Anže Kopitar
Sobotni intervju
Sobota, 6. 1. 2018, 4.00
9 mesecev
Sobotni intervju
Kari Savolainen obžaluje, da Kopitarja na OI ne bo in da denar prevečkrat govori namesto športa
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
3,68
"Vesel trener bom, če bomo lahko po olimpijskih igrah rekli, da smo prikazali svojo najboljšo različico, da smo igrali na najvišji mogoči ravni. Želim, da fantje vedo, da znajo igrati hokej, in da čutijo, da so v naši ekipi pomembni," o svojih varovancih, prihajajočih olimpijskih igrah in ciljih v Južni Koreji razmišlja selektor slovenske hokejske reprezentance Kari Savolainen, ki je razočaran, ker NHL-ovcev ne bo na OI. Veliko bolj je navdušen nad slovensko reprezentančno hokejsko zgodbo, ki jo označuje za pravi čudež, in poudarja, da bi jo morali bolj ceniti.
Kari Savolainen je slovensko izbrano vrsto vodil že med letoma 2003 in 2005, pozneje pa v njej Matjažu Kopitarju pomagal z nasveti.
Finski hokejski strokovnjak Kari Savolainen se je po junijski odločitvi Hokejske zveze Slovenije, "da so po klavrnem majskem SP potrebne spremembe, saj je do olimpijskih iger v Pjongčangu premalo časa, da bi v zdajšnji sestavi trenerskega štaba odpravili pomanjkljivosti", vrnil za krmilo slovenske hokejske reprezentance. V tej je kot selektor deloval v sezonah 2003/04 in 2004/05, pozneje pa več let risom pomagal kot svetovalec in analitik, med drugim na olimpijskih igrah v Sočiju, deloval je tudi kot selektor in vodja ekipe Fincev.
Čez dober mesec ga čaka še selektorski krst na tekmovanju petih krogov, pred katerim ne čuti nervoze, temveč vznemirjenje. S strategom, ki v domovini na nacionalnem inštitutu za šport v Vierumäkiju predaja trenersko znanje, smo se pogovarjali o olimpijskih ciljih, težavah, vzdušju v reprezentanci. 62-letnik je spregovoril tudi o neigranju Anžeta Kopitarja in NHL-ovcev na OI, o razočaranju, ker je denar prepogosto na prvem mestu, na katerem bi moral biti šport, položaju Rusov, ki bodo nastopali pod nevtralno zastavo, največjem izzivu naših oklepnikov ter tudi o tem, da se ljudje ne zavedajo dovolj, kakšno hokejsko zgodbo, pravi čudež, je v zadnjih letih pisala slovenska reprezentanca.
Slovenski hokejisti bodo še drugič zapored del slovenske olimpijske odprave. V Sočiju so končali na visokem sedmem mestu, kako bo v Pjongčangu, kamor bodo odpotovali čez mesec dni?
Do odhoda slovenske hokejske reprezentance na olimpijske igre je le še mesec dni. Ste kaj nervozni?
Raje kot nervozo bi izpostavil besedo vznemirjenost. Ta je navzoča ves čas. Vse reprezentance že čakajo, se pripravljajo, tako da smo trenutno sredi zelo zanimivega obdobja.
Čutite kaj dodatnega pritiska? Bili ste že na olimpijskih igrah, a še nikoli kot selektor.
Res je, da bom na olimpijskih igrah prvič sodeloval kot glavni trener. To je izjemno pomembna vloga, ki s seboj seveda prinaša tudi pritisk in odgovornost. Gre le za izjemno tekmovanje, ki ga morda doživiš le enkrat. V olimpijskih igrah vidim velik izziv.
"Ne želim, da kdo misli, da sem jaz osrednja oseba, želim, da so to igralci."
V slovenskem hokeju smo vas spoznali kot trenerja, selektorja, svetovalca z umirjenim pristopom … Kako bi se v trenerski vlogi opisali sami?
Želim pomagati igralcem in trenerskemu štabu, biti pri svojem delu iskren in demokratičen. Vedno želim razložiti, zakaj sem se odločil tako, zakaj sem nekoga izbral. Rad imam človeški način vodenja, da se z igralci pogovorimo. Verjamem, da lahko vsak prikaže svoje najboljše igre. Raje, kot da bi igralce preganjal k temu, hočem ustvariti okolje, v katerem bi jim uspelo doseči, da bi dali vse od sebe.
