Ga bodo Kopitarjevi predali v vetrovno mesto ali na sončno Florido?

Klub iz vetrovnega mesta, ki se lahko pohvali s petimi naslovi prvaka severnoameriške hokejske lige, je v zadnjih letih vselej eden od glavnih adutov za osvojitev svetega grala. Chicago in imena njegovih oklepnikov so v tem tisočletju na Stanleyjevem pokalu pristala dvakrat – leta 2010 in leta 2013.

Obakrat ga je do lovorike pripeljal prekaljeni trenerski maček, 56-letni Joel Quenneville, ki kot igralec nikoli ni osvojil naslova prvaka lige NHL, mu gre pa v zadnjih letih zato toliko bolje od rok predajanje znanja in vihtenje taktirke – kot glavni trener v ligi NHL deluje že 17 sezon. Člani Chicaga so pot do velikega finala tlakovali z zmagami proti Nashvillu (4:2 v zmagah v konferenčnem četrtfinalu), Minnesoti (4:0 v zmagah v konferenčnem četrtfinalu) in Anaheimu, ki so ga strli na odločilnem sedmem obračunu.

Nasproti jim bo stala, če malce karikiramo, njihova pomlajena različica, leta 1992 ustanovljena Tampa Bay Lightning, ki je s povprečno starostjo 25,8 leta najmlajša v vsej ligi. Floridski klub si je veliki finale priigral prvič po letu 2004, ko je osvojil svoj prvi in zadnji Stanleyjev pokal. Mnogo zaslug, da je Tampa spet v finalu, pripisujejo 47-letnemu strategu Jonu Cooperju, ki se je z ligo NHL srečal šele v sezoni 2012/2013 in od takrat večino stvari naredil pravilno.

Po lanskem obstanku v četrtfinalu ima tokrat priložnost, da z varovanci prvič stopi na prestol. Na poti do finala je Tampa odigrala skorajda maksimalno število tekem in pokorila tri velike kube "izvirne šesterice", in sicer Detroit (s 4:3), Montreal (s 4:2) in podprvake New York Rangers (s 4:3).

Na eni tesno, na drugi suvereno

Moštvi sta se v rednem delu srečali dvakrat, zmago si je obakrat priboril gostitelj. Na novembrskem dvoboju je tako Chicago v United Centru slavil šele po kazenskih strelih (3:2), medtem ko je februarski obračun suvereno, s 4:0, pripadel Tampi. Če bi se po jutru dan poznal, bi lahko rekli, da so Floridčani v prednosti, saj se serija začenja v njihovi Amalie Areni, kjer bodo igrali prvi dve tekmi, a vloga favorita pripada Chicagu. Pa vendar, favoriti ne zmagujejo vedno …

Bishop proti Crawfordu

Prvo ime med vratnicama Tampe je Ben Bishop, ki se je med sezono naposlušal kritik, a v končnici na nekaterih tekmah znal zapreti usta dvomljivcem. Njegov odstotek ubranjenih strelov na 20 srečanjih izločilnih bojev je 92, v povprečju je prejel 2,15 zadetka na tekmo.

Postal je sploh prvi vratar, ki je svojemu moštvu na odločilni tekmi za finale pomagal s shutoutom na gostovanju, kot prvemu mu je uspelo, da je na peti in sedmi tekmi konferenčnega finala v gosteh ohranil mrežo nedotaknjeno (proti New York Rangers na obeh tekmah 2:0). Številne kljub temu skrbi, da je 28-letnik na treh tekmah finala vzhoda prejel pet zadetkov.

Večji del konferenčnega četrtfinala je med vratnicama Chicaga stal Scott Darling, ki ima zavidljiv odstotek ubranjenih strelov (93,6), a dvoma o tem, kdo je prvi vratar, ni. Corey Crawford je v drugi in tretji seriji zaustavil skoraj 92 odstotkov strelov nasprotnikov, znal pa je ostati zbran v podaljšanih odisejadah proti Anaheimu, ko je v statistiko vpisal tudi po 60 obramb.

Kapetan še bolje na krilu, stroja za zadetke

Tampina prva dva napada pomenita največjo nevarnost za nasprotnikova vrata, saj je šesterica od 55 zadetkov v končnici poskrbela za kar 45. Med tistimi, ki znajo zatresti, izstopa 24-letni Tyler Johnson, ki postaja vse večji strah in trepet tekmečevih vratarjev. Mladenič, ki je bil že v rednem delu ob kapetanu Stevenu Stamkosu najbolj učinkovit, je v končnici statistiko obogatil z 12 zadetki, pridno sta mreže polnila tudi njegova kompanjona iz napada Nikita Kucherov in Ondrej Palat.

Nikakor ne moremo spregledati Stamkosovih iger v drugem delu končnice, ko ga je Cooper iz centra, na katerem je igral skoraj vse življenje, preselil na desno krilo, kar se je izkazalo za zadetek v polno. Dobro v napadu deluje s Killornom in Filppulo. V obrambi, v kateri se pri Tampi obrača sedem hokejistov, bosta ključna člena Victor Hedman in Anton Stralman.

Na drugi strani ima Chicago celo četo preizkušenih zvezdnikov. Napadalski dvojček Jonathan Toews – Patrick Kane, ki je pred sezono podpisal bogato osemletno pogodbo, še naprej skrbi za zadetke. V končni sta jih prispevala devet oziroma deset, še zdaleč pa nista edina, ki bi znala pretentati vratarje.

Globino napadu med drugimi dajejo izkušeni Marian Hosaa (v finalu petič v zadnjih osmih letih), Brandon Saad, Brad Richards, ki se bo srečal z nekdanjimi – s Tampo je leta 2004 osvojil naslov prvakov –, Patrick Sharp …

Trener Q, ki nekaj časa ne more računati na branilca Michala Roszivala, upa, da bodo imele podaje nesebičnega branilca Duncana Keitha tudi v prihodnje oči – na 17 tekmah je dosegel 18 točk, od tega je kar 16-krat podal – in da bo obramba s Keithom, Brentom Seabrookom, Niklasom Hjalmarssonom in Johnnyjem Oduyo na čelu delovala čim bolj trdno.

Tampa bolje kot Chicago z igralcem več in manj

V obeh taborih poudarjajo, da bosta še kako pomembna igra z igralcem več in igra z igralcem manj. V obeh elementih se je v končnici bolje znašla Tampa, in sicer se je ob številčnem manku ubranila v 81,2 odstotka primerih (Chicago v 75,5 odstotka), številčno prednost pa je izkoristila v 22,2 odstotka primerih, medtem ko so bili hokejisti Chicaga ob power-playu uspešni v 19,6 odstotka primerih.