Nekoč kapetan na ledu, danes kapetan ekipe, ki (malim) borcem pomaga pri gibalnem razvoju #video

Dolga leta nepogrešljivi "orjak" Olimpije, s katero je od sredine 90. kot po tekočem traku nizal naslove državnega prvaka, in slovenske reprezentance, v dresu katere je pomagal do številnih mejnikov, po profesionalni igralski poti ni vztrajal v največji športni ljubezni, hokeju. Posvetil se je povsem drugim stvarem.

Otrok Slavije je zametke druge kariere, za razliko od mnogih športnikov, postavil še med hokejskim udejstvovanjem, po katerem je bil sprejet v slovenski hokejski hram slavnih. Že kot mladeniča, ko po vseh svetovnih standardih še ni bil polnoleten, ga je pritegnil svet nepremičnin. Sočasno je rasel na obeh področjih, v obeh tudi dodobra spoznal, da je življenje sestavljeno tako iz vzponov kot padcev, in ponotranjil moto, da je vredno vztrajati.

Zadnja leta je del ekipe, ki vztrajnosti uči predvsem mlade borce s cerebralno paralizo, pa tudi odrasle osebe, ki potrebujejo pomoč. Je vodja Centra za nevrorehabilitacijo Theramoto v Zalogu, specializiranega za intenzivne terapije. "Ko vidiš, da je otrok na začetku terapije povsem nemočen, le leži, nato pa naredi napredek, pa četudi le mikronapredek, te to hrani, daje zadovoljstvo, da si mu vsaj nekoliko pomagal. Njihov korak naprej v razvoju je zame večja zmaga, kot so bile tiste hokejske," pravi 47-letni Robert Ciglenečki.

Nekoč dolga leta nepogrešljivi hokejski branilec Olimpije in slovenske reprezentance Robert Ciglenečki je danes vodja Centra za nevrorehabilitacijo Theramoto. Foto: Ana Kovač

Mnogi športniki po karieri ostanejo vpeti v svoj šport, vas je zaneslo v druge vode, zelo specifične, pomagate predvsem otrokom s cerebralno paralizo. Kako ste se znašli v tem poslu? 
Že od nekdaj sem zelo odprt, rad imam otroke, rad pomagam, vedno sem bil dobrodelen. Tudi svoje otroke učim, da je treba pomagati. Začelo se je s pomočjo prijatelju iz otroštva in njegovemu sinu s cerebralno paralizo, nato pa je ideja prerasla v to, da bi pomagali več otrokom. V Sloveniji takrat podobnih terapij, vsaj v takšnem obsegu, ni bilo. Nekatere stvari sicer opravljajo v Soči, a v manjšem obsegu, tako intenzivne terapije pa praktično nihče ni izvajal. Ljudje iz Slovenije so hodili v tujino, kar je zelo velik finančni strošek. Če si šel na primer na Slovaško, kjer je več takih centrov, si takoj odštel štiri tisoč, tudi pet tisoč evrov. Če si moral podobne terapije izvajati trikrat, štirikrat, tudi petkrat letno, je bil to res velik strošek.

Ko sem videl otroke, ki so odhajali na terapije v tujino in se vračali z rezultati, sem dojel, da to deluje, da denar ni bil vržen stran. Tako smo nekaj časa tudi v sklopu hokeja izvajali dobrodelne dogodke, da bi staršem finančno olajšali položaj. Nekatere dobrodelne akcije pri nas zgledno tečejo, se pa zgodijo tudi neljube stvari. V medijih smo lahko tudi že spremljali, da je šel denar drugam, kot bi moral iti. 

Tako sem se pozneje odločil za svojo pot. Zrasla je ideja, da postavimo center. Veliko stvari sem se naučil na Slovaškem, od koder smo pripeljali strokovnjaka, terapevta Mareka in Slaveno. Postavili smo center na podobnem principu, kot so v tujini, ob tem pa dodali nekaj svojega pridiha. 