Mislim, da je atmosfera, vzdušje v ekipi, ena od najpomembnejših stvari, zato se res trudim, da bi bila dobra. Želim, da vsi vedo in čutijo, da so v naši ekipi pomembni. Rad se tudi nekoliko umaknem v ozadje, zavedam se, da imamo odličen trenerski štab, ki zna delati. Ne želim, da kdo misli, da sem jaz osrednja oseba, želim, da so to igralci.
Nekaterim osrednjim osebam slovenske reprezentance v klubih ne gre vse po načrtih. Jan Muršak na primer po poškodbi še ni stoodstoten, ima pa novega delodajalca, kar je sicer dobra novica.
Seveda. Za nekaterimi igralci so precej stresni časi, saj niso igrali veliko, nekateri sploh nič. A zdaj so za večino stvari videti nekoliko bolje, tako da se položaj izboljšuje. Odlična novica je, da je Jan dobil klub. Gre za odlično hokejsko organizacijo (igral bo v elitni švedski ligi za Frölundo iz Göteborga, op. a.). Dogovorjeni smo, da je večino časa z njim v stiku Nik Zupančič, tako da mi on poroča o njegovem stanju. Upam le, da bo zdrav. Vsi vemo, kako pomemben je za slovensko reprezentanco.
"Upam, da bo zdrav. Vsi vemo, kako pomemben je za nas," o Janu Muršaku.
Ne le Muršak, precej reprezentantov je imelo zelo turbulentno sezono, v ligi KHL so prav vsi zamenjali klube, nekateri več klubov, igra jim ni stekla … Koliko skrbi to vnaša v vaše misli?
Zagotovo bi bilo bolj blagodejno, če se jim ne bi bilo treba seliti sredi sezone, a vse to je del hokejskega posla. Sploh v Rusiji, še posebej v tej ligi. Za igralce je lahko težko. Številni klubi se v njej osredotočajo predvsem na posel in igralci so del tega. Za njihovo počutje jim pogosto ni prav veliko mar.
Težko je, a vsi poznamo "pravila", večinoma vsi vedo, kako se stvari odvijajo. Ne zahteva le trener, ampak so tu drugi deli organizacije, ki vseskozi zahtevajo rezultate. Če jih ni, potem je lahko še posebej stresno. A vesel sem, da imajo ti igralci trenutno klube, upam le, da bodo dobili tudi prepotrebne minute na ledu.
Kot selektor ste bili z igralci skupaj le na novembrskem turnirju v Franciji. Kako dobro ste jih spoznali v kratkem času? Kar nekaj jih sicer poznate iz časov, ko ste bili svetovalec, nekaj še izpred desetletja, ko ste vodili Slovenijo.
Rekel bi, da zame to, da smo bili skupaj le kratek čas, ni težava. Kot ste rekli, sem z nekaterimi že delal. Večina jih je igrala v Sočiju. Ves čas jim sledim, hkrati pa imam zelo veliko pomočnikov in zelo veliko poznanstev, prek katerih dobim ogromno informacij. Številne lige in njihove tekme ves čas spremljam prek interneta. Rekel bi, da jih kar dobro poznam.
Katere so najbolj pozitivne stvari, ki ste jih vzeli s turnirja v Franciji, in kje je največ prostora za izboljšave?
Mislim, da je naš največji izziv ta, da moramo biti bolj konstantni. V igri je bilo preveč nihanj, raven naše igre se je spreminjala. Odigrali smo na primer pet dobrih minut, nato pa tri slabe, pa spet pet dobrih … Velike hokejske nacije te slabe minute izkoristijo, zato bomo morali držati visoko raven igre vso tekmo. S tem novembra nisem bil zadovoljen, je pa res, da so našo raven igre takrat kvarile tudi številne izključitve. Bilo jih je preveč, tako da bo treba biti tudi bolj discipliniran.
Na olimpijskih igrah si želi več konstantnosti v igri ter manj nihanj in kazenskih minut.
