Četrtek, 23. 4. 2020, 4.01
3 leta, 6 mesecev
Andrej Hebar
Karantena v gorenjskem raju #foto
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
0,92
2
Hokejist Andrej Hebar karanteno preživlja v idilični vasici Zgornja Radovna, kjer se občasno prelevi tudi v gozdnega delavca.
"Pozitivna plat karantene, ki jo zdaj vsi skupaj doživljamo, je ta, da lahko ves čas preživljam z družino, slaba pa ta, da ne morem trenirati s fanti," pravi Andrej Hebar, 35-letni Ljubljančan v dresu Jesenic. Olimpijec iz Pjongčanga, ki zadnje dni navdušuje s svojimi hudomušnimi objavami na družbenih omrežjih, je družinsko karanteno v idiličnem kotičku Radovne iz enega konca tedna raztegnil kar na tri. In tudi novega podaljška se ne bi branil.
"Pozitivna plat karantene, ki jo zdaj vsi skupaj doživljamo, je ta, da lahko ves čas preživljam z družino, slaba pa ta, da ne morem trenirati s fanti," pravi. Na fotografiji skupaj s šestletno hčerko Mijo, ljubiteljico umetnostnega drsanja.
Čeprav bi morda te dni, če bi ga selektor Matjaž Kopitar vpoklical v reprezentančne vrste, s smetano slovenskih hokejistov pilil zadnje nianse pred svetovnim prvenstvom drugega kakovostnega razreda v Ljubljani, pa Andrej Hebar v novih korona časih, ko je športno dogajanje v fazi mirovanja, svojo formo ohranja nekoliko drugače.
Trenira po prilagojenem programu, program treningov dobiva preko elektronske pošte.
Z individualnimi treningi, ki jih od trenerja dobiva prek sodobnih tehnoloških kanalov. Enako, kot to počne njegova žena Anja, trenerka umetnostnega drsanja, ki svoje varovance spremlja prek aplikacije WhatsApp.
Tudi šestletna hči Mija, ki je že na prvi pogled idealna kombinacija genov očeta in mame, prvi razred osnovne šole zaključuje prek spleta, v naravni telovadnici okrog vikenda dedka in babice, ki je trenutno začasni dom Hebarjevih, pa tudi ona nabira kondicijo in z vajami ohranja prožno telo. Tako kot oče in mama tudi ona obožuje drsalke, za svoj hobi ali morda celo kaj več, je tako kot mami in teta izbrala umetnostno drsanje.
"Prvotni načrt je bil, da v Radovni preživimo konec tedna in opravimo vse, kar je okrog hiše potrebno postoriti, no, zdaj pa smo tukaj že tretji teden in se imamo prav lepo."
Če bi se znašli v drugi situaciji, ki je ne bi narekoval novi koronavirus, bi se zdajle pripravljali na svetovno prvenstvo drugega razreda z reprezentanco?
Da, bi se, če bi bil vpoklican.
Med izvajanjem vaje za ravnotežje.
Kako sicer izkoriščate karantensko obdobje?
V bistvu zelo dobro. Z Anjo sva se zelo dobro znašla in imava to srečo, da smo se s Hrušice, kjer živimo, lahko umaknili sem v Radovno, kjer imata tast in tašča vikend.
Prvotni načrt je bil, da tukaj preživimo konec tedna in opravimo vse, kar je okrog hiše potrebno postoriti, no, zdaj pa smo tukaj že tretji teden in se imamo prav lepo.
Treniramo na daljavo. Anja s svojimi drsalci dela preko WhatsAppa, jaz dobivam treninge prek elektronske pošte.
Glede na karanteno lahko trenirate zgolj individualno. Je ekipno delo tisto, kar vi v tem trenutku najbolj pogrešate?
Da, najbolj mi manjkajo fantje, družba na treningih. Za izvajanje individualnih treningov se mora človek kar malo prisiliti, vse je odvisno od samodiscipline.
Sicer pa smo s fanti v stiku prek skupin na raznih aplikacijah, z nekaterimi se slišimo na dnevni bazi, z nekaterimi malo manj, a smo v stiku.
Sezona se je končala prav v trenutku, ko ste bili z Jeseničani v naletu, tik pred začetkom četrtfinala Alpske lige. Kako veliko je bilo razočaranje ob novici, da se sezona predčasno končuje?
Res je, vse skupaj je bilo za nas ogromno razočaranje, še posebej zato, ker smo res bili na pravi poti. Če vprašate mene, lahko rečem, da smo bili sposobni priti zelo daleč.