Ni bilo lahko in še vedno ni, saj naš sistem tovrstnih terapij ne podpira, v tem vidi alternativo, pravijo, da ni zdravstvenih dokazov. A mi pridno zbiramo material. Otroci, ki hodijo k nam, hodijo tudi v javno zdravstvo, kjer jim priznavajo napredke. Upam, da se bo ta miselnost čez čas spremenila, da bi lahko država tovrstne terapije omogočila čim večjemu številu otrok. Gre za stvari, ki bodo čez desetletja tudi nekaj vrnile, saj nekateri od teh otrok ali pa starejših oseb ne bodo končali v zavodih, ampak bodo opravilno sposobni.

S čim natančneje se ukvarjate, za kakšno vrsto terapij gre, komu vse poskušate pomagati?
Ukvarjamo se z nevrorehabilitacijo otrok, pa tudi odraslih s posebnimi potrebami, z zaostankom v razvoju, mišično distrofijo, velik poudarek je na pomoči otrokom s cerebralno paralizo, k nam prihajajo tudi ljudje po težjih operativnih posegih, po kapi ... 

Mehka platnena obleka z elastikami, ki jo uporabljajo pri metodi Therasuit. Foto: Ana Kovač Izvajamo metodo Therasuit (intenzivna individualizirana terapija, ki pospeši funkcionalni napredek, op. a.). Naša temelji na ruskem in ameriškem Therasuitu, ter se je izkazala za zelo dobro. Therasuit sicer izvajajo tudi drugje v Sloveniji, a po njej ne izvajajo še regeneracije, ki pa je zelo pomembna. Tako otrok ali odrasla oseba po vajah, te trajajo tudi več ur dnevno, ne odide domov, ampak dobi dodatke, kot so kisikova terapija, svetlobna terapija, masaža in druge stvari, ki pripomorejo k temu, da se lahko telo regenerira in ga naslednji dan lahko spet zelo obremeniš. 

Tu se lahko navežem na šport. Športniki morajo pred sezono med pripravami telo fizično "dvigniti", da bo zdržalo daljše obdobje naporov v sezoni. Pri terapijah je podobno. Pacient ima 14 dni, tri tedne hudih priprav, po katerih je potrebna regeneracija.

Od letos delamo več tudi z dojenčki. Vse več staršev, pa tudi pediatrov, izpostavil bi Tino Božičnik, se zaveda, da se da že z neko manjšo korekcijo narediti veliko za otrokovo prihodnost. Lahko gre za pomoč in nasvete pri kobacanju. Tudi sam bi pred 15 leti, če bi imel to znanje, naredil marsikaj drugače. Staršem tako na nekajurnem posvetu pokažemo, kako je treba otroka spodbuditi, da bo sam začel z določenimi gibi in bo šel njegov razvoj v pravo smer.

Sportal Slovenski rekorder svoji ljubezni dodal plesne čevlje in mikrofon

Kakšna je vaša vloga v centru. Ste neke vrste "deklica za vse"? "Delamo na dolgi rok. Kot v športu. Ekipe ne moreš postaviti čez noč, postavlja se dolgoročno." Foto: Ana Kovač
Res lahko tako rečemo. Skrbim za stik s strankami, za zaposlene, da se stvari razvijajo pravilno, s pomočjo terapevtov tudi iščem nove metode. Skrbim, da center deluje. Zdaj, ko smo se preselili v novi objekt, sem bil zelo vpleten tudi v sam nakup nepremičnine in prenovo. Dela je veliko, a to me veseli. Kot vidite, vse še ni končano, še vedno delamo na tem, da bomo imeli celovit sodoben center, ki bo osebam na večtedenskih terapijah omogočil tudi prenočitev. Moram povedati, da mi je pri vsem delu v veliko pomoč žena Urška.  

Hvaležen sem, da so nam slovenska podjetja, ki sama proizvajajo določene produkte, prišla nasproti in smo se sploh lahko lotili vsega. Večina ljudi je prepoznala, da delamo dobro delo, da smo socialno usmerjeno podjetje, čeprav od tega živimo. 

Delamo na dolgi rok. Kot v športu. Ekipe ne moreš postaviti čez noč, postavlja se dolgoročno. Tega projekta smo se lotili podobno.