Rekli ste, da vseskozi spremljate klubske predstave igralcev. Kaj menite o njihovih igrah? S čim ste zadovoljni, s čim manj?
Vedno je velik izziv to, ali imajo igralci v svojih klubih ustrezno vlogo, da lahko pokažejo svojo močno stran, da imajo dovolj minutaže, da lahko napredujejo. Včasih se zgodi, da ima kdo veliko minut, pa te niso dobro izkoriščene. O igralcih lige KHL sva že govorila. Imeli so kar nekaj stresa to sezono, kar ni optimalno. Je, kar je. Liga je dobra, le upamo lahko, da bodo zdaj več igrali.
A na splošno sem z videnim zadovoljen, kar nekaj fantov ima pomembne naloge v svojih klubih. Vesel sem, da imajo nekateri starejši hokejisti precej dobre sezone. Veseli me tudi, da ni bilo veliko poškodb, kar je zame dober znak. Slovenija ima žal zelo omejeno število hokejistov, izmed katerih lahko izbiramo, tako da se nam prav vsaka poškodba lahko zelo pozna.
"Ima velik potencial in zagotovo predstavlja svetlo prihodnost slovenske članske ekipe," o 18-letnemu Janu Drozgu.
Omenili ste, da imajo nekateri izkušenejši igralci za seboj dobre sezone. Ste pogledovali tudi prek Atlantika k igram 18-letnega Jana Drozga, se vprašali, ali je že pripravljen na člansko reprezentanco, v kakšni vlogi bi ga sploh lahko priključili …
Vem, da gre za mladega talenta. Opazoval sem ga med nedavnim svetovnim mladinskim prvenstvom na Bledu. Glede na videno je še na poti do članske reprezentance. Ima velik potencial in zagotovo pomeni svetlo prihodnost slovenske članske ekipe.
Ta trenutek, mislim, da je zanj kar velik izziv, da bi dobil mesto v olimpijski reprezentanci. Imajo pa igralci še dva tedna časa, da pokažejo svoje igre, si priigrajo mesto (smeh, op. a.). Ne želim pa prav za nikogar reči, da je na seznamu ali da ga na seznamu ne bo.
Kako vam gre s sestavljanjem končnega olimpijskega seznama?
Za okoli 70 odstotkov igralcev lahko rečem, da jih pričakujemo tudi na olimpijskem seznamu. Kot sem že rekel, Slovenija nima tako velikega hokejskega bazena, da bi izbirali med množico hokejistov. Tako bomo morali počakati še zadnje tedne, upati, da bodo igralci zdravi. Ob tem sem najbolj vznemirjen.
Kar nekaj igralcev je, ki "visijo", o katerih se še odločamo, ali bi ustrezali ekipi ali ne. Za trenerja je vedno težko, ko mora odločiti, kdo bo na seznamu in koga ne bo. Zato smo pri sestavljanju še posebej previdni, saj želimo za igralce najti ustrezne vloge. Ne želimo le izbrati imen, ker jih moramo, ampak jih želimo izbrati z namenom. Zame je najpomembneje, da igralec in vsi vemo, zakaj je v ekipi, kakšna je njegova naloga.
Najtežja naloga ali pa največji izziv ga čaka pri izbiri treh vratarjev.
Slovenija je v preteklosti načeloma vedno imela udarnega vratarja, v zadnjih časih se je to nekoliko spremenilo. Na zadnjih tekmovanjih je bil sicer največkrat v vlogi prvega vratarja Gašper Krošelj …
Mislim, da bo prav pri vratarjih največji izziv pri izbiri. Slovenija ima za prihodnost pet, morda šest vratarjev, na katere je treba biti pozoren. To je seveda pozitivna težava, ki pa da meni misliti.
Pozitivno je, da je Krošelj dobil klub, kjer redno brani. Ogledal sem si zadnji derbi med Jesenicami in Olimpijo. Kot sem videl, se je Robert Kristan zelo boril proti Jesenicam, pokazal je, da si zelo želi mesta v ekipi, kar je zagotovo pozitiven znak. Izbira vratarjev zagotovo ne bo lahka.
Slovenijo prva tekma na OI čaka 14. februarja proti ZDA. Eno pripravljalno tekmo z gostitelji so pri hokejski zvezi za 8. februarja že potrdili, ugibalo se je tudi o drugi z Nemčijo. Kakšni so načrti priprav?
