi govoril. Kaj hitro se stvari lahko spremenijo, potem bodo pa spet govorili: "Saj si rekel, da bo tako in tako." Tudi fante bi s tem samo zbegal. Ko bo čas za to, bodo že izvedeli.

Bodo vsi trije vratarji dobili priložnost za igro?

To je povsem odvisno od njih. Imamo kar veliko časa, saj gremo v Soči že zgodaj, kjer bomo imeli kar nekaj treningov, na katerih se bo pokazala forma posameznikov. Za Luko Gračnarja najbolje vemo, kje je. O Andreju Hočevarju in Robiju Kristanu pa vemo toliko, kolikor lahko vidimo iz statističnih podatkov. Poznamo sicer oba in vemo, česa sta sposobna. Kot kaže, je Robi v dobri formi, tako da bomo izhajali iz tega. Zdaj omenjamo samo tri vratarje, ampak tukaj je še eno ime, in sicer Gašper Krošelj, ki zelo dobro dela in zelo dobro brani na Norveškem. Upam sicer, da ne bomo imeli kakšnih poškodb pri vratarjih. Če bi se zgodila kakšna odpoved, je on četrto ime.

Torej vratar, na katerega boste v prihodnosti računali? Da, seveda.

Omenili ste treninge. Kako bo z njimi v Sočiju? Ste zadovoljni s količino? Na razpolago imamo dovolj ledu. Najprej me je bilo kar malo strah, da bomo morda dobili le po kakšno uro treninga na dan, a bomo lahko trenirali dvakrat na dan. Tako da bo treningov dovolj.

Pripravljalnih tekem ne bo. Tudi tekma z Avstrijo, ki jo boste odigrali v Sočiju, bo bolj tekma za trening ... Malce čudno bo. Ampak po drugi strani je to logično. Ko se enkrat začne tako veliko tekmovanje, bi bilo res nenavadno, da bi kar med tekmovanjem igrali prijateljske tekme. Tako da bomo združili termin Avstrijcev, ki bodo trenirali pred nami, in svojega ter poskusili opraviti malo boljši trening.

Pa vendar, bodo manjkale pripravljalne tekme? Turnir bomo začeli s takimi pogoji kot drugi. Tudi drugi ne bodo igrali na pripravljalnih tekmah, tako da se nimamo kaj pritoževati. Če bi bilo mogoče izpeljati pripravljalno tekmo, pa se mi ne bi dovolj potrudili, da bi jo izpeljali, potem bi si lahko očitali, tako si pa nimamo kaj očitati.

Pri videoanalizah vam bo pomagal Aleš Burnik. Ob predstavitvi reprezentančnega seznama ste dejali, da bo vendarle lahko šel z vami. Zakaj se je zatikalo pri njegovem odhodu? Kot je znano meni, je to kvota pri olimpijskem komiteju. Glede na številčnost odprave se je pojavila možnost za večje število spremljevalcev, tako bo Aleš z nami.

Res ste številčni, hokejisti ste več kot tretjina slovenskih nastopajočih. Menite, da si je OKS kdaj v šali rekel: "Zdaj moramo pa peljati zraven še 30 hokejistov." Nekaj dodatnega dela ste jim vendarle naložili. Ne vem. Neposrednega stika z njimi nimam, ampak mislim in upam, da jim nismo v breme (smeh).

Če se dotaknemo tekmecev v predtekmovanju. Tri velesile vas čakajo. Kaj porečete na nasprotnike? Ufff. Za vse te tri države nekaj pomeni le olimpijska medalja. Kaj sploh še reči. Vsi so bili nekajkrat med dobitniki medalj, mi pa bomo prvič na olimpijskih igrah. Smo res ''underdogi'' oziroma izzivalci.