Koliko ljudi je del projekta nevrorehabilitacijski center?
V začetku smo imeli le terapevta iz Slovaške, Mareka in Slaveno, ki sta sicer mlada, a imata desetletje izkušenj, sta dobra mentorja, rada predajata znanje. Z nami sta še danes. A občasno smo potrebovali dodatno pomoč. Če gre za težji primer, morajo biti ob pacientu trije terapevti, tako da imamo zaposlene tri terapevte. Treba je vedeti, da ko pride na terapijo nepokretna oseba, ki se uči gibov, ena oseba sama z njo težko pravilno izvaja terapije. 

Terapevtska strokovnjaka so najprej poiskali na Slovaškem, danes imajo zaposlene tri terapevte, pomagajo pa tudi študenti fizioterapije. Ciglenečki si želi, da bi se v prihodnosti lahko še intenzivneje povezovali s fakulteto. Foto: Ana Kovač

Pomagajo nam tudi študenti fizioterapije, ki so željni znanja. Kadarkoli potrebujemo pomoč, je odziv velik. Naš cilj je, da pripeljemo študente, da se tu izobražujejo in s tem dobijo neposreden vpogled v delo z otroki s cerebralno paralizo, v stvari, ki se jih na fakulteti ne naučijo. 

Moja želja je, da bi v prihodnosti sodelovali s fakulteto, da bi študentje pri nas lahko opravljali prakso. Na žalost je vse več otrok, ki potrebujejo takšno pomoč. Nikomur ne želimo biti konkurenca, želimo sodelovati, se povezovati, a marsikdo se v preteklosti ni želel, kar me žalosti.

Koliko pacientov se je zvrstilo pri vas?
V zadnjih štirih letih, odkar smo začeli stvari peljati sami, smo imeli zagotovo okoli 50, 60 različnih pacientov. Večina od njih se vrača. Pred epidemijo smo začeli sodelovati tudi s tujino, nato nas je nekoliko ustavila, a klici se počasi vračajo. Donedavnega so tujci najpogosteje prihajali s področij nekdanje skupne države, zdaj pa se "odpirata" tudi Avstrija in Nemčija, kjer so prepoznali naše delo.

V centru, ki so ga ravno iz Trzina preselili v Zalog. Foto: Theramoto.si Kaj vam pomeni napredek otroka ali pa neke starejše osebe?
Ko nekoga premaknemo za malenkost, lahko so to mikropremiki, ali pa tudi večje stvari, ko se nekdo po daljšem času postavi tudi na noge, je to zame in za naše terapevte zmaga. Podobno kot pri športu gre tudi tu za maraton, garanje, dnevno vlaganje velikega truda, da vsem uspe. Njihovi napredki so večje zmage, kot so bile tiste hokejske. Vsakemu poskušamo omogočiti napredek. Eni se bodo začeli plaziti, drugi bodo lahko hodili, tretji se bodo lahko sami oblekli. 

Kako je napredoval mali Marko:

Največji napredek, ki ste mu prisostvovali?
"Vsakemu poskušamo omogočiti napredek. Eni se bodo začeli plaziti, drugi bodo lahko hodili, tretji se bodo lahko sami oblekli."  Foto: Ana Kovač Težko je govoriti o tem, saj ima vsaka oseba specifične težave in so napredki od osebe do osebe različni. Vsakega obravnavamo individualno. Imamo na primer fantka iz Makedonije, ki se vrača k nam. Prvič je prišel pri 14 mesecih, ko preprosto ničesar ni zmogel, le ležal je. Po treh tednih se je začel plaziti, danes po dveh letih se s pomočjo postavlja tudi na noge. 

Zgodilo se je že, da smo nekomu tako pomagali, da je lahko že samostojno delal korake. A tu ne gre za terapijo ali dve, pač pa za leta dela. Naše gonilo je, da vsak, ki pride k nam, dobi ustrezno terapijo, s katero bo nekaj premaknil na boljše. 

Ponavljam, gre za maraton, ne smemo prehitevati dogodkov. Dogajalo se je že, da so nekje nekoga postavljali na noge, pa ta še sedeti ni znal. Čas pri vsem tem ni zaveznik. Če na terapijo prideš pozno, boš potreboval več časa za napredek, če zamudiš, stanje le vzdržuješ, kar je spet rezultat, saj ne nazaduješ.