Zbrali se bomo 5. februarja in nato odpotovali v Južno Korejo. Dokončno smo se odločili le za eno tekmo, s Korejci. Imeli smo v mislih tudi drugo, a smo sklenili, da bi bilo preveč stresno, tako za igralce kot za ves strokovni štab, da bi se selili gor in dol. Tekmo bi namreč morali igrati v Seulu, tako da bi morali potovati iz olimpijske vasi v Seul in nazaj, pa spet v Seul … Tako bomo odigrali le eno. Termin sicer ni najboljši, saj bomo igrali skoraj takoj po prihodu v Južno Korejo, a moramo jo odigrati. Ob tem se bomo morali osredotočiti na pripravo ekipe, da se bo čim prej otresla utrujenosti zaradi časovne razlike.
Slovenskem štabu se bo na olimpijskih igrah pridružil še en Finec Risto Dufva, ki bo skrbel za analize.
Gredo v Pjongčang vsi pomočniki (Nik Zupančič, Gaber Glavič, Aleš Burnik, Edo Terglav), o katerih ste govorili pred meseci, tudi Risto Dufva, ki igralcev osebno še ne pozna, saj na novembrskem turnirju ni mogel sodelovati?
Da. Risto je zelo vesel, da je del ekipe, zelo mu je bilo žal, da novembra ni mogel biti z nami, ker je imel delo s svojo ekipo. Mislim, da bo v veliko pomoč, saj je zelo izkušen, prinašal nam bo pomembne informacije, analize.
Njegovo delo po pomembno predvsem iz analitskega vidika, saj ne bo prisostvoval na treningih, na ledu, ne bo ga na klopi med tekmo, tako da to, da igralcev ne pozna osebno, ne bo težava. Lahko bi rekel, da bo imel tako vlogo, kot sem jo imel jaz v Sočiju, ko sem pomagal Matjažu Kopitarju.
Sovenski reprezentanci so sprva namenili manj ugoden urnik na OI, a nato ugodili HZS in ga nekoliko prilagodili. Slovenija je edina v svoji skupini, ki bo dvakrat zamenjala dvorano ... Kako se spopadate s tem?
Čeprav ima IIHF tak sistem, da višje rangiranim moštvom na večjih turnirjih pomaga ali z urniki ali s slačilnicami, skratka zna jim olajšati stvari, manjšim pa jih zaplete, ne želim, da razmišljamo veliko o tem in po nepotrebnem izgubljamo energijo. Želim, da jih odmislimo in se osredotočimo le na dogajanje na ledu, kajti tam je povsem druga zgodba.
Ko smo dobili prvotne urnike, je bilo slabše, zdaj je nekoliko bolje. A proti tem stvarem ne moremo veliko oziroma nič, zakaj bi se zaradi njih torej obremenjevali in bili pod stresom? Moramo se osredotočiti na stvari, na katere imamo vpliv, te pa sprejeti.
"Pri analizah nasprotnikov se osredotočam na šibke točke nasprotnikov. Prav vsak jih ima."
Pri vašem prvem olimpijskem nasprotniku ZDA so že razkrili seznam. Kakšen se vam zdi izbor Tonyja Granata?
Gre za dobro mešanico izkušenih starejših igralcev in mladih. Vsekakor gre za močno ekipo. Gledal sem jih na pokalu Nemčije. Ne glede na razplete tistih tekem je to odlično moštvo. Bodo kar zahteven zalogaj (smeh, op. a.).
Včasih je težko reči, kakšen je vložek igralca v tekmo. NHL-ovcev tokrat ni zraven, kar je lahko za kakšno ekipo dobro, za drugo pa ne toliko. Mislim predvsem na to, da bi lahko bili nekateri NHL-ovci ob prihodu v reprezentanco utrujeni in morda ne dajo od sebe toliko, kot bi lahko. So pa lahko mlajši ali pa tisti iz na primer lige KHL bolj lačni. A je težko vnaprej govoriti o tem, kako bo ekipa delovala.