Nedolgo nazaj ste bili v ZDA. Je bilo mogoče občutiti kaj podcenjevanja, so Američani pri izjavah previdni? Kanadski tabor je ob predstavitvi reprezentance omenil, da so si z zadnjega svetovnega prvenstva, ko so nas premagali šele v podaljšku, dobro zapomnili Slovenijo. Pri Američanih ima vodstvo nalogo, da jih prepriča in obvesti o kakovosti Slovenije. Kakorkoli obrnemo, na olimpijskih igrah bo 12 najboljših reprezentanc. Ko smo bili sredi sezone res v najboljši formi in zdravi, ko se nam je resda vse poklopilo, smo bili nevarni za marsikoga. V Sočiju bomo priključili še dva svoja najboljša igralca, tako da mislim, da smo lahko tudi mi kar konkurenčni.

Menite, da bi lahko Ruse uničil domač pritisk? Ali pa kakšen samosvoj posameznik, kot zna to biti Aleksander Radulov? Kaj pa vem, mislim, da ne. Za Radulova pa je vprašanje, koliko ga bodo disciplinirali. A kolikor vem in sledim njegovi karieri, bo to zelo težko (smeh).

V katerem primeru boste po vrnitvi iz Sočija lahko rekli, da je to to, da ste dobro opravili? Če bomo izpolnili dogovore, naredili to, za kar vem, da so fantje sposobni narediti, in če bomo imeli še nekaj sreče, da bi komu odščipnili kakšno točko, bom jaz zadovoljen. Če pa z glavo ne bomo pri stvari in fantje ne bodo dali vsega od sebe, potem res ne bom mogel reči, da smo opravili dobro. Ampak mislim, da to drugo v tej ekipi odpade. Pa ne zato, ker bi bil jaz kakšen bavbav, ampak zaradi značaja, ki ga ima to moštvo. Fantje so vsi večinoma v tujini in vedo, kako gredo stvari tam. Vedo, da si, če nisi z glavo pri stvari, hitro ob službo. Zato se sploh ne bojim.

Je ključ uspeha te reprezentance potemtakem to, da skoraj vsi igrajo v tujini in da je s tem prišla zrelost? Kaj pa vem. Mislim, da so se zadeve v reprezentanci glede na preteklost močno uredile. Fantje čutijo, da so pomembni za slovenski hokej. Ko pridejo na zbor, ni več večnega pregovarjanja o tem, ali bo dnevnica ali je ne bo, ali bodo dobili denar za prevoz ali ne. To je zdaj urejeno in sporov ni.

Pravite, da so se stvari uredile in da je lažje delati. Ste razmišljali, da bi po izteku zdajšnjega mandata vztrajali v tej vlogi? Mandat imam do konca sezone 2015, a bomo videli, kako bo. Normalno je, da o tem razmišljaš, ampak v ozadju je veliko stvari. Mislim, da je poleti spet skupščina. In če bi se pojavili kakšni pretresi, potem ne vem, ali bi vztrajal. Ne glede na to, da bi mi pogodba veljala še eno leto.

Vedno ste si zastavili visoke cilje. Olimpijske igre ste dosanjali. Kakšen cilj si zdaj sploh še lahko zadate? Ob prevzemu mandata sem imel dva cilja. Olimpijske igre in to, da bi bili stalni člani A-skupine. Drugo nam žal ni uspelo. Če bi se pogovarjali o podaljšanju mandata, bi se pogovarjali o prihodnjem olimpijskem ciklusu. To bi bila želja. Ta ekipa je še tako mlada, da bi z nekaj spremembami lahko ostala še zelo konkurenčna. Do olimpijskih kvalifikacij so še tri leta in ti mladi se do takrat lahko razvijejo še v prave igralce. In zakaj ne bi bili ti mladi fantje ali pa tisti, ki so ostali doma, vodje prihodnje olimpijske reprezentance.

Za konec povejte še, kakšen vtis je na vas naredil nov reprezentančni dres, ki ga bo javnost spoznala 3. februarja ob dnevu slovenskega hokeja. Kaj pravite na poenotenje barv v slovenski olimpijski odpravi, med katerimi so bela, modra in zelena? (smeh) Jaz razumem navijače. Eni so pripadniki enega kluba, drugi drugega. Ampak v Soči gremo kot ekipa, kot del olimpijske odprave. In če so barve določene, je smiselno, da se vsi uskladimo in da smo prepoznavni. Verjamem, da vsem ne bo všeč, ampak menim, da bo videti kar dobro.