Vedno, ko končujemo terapijo, starši prejmejo video in napotke, kako je treba stvari izvajati po vrnitvi domov. Konec terapije pri nas ne pomeni konca dela. Starši z otrokom nadaljujejo doma, a ne tako striktno in intenzivno kot pri nas. Gre bolj za vzdrževanje terapije.

Več iz Sportalove rubrike Druga kariera

"Hokej me je naučil tega, da se čez noč ne zgodi nič, da je življenje sestavljeno iz vzponov in padcev, da se, tudi ko je hudo, ne damo in rinemo naprej," pravi otrok Slavije, ki je sicer največji klubski pečat pustil v dresu Olimpije. Foto: Mediaspeed

Dolga leta ste vztrajali v hokeju. Koliko ste že med kariero razmišljali o življenju po njem?
Precej. Celotno kariero sem se ob hokeju malo ukvarjal še z nepremičninami. Te so me vedno veselile. A sem pozneje, ko so me nekatere finančne stvari preveč potegnile in sem sprejel nekaj prehitrih ter slabih poslovnih odločitev, končal s tem. No, delno sem spet v tem, saj je tudi gradnja zdajšnjega centra moj projekt (smeh, op. a.). 

Na koncu se je obrnilo tako, da sem šel v smer, v kateri sem zdaj. Sprva je bilo težko sprejeti nekaj, kar je na videz drugačno, a ko vidiš, koliko ti otroci vrnejo, ni več tako težko. Ko vidiš, da je otrok, ki pride na terapijo, neodziven, nato pa naredi mikronapredke, te to napolni, zaradi tega si želiš naprej. Za takšne stvari je vredno iti kdaj tudi z glavo skozi zid. Ni lepšega od srečnih staršev, ki ti rečejo, da vidijo spremembo, da je otrok premaknil roko, nogo, začel lepše govoriti, plezati … To ti daje zadovoljstvo. 

Kaj pa vam je dal hokej za življenje po njem?
Že med hokejsko kariero je razmišljal o življenju po njej, pritegnil ga je svet nepremičnin, v katerem je sprejel tudi kakšno napačno odločitev, ki bi jo danes sprejel povsem drugače. Foto: Ana Kovač Vztrajnost, red. Naučil me je, da se čez noč ne zgodi nič, da je življenje sestavljeno iz vzponov in padcev, da se, tudi ko je hudo, ne damo in rinemo naprej. Pa seveda veliko prijateljev, s katerimi smo preživeli lepe trenutke.

Vedno pravim, da je moja generacija in še nekaj fantov, ki so prišli takoj za nami, doživela res pravo rivalstvo med Olimpijo in Jesenicami. Včasih se pošalimo, da so navijači na derbijih s stropa viseli. Tega danes žal ni več. 

Je pa tako, da od hokeja pri nas težko živiš, redkim sicer uspe v tujini. A če bi se še enkrat moral odločiti, bi ponovno igral hokej, ker je dinamična igra, ki zahteva hitre odločitve, kar morda pozneje kdaj pri meni ni bilo ravno dobro (smeh, op. a.), a z leti se človek umiri in postaja bolj moder.

Omenili ste zeleno-rdeče rivalstvo, ki ga današnje generacije ne doživljajo več v takšni obliki. K Olimpiji, s katero ste 11-krat postali državni prvak, ste prišli ravno, ko je začela niz desetih zaporednih domačih naslovov. Kako se spominjate tistih časov?
Z Olimpijo je nanizal deset naslovov državnih prvakov, bil tudi njen kapetan, zaradi svoje "orjaške" postave pa tudi tisti, ki je, tudi s pestmi, ščitil svoje soigralce. Foto: Urban Urbanc/Sportida To so bili lepi časi. Še danes mi gredo kocine pokonci. Sem otrok Slavije. Čeprav so nas pri Olimpiji hoteli že prej, smo se najprej upirali, zadnje leto mladincev pa sem le prestopil k Olimpiji in sodeloval pri teh naslovih. Bilo je lepo. Res, da je bilo to le nekaj tekem proti Jesenicam na sezono, a so imele finalne tekme zato res velik čar. Doživeli smo veliko, od tega, da se nam je zalomilo, do preobratov. Spominjam se, da smo prvo sezono v finalu zaostajali z 0:2 v zmagah, pa se po čudežu vrnili in postali prvaki. Med Jesenicami in Olimpijo bo vedno ta naboj, čeprav ni več isto, kot je bilo, ko smo imeli polne dvorane. Težko je opisati te občutke. 