Seveda bi bil lahko že ob pogledu na imena na seznamih višje rangiranih reprezentanc in njihove številke v stresu, a vsaka ekipa ima tudi šibke točke. Na to se tudi osredotočam, ko analiziram, gledam naše nasprotnike, delam taktike.
Kako razočarani ste bili, ko ste izvedeli, da na OI ne bo hokejistov iz lige NHL?
Precej. Gre za največje reprezentančno tekmovanje v hokejistovem življenju. Vsi hokejisti bi morali imeti dovoljenje, da bi lahko igrali na olimpijskih igrah, če so seveda dovolj dobri, da se uvrstijo na reprezentančni seznam. Nisem vesel, da v športu vse prevečkrat govori le denar. Občutek imam, da je šport pogosto na drugem mestu. Tako je tudi zdaj.
Anže Kopitar bi za Slovenijo predstavljal veliko večjo dodano vrednost kot več povprečnih NHL-ovcev za neko drugo reprezentanco.
Mnogo reprezentanc je ostalo brez kopice NHL-ovcev, vi brez enega, Anžeta Kopitarja.
Že res, da nekaterim manjka več kot en igralec iz lige NHL, a čeprav je Kopitar edini Slovenec v ligi NHL, pomeni za slovensko reprezentanco veliko večji doprinos kot več povprečnih NHL-ovcev skupaj v neki drugi reprezentanci.
Je pravi vodja, je izkušen, pravi profesionalec v vseh pogledih. Če bi ga imeli v ekipi, bi se preostali lahko počutili še bolj sproščeno. A zdaj je čas za novega vodjo, za katerega upam, da bo prevzel odgovornost in pokazal, kaj pomeni voditi ekipo.
V Franciji ste vlogo kapetana zaupali različnim igralcem. Ste se že odločili, kdo bo kapetan na OI?
Seveda imam nekaj načrtov, a zadnja odločitev še ni padla.
"Rusi bi za zmago uporabili vsa sredstva. Včasih se jim to maščuje, saj porabijo toliko mentalne energije in so pod velikim stresom."
Kaj pa pravite o dogajanju z Rusijo, ki bo nastopala pod nevtralno zastavo?
Zadovoljen sem, da so našli rešitev, sicer pa ne morem veliko govoriti o tej odločitvi, saj ne poznam podrobnosti, ozadja. Menim, da se Mednarodni olimpijski komite, če ne bi imel trdnih dokazov, ne bi odločil, kot se je. Želim si, da bi vsi športniki spoštovali pravila. Ko ni tako, sem precej žalosten.
Bi ruske hokejiste, vaše druge nasprotnike, odvzem zastave, himne lahko še podžgal, da bodo še bolj željni dokazovanja?
Vem, da jim nastali položaj ni všeč, in zagotovo bodo želeli z vso energijo dokazovati, da so najboljši. Ruski mentaliteti sledim že dlje časa. Ko sem bil pred dvema letoma vodja finske reprezentance na svetovnem prvenstvu v Moskvi, smo z njimi igrali v izločilnih bojih, in videl sem ljudi, kako močno si želijo zmagati. Za to uporabijo vsa sredstva. Včasih se jim to maščuje, saj porabijo veliko mentalne energije in so pod velikim stresom. Zanimivo bo videti, kaj se bo zgodilo v Koreji.
Zadnji tekmec risov v skupini bo Slovaška. Slovenija jo je v Sočiju premagala. Slovaki, ki so v zadnjem času izgubili del hokejskega šarma, so po neuspelem majskem svetovnem prvenstvu novo pot ubrali z Miroslavom Šatanom kot generalnim direktorjem, dolgoletnim trenerjem in svetovalcem v ligi NHL Craigom Ramsayjem kot selektorjem … Menite, da se bo krivulja začela obračati navzgor, bodo zahtevnejši nasprotnik kot v Sočiju?
Mislim, da so se v Sočiju nekaj naučili, saj niso neumni. Poznam trenutni sistem, način delovanja v njihovi reprezentanci, saj moj šef z univerze dela na Slovaškem, pomaga pri njihovem hokejskem razvoju. Imajo velike načrte, a vemo, da velikega napredka ne moreš pričakovati čez noč, saj ta zahteva svoj čas.