S to ekipo sem dal čez toliko, kot ne vem, če še kdaj s katero.
Iz čistega dr..., če se lahko izrazim zelo po domače, smo se dvignili res visoko.
Plusi in minusi življenja v karanteni?
Bili smo samozavestni, igrali smo pravi hokej, že sam pogled na fante v slačilnici je dal vedeti, da zaupamo drug drugemu.
Na koncu mi je bilo najbolj žal za ekipo, ker nismo mogli pokazati tega, kar smo se učili celo sezono. Sezono, v kateri smo rasli, skupaj s trenerji. To me je najbolj bolelo. Za končnico smo garali vse leto.
Kdo je Andrej Hebar?
35-letni Ljubljančan je v dolgoletni karieri spisal kar nekaj poglavij z različnimi klubi. Zgodaj se je podal v tujino, se kalil na Švedskem in Češkem, kjer je spoznal tudi tamkajšnji najvišji rang klubskega tekmovanja. Pot ga je zanesla tudi čez lužo, pa na Slovaško, na Hrvaško, v Francijo in na Madžarsko.
V Sloveniji je igral za oba večna tekmeca, Olimpijo in Jesenice. V zelenem in rdečem dresu je drsal tako v ligi EBEL kot v Alpski ligi, v kateri je z železarji preživel tudi zadnjo sezono, ki se je zaradi pandemije novega koronavirusa končala predčasno.
Tudi igranje v reprezentanci mu ni tuje, z njo je nastopil na mnogih svetovnih prvenstvih, ki bi jih lahko šteli na prste obeh rok, enega lepših reprezentančnih spominov pa je spisal na olimpijskih igrah v Pjongčangu, kjer je bil leta 2018 edini slovenski oklepnik, ki si je kruh služil v domovini.
Kaj je, po vaši oceni, glavni razlog za preskok z dna do pozicije, na kateri ste bili ob koncu sezone?
V prvi vrsti to, da je ekipa, ki je res zelo mlada − midva z Andrejem Tavžljem sva za te 18, 19-letne fante skorajda dedka (smeh, op. p.) − potrebovala nekaj časa, da se navadi na novega trenerja in da se trener navadi na nas.
V naravni telovadnici ...
Potem pa je stvar zelo enostavna, ko zmaguješ, raste samozavest, upaš si potegniti določene poteze, ko pa se zgodi, da se ujameš v začaran krog porazov, se je iz tega težko izviti.
Po moji oceni je ključen trenutek te sezone tekma z Olimpijo, ki smo jo izgubili z rezultatom 7:0 in takrat psihično padli povsem na dno, a je bil odziv v slačilnici povsem drugačen, kot bi ga kdo pričakoval.
To pomeni, da se nismo prepirali, ampak smo se povsem umirjeno pogovorili in dojeli, da slabše pač ne more biti. Začeli smo verjeti, da se bo krivulja, slej, ko prej, obrnila, in se je …
V takih trenutkih bi se večina ekip najverjetneje sprla, mi pa smo bili povsem enotni. Vedeli smo, zdaj moramo držati skupaj. Če kdaj, je to zdaj.
Že dan pozneje smo na Dunaju zmagali z rezultatom 6:1 in od takrat je šlo samo še navzgor …
"Po moji oceni je ključen trenutek te sezone tekma z Olimpijo, ki smo jo izgubili z rezultatom 7:0 in takrat psihično padli povsem na dno, a je bil odziv v slačilnici povsem drugačen, kot bi ga kdo pričakoval. To pomeni, da se nismo prepirali, ampak smo se povsem umirjeno pogovorili in dojeli, da slabše pač ne more biti. Začeli smo verjeti, da se bo krivulja, slej, ko prej, obrnila, in se je …"
Omenili ste, da sta s Tavžljem, kapetanom Jesenic, kot dva dedka. Se čuti zaupanje mladih fantov do vaju, glede na to, da imata oba ogromno izkušenj z ledu in znata te izkušnje tudi zelo dobro ubesediti?
Res je, poleg tega mi ta vloga zelo ustreza. Zelo dobro se počutim v tako mladi garderobi, ker se na ta način tudi sam počutim mlajšega, kot sem.
Užitek je spremljati tudi napredek teh mladih soigralcev. Vem namreč, kako kot mlad športnik gledaš na starejše in jih občuduješ.