V spominu ostaja tudi ta prehod, ko so tujci najprej prihajali iz Rusije, pozneje pa smo dobili Američane, Kanadčane, ki so s seboj prinesli tudi drugo mentaliteto. Ampak ugotovili smo, da nam to ustreza. Takratni sistem je še dovoljeval grobo igro. Marsikdo je rekel, da je bila na meji, a nekih hujših poškodb ni bilo. Potem pa so hokej malo "uničili", vsaj po mojem mnenju so ga, saj danes včasih vse skupaj spominja že na balet. Ni več tega stika, hokej pa je igra, v kateri ta mora biti, mora malo pokati. Seveda vse v normalnih mejah. 

Stik, da poka, pravite … Vaša statistika kazenskih minut je bila kar precej zajetna. 
(smeh, op. a.) Vem, da sem s svojo pojavo izstopal. Že podzavestno sem bil tisti, ki je moral zaščititi svojo ekipo. Nisem bil tisti, ki bi iskal pretep, a če je bilo treba kdaj vmes stopiti, sem stopil. 

Kaj pravite o priponki "enforcer"?
Daleč od tega, da bi bil kakšen "enforcer", čeprav je marsikdo mislil, da je to bilo to. Morda so bili naši pretepi od daleč res videti hudi, pa ni bilo tako. Malo smo se petelinili, tudi kri, če se je kdaj pojavila, se je pojavila bolj kot ne po nesreči. Pretepi so bili del hokeja, občinstvo jih je celo pričakovalo. 

Del reprezentance je bil na številnih svetovnih prvenstvih, da jih ni moč prešteti na prste obeh rok. Zraven je bil, ko jim je prvič uspelo napredovati v skupino A, pa v njej obstati ... Foto: Guliverimage/Vladimir Fedorenko

Pa reprezentančna pot? Ste eden tistih, ki so največkrat oblekli slovenski dres, nastopili na številnih svetovnih prvenstvih, da se jih ne da prešteti na prste dveh rok. Bili ste zraven ob prvi uvrstitvi v skupino A, pa eni redkih, ki vam je uspelo obstati med elito … 
Prav tako lepa zgodba. Vsa ta svetovna prvenstva, ko smo šli iz skupine C v skupino A. To je bilo obdobje razpada Sovjetske zveze, in takrat smo na prvenstvu vedno dobili eno od teh močnih reprezentanc. Vedno smo si govorili, da nam bo naslednje leto pa le uspelo. No, malo smo se morali načakati.

Zagotovo je bilo eno najlepših prvenstev tisto, ko nam je doma res uspelo napredovati v skupino A, čeprav smo imeli v Ljubljani težave z rezultati in preigravanji, ki so nam rahljali živce, a smo vse izpeljali. Takrat smo zagnali neki novi veter.

Posebni občutki so bili tudi na prvem prvenstvu skupine A, ko smo se kar naenkrat po hodnikih sprehajali z idoli in igrali proti njim. Mislim, da smo takrat v tekme vstopili s prevelikim strahospoštovanjem in miselnostjo, da bi izgubili s čim manjšo razliko. Neumno razmišljanje, a roko na srce, takrat jim res nismo mogli parirati. Z današnjo generacijo je drugače, saj je že dokazala, da lahko tudi z velikimi igra enakovredno.

Sportal 20 let od sanjskega večera, ko Golica kar ni nehala doneti

Če debelo desetletje po koncu hokejske kariere, ki ste jo večinoma preživeli v domovini, potegnete črto, ste zadovoljni?
Sem. Tudi s tem, da sem bil tako dolgo član enega kluba. Vmes sem se sicer zaradi finančnih zlomov iz Olimpije preselil v Medveščak, ki je bil nekakšna eksotika. Preživel sem tudi dve lepi leti v Italiji, kjer sem sodeloval z zanimivimi ljudmi. Naredili smo tudi rezultat, spoznal sem veliko prijateljev, a tudi to, kaj pomeniti biti tujec. Če ti gre, te nosijo po rokah, če gre nekaj narobe, si prvi krivec. Oseba, s katero misliš, da si zelo povezan, ti lahko hitro obrne hrbet. 