Novi trener vselej prinese nekaj svežine, novosti v ekipo. Severnoameriško razmišljanje je tudi nekoliko drugačno. Opazoval sem jih na zadnjih dveh turnirjih v Nemčiji in na Norveškem, tako da nekako vem, kaj imajo v mislih, kako igrajo.
"Na olimpijskih igrah moramo tudi zmagovati, ne iščemo porazov s čim manjšo razliko, pač pa zmage."
Kakšen rezultatski cilj ste si zadali za olimpijske igre?
Če bi zmagali na četrti tekmi, bi bil izjemno vesel (smeh, op. a.). To je ključna tekma (zmaga na četrti tekmi prinaša četrtfinale, op. a). Sistem je tak, da ti točke, dobre igre iz skupinskega dela pomagajo. Slovenija je v Sočiju v skupini premagala Slovaško in dobila nekoliko lažjega nasprotnika za četrto tekmo (Slovenci so ugnali Avstrijo in se uvrstili v četrtfinale, op. a.).
Če resnično pogledam le iz rezultatskega vidika, je glavni fokus na četrti tekmi, na tem, kako jo obrniti sebi v prid. A kot trener gledam tudi na to, kako se bo naša igra razvijala od prve tekme do tretje. Pri tem seveda ne mislim, da jih bomo vzeli kot ekshibicijske tekme, to bi bilo neumno, a mislim, da razumete, kaj hočem povedati. Želim, da naša igra raste iz tekme v tekmo. Vesel trener bom, če bomo lahko po olimpijskih igrah rekli, da smo prikazali svojo najboljšo različico, da smo igrali na najvišji mogoči ravni, kot smo je sposobni.
Kakšen slog hokeja lahko pričakujemo od slovenske reprezentance na olimpijskih igrah, kjer ne bo veljala za favorita. Menite, da nas bodo ostali še vedno jemali z levo roko?
Precej prepričan sem, da so naše možnosti tudi v tem, da morda res nismo favoriti in da bo kdo na nas res gledal tako.
Od igralcev ne bom zahteval le obrambne igre, naša igra ne bo le obrambno naravnana. Nisem tak trener. Hokejisti radi igrajo. Želim, da bodo igralci imeli pogum za igro, da bodo igrali, ne le čakali, kaj bo naredil nasprotnik. Na olimpijskih igrah moramo tudi zmagovati, ne iščemo porazov s čim manjšo razliko, temveč zmage. To je namen hokeja.
Imajo fantje dovolj samozaupanja za takšno igro proti na lestvici višje postavljenim reprezentancam, kot jo omenjate?
Večina hokejistov je kar precej izkušenih. Včasih pozabljamo, da so za večino številna pomembna reprezentančna tekmovanja. Nekateri so jih odigrali veliko več kot njihovi nasprotniki. Le najti moramo način, da jih bomo pripravili tako, da bodo pokazali ves svoj potencial, ki ga ni malo. Ni pa vse v rokah trenerjev, ampak je odvisno tudi od igralcev. Verjamem, da bodo poskušali dati vse od sebe, saj bi si kdo prav z dobrimi igrami v Pjongčangu lahko priigral še boljši klub.
"Niso slabi drsalci, niso slabi igralci, hokej zanje ni nekaj novega. To jim poskušam dopovedati. Spodbujanje, opogumljanje je tisto, kar želim, da je osrednji sestavni del mojega dela."
V kolikšni meri so na novembrskem turnirju ponotranjili vaš sistem oziroma tiste stvari, ki ste jih vnesli?
Nisem prišel, da bi občutno spremenil igro, saj načela v hokeju obstajajo že vrsto let. Pomembno je le, kako jih implementiraš. Seveda ne vidim v misli hokejistov, ne vem, kaj razmišljajo v vsakem trenutku, saj prihajamo iz različnih kultur, razmišljanje je lahko včasih različno. A dobrega hokeja ni težko igrati, je pa treba slediti nekaterim načelom in si zaupati.
Po turnirju sem vsem igralcem poslal vprašanja o njihovi izkušnji, občutjih na turnirju. Dobil sem odzive in nekateri so bili veseli, da sem jim dovolil, "da igrajo hokej". Niso slabi drsalci, niso slabi igralci, hokej zanje ni nekaj novega. To jim poskušam dopovedati. Spodbujanje, opogumljanje je tisto, kar želim vnesti v svoje delo.