Kdo je bil v vaši mladosti tisti hokejist, ki ste ga gledali z velikimi očmi? Koga ste kot otrok najbolj občudovali?
Ko sem igral na Češkem sem najbolj občudoval Radeka Bonka, takrat igralca NHL, ki je odigral več kot tisoč tekem v najmočnejši hokejski ligi. Ravno takrat je v NHL prišlo do lockdowna, zato se je v tistem obdobju pridružil češki ekipi HC Třinec.
Pa še nekaj velikih imen je bilo v tej ekipi, svetovni prvaki in podobno. In seveda sem jih gledal z velikimi očmi in se učil.
Je pa seveda precejšnja razlika. Ko sem bil star 18 let in sem se priključil češki ekipi Havířov Panthers v ekstra ligi, je bilo tako, da če si kaj preveč pametoval, si hitro kakšno "fasal" okrog ušes (smeh, op. p.).
Danes je to seveda drugače, drugače pa je tudi to, da smo starejši v manjšini.
In če se vrnem k letošnji ekipi Jesenic, v slačilnici se je čutilo spoštovanje. Mlajših do nas starejših in obratno.
Kako se teh 35 "križev na vaših plečih" pozna na ledu in izven?
Najbolj se pozna pri regeneraciji, potrebujem malo več časa, medtem ko sem v glavi in tudi sicer precej mlajši, kot kažejo leta. Rad se zabavam in šalim.
Jesenice so nedvomno hokejsko mesto, vi pa ste se vanj preselili iz mesta največjih rivalov, iz Ljubljane. Kako bi ocenili zvestobo jeseniških navijačev do vas? Slišati je, da ste precej priljubljeni.
Zelo enostavno je, za Jesenice igram s srcem, tako, kot sem igral za vse ostale klube, in mislim, da so navijači to prepoznali. Poleg tega sem zelo odprt do ljudi, rad se pogovarjam in družim. Na kratko, sem veseljak, pozitivec …
"Mlajši hokejisti lahko pod vodstvom trenerja Mitje Šivica lahko ogromno pridobijo. Ker ima vizijo in ker gre s svojim delom v pravo smer."
Govorili ste o spoštovanju znotraj ekipe, o kombinaciji izkušenj in mladosti … Kako je vse to povezal novi trener HDD SIJ Acroni Jesenice Mitja Šivic?
Glede Švica lahko rečem, in to govorim na podlagi mnogih izkušenj iz številnih klubov, v katerih sem igral, in številnih takih in drugačnih karakterjev, s katerimi sem sodeloval, da Mitja zame sodi med top dva trenerja, s katerimi sem do zdaj sodeloval …
Če pogledamo na cel trenerski paket, lahko rečem, da je delo z njim užitek. Seveda, logično je, da si med sezono na trenerja kdaj pa kdaj jezen, to je povsem normalno, gledano v celoti pa je res dober trener.
Še posebej z vidika mlajših hokejistov mislim, da pod njegovim vodstvom lahko ogromno pridobijo.
Zakaj?
Ker ima vizijo in ker gre s svojim delom v pravo smer.
Pa še to, ni samo trener, ampak v prvi vrsti človek, ki ti bo pomagal, ko boš to potreboval. Meni tak način vodenja precej bolj ustreza kot trenerji, ki so bolj zaprti vase.
Mitja je avtoriteta in spoštujem ga zaradi tega, kar je. Ni treba, da name kriči ali kaj podobnega … verjamem v njegovo delo in prepričan sem, da dela dobro.
Je pa tudi res, da ne vem, kdaj sem nazadnje toliko pretreniral in predrsal, kot sem letos, in videti je, da se je splačalo.
No, tudi treningi, ki jih dobivamo zdaj po mailu, so tudi kar 'luštni' (smeh, op. p.).
Kakšna pridobitev je vrnitev Marcela Rodmana v klub, na mesto športnega direktorja?
Zelo velika. To je njegov klub, tukaj je odraščal. V tujini je veliko dosegel, ima ogromno izkušenj, in mislim, da je to za klub in za Jesenice kot mesto, velik plus.
Si želite ostati na Jesenicah?
V prihodnjih dneh imam sestanek in videli bomo, kaj se bo zgodilo. Je pa res, da mi sezona na Jesenicah zaradi družine ogromno pomeni. Da hčer pred treningom lahko peljem v šolo, da me po šoli obišče v garderobi, ko ravno zaključujemo s treningi, ona pa s treningom začenja, je neprecenljivo.
2