"Vseskozi sem bil aktiven član, prispeval svoj delček v mozaik vseh klubskih in reprezentančnih uspehov. To je, po mojem mnenju, nekaj vrednega," je zadovoljen s hokejsko kariero, v kateri pa nekaj vendarle pogreša − nastop na olimpijskih igrah. Foto: Ana Kovač Edina stvar, ki mi ne da miru po vseh teh leti, je ta, da sem imel pri 20. letih lepo ponudbo z Dunaja, ki je bil takrat že zelo dobro hokejsko razvito in finančno zanimiv. A ker menedžerjev ni bilo, sem bil prepuščen sam sebi, tako da so me v klubu prenesli naokoli in me niso spustili v Avstrijo, čeprav bi lahko kljub podpisani pogodbi odšel iz Olimpije. 

Reprezentančno pa morda za svoje zadovoljstvo pogrešam le to, da se nam ni nikoli uspelo kvalificirati na olimpijske igre. To bi bila pika na i. Sem pa vesel, da je uspelo poznejši generaciji.

Sicer pa sem zadovoljen. Od prvega dne, ko sem bil v klubu in tudi v reprezentanci, sem bil konstanten, pomagal sem delati rezultate, vseskozi sem bil aktiven član, prispeval svoj delček v mozaik vseh klubskih in reprezentančnih uspehih. To je, po mojem mnenju, nekaj vrednega.

Zakaj ste se leta 2009, ko ste drsali v Mariboru, odločili za konec? Poškodbe, ni bilo več užitka?
Hokej imam še vedno rad, uživam, a zadnja leta kariere sem imel vse več težav s kolenom. Že pri 17., 18. letih sem imel precej grdo poškodbo. Operacija ni bila potrebna, a me je to vedno spremljalo, pri 30. pa se mi je že zelo poznalo. 

Kariero je končal leta 2009 v dresu Maribora. Kot se rad pošali, je tam začel in končal člansko hokejsko popotovanje. Foto: Vid Ponikvar

Vmes je prišlo še do poškodbe rame. Imel sem operativni poseg. Nekaj let sem celo igral z ramo, ki ni bila "funkcionalna". Na srečo je bila to leva roka, tako da ni nihče opazil. Nabralo se je … Spremljale so me bolečine. Dovolj sem imel blokad. Iskreno, prvo svetovno prvenstvo skupine A sem odigral s tremi blokadami na tekmo. Po vsaki tretjini sem prejel blokado zaradi težav z ramo. Takrat dva meseca nisem zatisnil očesa. Mešalo se mi je. A sprejel sem ta davek, ker sem si tako želel, in odigral. Danes bi se odločil drugače, odrekel bi se sanjam, saj to pusti posledice. 

Ob koncu kariere sem se s Sekljem (Matjažem, op. a.) dogovoril, da se grem v Maribor "sestavit". Sam pri sebi sem že čutil, da je to to, da je prišel čas, da se poslovim. V Mariboru sem igral še dobro leto. Nekako sem končal tam, kjer sem s člani tudi začel. Še preden sem namreč prvo sezono resno igral z Olimpijo, sem bil med sezono v Mariboru. Ob koncu kariere sem se tako rad pošalil, da sem kot član začel v Mariboru in tam tudi končal.

Še kdaj obujete drsalke?
Redko. Ko sem končal, sem imel nekajletni odmor, pa so me, ko je bilo prvenstvo v Stožicah, otroci ponovno "spravili na led". Takrat sem še rekreativno igral. Imam hčer in tri sinove, ki so bili v hokeju, a niso začutili tistega pravega veselja. Neko obdobje jim je bilo dobro, pozneje ne več. Najstarejši sin se je nato našel v atletiki, skače ob palici, mlajša trenirata judo in atletiko. Ne želim jih siliti v določen šport, tudi sam se preizkusil v več športih, preden sem dokončno odločil za hokej.

Sportal Iz Olimpije so ga odgnali kot psa, nato je navduševal pri Mariboru