Aleš Burnik, ki je trenersko znanje nabiral tudi na Finskem, je del Savolainenovega strokovnega štaba.
Omenili ste, da je razmišljanje lahko včasih drugačno. Kakšni se vam zdimo Slovenci v primerjavi s Finci? V vseh teh letih ste nas že dobro spoznali.
Všeč mi je prijaznost ljudi. Mislim, da imamo podoben smisel za humor in zlahka komuniciramo. Bil sem v mnogo državah, a najlažje sem komuniciral s Slovenci. Morda to prihaja iz tega, da imamo res podoben smisel za humor, sicer pa je težko razložiti, zakaj smo si v nečem različni ali podobni. Morda nam je skupno tudi to, da ker nas ni veliko, se bolj zavedamo, kako pomembno je držati skupaj.
Vas kdaj kdo vpraša, kako je Slovencem, ki imajo sedem hokejskih igrišč, uspelo spisati uspešno hokejsko zgodbo, se dvakrat zapored uvrstiti na OI …?
Mislim, da večina ljudi tega ne razume povsem. Ko povem, da imamo v Sloveniji morda okoli 150 registriranih članov, najprej rečejo "ok", potem pa začnejo malce razmišljati in me sprašujejo, "ali se šališ"? (smeh, op. a.) Zgodba o slovenskem reprezentančnem hokeju, o njegovih dosežkih bi morala biti v svetu bolj razširjena, večkrat povedana, ker to je pravi čudež.
Zato pa pravim, da ko igralci na svetovnem prvenstvu na primer v Parizu izgubljajo tekme, ne moremo tega takoj označiti za katastrofo. Saj je že to, da igrajo na svetovnem prvenstvu elitne skupine, neke vrste čudež, kaj šele na olimpijskih igrah. Treba je imeti spoštovanje do teh dosežkov. Mislim, da ga tisti, ki poznajo hokej, imajo, in da vedo, da gre za izjemno zgodbo.
"Nihče ni vesel, ko izgubi. Porazi so del našega posla in zaradi njih se lahko znajdeš pod stresom. Ob tem pa se pojavi nov izziv, kako se otresti negative."
Nezadovoljstvo v Parizu je izhajalo tudi iz mnenja, da so fantje sposobni veliko več, da niso prikazali svoje najboljše verzije, kar so nekateri tudi priznali. Tam smo pogrešali kemijo, v kateri smo vselej videli ključ do uspehov te reprezentance. Kakšno vzdušje ste vi začutili na zadnji akciji?
Z vzdušjem sem bil zadovoljen. Težko pa ga primerjam z vzdušjem na primer v Parizu, saj me tam ni bilo zraven. A sem videl, da so bili fantje novembra zagnani, da so se borili. Težav zunaj dvorane prav tako ni bilo.
Verjamem pa, da je bilo na svetovnem prvenstvu stresno. A stres lahko hitro pride, ko enkrat izgubljaš tekmo za tekmo in postajaš vse bolj negativen … Nihče ni vesel, ko izgubi. Porazi so del našega posla in zaradi njih se lahko znajdeš pod stresom. Ob tem se pojavi nov izziv, kako se otresti negative. Ta izziv zna biti pogost pri slovenskih hokejistih, saj se večinoma bojujejo proti kakovostnejšim reprezentancam, zato od njih ne pričakujemo, da bodo premagovali velesile drugo za drugo. In oni to vedo.
Kar pa resnično upam, je, da se bo vsak osredotočil na svojo olimpijsko izkušnjo, na svoje naloge, na to, kar mora on narediti na ledu in tudi zunaj njega. Vsi so odgovorni za dogajanje v ekipi. Prav vsak član, tako igralske kot preostale ekipe, je pomemben in vsi morajo vedeti, kaj pomeni delati skupaj.
Fantom sem na začetku povedal, da želim pomagati vzdrževati dobro vzdušje, da želim, da so med tekmami sproščeni in ne čutijo prevelikega pritiska. To je moja ključna naloga. Vsako tekmovanje, vsaka tekma je zgodba zase, zato upam, da se stresnih čustev lanske sezone ne bo preveč omenjalo.
